Moj dom - moj kino

Od našega zadnjega pregleda projektorjev lansko pomlad so se cene projektorjev seveda še dodatno znižale in če ob letošnjih letnih olimpijskih igrah razmišljamo o nakupu drugega televizorja, poglejmo, če si ne bi namesto tega raje omislili projektorja. Z dvo- ali celo trimetrsko sliko na steni se bomo veliko laže vživeli v dogajanje na stadionih (nogometno prvenstvo smo s tem preizkusom za las zamudili), ko pa bo olimpiade konec, nam bo tako velika slika omogočila popolnoma novo izkušnjo gledanja naših najljubših filmov. Da o igralnih konzolah naših otrok niti ne govorimo!

Za začetek zgodbe o projektorjih moramo poudariti, čemu so projektorji za domači kino sploh namenjeni. Prvič, projektor ni nadomestek za televizijski aparat, kakršnegakoli že imamo - klasičnega analognega s katodno cevjo (CRT) ali novejšega digitalnega - plazemskega (PDP), tekočekristalnega (LCD) ali projekcijskega, temveč njegova nadgradnja, ki nam bo omogočila drugačno doživetje gledanja gibljivih slik. Ne nazadnje bomo morali z neko napravo sprejemati televizijske programe, saj projektorji nimajo sprejemnika. In drugič, tudi domači kino pomeni kino, torej kraj, kjer se zvečer ugasnejo luči in gledajo filmi. Tako kot glasbe ne poslušamo v hrupnem okolju (razen kadar vključimo razpoloženjsko glasbo za ozadje nekega drugega dogajanja), tudi filmov ne gledamo tako, da nas moti svetloba z vseh strani (razen če uporabljamo sliko projektorja samo za dodatni light-show).

Tokrat smo pripravili pregled izključno projektorjev za domači kino, od najlažjega, ki nima niti dveh kilogramov, do težkokategornika z dvajsetimi kilogrami. Podoben je tudi cenovni razpon preizkušenih projektorjev, a to ne pomeni, da so tako velike razlike tudi v lastnostih. Takoj na začetku lahko povemo, da so se kakovostnim video gradivom (visoka ločljivost, digitalni zapis) v temnem prostoru vsi preizkušeni projektorji dokaj dobro izkazali. Razlike nastanejo pri obdelavi videa slabše kakovosti (nizka ločljivost, analogni zapis), kjer mora projektor pokazati svojo "pamet" (slikovni procesor), in v delno osvetljenih prostorih, kjer se mora projektor izkazati s svojimi "mišicami" (svetilnost in kontrast). Velike razlike so tudi pri "gibčnosti" projektorja (lastnosti objektiva) - koliko težav bomo imeli pri namestitvi projektorja v prostor - in, ne nazadnje, v "glasnosti" projektorja, oz. kako moteč bo šum projektorja.

LCD, DLP ali LCoS?

Nove digitalne tehnologije (LCD, DLP oziroma LCoS) so v zadnjih nekaj letih tako rekoč izrinile klasično projekcijsko tehnologijo z analognimi projektorji CRT (Catod Ray Tube), ki smo jih včasih zaradi velikosti imenovali tudi videotop. O čipih LCD (Liquid Cristal on Silicon) in DLP (Liquid Cristal Display) smo podrobno pisali že v lanski aprilski številki v članku Platno namesto zaslona, zato tukaj samo kratka predstavitev tehnologije LCoS (Liquid Crystal on Silicon). LCoS združuje dobre lastnosti drugih dveh tehnologij in pri tem naj bi odpravljal pomanjkljivosti obeh. Gre za LCD, ki pa ni prosojen, temveč nanesen na mikročip z odbojno površino, tako da se svetloba od njega bolj ali manj odbija. Ker je slikovna matrica na čipu, je vso krmilno vezje pod slikovno matrico, tako da so špranje med posameznimi točkami minimalne, praktično neopazne. Pri običajnih čipih LCD je krmilno vezje napeljano med slikovnimi točkami, tako da so špranje precej širše. Pri tehnologiji DLP (Digital Light Processing) pa gre za mikrozrcala na čipu, ki s premikanjem odbijajo več ali manj svetlobe. Tudi tu so špranje med posameznimi točkami ožje kot pri tehnologiji LCD, vendar pa še vedno širše kot pri tehnologiji LCoS. Na tem mestu moramo popraviti tiskarski škrat iz članka o projektorju Sanyo PLV-Z2000, kjer smo zapisali, da naj bi imel projektor Sanyo s čipom LCD nekoliko bolj vidno mrežo pik kot projektor Panasonic PT-AE2000U s čipom DLP, ker da gre za drugo tehnologijo. V resnici ima tudi Panasonic čip DLP, vendar drugega izdelovalca in ima zato ožje reže.

