Moderni lovci na Ostržke
S pojavom interneta se je slehernik verjetno prvič soočil z zavedanjem, da ni vse res, kar prebere. Čeravno so se neresnice širile in celo objavljale že prej, je z vzponom družbenih omrežij fenomen dobil neverjeten pospešek. Izkoriščajo ga vsi – od brezimnih posameznikov do najvišjih politikov. Na drugi strani so preverjevalci dejstev, neopevani in često prezrti junaki, ki skrbijo, da se javni prostor ne pogrezne v kakofonijo »alternativnih dejstev« – laži.
Spletna stran Oxford Dictionaries, ki jo je ustvarila oxfordska univerzitetna založba, vsako leto izbere mednarodno besedo leta. Kakor podobni natečaji drugod po svetu je beseda leta odsev časa in kulture, v katerem smo živeli v zahodnem, bolj ali manj anglocentričnem ali anglofonskem svetu. Lanska beseda leta je bila goblin mode, predlani vax. Besede leta so bile tudi climate emergency (2019) in selfie (2013) ter celo čustvenček 😂 (2015), ki sploh ni beseda v klasičnem pomenu. A leta 2016 je bila beseda leta post-truth. Postresnica, torej. Prav lahko bi za besedo leta izbrali tudi lažne novice, preverjanje dejstev ali postfaktičnost.
V resnici termin ni nov. Postresnica se uporablja že od začetka 90. let preteklega stoletja, ko jo je Steve Tesich (rojen kot Stojan Tešić) prvikrat uporabil v tedniku The Nation. Beseda je bila dolgo omejena na strokovna besedila, dokler ni po letu 2015 njena uporaba eksplodirala. Postresnica kot termin se je zasidrala v besedišču splošne javnosti in nenadoma ni več potrebovala dodatne razlage. Vzpon termina največkrat povezujemo z britanskim glasovanjem za izstop iz Evropske unije in ameriškimi predsedniškimi volitvami leta 2016. Postresničnost smo sprva spoznali na družbenih omrežjih, ki so v veliki meri delovala kot ojačevalniki (echo chambers) že ukoreninjenih prepričanj posameznega uporabnika, danes pa je termin vsakdanji v več aspektih sodobnosti, tako v politiki kot tudi medijih in celo znanosti.
Družbena omrežja se nekoliko trudijo
Pandemija je dokončno prisilila družbena omrežja priznati, da niso zgolj platforme, temveč tudi uredniki ali pa vsaj vratarji. Sramežljivi poskusi iz prejšnjega sveta niso naleteli na plodna tla. Facebook je sicer že leta 2016 napovedal, da bo začel označevati lažne novice, pri čemer je sodeloval s platformami ABC News, AP, FactCheck.org, Politifact in Snopes. A pri tem je bil izrazito selektiven ali nekonsistenten. Leta 2020 je Mark Zuckerberg zatrjeval, da izjav politikov ne bodo preverjali. Šele v pandemiji so začeli sistematično označevati in celo odstranjevati neresnične objave, a so se večidel omejevali na dejstva o pandemiji.
Danes ima Facebook uradni mehanizem za preverjanje dejstev, saj sodeluje z zunanjimi partnerji, ki so na seznamu IFCN. Facebook prepoznava lažne novice, jih preveri in v primerjavi očitnih neresnic kot take označi, vsebin pa običajno ne odstranjuje (razen če kršijo zakonodajo), jih pa poskuša demonetizirati in jim zmanjšati vidnost. Rednim kršiteljem omejuje nekatere funkcionalnosti, denimo možnost oglaševanja.
Podobne iniciative imajo tudi druga družbena omrežja. Njihova zagnanost in učinkovitost nihata od Twitterja, kjer se po Muskovem prevzemu zdi, da je v imenu absolutne svobode govora dovoljeno vse, do Reddita, kjer neumnosti obiskovalci že sami pokopljejo z negativnimi glasovi.
Tudi koncept preverjanja dejstev (fact-checking), ki je internetno renesanso doživel konec 90. let preteklega stoletja, ima precej daljšo brado. Ne gre le za lažnive politike, kot bi danes popreproščeno pomislili, ali družbena omrežja kot ploden humus za razraščanje raznovrstnih neresnic. Konec 19. stoletja so bili družbeni forum časniki, ki so tedaj za branost tekmovali z najbolj neverjetnimi zgodbami. Obdobje tedanjega rumenega žurnalizma so zaznamovali polemike, kolumne, mnenja. Bralci so pričakovali tudi dejstva, a še raje so jih videli ustrezno nagnjena proti svojim stališčem.
