Mobilno računalništvo
Hiter način življenja in poslovanja sta v minulih letih narekovala hiter razvoj mobilnih računalniških sistemov. Pred leti smo poleg klasičnih namiznih računalnikov poznali le težke in okorne prenosnike, danes pa so že na voljo zmogljivi ročni računalniki, vse bolj "pametni" telefoni ter elegantni in lahki prenosniki, ki so po zmogljivostih že primerljivi z namiznimi računalniki. Seveda pa je treba razmisliti, katera naprava je najprimernejša za posamezno nalogo in kako jo čim bolj učinkovito uporabiti.
Povsem mobilna prihodnost je že dolgo vizija računalniških in telekomunikacijskih podjetij. Čeprav so nam številni sestavni deli te vizije - prenosni in ročni računalniki, mobilni telefoni, prenosni predvajalniki digitalnih vsebin, prenosne tehnologije GPRS, WiFi in drugo - že na voljo, te sestavljanke vendarle ni tako preprosto sestaviti. Delo in zabava vedno in povsod je sicer dober prodajni slogan, v resničnem življenju pa veljajo številne omejitve in kakor marsikje drugje si je tudi tu treba najprej točno določiti cilj, ugotoviti, kaj natanko bi radi počeli in kje.
Ključna naprava mobilnega računalništva je vsekakor prenosni računalnik. Prenosniki se med seboj razlikujejo bolj kakor namizni računalniki, zato je pri izbiranju prenosnika treba čim bolj natančno vedeti, kaj potrebujemo in koliko nas bo to stalo. Drugače lahko končamo z napravo, ki nas pri delu prej ovira, kakor pa nam koristi. Če nameravamo veliko delati na terenu in računalnik zmeraj prenašati s seboj, sta velikost in teža vsekakor pomembnejša od zmogljivosti procesorja, če pa prenosnik uporabljamo le na dveh krajih (npr. v službi in doma) in ga prevažamo sem ter tja z avtomobilom, so zagotovo pomembnejše druge lastnosti in ne toliko majhnost in lahkost.
Prenosni računalniki
Prenosni računalniki so naprodaj že domala dvajset let; v tem času so doživeli neverjetne spremembe in se danes lahko večinoma brez težav merijo z namiznimi modeli. Slednji imajo resda še nekaj prednosti v procesorskih zmogljivostih, razlike pa so v praksi za marsikoga zanemarljive. Minili so namreč časi, ko so prenosniki toliko zaostajali, da so bili lahko le dopolnilo namiznim računalnikom. Danes je lahko prenosnik tudi edini računalnik, ki ga uporabnik potrebuje.
Kljub temu da so se prenosniki v dolgih letih precej spremenili, nekatere stvari ostajajo stalnice. Za prenosnike so še vedno značilni elementi, kot so zaslon, tipkovnica in obilo pomnilniškega prostora. Poglavitni cilj je zagotavljanje enake funkcionalnosti kakor pri namiznih računalnikih, seveda ob preprostem prenašanju naprave. Zato je tudi pomembno, da so prenosniki v celoti združljivi s programsko opremo za namizne računalnike. Zato imajo podobne sestavne dele (procesor, disk, pomnilnik, vmesniki ...). Resda bi se dalo narediti tudi drugačne prenosnike (recimo z namenskim operacijskim sistemom, podobno kakor pri ročnih računalnikih), a so vsi poskusi v tej smeri doslej klavrno propadli. Združljivost prenosnikov s svetom namiznih računalnikov je namreč ključnega pomena.
Detajli pri prenosnih računalnikih
Razširitvene reže PC Card so namenjene uporabi razširitvenih kartic za dostop do omrežja GSM, GPS, dodatnih diskov in pomnilniških kartic ter drugega. Na voljo so še vmesniki firewire, USB2, kartice za digitalizacijo in predvajanje videa ter pester nabor opreme.
Razširitvene vtičnice omogočajo, da na prenosnik priključimo dodatno opremo ali ga povežemo v internet. Med standardnimi so ethernet, VGA za priklop monitorja ali projektorja, avdio in video izhodi, le redko tudi vhod, zaporedni in vzporedni vmesniki ter USB in firewire za priklop zmogljivejših dodatnih naprav, kot so zapisovalniki DVDjev, diski, tiskalniki, optični bralniki in drugo. Tudi v najcenejše prenosnike so pogosto vgrajene vse pogostejše vtičnice.
Zvočniki zadostujejo za osnovno rabo, za predvajanje glasbe pa raje uporabimo avdio izhod z ojačevalnikom.
Mikrofon omogoča snemanje zvoka.
Akumulator je ena pomembnejših sestavin, saj omogoča rabo, neodvisno od električne vtičnice. Lahko dokupimo dodatne akumulatorje in si tako zagotovimo daljšo avtonomijo.
Tipkovnica je eden najpomembnejših elementov prenosnega računalnika. Pomembna je kakovost posameznih tipk, še pomembnejša pa je razporeditev, ki je zaradi majhnosti tipkovnice nekoliko slabša kakor pri namizni tipkovnici.
Navigacijska ploščica ali paličica je pri prenosniku nadomestek za računalniško miško.
Opomba: Opisani prenosni računalnik je IBM ThinkPad T40, vendar je večina lastnosti podobnih tudi pri drugih zmogljivejših prenosnih računalnikih.
Prenosnike po velikosti in teži pa tudi po zmogljivosti sestavnih delov in posledično ceni delimo na več skupin. Najlaže (in včasih tudi najbolj smiselno) jih je razdeliti na ultra lahke, cenejše od neke mejne vrednosti (na primer 400 tisočakov) in dražje. Natančneje jih lahko razvrstimo na ultra lahke prenosnike, cenejše prenosnike, splošne poslovne prenosnike in zmogljive prenosnike. Meje med skupinami pa so vse bolj zabrisane in razen po teži in ceni je že skoraj nemogoče oblikovati jasno ločene razrede.
Ultra lahki prenosniki so najmanjši in najlažji, zato jih je tudi najlaže prenašati. Vanje navadno niso vgrajene pomnilne diskovne enote (disketni pogon, CD ali DVD) in nekateri vmesniki (predvsem zaporedni, vzporedni ...). Ker je njihova poglavitna odlika majhnost, imajo vgrajene tudi manjše zaslone, katerih diagonala meri deset palcev. Zanimivo, da so bili pred nekaj leti taki zasloni največ, kar je bilo mogoče kupiti! No, poznamo tudi prenosnike z manjšimi zasloni, a jih je teže uporabljati, saj so črke manjše, pa tudi tipke, zato je teže tipkati. Mere posredno vplivajo tudi na zmogljivost drugih delov - izbrani procesorji so praviloma počasnejši kakor v drugih prenosnikih, a zato izredno varčni z energijo; to je zelo pomembno, saj je v ultra lahkih prenosnikih zelo malo prostora za akumulatorje in je pametna izraba energije silno pomembna. Zaradi lahkosti in majhnosti je ultra lahke prenosnike seveda mogoče povsod nositi s seboj, z razvojem novih procesorjev, kot sta Intelov Pentium-M (z naborom Centrino) ter prihajajoči Transmetin Efficeon, pa so tudi ti modeli postali dovolj zmogljivi za večino zahtevnejših opravil. Primerni niso morda edino za uporabnike, ki potrebujejo velike zaslone, denimo arhitekte, oblikovalce in tiste, ki pogosto delajo z velikimi preglednicami. Za večino uporabnikov pa je postalo prav modno imeti čim manjši prenosnik, zato je pred temi modeli zagotovo še lepa prihodnost.
Cenejši prenosniki so namenjeni najširšim vrstam uporabnikov, vse pogosteje tudi nadomeščajo namizne računalnike doma. Vanje so pogosto vgrajeni procesorji iz namiznih računalnikov, zato so cenejši, a se bolj grejejo in porabijo več energije. Prav zato tudi manj časa delujejo na eno polnjenje akumulatorja. Prav v tem razredu prenosnikov je bilo v zadnjem letu največ sprememb. V ta razred, ki je za množice najbolj zanimiv, uvrščamo zelo različne modele prenosnikov, ki jih druži predvsem cena, najdemo pa tudi take, ki naj bi nadomeščali namizne računalnike, ali precej majhne modele, ki bi jih skoraj že lahko uvrstili med lahke prenosnike. Kupci se za te računalnike pogosto odločijo zaradi majhne razlike v ceni med prenosnikom in namiznim računalnikom z monitorjem, zato mnogim mobilnost ni najpomembnejša, za vsakdanjo rabo pa so skoraj vsi dovolj zmogljivi.
Prenosniki za splošno poslovno rabo so tisti, v katere so vgrajeni boljši sestavni deli (zmogljivejši procesorji in pomnilniki, zmogljivejše pomnilniške enote ter večji zasloni z večjo ločljivostjo). Ta razred prenosnikov v zadnjem času nekoliko izginja, saj se izdelovalci in tudi tržniki preusmerjajo na cenejše ali lahke in ultra lahke modele prenosnikov. Za take prenosnike se najpogosteje odločijo poslovni uporabniki oziroma podjetja, ki kupujejo večje količine prenosnikov, od katerih zahtevajo predvsem zanesljivost, dober in hiter servis ter na splošno čim manj težav.