LCD proti DLP

Danes poglavitna tržna tekma poteka med tehnologijo LCD in DLP, medtem ko je tehnologija LCoS omejena na Sony in JVC, ki sta razvila vsak svojo različico (SXRD oziroma LCoS), v omejenem obsegu pa jo uporabljata tudi Canon in od letošnje pomladi Pioneer. LCD je po tržnem deležu trenutno v prednosti proti DLP (verjetno na račun v povprečju cenejših izdelkov), medtem ko ima tehnologija LCoS zanemarljiv tržni delež. O lastnostih tehnologije LCD oziroma DLP se lahko poučimo na spletnih straneh www.3lcd.com oziroma www.dlp.com. Vsak tabor hvali svojega "konja". Tabor DLP se hvali, da se slika ne "zapeče" tako kot pri LCDjih (pojav poznamo tudi pri ploskih plazemskih televizorjih), da ima čip DLP bistveno hitrejši odzivni čas (počasnejšo odzivnost poznamo tudi pri ploskih televizorjih LCD), da ima manjše špranje med posameznimi pikami in da lahko prikaže dvakrat več barv kot druge tehnologije. Tabor LCD se hvali, da ima večji tržni delež, da je bolj zanesljiv (ker nima gibljivih delov) in da nima tako imenovanega mavričnega učinka, ki ga povzroča vrtenje barvnega kolesa pri projektorjih DLP z enim čipom.

LCoS zmagovalec?

Ob testu projektorja JVC DLA-HD1 (november 2007) smo se spraševali, če tehnologija LCoS morda že prekaša obe konkurenčni tehnologiji. Že od vsega začetka so se ti projektorji odlikovali z bogatimi barvami, edina njihova pomanjkljivost je bil manjši kontrast in nižja svetilnost. Spomnimo se lahko prestižnega projektorja Sony Qualia 004 izpred štirih let za zasoljeno ceno 25.000 evrov, ki je kot prvi Sonyjev projektor s to tehnologijo (Sony jo imenuje SXRD - Single Xrystal Reflective Display) nakazal tehnične možnosti vrhunske projekcije. Pionir tehnologije pa je bil JVC, ki je prve projektorje s svojo različico tehnologije (po imenu D-ILA - Digital Direct Drive Image Light Amplifier) predstavil že konec devetdesetih let. Danes lahko že rečemo, da je tehnologija LCoS dozorela. To dokazujeta tako Sony s svojo trenutno ponudbo projektorjev VPL-VW40, VLP-VW60 in VPL-VW200 v tehnologiji SXRD kot tudi JVC z modeloma DLA HD1 in DLA HD100 v tehnologiji D-ILA. Na testu smo preizkusili od vsakega ponudnika po en model in ugotavljamo lahko, da se digitalni projektorji lahko končno tudi po kontrastu (še vedno pa ne tudi s svetilnostjo) merijo s kakovostjo klasičnih projektorjev CRT. Medtem ko si Sony pri kontrastu pomaga z avtomatsko zaslonko, pa JVC dosega visok kontrast brez nje, seveda na račun nekoliko nižje svetilnosti. Govorimo seveda o projektorjih za domači kino, kajti oba izdelovalca imata tudi zanimivo ponudbo vrhunskih projektorjev za kino dvorane formata 4096 x 2160 oziroma 4096 x 2400! Tehnologijo LCoS uporablja tudi Canon v svojih poslovnih projektorjih, medtem ko je Pioneer to pomlad predstavil vrhunski projektor za domači kino, zasnovan na projektorju JVC DLA-HD100.