Prvi korak proti dejstvom je, z današnjega vidika precej ironično, posledica tehnološkega razvoja. Daniel H. Craig, direktor tiskovne agencije Associated Press, je leta 1854 v okrožnici dopisnikom naročil, naj poročajo le o materialnih dejstvih s čim manj besedami, medtem ko mnenja – politična, verska ali družbena – in še zlasti osebna stališča poročevalca ne sodijo v končni izdelek. Telegraf je bil tedaj nov izum, uporaba pa počasna in draga. Sporočila so morala biti čim krajša.
Enega prvih oddelkov za lovljenje napak je ustanovil Ralph Pulitzer, založnik časnika New York World. Tako imenovani Urad za točnost in poštenost (Bureau of Accuracy and Fair Play) je od 1913 do 1931 iskal napake v prispevkih, kar je počel po objavi, zato so bili njegovi izdelki v glavnem opravičila. Časnik Time je zaslužen za ustoličenje termina preverjanje dejstev (fact checking) in istoimenskega poklica (fact-checker). Briton Hadden in Henry Luce sta se zavedala, da je bolje netočnosti in neresnice poloviti pred izdajo, zato je Time dobil uradni oddelek za to početje. Prva znana omemba tega poklica je oglas za zaposlitev, ki so ga objavili leta 1938. Poklic je sicer prva opravljala Nancy Ford, ki sta jo Hadden in Luce zaposlila že ob začetku izdajanja časnika leta 1923, in je med drugim preverjala osnovne podatke v člankih: datume, imena in dejstva.
Oddelek za preverjanje dejstev leta 1933 v reviji Time. Slika: The LIFE Images Collection
Sčasoma se je oddelek razširil, poklic pa je bil tedaj izrazito feminiziran. Kot je povedala Nancy Ford v nekem intervjuju desetletja pozneje, so bile tedaj v življenju redke situacije, ko so ženske lahko neovirano in brez posledic kritizirale moško delo. Preverjevalke dejstev so imele to možnost in so jo obilno izkoriščale. Time je preverjal dejstva v zgodbah svojih poročevalcev pred objavo, da so bili članki čim bolj točni. Besede so dobile pike različnih barv: rdeče za preveritev v avtoritativnih virih (denimo enciklopedijah ali almanahih), črne za preveritev v drugih časopisnih člankih in zelene, če vira ni bilo in so morali zaupati avtorju prispevka. Podobne oddelek so kmalu po začetku izhajanja dobili tudi drugi ameriški časniki, denimo The New Yorker (po letu 1927) in Newsweek (po letu 1935).
Pri tem preverjanje dejstev ni bilo omejeno zgolj na pasivno iskanje vira za posamezno dejstvo v članku. Preverjevalke dejstev so v prvi polovici tedna preverjale ozadje zgodbe in iskale dodatni material ter informacije (surrounding the story), v drugi pa so natančno preverjale zapisano besedilo moškega novinarja. Ni šlo le za posamezna dejstva, temveč se je morala tudi njihova celota skladati v smiselno povezavo, ki je podpirala celotno zgodbo članka. A vse do 70. let je posel ostal pretežno ženski, kar se je končalo s prijavo na Zvezno komisijo za enake zaposlitvene možnosti. V naslednjih desetletjih je pomen teh oddelkov začel upadati, saj so tudi v maniri zniževanja stroškov od novinarjev zahtevali, da za resničnost zgodb in preverjenost dejstev skrbijo sami.
Večji mediji, ne le časopisi, še danes vzdržujejo oddelke za preverjanje dejstev. V Evropi in na svetu ima enega največjih Der Spiegel, obdržali pa so jih tudi drugod, denimo The New Yorker, The New York Times, The Washington Post (vsi ZDA), Dagens Nyheter (Švedska), Le Monde (Francija). A niti to ni pomagalo preprečiti škandala, ki je izbruhnil leta 2018 ob odkritju, da si je Spieglov novinar Claas Relotius zgodbe izmišljeval.
Der Spiegel se je leta 2018 zapletel v hud škandal, ko so odkrili, da si je novinar Claas Relotious zgodbe izmišljeval.