Najzmogljivejši prenosniki s tehničnega vidika ponujajo največ, kar je danes na voljo pri prenosnikih. Cena je manj pomembna, čeprav je mogoče v zadnjem letu opaziti občutno nižanje povprečne cene v tem razredu. Za te izdelke je značilna izjemna modularnost in opremljenost z najnovejšimi tehnologijami. Brezžični komunikacijski in omrežni vmesniki, ki so danes še nekako novost, so tu obvezen del opreme, prav tako najzmogljivejši grafični vmesniki, pojavljajo se že zapisovalniki plošč DVD. Zanimivo, da so v tem razredu prenosniki vse lažji in vse tanjši; s tem se tudi dovolj razlikujejo od cenejših modelov. Ti prenosniki so namenjeni predvsem zahtevnim uporabnikom, kot so arhitekti, inženirji in oblikovalci, ki pri delu potrebujejo veliko procesorskih zmogljivosti, zmogljivo grafiko in velik zaslon in so se za to pripravljeni odreči tudi nekaj mobilnosti.
Prenosni računalnik
Prenosni računalniki (tudi "notesniki") imajo v primerjavi z drugimi mobilnimi računalniškimi napravami kar nekaj prednosti. Najočitnejša je zagotovo zmogljivost, ki je neprimerno večja od vseh drugih alternativ. Pomembna je tudi združljivost, saj lahko uporabljamo enake programe kakor v namiznih računalnikih. Če upoštevamo to, da so v večino današnjih modelov vgrajeni 14- in 15-palčni zasloni, so lahko nedvomno nadomestilo za namizne računalnike. Oblica vmesnikov omogoča priključitev na niz različnih naprav (tiskalniki, dodatni diski, kamere in fotoaparati) in omrežij, pomnilniški prostor pa je dovolj velik tudi za najzahtevnejše podatkovne in večpredstavne vsebine (filme, glasbo, fotoalbume ...). Tipkovnica je še vedno najboljši način vnašanja podatkov in upravljanje programov, čeprav nadomestne tehnologije (predvsem prepoznavanje pisave in govora) razvijajo že več desetletij, a to še ni obrodilo pravih sadov.
Številni vgrajeni deli, veliki zasloni, akumulatorji in tipkovnice so razlog za velike mere in težo, zlasti glede na druge mobilne naprave. Prenosni računalnik je torej najmanj mobilna med mobilnimi napravami - tipični prenosnik srednjega razreda tehta približno tri kilograme, v najboljšem primeru pa se pri ultra lahkih prenosnikih teža spusti na kilogram. Zaradi mer in prenašanja v torbi ali kovčku nam prenosniki ne morejo biti vedno pri roki, kot na primer mobilni telefoni ali ročni računalniki. Pri vsakdanji rabi moti tudi to, da ob vklopu (ne glede na nov zagon ali povrnitev iz mirovanja) prenosnik ni takoj na voljo, temveč je vselej treba čakati nekaj sekund ali celo minut. Cene prenosnikov segajo od okoli 250 tisoč tolarjev do krepko čez milijon.
Kljub naštetim razlikam družijo prenosnike številne značilnosti. Trajanje delovanja je, denimo, že dalj časa nekakšna stalnica na tem področju. Z enim polnjenjem akumulatorja lahko pričakujemo od dve do štiri ure nepretrganega delovanja, a to je še vedno nekoliko premalo za nemoteno delo ves delovni dan. So tudi izjeme, a žal pogosto v negativnem smislu (predvsem pri cenejših modelih) in redkeje v pozitivnem, čeprav je predstavitev Intelovega procesorja Pentium-M omogočila premik meje tudi nad pet ur. Res pa je tudi, da lahko to omejitev odpravimo z nakupom dodatnih akumulatorjev. Nekateri prenosniki omogočajo, da v sistem poleg osnovnega namestimo še dodatni akumulator, praktično pri vseh pa lahko osnovnega po potrebi nadomestimo z nadomestnim.
Po procesorskih zmogljivostih prenosniki v povprečju sicer nekoliko zaostajajo za namiznimi računalniki, a ne veliko, nekateri najnovejši pa se z njimi lahko tudi brez težav merijo. V prenosnike so najpogosteje vgrajeni Intelovi mobilni procesorji Pentium 4-M, v nekatere tudi mobilni Celeroni, vendar so od slednjih pogostejši navadni Pentiumi 4, drugače namenjeni namiznim računalnikom. V zadnjem času so trg skorajda preplavili novi Intelovi mobilni procesorji Pentium-M z vezjem Centrino, v katerega je vgrajen tudi brezžični omrežni vmesnik WiFi. Izdelki drugih izdelovalcev so, vsaj na našem trgu, dokaj redki, tu in tam je kje na voljo le kak AMDjev mobilni Athlon, Transmetinih Crusoejev pa skorajda ni. Izmed naštetih so najzmogljivejši prav varčni Pentiumi-M, ki sicer delujejo z nižjim taktom (od 1,3 do 1,6 GHz), sledijo Pentiumi 4, mobilni Pentium 4-M in Athloni so podobnih zmogljivosti, tudi Celeroni presenetljivo ne zaostajajo pretirano, procesorji Crusoe pa so za današnje čase premalo zmogljivi.
Izjema med prenosniki je danes le Apple, ki uspešno razvija in prodaja svoje prenosnike z imenom iBook in Powerbook; vanje vgrajuje procesorje PowerPC. Izjema so tudi v operacijskem sistemu - uporabljajo namreč MacOS, medtem ko domala vsi tekmeci ponujajo sisteme z Windows. Kot alternativa je sicer na voljo Linux, a je v prenosnikih bolj redkost. Kljub temu imata ta dva alternativna operacijska sistema pri določenih vrstah uporabnikov znatno več privržencev. Tako bomo, denimo, Applove računalnike pogosto našli v rokah spletnih in grafičnih oblikovalcev, arhitektov in glasbenikov. Privrženci Linuxa pa si ta sistem seveda nameščajo tudi v prenosnike, še posebej razne prirejene različice za določena opravila (na primer WarLinux, ki je namenjen iskanju nezaščitenih brezžičnih omrežij in vdiranju vanje), ki pogosto rabijo kot drugi (ali tretji) operacijski sistem v prenosniku. Kljub temu se prodor Linuxa v poslovna okolja pri prenosnikih še najmanj pozna, saj ta sistem le pri nekaterih modelih dobimo priložen na CDjih, nameščen pa je pogosto le na izrecno zahtevo. A tako je v Evropi, drugod po svetu, predvsem v razvitejših delih Azije, pa so prenosniki z Linuxom precej bolj pogosti.
Ročni računalniki
Številni uporabniki ne želijo vedno s seboj nositi prenosnega računalnika ali pa se jim ta zdi predrag, preokoren ali enostavno preveč potraten. Ročni računalniki v povezavi z zložljivo prenosno tipkovnico lahko z nekaj manjšimi omejitvami povsem nadomestijo prenosnik, pa še bolj enostavno jih je prenašati. Sprijazniti se je sicer treba z majhnim zaslonom in omejenimi zmožnostmi programske opreme za ročne računalnike, a opravila, kot so pisanje besedil, urejanje elektronske pošte in pregledovanje manjših preglednic, so kljub temu povsem izvedljiva; iskanje informacij v imenikih, uporaba koledarjev in urnikov pa je takim napravam naravnost "pisana na kožo". Novejši modeli Palmov in že nekaj časa skoraj vsi PocketPCji so opremljeni tudi z mikrofoni in zvočniki za snemanje zvoka, kmalu pa lahko pričakujemo tudi vgrajene kamere. Zdi se, da bodo ročni računalniki kmalu postali idealen sopotnik; ta hip so namreč ena najbolj zanimivih mobilnih rešitev, prodajajo pa se v zadnjih dveh letih zelo dobro.
Skrivnost priljubljenosti ročnih računalnikov je prenosljivost. Ob tem so ročni računalniki še bogat vir informacij, s povezavo v internet ali brez nje. Pa tudi cene so ugodne, saj najcenejši Palm stane le približno 20 tisočakov.
Detajli pri ročnih računalnikih
Zaslon, občutljiv za dotik, je namenjen prikazovanju uporabniškega vmesnika in vnašanju podatkov ter upravljanju naprave. Izdelovalci najpogosteje uporabljajo nižje ločljivosti, kot so 320 × 240 ali 480 × 320 pik, naprodaj pa so že tudi prvi z ločljivostjo 640 × 480 pik. Zasloni so primerni za prikaz osnovnih informacij, za pregledovanje slik in celo za prikaz videa ter igranje igric.
Pero je namenjeno upravljanju naprave. S konico se dotikamo zaslona in pritiskamo programske gumbe, nastavljamo drsnike, vnašamo besedilo (z rokopisom) ali ga tipkamo na navidezno, programsko tipkovnico, ki jo operacijski sistem prikaže na spodnjem delu zaslona.
Navigacijske tipke so namenjene osnovni navigaciji brez pisala, tako da lahko na hitro pregledujemo urnik, imenik ali slike. Zahtevnejše operacije navadno zahtevajo uporabo pisala.
Razširitvena reža je namenjena uporabi predvsem pomnilniških kartic, vanjo pa lahko pri nekaterih modelih vstavimo tudi razširitvene kartice za navigacijo GPS, omrežne vmesnike ali celo vmesnike VGA za prikaz slike na monitorju ali projektorju.