Do pojava interneta so imeli javni forumi za razširjanje informacij in izmenjavo mnenj vratarje. Ključna uredniška naloga je uveljavljanje uredniške politike, kamor sodijo tudi pravila o tem, o čem se bo poročalo, kaj je vredno javne debate, in zagotavljanje minimalnih standardov objavljenih izdelkov. Z absolutno demokratizacijo javnega prostora, ki jo je prinesel internet, se je to začelo spreminjati, dokončno pa je jez popustil z iznajdbo družbenih omrežij. Medtem ko je internet načelno vsakomur omogočal prosto razširjanje katerihkoli mnenj, so družbena omrežja letvico potrebnega znanja in finančnega vložka postavila izredno nizko, praktično na ničlo. Najprej so bila orodja za hitro postavljanje blogov in brezplačno gostovanje, kasneje je Facebook širjenje svoje »resnice« omogočil vsakomur. Danes štafeto v absolutizaciji svobode izražanja med konvencionalnimi družbenimi omrežji – tu izpustimo Parler in podobne nišne izdelke – nosi Twitter. Dovoljeno je (skoraj) vse.
Snopes
Na prelomu tisočletja je zato vzniknila nova generacija preverjevalcev dejstev, ki so se ukvarjali z že priobčenimi informacijami – ne nujno objavljenimi v tradicionalnih medijih, temveč javno dostopnim kjerkoli. Te segajo od neškodljivih mitov in legend, na primer, da ljudje med spanjem pojedo več pajkov, do resnih manipulacij z daljnosežnimi posledicami, ki so se na primer izrazile v brexitu. Prvi sistematični poskus razkrinkavanja urbanih mitov in legend je spletna stran Snopes, ki sta jo leta 1994 še pod imenom Urban Legends Reference Pages ustanovila David in Barbara Mikkelson. Začela se je kot spletna enciklopedija, kjer so bile zbrane razprave uporabnikov o različnih urbanih legendah, sčasoma pa je pokrivala čedalje več tematik. Uporabniki so lahko na stran nalagali različne zgodbe in fotografije dvomljivega slovesa, da bi skupnost dognala njihovo resničnost. Ključna funkcionalnost so bili viri, ki jih Snopes navaja za vsako določitev.
V današnjem svetu, kjer je skoraj vse znanje oddaljeno zgolj dva klika na Googlu, moramo spomniti, da včasih tega ni bilo. Ko je Google leta 1998 šele nastal v najbolj primitivni obliki, je bil Snopes star že štiri leta. Snopes je tedaj opravljal pomembno funkcijo, ki je obstoječi iskalniki niso mogli. Danes Snopes ni več le repozitorij urbanih legend, temveč preverja tudi politike, trditve o zdravstvu in druga plodna gojišča teorij zarote. Snopes so kot sekundarni vir navajali tudi ugledni mediji, denimo Forbes, Fortune in CNN. Nekaj časa je ponujal svoje storitve tudi Facebooku, ki je z epidemijo začel intenzivneje preverjati resničnost deljenih objav (Snopes je s Facebookom prenehal sodelovati že leta 2019). Leta 2022 je dobil nova lastnika, Mikkelson pa se je umaknil kot izvršni direktor.
Snopes je ena prvi strani za preverjanje dejstev, ki deluje od leta 1994.
FactCheck.org
Naslednji mejnik predstavlja FactCheck.org, ki letos praznuje 20 let. Gre za neprofitni projekt, ki ga v okviru pensilvanske univerze vodi Annenberg Public Policy Center. Soustanoviteljica Kathleen Hall Jamieson je v svoji knjigi Dirty Politics (1993) zapisala, da se ji je ideja porodila že leta 1988 ob spremljanju ameriške predsedniške kampanje med Georgeem Bushem starejšim in Michaelom Dukakisom. Že kmalu po začetku delovanja je bil FactCheck.org v središču pozornosti javnosti, ko ga je leta 2004 na debati med podpredsedniškima kandidatoma omenil Dick Cheney. Že istega leta je Time Factcheck.org označil kot eno najboljših spletnih strani, nagrade pa je prejemala tudi v nadaljnjih letih. Do danes se je razvila v obsežno spletišče, ki nudi paleto storitev. Večinoma razkrinkava lažnive, zavajajoče ali neresnične trditve politikov, a obravnava tudi druge vrste dezinformacij in ponuja orodja, kot so Viral Spiral (spletni miti), Party Lines (vztrajna stališča posameznih političnih strank) in Ask FactCheck (uporabniki lahko sami predlagajo spletne trditve za preveritev).