Zvočnik je v ročnih računalnikih namenjen predvsem osnovnim zvokom med uporabo, poslušanju glasbe v zapisu MP3 pa je namenjen avdio izhod, v katerega lahko vključimo slušalke ali zunanji ojačevalnik.
Mikrofon omogoča snemanje zvoka. Za daljše pogovore v boljši kakovosti snemanja je dobro, če ročni računalnik opremimo z dodatno pomnilniško kartico. Mikrofoni novejših ročnih računalnikov so boljši.
Akumulator je pri nekaterih ročnih računalnikih vgrajen in ga ne moremo zamenjati, pri nekaterih pa ga lahko zamenjamo s svežimi ali celo z zmogljivejšim.
Ležišče ročnega računalnika je namenjeno polnjenju akumulatorja in usklajevanju podatkov z osebnim računalnikom prek povezave USB.
Tipkovnica je pri ročnih računalnikih na voljo kot dodatek. Kupimo lahko nekoliko večje, ki so boljše za tipkanje, in zložljive, ki so primerne za pogosto prenašanje in ne zasedejo veliko prostora.
Podatkovna vtičnica je namenjena komunikaciji s PCjem (v ležišču) ali priklopu namenske tipkovnice, s katero lahko tipkamo besedila in uporabljamo elektronsko pošto ter druge "besedilne" programe.
Antene so lahko vgrajene v ohišje. Namenjene so povezavam WLAN in bluetooth - prve omogočajo širokopasovni brezžični dostop do krajevnega omrežja, bluetooth pa omogoča povezavo z mobilnim telefonom in klicno oziroma zvezo GPRS v internet.
Opomba: Opisani ročni računalnik je Compaqov iPAQ H3780, vendar je večina lastnosti podobnih tudi pri drugih zmogljivejših ročnih računalnikih.
Prav tako pomembna je vse širša podpora s strani dodatne programske opreme. Ročni računalniki so še danes v osnovi sistemi za vodenje osebnih podatkov (koledar, imenik, beležke, elektronska pošta...), a že lep čas presegajo to mejo. Za vodilni platformi PalmOS in PocketPC so namreč na voljo številni dodatni programi, ki zapolnjujejo kopico drugih področij, od komunikacij in poslovne rabe do zabave. Tako lahko danes z ročnim računalnikom beremo in celo nekoliko urejamo datoteke pisarniških programov (besedila, preglednice, predstavitve in celo zbirke podatkov), bodisi z vgrajenim komunikacijskim vmesnikom (ethernet, WiFi, USB) bodisi prek povezave z mobilnim telefonom (infrardeči, USB ali bluetooth) uporabljamo elektronsko pošto in splet in se celo povežemo s svojim namiznim računalnikom ali strežnikom ter ga upravljamo na daljavo.
Detajli pri tabličnih računalnikih
Zaslon, občutljiv za dotik, je namenjen prikazovanju uporabniškega vmesnika in vnašanju podatkov ter upravljanju naprave. Izdelovalci uporabljajo standardne ločljivosti, denimo 1024 × 768 pik.
Pisalo oziroma pero je namenjeno upravljanju naprave. S konico se dotikamo zaslona in pritiskamo programske gumbe, nastavljamo drsnike, vnašamo besedilo (z rokopisom) ali ga tipkamo na navidezno, programsko tipkovnico, ki jo operacijski sistem prikaže na spodnjem delu zaslona. Skiciranje in drugi klasični načini vnosa so zelo enostavni, le da potrebujemo za to posebno programsko opremo - zbirki Microsoft Office je tako priloženih nekaj dodatkov, da je tak vnos mogoč tudi v Wordu, Outlooku in novem programu za zapiske z imenom OneNote.
Razširitvene reže PC Card so namenjene uporabi razširitvenih kartic za dostop do omrežja GSM, GPS, dodatnih diskov in pomnilniških kartic ter drugega. Na voljo so še vmesniki firewire, USB2, kartice za digitalizacijo in predvajanje videa ter pester nabor opreme.
Zvočniki zadostujejo za osnovno rabo, za predvajanje glasbe pa raje uporabimo avdio izhod z ojačevalnikom.
Mikrofon omogoča snemanje zvoka.
Akumulator je ena pomembnejših sestavin, saj omogoča rabo, neodvisno od električne vtičnice. Lahko dokupimo dodatne akumulatorje in si tako zagotovimo daljšo avtonomijo.
Tipkovnica je pri nekaterih tablicah še vedno vgrajena, saj omogoča, da tak računalnik spremenimo v klasični prenosni računalnik, ki je uporaben tudi za tipkanje daljših besedil in pošiljanje elektronske pošte.
Krmilna ploščica ali paličica je pri prenosniku ali tablici zamenjava za računalniško miško. Z uporabo zaslona, občutljivega za dotik, potreba po takem navigacijskem instrumentu odpade.
Opomba: Opisani tablični računalnik je Toshibin Portege 3500, vendar je večina lastnosti podobnih tudi pri drugih tabličnih računalnikih.
Programi za ročne računalnike so načeloma prirejeni za delo z majhnim zaslonom, mnogi med njimi tudi tako, da prikažejo vsebine, ki so sicer bile narejene za večje ločljivosti. Izdelovalci poslovne programske opreme, med drugim IBM, Oracle in Microsoft, že nekaj let v nove različice svojih rešitev uvrščajo tudi podporo ročnim računalnikom, tako da lahko razvijalci pripravijo zbirke podatkov in druge rešitve, ki omogočajo vpogled v podatke in urejanje teh podatkov tudi v ročnih računalnikih. Te rešitve so še posebej pomembne za tiste uporabnike, ki ne preživijo večine delovnega časa v pisarni, saj lahko ročni računalnik vzamejo s seboj prav povsod, usklajevanje podatkov s centralo pa lahko brez težav poteka tudi po mobilnih omrežjih.
Zanimive rešitve z ročnimi računalniki
Ročni računalniki prodajnim in zavarovalniškim agentom ter delavcem v zdravstvu omogočajo enostavno in hitro izpolnjevanje vnaprej pripravljenih obrazcev, dodajanje beležk, morda celo digitalnih fotografij. Ob vrnitvi v pisarno lahko podatke prekopirajo neposredno v namensko zbirko podatkov in v računalnik prenesejo najnovejše pomembne podatke za delo. Še bolj zanimive so rešitve za gostinstvo, saj lahko natakarji z ročnim računalnikom pobirajo naročila in izdajajo račune, hkrati pa delavci za pultom po brezžični zvezi vidijo, kakšna naročila (in s kakšnimi posebnimi željami) je natakar sprejel, in začnejo pripravljati naročeno - natakar pa lahko nadaljuje svoje delo v lokalu in se mu ni treba vrniti k pultu, da bi predal naročila.
Poleg poslovnih rešitev pa skoraj vsi ročni računalniki današnjega rodu omogočajo predvajanje glasbe in drugih večpredstavnih vsebin, nekoliko naprednejše modele pa lahko priključimo celo na monitor ali projektor ter tako predvajamo sliko. Vsekakor pa je ena izmed bolj zanimivih rešitev za ročne računalnike spletni strežnik Apache, ki ga je mogoče namestiti v ročne računalnike z Linuxom. Čeprav ročni računalnik, kot ga trenutno dojemamo, nikakor ni primeren za poganjanje spletnega strežnika, že samo to, da je taka rešitev na voljo, kaže na široke možnosti razvoja teh naprav v prihodnjih letih. Sodeč po izkušnjah z drugih področij, bi lahko rekli, da smo šele na začetku in nas prave rešitve šele čakajo.
Ročni računalnik
Prednost ročnih računalnikov v primerjavi s prenosniki je predvsem majhnost in lahkost pa tudi hiter zagon, saj se ročni računalniki zaženejo bolj ali manj v trenutku. Kljub precej manjši zmogljivosti pokrivajo presenetljivo širok spekter rabe, od poslovnih funkcij do zabave, pomembno pa je tudi to, da lahko podatke učinkovito usklajujemo in prenašamo v namizne modele. Programov med ročnimi računalniki z različnimi operacijskimi sistemi ne moremo izmenjevati, lahko pa prenašamo omejen nabor podatkov in tudi glasbene, slikovne in druge večpredstavne datoteke.
Namenske naprave za prenašanje glasbe in videa, ki jih tudi lahko prištevamo med nekakšne (sicer namenske, a vendar) mobilne računalnike, pa v glavnem sploh niso namenjene nameščanju dodatnih programom. Kljub temu je denimo Applov iPod, ki je namenjen predvsem predvajanju glasbe MP3, lahko tudi zasilni ročni računalnik, ki pa omogoča samo pregledovanje podatkov (urnika, imenika ...), ne pa tudi vnašanja ali urejanja.
Palm ali Windows?
Tudi pri ročnih računalnikih lahko izbiramo med več rešitvami različnih izdelovalcev, ki so med seboj le posredno združljive. Najbolj znan je PalmOS, ki ga podpirajo številni izdelovalci, med njimi PalmOne, Handspring in Sony. Njegov poglavitni tekmec je Microsoft z okoljem PocketPC, ki ga podpirajo Compaq (pod okriljem družbe HP), Casio, Toshiba in drugi. Čeprav PalmOS še vedno vodi po številu prodanih sistemov, se v zadnjih mesecih njegov tržni delež manjša na rovaš poglavitnega tekmeca. Ne smemo pa pozabiti še drugih platform, ki bodo morda v prihodnje uspešnejše kakor danes. Pri ročnih računalnikih se vse bolj uveljavlja Linux, a ni skupnega standarda oziroma uporabniškega vmesnika. Velika neznanka je tudi Symbian, ki ga najdemo v križancih med ročnimi računalniki in mobilnimi telefoni. O njem več v nadaljevanju, tu omenimo le to, da je po številu prodanih naprav v zadnjega pol leta precej prehitel tako PalmOS kakor PocketPC.
Zgradba ročnega računalnika je sicer odvisna od platforme in operacijskega sistema, a so si sistemi vendarle vse bolj podobni. Čeprav so sivinski zasloni še vedno v rabi, zlasti pri najcenejših modelih, danes nedvomno prevladujejo barvni zasloni. Omogočajo namreč boljšo vidljivost v vseh svetlobnih razmerah, barve pa dajejo programski opremi povsem novo razsežnost. Pomnilniki so veliki do 64 MB in to lahko zelo hitro napolnimo s fotografijami in glasbo, skoraj vsi sistemi pa imajo vsaj eno ali več možnosti za razširitev s pomnilniškimi karticami. Tu so doslej kraljevale pomnilniške kartice CompactFlash, v prihodnje pa bodo vse pogostejše manjše kartice, kot sta MMC/SD Card in Sonyjev Memory Stick, na vidiku pa so tudi že kartice xDigital.
"Pametni" telefoni
Vse večje procesorske zmogljivosti mobilnih telefonov in priročna pripravljenost za brezžične komunikacije so hitro pripeljali do zamisli o razširitvah mobilnega telefona na nekakšen križanec med telefonom in ročnim/žepnim računalnikom. Med prve poskuse bolj resnega združevanja mobilne telefonije in računalništva sodi Nokiin Communicator, ki bi ga lahko opisali kot žepni računalnik z dodanimi funkcijami mobilnega telefona. Kljub velikosti je Communicator postal nadvse uspešna naprava, drugi izdelovalci s podobnimi projekti pa so dosegli znatno manjši uspeh, še največjega Handspring z izdelki Treo, ki so v bistvu ročni računalniki z operacijskim sistemom Palm in telefonskim modulom GSM.
Pametni telefon
Pametni telefoni se od navadnih mobilnih telefonov ločijo po operacijskem sistemu z grafičnim uporabniškim vmesnikom, možnostjo usklajevanja podatkov z računalnikom in možnostjo nalaganja dodatne programske opreme.
Med programsko opremo večjih izdelovalcev najdemo večino izdelkov, ki so sicer na voljo za "prave" ročne računalnike, torej za PocketPC in PalmOS, pa tudi kupe izdelkov, ki izkoriščajo telefonske (in celo fotografske) zmožnosti naprave. Poleg tega podporo Symbianu OS postopoma dodajajo tudi izdelovalci poslovne programske opreme, denimo IBM, SAP in Oracle. Telefon je s tega stališča skoraj povsem enako funkcionalen kakor ročni računalniki, v nekaterih pogledih pa jih celo prekaša, saj se veliko preprosteje povezuje v splet prek mobilnih omrežij. Lahko celo uporabimo osebni računalnik ali strežnik, kar je posebej zanimivo za sistemske ali omrežne upravitelje. Omogoča pregledovanje Wordovih in Excelovih datotek in PDFjev, z dodatnimi programi pa celo urejanje. Vnašanje besedila s pisalom ali številčno tipkovnico ni ravno preprosto ali učinkovito, dodatne tipkovnice pa zaenkrat še niso na voljo. Brskalnik Opera omogoča zelo pregleden prikaz spletnih strani in se tako uvršča med najboljše mini spletne brskalnike.
Omogoča tudi večpredstavnost in zabavo, prvo prek predvajalnika MP3 in videa v zapisu MPEG4, pa tudi pretočni video s predvajalnikom RealONE. Vgrajena je tudi podpora javi, tako da ni pretirano težavno najti iger in dodatnih programčkov. Seveda omogoča dostop do elektronske pošte s priponkami vred in vodenje osebnih stikov (koledar, imenik), tako kot pač vsi ročni računalniki in že večina mobilnih telefonov poslovnega razreda. Podatke lahko z namiznim računalnikom usklajujemo bodisi prek vmesnika USB, bluetooth, infrardečega vmesnika ali na daljavo iz strežnika prek podatkovnega omrežja GPRS. Dve resnejši pomanjkljivosti: pogosto ga je treba znova zaganjati, akumulator pa ni med najzmogljivejšimi.
Opomba: Opisani telefon je Sony Ericsson P800, vendar je večina lastnosti podobnih tudi pri drugih pametnih telefonih.
Na drugem tiru pa so običajni mobilni telefoni začeli dobivati vse več funkcij, ki so sicer značilne za ročne računalnike. Najprej možnost podrobnejšega vodenja osebnih podatkov in usklajevanje z Outlookom ali z odjemalcem Lotus Notes, z javo tudi možnost nalaganja preprostih programov, seveda predvsem iger. Napredoval pa je tudi razvoj tako imenovanih pametnih telefonov, ki so jih izdelovalci napovedovali že nekaj let.
V pametnih mobilnih telefonih najpogosteje najdemo operacijski sistem Symbian, ki se lahko po uporabnosti in zmogljivosti meri tako s PalmOS kot tudi z Microsoftovim Pocket PC, edina razlika je v (zaenkrat) znatno manjši ponudbi programske opreme. Symbian je uporaben tako v napravah, ki so bolj telefoni, kakor tudi v tistih, ki so predvsem ročni računalniki, edina razlika je v uporabniškem vmesniku. Najbolj priljubljena sta vmesnika Series 60, ki se uporablja v telefonsko naravnanih napravah, kot je Nokia 7650, in UIX, ki ga najdemo v Sony Ericssonovem P800 in P900 in se dejansko lahko meri s PalmOS, ne nazadnje tudi zaradi primerljivo velikega zaslona. Naprave s Series 60 tako res omogočajo preprosto upravljanje osebnih podatkov in usklajevanje z Outlookom ter Lotus Notes, mogoče je namestiti tudi dodatne programe, vendar smo pri vnosu podatkov precej omejeni s številčno tipkovnico. Večina teh križancev je pravzaprav bolj kakor poslovnemu delu namenjena zabavi in predvsem bolj telefonsko usmerjenim storitvam, kot so večpredstavna sporočila MMS, javanske igre in WAP. Naprave z UIX so pri poslovnih programih bolj zmogljive, predvsem pa je vnašanje podatkov s prepoznavanjem pisave uporabnikom, vajenim ročnih računalnikov, veliko bolj domače.
Tudi Microsoft se je kljub številnim začetnim neuspehom in zamujenim rokom podal na trg pametnih telefonov z operacijskim sistemom Windows Powered Smartphone 2002, a še ni dočakal prave podpore pri operaterjih in uporabnikih. Aparate zaenkrat izdelujejo zgolj tajvanska podjetja ter Samsung in Motorola, ki skušata biti dejavna na vseh platformah. Sami aparati so dejansko veliko bliže telefonom, saj Microsoft najbrž ne želi ustvarjati neposredne konkurence Pocket PCjem, vendar omogočajo usklajevanje podatkov z računalnikom in nalaganje dodatne programske opreme, čeprav slednje skorajda ni na voljo. Edina tehnološka prednost je podpora vmesniku SDIO (SecureDigital Input/Output), na katerega je mogoče priključiti dodatne naprave, a se uporabnost tega vmesnika v praksi še ni pokazala.
Čeprav je bil prvi val naprav s Symbianom predstavljen v drugi polovici lanskega leta, je ta operacijski sistem že v letu dni postal znatno bolj prodajan kakor PalmOS in Pocket PC skupaj. Treba pa je upoštevati, da večina uporabnikov naprav z vmesnikom Series 60 le-te uporablja predvsem kot mobilne telefone z vgrajenim digitalnim fotoaparatom, ki omogočajo tudi igranje iger, le redki pa dejansko usklajujejo podatke z Outlookom ali celo nalagajo dodatne programe.
Za tiste detajle pri pametnih telefonih
Zaslon je namenjen prikazovanju uporabniškega vmesnika, le pri redkih modelih je tudi občutljiv za dotik. Razen pri redkih izjemah so ločljivosti majhne. Na zaslonu se prikazujejo predvsem ikone, menuji in zadnje čase tudi fotografije in filmčki v zelo majhnih ločljivostih.
Navigacijske tipke so namenjene upravljanju menujev in domala vseh funkcij telefona. Številčne tipke rabijo tudi za vnos kratkih sporočil, imen, beležk in opravil. Z njimi lahko hitro pregledujemo imenik, urnik in slike.
Razširitvena reža se pogosteje pojavlja pri dražjih mobilnih telefonih. Namenjena je predvsem shranjevanju podatkov in glasbe MP3 na pomnilniške kartice.
Zvočnik je pri mobilnih telefonih namenjen predvsem telefonskim funkcijam, vse pogosteje pa imajo pametni telefoni vgrajene tudi predvajalnike MP3 - drugim telefonom lahko takšne predvajalnike pogosto dokupimo, a velja taka izvedba za manj priljubljeno.