PolitiFact.com
Leta 2007 je luč sveta ugledala še ena neprofitna stran za preverjanje dejstev PolitiFact.com, ki je začela kot podružnica časnika Tampa Bay Times. Na njej so dopisniki, novinarji in uredniki tega medija razkrinkavali resničnost izjav različnih politikov, kandidatov in lobistov. PolitiFact.com je prejel tudi Pulitzerjevo nagrado, eden najbolj znanih projektov pa je naziv Laž leta, ki jo vsako leto podelijo najbolj brezsramni neresnici. V zadnjih letih gre za skupek več izjav o posameznih dogodkih (leta 2022 ruska propaganda o napadu na Ukrajino, leta 2021 neresnice o napadu na kapitol, leta 2020 dezinformacije o covidu), medtem ko je šlo v prvih letih za konkretne izjave posameznikov (denimo Sarah Palin ali Baracka Obame). Kasneje je PolitiFact.com prevzel Poynterjev inštitut, ki je leta 2015 ustanovil IFCN (International Fact Checking Network). Ta zasleduje trende pri preverjanju dejstev, nudi izobraževanja in je tudi sestavil kodeks, ki ga je prostovoljno podpisalo več strani in organizacij za preverjanje dejstev. Celo Facebook je obljubil sodelovanje z IFCN, čeprav je realizacija bolj klavrna.
»Prebral sem nekje na internetu«
Uredništva za preverjanje dejstev so naredila cel krog. V časopisih so začela kot interna kontrola kakovosti, ki je motrila lastne zaposlene, zdaj pa taista uredništva opravljajo tudi zunanji nadzor. Na splet se prostodušno stresa toliko polresnic in zavajanj, da se je pokazala nova niša. Nekdo mora ločevati zrnje od plev tudi pri objavah, ki se nekritično širijo brez jasnega izvora, a lahko povzročijo veliko družbeno škodo. »Prebral sem nekje na internetu« žal ni zgolj moderni ekvivalent »Pisalo je v časopisu«. Svoje prispevajo tudi politiki, lobisti, usmerjevalci javnega mnenja in vsi ostali z velikim dosegom, ki lahko zlasti z družbenih omrežij neposredno dosežejo veliko ljudi. Tudi njihove izjave so podvržene presojanju.
Strani in storitve za preverjanje dejstev se v tem tisočletju hitro širijo. Če so se v najmodernejšem pomenu besede začele na prelomu tisočletja kot odgovor na ameriške politične debate, jih danes najdemo že v več kot 50 državah. Na staro celino so jih pripeljali v Veliki Britaniji, ko je Channel 4 leta 2005 pokrival parlamentarne volitve. Leta 2008 so jih posvojili tudi v Franciji in na Nizozemskem, kasneje pa tudi drugod. Večina jih je nastala po letu 2010. Pred sedmimi leti je Reutersov inštitut naštel 113 aktivnih skupin za preverjanje dejstev, pri čemer jih je bila skoraj polovica starih manj kot dve leti. Lani je Poynterjev inštitut naštel že 391 projektov preverjanja dejstev in razkrinkavanja neresnic v več kot sto državah, a je opozoril na upočasnitev rasti. Najhitrejša je bila leta 2019, odtlej pa se zmanjšuje, kar je pričakovano dogajanje. V zadnjih letih je večina prirasta iz Azije in Južne Amerike, medtem ko je trg na Zahodu že nasičen. Najbolj zapostavljena ostaja Afrika.
Kaj pa pri nas?
Iz naše regije so na Poynterjevem seznamu Razkrinkavanje.si, Faktograf.hr, Raskrinkavanje.ba, Raskrinkavanje.me, Istinomer.ba, Raskrinkavanje.sr, Istinomer.si in Cinjenice.afp.com.