Mikrofon omogoča snemanje zvoka in seveda telefoniranje.
Akumulator napravo napaja z električno energijo. Zelo pomembno je prvo polnjenje po nakupu, od tega je lahko odvisno povprečno trajanje delovanja med polnjenji. Za večino telefonov lahko dokupimo tudi zmogljivejši akumulator.
Pisalo za vnos podatkov na zaslonu, občutljivem za dotik, imajo le zelo redki pametni mobilni telefoni. Podatke najpogosteje vnašamo s številčno tipkovnico.
Tipkovnica je pri pametnih mobilnih telefonih osnovno sredstvo za vnos podatkov. Tipkanje je lahko zamudno, kljub dodatkom, kakršen je sistem T9 za enostaven in hiter vnos besed.
Vtičnica je namenjena komunikaciji s PCjem in priklopu v avtomobilsko ležišče.
Pomnilnik je pri pametnih mobilnih telefonih razmeroma majhen, a običajno zadostuje za približno 500-3000 vnosov v imenik, koledar in sezname opravil ter za nekaj deset kratkih sporočil (SMS) ter večpredstavnih sporočil MMS. V novejše lahko shranimo tudi nekaj skladb MP3 in krajše videoposnetke.
Komunikacije in omrežja
Čeprav lahko mobilne računalniške izdelke uporabljamo "izolirano" od komunikacijskih povezav, so najuporabnejši šele, ko jih uporabljamo kot mobilne terminale.
V vseh kategorijah mobilnih naprav imamo danes na voljo zelo širok nabor komunikacijskih vmesnikov, ponekod že v osnovi, drugje za doplačilo v obliki dodatkov. Prav vse naprave imajo danes zaporedni vmesnik, večina infrardeči vmesnik, številne tudi USB. Infrardeči vmesnik je s prihodom mobilnih telefonov z modemi našel novo vlogo. Nekateri izdelovalci prenosnikov infrardeči vmesnik iz ne povsem jasnih razlogov opuščajo, čeprav namesto njega ne vgradijo vedno vmesnika bluetooth.
Res pa je, da je infrardeči vmesnik le vmesna stopnja, ki bo prej ali slej nadomeščena z brezžičnimi vmesniki bluetooth. Ti omogočajo vzpostavitev osebnih krajevnih omrežij (PAN) med mobilnim računalnikom in komunikacijsko napravo (na primer telefonom), pa tudi drugimi napravami, kot so dostopne točke, tiskalniki ali drugi mobilni računalniki. Zaradi tehnične zasnove je vmesnik bluetooth lahko zanimiv nadomestek tudi zaradi potencialno nizke cene. Potencialno zato, ker je cena ta hip še nekoliko visoka, saj gre še za mlado tehnologijo.
Precej zanimanja vzbuja tudi druga brezžična tehnologija - brezžični vmesniki ethernet (IEEE 802.11b, pa tudi hitrejša 802.11a in 802.11g), imenovani tudi Wi-Fi, ki zagotavljajo omrežno infrastrukturo in velike hitrosti prenosa podatkov (11 Mb/s, 802.11a in g tudi do 54 Mb/s). Za povrh omogočajo delovanje na širšem območju (od 100 do 300 metrov v primerjavi z okoli 10 metrov pri tehnologiji bluetooth). Uporabni so predvsem v podjetjih, najdemo pa jih tudi drugje, denimo na letališčih, v hotelih, kongresnih centrih. Zaradi vse nižjih cen lahko gledamo na brezžični ethernet tudi kot na potencialnega tekmeca telekomunikacijskih podatkovnih prenosov, a le na omejenem območju, saj signal mobilne telefonije sega še precej dlje. Slabost WiFi je tudi poraba energije, saj trenutne rešitve porabijo tudi nekajkrat več energije kakor bluetooth, vendar izdelovalci vezij za WiFi v novih rodovih že načrtujejo energijsko varčnejše izdelke.
S tem smo se dotaknili že tretjega komunikacijskega področja, ki je ključnega pomena za mobilno računalništvo - telefonije. Mobilni telefon lahko že lep čas uporabljamo tudi za podatkovne komunikacije, ki segajo od skromnih 9600 b/s (GSM) do okoli 40-50 Kb/s (tipično) pri komunikacijah GPRS. Še večje hitrosti bo omogočal tretji rod telekomunikacijskih storitev (UMTS), vendar je že zdaj jasno, da bo na resno uveljavitev le-tega treba čakati vsaj še leto dni ali dlje. Čeprav GPRS zaenkrat še ni upravičil niti pričakovanj številnih uporabnikov, kaj šele investicij, pa se zdi, da tehnologija in predvsem odnos uporabnikov in operaterjev do nje postajata vse bolj zrela. Slednji spuščajo cene na znosne ravni, omogočajo (sicer še vedno neverjetno drago) gostovanje v tujini in olajšajo nastavitve s storitvami, kot so kratka sporočila SMS. Uporabniki z novejšimi aparati ugotavljajo, da pojem mobilnega interneta ni bil zgolj trženjska zvijača, temveč postajajo vsebine vse bolj pestre, pa tudi hitrost prenosa je postala povsem primerljiva s hitrostjo pri analognih modemskih povezavah, ki nekaterim še vedno zadostujejo.
Uporabniki vseh vrst
PRENOSNI RAČUNALNIK Če bi radi na vlaku obdelovali podatke, pregledovali računovodske preglednice, sestavljali predstavitve ali oblikovali prospekte, bo zagotovo najprimernejše orodje prenosni računalnik. Za klasično rabo zadostuje že računalnik, če želimo uporabljati tudi internet, je najbolje, da ga povežemo z mobilnim telefonom s prenosom podatkov GPRS ali novejšo tehnologijo UMTS oziroma EDGE.
Prednost takega mobilnega sistema je zagotovo univerzalnost, saj lahko v prenosniku gledamo tudi filme in poslušamo glasbo, obenem pa so nam na voljo vsa orodja, ki jih najdemo v namiznem modelu. Še več, prenosnik bo verjetno tako v službi kot tudi doma ali na fakulteti nadomestil vse druge računalnike, zato bo postal res "osebni računalnik" v pravem pomenu te besede.
Cene takih sistemov so zadnje čase že blizu cenam namiznih modelov, za več denarja pa dobijo uporabniki predvsem lažje in bolje opremljene prenosnike. Zavedati se je namreč treba, da se razlika med maso 2 ali 3 kilograme v vsakdanjem življenju, ko računalnik prenašamo s seboj, še kako pozna. Dobro je dokupiti tudi nekaj dodatne opreme - predvsem dodaten polnilec, da ga ni treba vedno prenašati zraven, pa disk za morebitno varnostno kopijo podatkov ter akumulator za podaljšano delovanje.
ROČNI RAČUNALNIK Za osnovno mobilno rabo - pregledovanje in enostavno obdelavo podatkov - zadostuje tudi ročni računalnik, povezan z mobilnim telefonom, a je taka rešitev omejena s sorazmerno majhnim zaslonom. No, prav majhnost pa je tudi poglavitna prednost takega sistema. Tudi ročnim računalnikom lahko namreč že dokupimo dovolj uporabne tipkovnice in jih povežemo z mobilnimi telefoni v internet, ali pa to storimo kar prek brezžičnega vmesnika WiFi. S tipkovnicami pisanje besedil in daljših elektronskih sporočil že dalj časa ni težavno, obenem pa znajo predvajati večino podatkovnih in večpredstavnih formatov. Če k temu dodamo še zelo izpopolnjene sisteme za organiziranje urnikov, imenikov in podobno, je jasno, zakaj je razvoj na tem področju hiter, ponudba pa iz meseca v mesec bolj pestra in zmogljiva.
NOSILEC DATOTEK Tisti, ki želijo stalno imeti ob sebi zbirko glasbe MP3 in filmov DiVX (ali podobnih formatov), si lahko omislijo predvajalnik digitalne glasbe z vgrajenim diskom, ki ga lahko priključijo na večino hi-fijev. Prednost takega mobilnega sistema je tudi to, da lahko vanj shranimo velikanske količine drugih vsebin (filmov ter podatkovnih datotek in dokumentov), le da smo v tem primeru prisiljeni uporabiti gostiteljski računalnik.
Prednost takega mobilnega podatkovnega sistema je zagotovo velika količina podatkov, ki jih lahko prenašamo (pa četudi so to samo filmi in glasbene datoteke) ter majhnost in prenosljivost, pomanjkljivost pa je pogosto predvsem to, da razen za predvajanje glasbe ni samostojno uporaben. Kljub temu je mogoče s takimi napravami z nekoliko truda vzpostaviti uporabno okolje, ko se elektronska pošta in vsi uporabnikovi dokumenti zapisujejo prav na ta disk. Tako je poskrbljeno za zasebnost, saj datoteke ostajajo v prenosnem disku in ne v službenem ali domačem računalniku, zaradi mobilnosti in večje možnosti okvare diskovne enote pa je zelo pomembno sprotno izdelovanje varnostnih kopij.
PAMETNI TELEFON Zelo vidna skupina uporabnikov so tudi tisti, ki jim presedajo kupi listkov z naslovi, telefonskimi številkami in urami sestankov, saj bi boljšo organiziranost zlahka dosegli že z najpreprostejšim ročnim računalnikom ali zmogljivejšim mobilnim telefonom. A to so osnovna opravila, za katera so bile te naprave narejene, in poglavitna težava je v tem, da bi večina uporabnikov rada počela še več.
Ena izmed osnovnih ovir pri nakupu še dodatnih naprav je zagotovo to, da večina uporabnikov ne ve, kaj bi pravzaprav radi počeli v tej "mobilnosti", oziroma ne poznajo vseh možnosti (pa tudi nezmožnosti), ki jim jih ponujajo mobilne naprave in storitve.
Najširšo podporo komunikacijskim vmesnikom imajo zagotovo prenosni računalniki. V novejše modele srednjega in višjega razreda so pogosto vgrajeni brezžični vmesniki Wi-Fi, nekoliko manj bluetooth, vendar lahko pričakujemo, da se bo to kmalu spremenilo in pojavilo tudi v cenejših prenosnikih. Sicer pa so USB vmesniki bluetooth že zelo poceni. Kar zadeva komunikacijske povezave, pri prenosnikih uporabniki za komunikacijo prek telefonskega omrežja raje uporabljajo telefone, zato so kartice, ki jih nadomeščajo, bolj redkost. Ročni računalniki podporo bluetoothu šele dobivajo, na voljo pa so tudi prvi modeli z vgrajenim vmesnikom Wi-Fi; oba vmesnika sta že na voljo tudi kot dodatka za številne priljubljene modele (recimo Compaq iPaq ali Palm m500). Komunikacijski vmesniki GSM/GPRS so na voljo zgolj kot dodatki, najdemo pa jih v ročnih računalnikih, v katere so že vgrajeni mobilni telefoni. Sodobni mobilni telefoni seveda že v osnovi omogočajo prenos podatkov prek GPRS, v vse več modelih pa najdemo tudi vmesnik bluetooth, namenjen predvsem povezavi z računalniki. Naslednje leto lahko pričakujemo že prve telefone s podporo WiFi, ki naj bi omogočali tudi cenejše telefoniranje z uporabo internetne telefonije (VoIP), seveda pa tudi hiter dostop do podatkov.
Dodatna in serijska oprema
Pri prenosnih in ročnih ter drugih mobilnih računalniških napravah je opremljenost pogosto zelo pomembna. Le tako si lahko zagotovimo lažje prenašanje, enostavnejšo rabo na terenu in zmogljivosti, primerne potrebam.
V ročne računalnike so navadno vgrajeni dovolj zmogljivi akumulatorji, ki pri barvnih zaslonih omogočajo tudi do ves dan rabe. Kljub temu pa nemara ne bo odveč, če si za na pot omislimo dodaten polnilec, po potrebi tudi v avtomobilu. Izdelovalci računalnikov in dodatne opreme ponujajo dodatna peresa za pisanje po zaslonu, pomnilniške in razširitvene kartice, ki omogočajo brezžični dostop do krajevnih omrežij, modemske in GPRS zveze, navigacijo GPS, dodatne razširitvene reže za pomnilniške kartice in drugo. Za zahtevnejša delovna okolja so na voljo tudi robustnejši etuiji in torbice.
Tablični računalnik
Tablični računalniki z operacijskim sistemom Windows XP Tablet PC naj bi po predvidevanjih povzročili revolucijo, a se napovedi (še?) niso izpolnile. Tablične računalnike, bodisi kombinirane s tipkovnico bodisi take, pri katerih je mogoče vnašati podatke zgolj s peresom, sicer ponujajo skoraj vsi izdelovalci prenosnikov, a naj bi jih lani prodali le odstotek od vseh prodanih prenosnikov skupaj, medtem ko za leto 2007 predvidevajo kar neverjetnih 20 odstotkov.
Tablični računalniki so izdelki, ki želijo združiti najboljše lastnosti ročnih računalnikov in navadnih prenosnikov, to pa je predvsem možnost upravljanja s peresom in na drugi strani zmožnost uporabe standardnih programov za PC. Microsoft zaupa tej kombinaciji, njemu pa so sledili tudi številni izdelovalci.
Na sliki vidimo kombinirani model, ki lahko deluje tako kot navaden prenosnik s tipkovnico, pa tudi kot tablični računalnik brez tipkovnice. Uporabnik zaradi tega ni omejen pri uporabi in ima pravzaprav na voljo dvojno funkcionalnost v enem. Zaslon preprosto obrnemo za 180 stopinj in ga poveznemo čez tipkovnico. Pisalo, ki je med prenašanjem shranjeno v utoru poleg zaslona, deluje z elektromagnetno občutljivostjo, kar pomeni, da ga za delovanje ni treba povsem postaviti na zaslon. Računalnik je sicer opremljen podobno kakor drugi tipični prenosniki, le optični pogon je treba dodatno priključiti, saj so varčevali pri merah in masi.
Računalnik je torej lahko ultra lahki prenosnik ali pa naprava, ki šele išče svoje mesto pod soncem - predvsem zato, ker namenske programske opreme za tablične računalnike še ni veliko naprodaj. Poleg dveh ali treh prilagojenih Microsoftovih programov je tu še nekaj specializiranih programov, zato velja, da so tablični računalniki še vedno primernejši za specifična področja rabe (vnos podatkov o pacientih v zdravstvu, popis materiala v skladišču, gostinstvo, skiciranje za inženirje na terenu ...) kakor za splošno poslovno rabo in osebno organizacijo podatkov. Vendar lahko s peresom krmilimo domala vse programe, to pa pride silno prav, kadar želimo računalnik uporabljati stoje. Velja pa pravilo, da bo uporaba učinkovita, če bomo v program vnašali čim manj besedila.
Tudi pri prenosnikih je marsikdaj treba dokupiti nekaj dodatkov. Tisti, ki prenosnik uporabljajo vsak dan doma in v službi, se pogosto odločijo za dodaten napajalnik. Po letu dni uporabe prenosnika je treba skoraj vedno kupiti nov akumulator. Tisti, ki so vgrajeni v nov prenosnik, niso slabi, le izgubijo zmogljivost shranjevanja električne energije. Na voljo so tudi zelo zmogljivi, a težki akumulatorji, ki zagotavljajo tudi do 12 ur delovanja. Seveda je treba poskrbeti tudi za učinkovito prenašanje - dobra torbica z ustreznimi pasovi za pritrditev in žepi za shranjevanje dodatkov (polnilec, dodatni diski in diskovni pogoni, miška, prazni nosilci podatkov...) bistveno olajša prenašanje.
Če je prenosni računalnik namenjen terenski pisarni, v kateri je treba tudi tiskati, so uporabnikom na voljo tudi posebni kovčki z vgrajenim tiskalnikom in vsemi potrebnimi kabli za povezavo.
Kaj kupiti
Pri mobilnih računalniških napravah je pogosto težko izbrati. Nekateri nameravajo z njimi zgolj uporabljati internet in pisati besedila, a ne vedo, ali bi kupili prenosnik ali morda kar ročni računalnik. Drugi spet za poslušanje glasbe na poti kolebajo med nakupom ročnega računalnika ali prenosnega predvajalnika MP3jev, ki lahko omogoča tudi vpogled v imenik stikov ter urnik, torej temeljne funkcije ročnih računalnikov. Nekateri pa razmišljajo o prenosnem računalniku kar tako, ker lahko z njim počnejo vse.
Pri nakupu prenosnega računalnika za domačo oziroma zasebno rabo sta pogosto najpomembnejša cena in zmogljivost. A uporabnika čaka nekaj ključnih vprašanj. Ali je nujno potrebna visoka ločljivost zaslona in širok format (za gledanje filmov) ali zadostuje standardni 14-palčni z ločljivostjo 1024 × 768 pik? Ali zadostuje 128 ali 256 MB pomnilnik? Ali želite varčen procesor (Pentium M, Centrino ali Athlon Mobile), da bi računalnik samo z akumulatorjem deloval čim dlje, ali pa krajše delovanje na akumulator in zmogljivejši procesor (kar navaden, cenejši in bolj vroč Pentium 4 za grafično zahtevne programe in igre)? Koliko razširitvenih vtičnic in kakšne potrebujete (USB, USB 2, firewire, S-video, VGA...)? Ali potrebujete brezžični omrežni vmesnik (WiFi oziroma IEEE 802.11a/b/g) in vmesnik za priklop naprav bluetooth? Kakšen optični pogon naj ima - najcenejši je zgolj bralnik CD, nekoliko dražji bralnik DVD, še nekaj dražji kombinirani pisalnik CD z bralnikom DVD in najdražji zapisovalnik CD in DVD...?
Sicer je pri prenosnikih pogosto tako, da so najmanjši in najlažji tudi najdražji - razlog za to je zagotovo visoka cena razvoja. Zato so največji in najtežji modeli, v katere so pogosto vgrajeni najzmogljivejši, a tudi energijsko potratni procesorji, tudi najcenejši ali vsaj med cenejšimi.
No, pri nakupu ročnega računalnika je pomembnih lastnosti manj, a najpomembnejša je zagotovo cena. Dobro pa je vedeti, ali želite oziroma potrebujete Palm OS ali PocketPC; ali mora imeti naprava zmogljiv zaslon najnovejšega rodu ali morda zadostuje tudi nekoliko manj kakovosten, a še vedno dober zaslon; ali potrebujete brezžični omrežni vmesnik WiFi in katere pomnilniške in razširitvene kartice zahtevate? Pametne telefone danes ponujajo že vsi pomembnejši izdelovalci, a so te naprave po funkcijah zaenkrat še zelo skromne - pri nakupu pogosto odločata cena in prvi vtis, ta je lahko odvisen od modnega oblikovanja, le redko pa je odločujoča tudi vgrajena tehnologija.