V Sloveniji imamo sicer preverjevalce dejstev obeh provenienc. Oštro.si je center za preiskovalno novinarstvo, katerega ključni del je Razkrinkavanje.si. Avtorji pravijo, da je nastal iz upora proti slabim novinarskim praksam, v njem pa novinarji Oštro.si vrednotijo izjave iz medijev, z družbenih omrežij, izjave v javnem prostoru in druge objave. Svet ni črno-bel in izjave bi bilo krivično razdeljevati le na neresnične in resnične, zato imajo celo paleto sodb: lažne objave, manipulacije, neutemeljeno, pristransko, propaganda, površnost, psevdoznanost, preprosto ne drži ali – tudi to potrebujemo – drži. Projekt sodi med klasične preverjevalce dejstev, zato je tudi na Poynterjevem seznamu, leta 2020 pa je bil prvi slovenski podpisnik kodeksa IFCN.
Hkrati so rubrike za preverjanje dejstev vzpostavili nekateri veliki mediji. Slovenska tiskovna agencija (STA) ima projekt Neja, ki je namenjen preverjanju dejstev in razbijanju mitov o družbeno relevantnih temah ter osveščanju javnosti. Neja je nastala aprila 2019 pred evropskimi volitvami, prispevke pa členi v kategorije Ne/ja preverja, Ne/ja pojasnjuje in Ne/ja brska. Rubriko Dejstva je 24ur.com dobil leta 2018, in čeprav ne gre izključno za fact-checking, so preiskovalni prispevki podkrepljeni s podrobno analiziranimi in preverjenimi podatki. Podobno se bolj ali manj redno trudijo v posameznih rubrikah tudi na RTV in drugih uveljavljenih medijih, a to ni dovolj za vpis na seznam (za kar so precej strožji pogoji, povezani tudi z lastništvom, s financiranjem in z nadzorom).
Slovenska tiskovna agencija ima rubriko Neja za preverjanje dejstev.
Nima vsaka neresnica enake teže, saj se razlikujejo tako po izvoru kakor tudi po namenu in posledicah. Najpogostejše napake in pomote so zmešnjave pri številkah in statistikah, imenih, nazivih in lokacijah, starosti, datumih in zgodovinskih dejstvih, preveč lahkotni uporabi superlativov (prvi, največji, najboljši), navaja City University of New York. Te so posledica površnosti, denimo pisanja po spominu, zanašanja na predpostavke in uporabe virov iz druge roke. Za spoznanje bolj kritične so napake, ki jih nič hudega sluteči poročevalci zagrešijo, ker jih zavajajo posamezniki, ki podajajo informacije. Za lovljenje tovrstnih neresnic obstajajo tako dobre prakse kakor interni preverjevalci dejstev.
V povsem drugo ligo pa seveda sodijo namerno lažne objave, ki jih avtorji – to po definiciji ne morejo biti novinarji – sestavljajo iz svojih vzgibov z namenom vplivanja na družbo. Ob ameriških volitvah leta 2016 se je veliko govorilo o vplivu ruskih trolov, a problem je odtlej zrasel tako po obsegu kakor geografsko. Vmes se je zgodila tudi epidemija, med katero je zraslo več neresnic kot virusov.
Svetel finski zgled
Faktabaari sodi med svetlejše zglede preverjanja dejstev, za kar je bil od leta 2014 do danes večkrat nagrajen, a k finskemu uspehu pripomore združen trud več deležnikov. Finska se je zgodaj zavedela nevarnosti potvarjanja dejstev in neresničnih novic, zato so organizirali sistem za boj proti njim, ki temelji tudi na izobraževanju ljudi.
Medijsko pismenost, kamor sodi tudi prepoznavanje lažnih novic, poučujejo že v osnovni šoli. V srednji šoli postaneta večplatformna informacijska pismenost in kritično mišljenje temeljni del kurikula. Vtkali so ju v več predmetov. Pri matematiki se učijo o zavajanju s statistiko, pri zgodovini analizirajo primere propagande, pri materinščini prepoznavajo, kako je mogoče z besedami manipulirati.
Finska vlada je spremembe uvedla leta 2014, ko je bila država tarča ruske dezinformacijske kampanje. Rezultati so očitni. Finska je bila lani na indeksu medijske pismenosti na prvem mestu, sledile pa so ji druge severne države. Slovenija je med 41 evropskimi državami na 20. mestu.
Finski Faktabaari je izdal 70-stranski priročnik o medijski pismenosti in preverjanju dejstev.
Marsikdo meni, da smo lani vstopili v novo ero na več področjih. Veliki jezikovni modeli, ki jih je javnosti sprva približal ChatGPT, kasneje pa sta lonček pristavila še Microsoft z Bingom in Google z Bardom, so nenadoma omogočili ustvarjanje velikanskih količin besedil z minimalnim trudom in človeškim angažmajem. Napisati prepričljiv zavajajoč članek je dotlej zahtevalo nekaj napora in veščin, ChatGPT pa je letvico za produkcijo spustil približno tako nizko, kot so jo desetletje pred tem družbena omrežja za distribucijo. Že pred tem je razkrinkavanje neresnic zahtevalo nesorazmerno več časa od njihovega ustvarjanja, zdaj pa se je razmerje popolnoma porušilo. A prihodnost ni nujno črna.
Prihodnost bo »inteligentna«
Zaprti modeli, kakršen je ChatGPT, že dobivajo omejitve. Avtorji so jim prepovedali pisanje o določenih temah. Novoletne čestitke, kot bi jo napisal severnokorejski diktator, ne bo hotel napisati. Prav tako se bo izognil ustvarjanju člankov z lažnimi navedbami o nedavni pandemiji. NewsGuard je januarja letos preizkusil, koliko neresnic lahko ustvari ChatGPT, in ugotovil, da varovalke še niso zadostne. Uspelo jim je ustvariti prepričljive ponaredke, kako je bil Obama rojen v Keniji in podobno. Danes je položaj nekoliko boljši, ker nekaterih ukazov ni več mogoče ponoviti – ChatGPT se upre. A tehnologija, ki ga poganja, je večidel znana, zato zlonamernih akterjev z veliko sredstvi v prihodnosti ne bo nič ustavilo pred izdelavo lastnih modelov, ki ne bodo imeli nobenih omejitev.
ChatGPT je dobil omejitve, ki ovirajo ustvarjanje lažnih novic.
Druga panaceja pa bi lahko bila umetna inteligenca sama, ki bi preverjevalcem dejstev pomagala pri njihovem početju. Maja letos v Španiji potekajo regionalne volitve, kasneje pa še državne in portal Newtral, ki je takisto podpisnik IFCN, se je temeljito pripravil na preverjanje dejstev politikov v kampanji. Vodja portala Irene Larraz je pojasnila, da morajo tovrstne organizacije razviti svoja orodja z umetno inteligenco, ki jim pomagajo. Tekma je namreč nepoštena, ker so razkrinkovalci običajno kadrovsko in finančno palčki v primerjavi z generatorji neresnic, hkrati pa imajo napornejšo nalogo. Že leta 2020 je Newtral začel razvijati orodje ClaimHunter, ki uporablja Microsoftov jezikovni model BERT. Z 10.000 izjavami so ga naučili prepoznavati stavke, ki so dejstva. ClaimHunter lahko prečeše profile politikov na Twitterju in označi izjave, ki jih je sploh smiselno preverjati. Imajo tudi orodje za prepis video in avdio vsebin, nad katerim se potem spet znese ClaimHunter. Že razvoj takega orodja jim je bistveno olajšal delo, zdaj pa poteka razvoj orodja, ki bo prepoznavalo ponovitve in različice istosmiselnih izjav.
Precej težje pa bo jezikovne modele usposobiti za dejansko preverjanje dejstev, ker sami po sebi nimajo znanja o svetu po trenutku svojega učenja. Morda bi delovala povezava z internetom, kar poskuša početi Bing Chat, a kavelj 22 je že zelo blizu tovrstnih poskusov. Michael Schlichtkrull, ki na Cambridgeu raziskuje samodejno preverjanje dejstev, priznava, da je avtomatizacija z jezikovnimi modeli še zelo daleč. Njihova pomoč pa je že realnost. Morda bodo v prihodnosti vidnejšo vlogo pri razkrinkavanju odigrala orodja za prepoznavanje umetno generiranega besedila, kakršno je predstavil tudi OpenAI.
Prevzemanje nekaterih opravil novinarjev se sicer ni začelo s ChatGPT. Francesco Marconi, računski novinar in ustanovitelj strani za informacije v realnem času AppliedXL, opisuje prvi fazi. V prvi so avtomatizirali pripravo vesti, ki temeljijo na podatkih, denimo informacije o športnih izidih ali poslovnih izkazih. Drugi val sta predstavljala prepoznavanje človeškega jezika in analiziranje trendov. Današnji jezikovni modeli so potemtakem že tretji val napredka umetne inteligence. Ob tem dodaja, in s tem se strinjajo številni strokovnjaki, da ne bodo nadomestili ljudi, ker poglobljenih analiz, sinteze in premislekov ti modeli ne zmorejo. Njihovi izdelki le posnemajo besedila, ki se zdijo takšna.