PC na dlani
Resnično učinkovito uporabo mobilnih naprav ponuja šele primerna programska oprema in komunikacijske storitve. To še zlasti velja za ročne računalnike in mobilne telefone, kjer se prava ponudba šele oblikuje.
Tako ročni računalniki kot pametni telefoni omogočajo sinhronizacijo podatkov, toda predvsem v povezavi z uporabnikovim osebnim računalnikom in z nameščenimi programi (Office, Lotus Notes ...). V vse ročne računalnike in večino pametnih telefonov so vgrajeni tudi odjemalci za elektronsko pošto, a pogosto v precej okrnjeni obliki, dostop do priponk pa je zaradi omejitev pomnilnika in prenosnih zmogljivosti prej izjema kot pravilo. Izdelovalci so se že zavedli teh omejitev in danes zelo hitijo z rešitvami za povezavo s strežniki; to je pomembno predvsem za učinkovito poslovno rabo, s tem pa tudi pogoj za uspeh v poslovnem okolju. IBM, Oracle in Microsoft tako že omogočajo dostop do osnovnih podatkov v svojih strežniških izdelkih in zbirkah podatkov, ki zajema tudi vnos podatkov, vendar v zdajšnjih generacijah izdelkov načeloma ni mogoča nenehna povezava prek mobilnih omrežij (GPRS, WiFi), temveč le usklajevanje podatkov.
Za ročne računalnike in mobilne telefone je značilno, da imajo v osnovi le malo programov, za dodatne pa moramo poskrbeti sami. Snovalci namreč stavijo predvsem na naslednjo razvojno stopnjo programske opreme - spletne programe in spletne storitve.
Za ročne računalnike in mobilne telefone je značilno, da imajo v osnovi le malo programov, za dodatne pa moramo poskrbeti sami. Za računalnike PocketPC in Palm je na voljo že bogata zbirka programov drugih izdelovalcev, ki pogosto rešujejo tudi zelo specifične potrebe uporabnikov: programi so sorazmerno poceni, a je manj brezplačnih, kakor smo vajeni pri namiznih računalnikih.
Snovalci stavijo predvsem na naslednjo razvojno stopnjo programske opreme - spletne programe in spletne storitve. Ročni računalniki in mobilni telefoni imajo praviloma razmeroma majhen sistemski pomnilnik in omejeno procesno moč, zato obdelava na strani strežnika tu še kako prav pride. Poleg tega je z uporabo spletnih rešitev rešena še ena pereča šibka točka mobilnih naprav - varnost podatkov. Žal so današnje mobilne naprave glede zanesljivosti hrambe podatkov še razmeroma slabe rešitve, poleg tega so pogosto predmet kraje, zato hranjenje pomembnih podatkov (zlasti trajno hranjenje) ni najboljša izbira. Pa vendarle izdelovalci v vse več teh naprav vgrajujejo varnostne zaščite, kot so čitalci za prstne odtise in podobno.
Pričakujemo lahko, da bodo za potrebe mobilnih naprav razvite nove storitve, ki bodo obsegale vse, od dostopa do podatkov, hranjenja vsebin do dodatnih storitev, ki jih danes še ni (recimo lokacijsko in časovno povezane informacije, na primer interaktivni zemljevidi in vodiči, usmerjeno reklamiranje, časovno občutljive informacije...). Take storitve ponekod, zlasti v ZDA, že nastajajo, vendar so večinoma omejene na eno vrsto naprav (recimo za brezžični Palm i705), pa tudi glede vsebine ponujenih storitev in informacij. V Evropi bo revolucijo na tem področju zagotovo prinesla mobilna telefonija tretjega rodu UMTS, vendar bo večina storitev v nekoliko okrnjeni različici zagotovo na voljo tudi uporabnikom drugega rodu.
Poslovnim uporabnikom pa se vrata do podjetij že odpirajo tudi, ko so na poti. Osnovno okno do sistemov podjetja je namreč spletni ali tudi brskalnik WAP, ki pač prikaže toliko podatkov in v takšni obliki, kot mu omogoča zmogljivost naprave. Oracle, IBM Microsoft in SAP, pa tudi drugi ponudniki poslovnih informacijskih sistemov, so v zadnje različice svojih izdelkov in storitev že vgradili možnost mobilnega dostopa do zalednih sistemov in posledično podatkov. Nekatere rešitve, kot je Oracle 9i, omogočajo tudi namestitev dela programske opreme v mobilne naprave, da lahko uporabnik pregleduje in ureja podatke tudi, ko ni povezan z omrežjem, pri povezavi pa se podatki le uskladijo. Slednje je še posebej uporabno pri ročnih računalnikih, ki niso nenehno povezani s spletom. Uporabnik - bodisi športni sodnik, prodajalec na terenu ali tržni inšpektor - lahko na terenu v obrazec v ročnem računalniku vnese vse podatke, ti pa se ob prvi uskladitvi prenesejo v osrednjo zbirko podatkov.
Usklajevanje podatkov
Ročni računalnik je sicer samostojna naprava, vendar pridejo prave zmogljivost in uporabnost do izraza šele, ko ga povežemo z računalnikom in uskladimo podatke in delovno okolje med njima. Šele takrat lahko rečemo, da v žepu vedno nosimo kopijo svojih najpomembnejših podatkov, delovni koledar in urnik, imenik poslovnih ali zasebnih stikov, zapiske, opravke in druge datoteke.
Prav vsi današnji ročni računalniki imajo to možnost, večinoma pa za to uporabljajo povezavo USB (ki je speljana iz stojala z vtičnico, kamor položimo ročni računalnik in mu s tem tudi napolnimo akumulator) in enega ali več namenskih programov. V svetu PocketPC je to program ActiveSync, ki je zelo avtomatiziran in hkrati poskrbi za uskladitev pisarniških datotek, njihovo pretvorbo iz mobilnega v "pravi" zapis, pa tudi sinhronizacijo vsebine osebnega organizatorja v namiznem računalniku (večinoma je to Outlook). S programom ActiveSync lahko ročni računalnik tudi povežemo v omrežje in naredimo popolno sliko vsebine ročnega računalnika, ki rabi kot varnostna kopija ob morebitni katastrofi (sesutja ali druge izgube podatkov). Usklajevanje s programom ActiveSync poteka samodejno - sam zazna, kdaj je PocketPC v stojalu, in takrat samodejno sproži usklajevanje podatkov.
V svetu PalmOS skrbi za povezavo program HotSync z dodatki, zato je namestitev nekoliko bolj zapletena, usklajevanje pa ni samodejno, saj mora uporabnik pritisniti tipko na stojalu. HotSync poskrbi za uskladitev programskih in podatkovnih datotek (PalmOS v načelu ne pozna izraza "dokument", saj celo datotečnega sistema nima), na disku v namiznem računalniku pa se vsakič shrani zadnja in popolna slika vsebine ročnega računalnika. S stališča varnosti je to veliko bolje kakor pri PocketPC, kjer mora uporabnik sam poskrbeti za varnostno kopijo podatkov in programov. Ob morebitni katastrofi lahko vsebino svojega Palma vedno popolnoma zbrišemo in s tipko na stojalu vzpostavimo prejšnje stanje. Za usklajevanje podatkov iz organizatorja namestimo poseben program, ki pa vendarle sodeluje s HotSyncom. Tisti, ki je priložen, podpira le Outlook (no, PocketPC ActiveSync ga seveda tudi podpira) in je nekoliko omejen, saj z njim ne moremo sinhronizirati več Outlookovih imenikov,
Poleg usklajevanja v stojalu ali prek mobilnega telefona je na voljo tudi možnost usklajevanja na daljavo - tako lahko svoj ročni računalnik položimo v stojalo pri znancu, ki je seveda povezan v internet. Vendar to možnost uporablja le malokdo. Domači računalnik mora biti namreč pravilno nastavljen, pa tudi z nastavitvami usklajevalnega programa je nekaj več dela.
Uporaba e-pošte
Branje elektronske pošte je na poti gotovo najpogostejše opravilo. Za to lahko uporabimo prenosni računalnik, zadostuje pa tudi že ročni računalnik ali pametni telefon. V osnovi ločimo t. i. odklopljeno (offline) in priklopljeno (online) branje pošte.
Pri prvem načinu si doma ali v podjetju, ko imamo do poštnega strežnika hitro povezavo do prenosne naprave, naredimo krajevno kopijo vseh ali (bolje) neprebranih sporočil, ko smo na poti, pa nanje v miru odgovarjamo in pišemo nova sporočila. Ko se vrnemo s poti, vse napisano enostavno uskladimo in tako oddamo napisana sporočila in sprejmemo nova. Na prenosnem računalniku lahko to počnemo z vsakim brezplačnim ali poslovnim programom za e-pošto. Tudi na ročnih računalnikih so potrebni programi že vgrajeni (tako na platformi PalmOS kot na PocketPC), le da je treba biti pri uporabi le-teh pozoren na to, da so ročni računalniki vendarle (tudi pomnilniško) zelo omejene naprave. Če imamo v poštnem nabiralniku več sto ali celo tisoč sporočil (ki jih ne brišemo), lahko sinhronizacija traja zelo dolgo, in to kljub temu da smo nastavili prenos le neprebranih sporočil.
Bolj zanimivo je "živo" branje elektronske pošte, saj smo tako stalno v stiku s (poslovnim ali zasebnim) dogajanjem. Za to potrebujemo nekakšno povezavo v internet, ki si jo lahko zagotovimo na različne načine. Tako za prenosne kot ročne računalnike velja, da lahko za to uporabimo infrardečo ali povezavo bluetooth (do telefona GSM oz. njegove povezave GPRS, morda celo UMTS), brezžično povezavo WiFi do krajevnega brezžičnega ponudnika interneta (teh je po svetu vedno več, niso pa poceni), na prenosnem računalniku pa lahko uporabimo tudi modemsko ali ožičeno omrežno povezavo. Ko smo prek enega od teh načinov "v internetu", potrebujemo nekakšno povezavo do poštnega strežnika. V ta namen so na voljo povezave POP3, IMAP ali t. i. spletna pošta oz. "webmail".
Spletni vmesnik za dostop do e-pošte je gotovo najenostavnejši, saj ne zahteva nobenega nastavljanja odjemalca, a za ročne računalnike ni najprimernejši, razen če je posebej oblikovan za majhne ločljivosti. Za branje pošte s POP3 je tako za PalmOS in PocketPC (pa tudi za pametne telefone) na voljo veliko brezplačnih ali plačljivih in različno zmogljivih odjemalcev. Nekaterim so najzmogljivejši že kar priloženi (npr. novim Palmom). Odjemalci za IMAP so nekoliko redkejši, vendar je ob izbiri "POP3 ali IMAP" slednjih zagotovo več. Začetno nalaganje samo glav sporočil, ki močno zmanjša količino prenesenih podatkov prek vedno prepočasnih mobilnih povezav, sicer podpira tudi POP3, vendar ima IMAP dodatno prednost - tudi poslana sporočila se shranjujejo med poslanimi sporočili v strežniku. Sicer pa tudi za branje sporočil na zvezi velja enako opozorilo kakor pri odklopljenem - če imamo v strežniku veliko sporočil, ki jih ne brišemo, je zelo težko najti odjemalca za ročni računalnik, ki bo poplavo sporočil "preživel" in prikazal le neprebrana sporočila. Žal.
In še dodatno opozorilo: prejemanje pripetih datotek v ročnih napravah je zelo omejeno, skorajda onemogočeno. S pravo kombinacijo programov bomo morda lahko prebrali pripeti Wordov dokument ali morda pogledali sliko JPG, kaj več pa skoraj zagotovo ne.
Brez glasbe in filmov ne gre
Ročni računalniki lahko s primerno programsko opremo hitro nadomestijo tudi predvajalnik glasbenih plošč CD, MP3jev ali kakšno podobno napravo. Večina operacijskih sistemov za te naprave ima na voljo programski pripomoček, ki omogoča predvajanje glasbe v formatu MP3 (in še katerem), izhod za slušalke pa je že nekaj let sestavni del vsake take naprave. Malo slabše se pri tem obnesejo mobilni telefoni, pri katerih predvajanje glasbenih datotek še zdaleč ni tako samoumevno kakor pri ročnih računalnikih, kljub temu pa tudi med njimi najdemo kar nekaj takih, ki znajo s primernimi dodatki ali pa celo brez njih poskrbeti za to, da imamo svoje najljubše glasbene posnetke ob sebi tudi na poti.
Poglavitna omejitev pri večpredstavnih datotekah je seveda pomnilniški prostor. Ta je pri ročnih računalnikih zelo skopo odmerjen. Modeli s 64 MB pomnilnika sodijo že med zmogljivejše, izdelki s še večjim pomnilnikom pa so redki in dragi. Ena izmed rešitev je nakup dodatne pomnilniške kartice. Cene le-teh so se v zadnjem letu predvsem po zaslugi razmaha digitalne fotografije precej znižale in kartica z 256 MB je na voljo že za manj kot 20 tisočakov. Če pa se lahko odpovemo koledarju in imeniku in potrebujemo napravo, ki bo namenjena samo predvajanju večpredstavnih datotek, pa se morda splača ozreti po namenskih predvajalnikih. Izdelki z vgrajenim diskom, kot so Applov iPod, ponujajo dovolj prostora za še tako obsežno glasbeno zbirko, če nas zanima predvsem predvajanje videa, pa so že na voljo tudi naprave, kot je Archosov AV320, ki ob 20 GB prostora na disku ponuja tudi štiripalčni zaslon, na katerem lahko filme prikazujemo vsaj tako udobno kakor na ročnem računalniku.
Pri ročnih računalnikih z operacijskim sistemom Pocket PC 2002 ali 2003 je predvajalnik večpredstavnih datotek že sestavni del operacijskega sistema. Predvajati zna glasbene datoteke WMA in MP3, ne ustavi pa se niti pri predvajanju videa, saj podpira zapis WMV. Za predvajanje bolj priljubljenih DivXov je že nekaj časa na voljo tudi predvajalnik takih datotek, a je zaenkrat na voljo le razvojna različica, ki se ne more ravno pohvaliti s stabilnostjo.
Operacijski sistem PalmOS je bil še do nedavna prikrajšan, kar zadeva predvajanje večpredstavnih datotek. Pri zadnjih različicah operacijskega sistema pa ni več tako. Predvajalnik RealPlayer, ki je brezplačen in priložen večini novejših ročnih računalnikov s tem operacijskim sistemom, poleg datotek v sebi lastnem formatu pa zmore predvajati tudi MP3je. Pri predvajanju videa je ponudba malo bolj skopa in omejena na nestandardne rešitve, večina teh programov pa je še na zgodnji stopnji razvoja. Svetla izjema med ročnimi računalniki s PalmOSom je bil že v preteklosti Sonyjev Clie, v katerega je bil že od samega začetka vgrajen predvajalnik glasbenih datotek.
Nekateri so za vroče... točke
Ročni računalniki so sicer tudi brez povezave v splet uporabne naprave, vendar lahko trdimo, da je 150.000 tolarjev, kolikor stane ročni računalnik višjega razreda, samo za beležke in zbiranje telefonskih številk predrago. Prednost mobilnih naprav je namreč predvsem v tem, da lahko z njimi tudi zunaj pisarne ali doma poskrbimo za nekatera nujna opravila v spletu, kot je prebiranje pošte, na hitro lahko pobrskamo po kakšni spletni strani ali pa z odjemalcem za omrežja VPN celo uporabimo računalnike v službenem omrežju.
Možnosti za povezovanje je več, med njimi pa sta najbolj priljubljeni povezava z mobilnim telefonom, ki omogoča podatkovne povezave ali pa dostop prek javnega ali zasebnega brezžičnega omrežja. V prvem primeru potrebujemo mobilnik, ki ga lahko povežemo z ročnim računalnikom. V preteklosti smo morali poseči po dragih namenskih kablih, ki so obe napravi povezali med sabo, v zadnjih letih pa so bolj priljubljene brezžične povezave prek infrardečega vmesnika ali bluetootha. Nastavitev je dokaj enostavna in če je telefon že pripravljen za prenos podatkov po enem izmed standardov, ki jih ponuja mobilni operater (CDS, HSCSD, GPRS), je povezava med telefonom in ročnim računalnikom vzpostavljena v nekaj minutah, zanjo pa je treba le nekaj klikov s peresom po zaslonu. O tem velja omeniti, da so hitrosti prenosa za zahtevnejša opravila (prenašanje datotek s spleta) dokaj nizke, cena take povezave pa se lahko hitro zviša čez vse meje, če nas pri mobilnem brskanju zanese. Kljub temu gre za praktično rešitev, ki nam omogoča dokaj udobno prebiranje elektronske pošte in brskanje po spletu.
Za višje hitrosti prenosa je treba poseči po brezžični povezavi WiFi, ki nam v najobičajnejši različici 802.11b omogoča hitrosti do 11 megabitov na sekundo. Javno dostopna omrežja, kot je Mobitelov in Siolov NeoWLAN, po svetu rastejo kakor gobe po dežju, tako da je večina letališč in kongresnih centrov v informacijsko razvitejšem delu sveta že pokrita z enim ali več operaterjem. Take "vroče točke" (hotspots) nam omogočajo hitro povezavo v splet, ki je v marsičem povsem enaka domači ali službeni širokopasovni povezavi v splet. Poglavitna slabost teh omrežij so predvsem omejitve, ki jih postavljajo operaterji. Tako je dostop prek navideznega zasebnega omrežja do službe pri večini teh operaterjev onemogočen, saj operaterji nimajo odprtih vrat za te povezave. Pri brskanju smo tako spet omejeni na najosnovnejša opravila, kot so prebiranje pošte in brskanje po spletu, morda še pogovarjanje s pomočjo katerega izmed programov za neposredno sporočanje. Pričakujemo pa lahko, da se bo obseg storitev, ki jih omogočajo ta omrežja, sčasoma povečal, z večjo priljubljenostjo takega povezovanja pa se bodo znižale tudi zaenkrat še precej visoke cene.