Ustvarjalci lažnih informacij teh omejitev nimajo. Nasprotno, njihovi izdelki morajo biti čim bolj enostavno razumljivi, konzumacija ne sme zahtevati prehudega miselnega napora, vsebovati morajo privlačne fraze. Cilj je v čustveni del možganov ljudi zasidrati ideje, ki bodo tam tlele, četudi jih kasneje zelo racionalno razsekajo preverjevalci dejstev. Tega so se zavedali tudi ustvarjalci, saj je OpenAI že leta 2019, ko je ChatGPT šele nastajal, v strokovnem članku že opozoril, da bodo njegove sposobnosti znižale stroške izvedbe dezinformacijskih kampanj. GPT-3 je že leta 2020 uspešno produciral rasistično in ekstremistično vsebino. To ni presenetljivo, saj je Microsoftov precej bolj primitivni pogovorni robot Tay leta 2016 predčasno končal svojo pot prav zaradi tovrstnih eskapad.
Orodje OpenAI za zaznavanje računalniško ustvarjenih besedil meni, da strojnega prevoda pričujočega članka v angleščino ni napisala umetna inteligenca.
A še pred pojavom jezikovnih modelov je močno napredovala tehnologija, ki še nima primerne slovenske ustreznice – deepfake. Časovno okno, ko je bila fotografija neizpodbiten dokaz, se je začelo zapirati že s pojavom računalniške retuše, photoshopa, novodobni ponaredki¬ pa so ga že povsem priprli. Marca letos je internet obnorel posnetek papeža v beli puhovki, ki ga je ustvarila umetna inteligenca v orodju Midjourney. Še pred tem so obstajali deepfakes, ki so že leta 2018 Nicolasa Cagea neškodljivo vstavili v prizore drugih filmov, danes pa lahko kogarkoli presedajo v katerikoli kader. Zadnja vojna v Ukrajini je nazorno pokazala, kako lahko že primerno predstavljeni posnetki iz iger zavedejo nepoučeno občinstvo, kaj šele profesionalne kampanje, ki imajo na voljo stotine najzmogljivejših grafičnih kartic in dostop do podobnih orodij, kot je Midjourney.
Znamenita slika papeža v beli puhovki, ki jo je ustvarila umetna inteligenca.
Za to gre. Forenzična preiskava bo najverjetneje uspešna pri ugotavljanju pristnosti posnetka, preverjevalci dejstev bodo po mukotrpnem iskanju resnice razkrinkali neresnice. A škoda je bila že zdavnaj storjena, javna debata se je premaknila naprej, v človeških možganih pa je bil zasejan črv dvoma. Zato je tako pomembno, da od odgovornosti ne bežijo prvi vratarji. Včasih je bil to Google, danes mu resno konkurenco delajo družbena omrežja.
Google zasluži pomembno omembo, ker je navkljub paniki zaradi prve resne konkurence v navezi Microsoft in OpenAI še vedno de facto iskalnik na internetu. Zdi se, da vse od začetka pred dobrima desetletjema ohranja isti videz in funkcionalnost. V resnici se njegove korenine razraščajo, saj še zdaleč ne nudi več le seznama bolj ali manj relevantnih zadetkov, temveč popravlja črkovanje, nudi povzetke vesti, omogoča iskanje po fotografijah in drugih virih ter zdaj že odgovarja na nekatera vprašanja. Googlov cilj je jasen: uporabniku želi postreči informacijo že sam, da ta sploh ne bi zapuščal iskalnika in odprl rezultatov. Hkrati Googlovi zadetki niso bili nikoli zares univerzalni, danes pa niso prilagojeni le lokaciji, temveč tudi profilu uporabnika. Če se v Googlov algoritem prikrade pristranskost in se navduši nad posamezno neresnico, bo zanjo vedno našel dovolj »virov«. Nič ne pomaga resnica, ki je zakopana na drugi strani zadetkov. Splošna javnost tja ne zahaja in škoda je že storjena.