En ali trije čipi?

Danes tako projektorji s čipi LCD kot tudi s čipi LCoS uporabljajo tri čipe za sestavljanje slike. En čip za rdečo, drugi za modro, tretji za zeleno barvo. Pri projektorjih s čipom DLP imajo zaenkrat samo projektorji najvišjega cenovnega razreda tri čipe DLP, medtem ko ima večina projektorjev (tudi vsi, ki smo jih preizkušali) en sam čip DLP. Tri osnovne barve potem proizvedejo ob pomoči barvnega kolesa, hitro vrtečega se svetlobnega diska, na katerem so (vsaj) tri osnovne barve; nekateri imajo dodatno še temnozeleno barvo. Barvni disk se zavrti enkrat (ali tudi večkrat) za vsako sliko in nam sliko vsake barve prikaže za trenutek, medtem ko človeško oko oziroma možgani te hitro menjavajoče se slike v osnovnih barvah sestavijo v barvno sliko. Ker se posamezne barve zelo hitro menjavajo, človeško oko zaznava sestavljene barve. Včasih, pri hitro menjajočih se scenah, lahko zato pride do motečega tako imenovanega mavričnega učinka, ki se delno odpravi s še hitreje vrtečim kolesom. Ljudje so različno občutljivi za ta učinek, eni ga opazijo, drugi ne. Mavrični učinek najbolje opazimo, če se gibljemo pred projicirano sliko (tega nabadno ne počnemo). Texas Instrument je kot edini izdelovalec čipov DLP pred tremi leti uvedel tehnologijo BrilliantColor, ki poveča barvni prostor pri projektorjih z enim čipom DLP, saj namesto treh osnovnih uporablja še dve ali tri sestavljene barve (barvno kolo ima potem pet ali šest različnih barv). Barvno kolo povzroča dodaten šum v projektorju, na splošno pa velja, da so projektorji DLP lahko manjših dimenzij kot projektorji LCD (ali tudi LCoS, ki so še večji).

Pot svetlobnih žarkov pri Sony LCoS (SXRD)

Izboljšani barvni prostor z BrilliantColor.

720 ali 1080 vrstic?

Medtem ko smo na dosedanjih primerjalnih testih sprejemali tudi projektorje z nižjo ločljivostjo, na primer 800 x 600 ali 854 x 480, smo se tokrat omejili zgolj na projektorje v polovični (1280 x 720) oziroma polni (1920 x 1080) ločljivosti HD, komercialni naziv je tudi "HD Ready" oziroma "Full HD". Glede na hiter razvoj tehnologije in glede na to, da nekateri izdelovalci (npr. Sanyo) že ukinjajo projektorje polovične HD ločljivosti, lahko pričakujemo, da bomo čez kakšno leto lahko testirali samo še projektorje s polno ločljivostjo HD in mogoče že kakšnega s še višjo ločljivostjo, ki se danes uporabljajo zaenkrat samo še v profesionalne namene, na primer v kinodvoranah. Če lahko primerjamo razvoj digitalnih fotoaparatov, pri katerih imajo danes že fotoaparati srednjega razreda čipe z osmimi ali deset milijoni pik, ni razloga, da ne bi kmalu podoben razvoj sledil tudi pri čipih za projektorje. Sony že ponuja projektorje s čipom SXRD velikosti 4096 x 2160 pik, medtem ko je JVC lani razvil čip D-ILA velikosti 4096 x 2400 pik, s katerim je referenčni izdelovalec Barco že razvil projektor za kinodvorane, za letos pa napovedujejo čip 8192 x 4320 pik. Iz formatov obeh čipov (1,896 : 1 oziroma 1,706 : 1), ki ga imenujemo tudi 4K HD, je razvidno, da so ti projektorji namenjeni kinodvoranam za prikazovanje širokozaslonskih filmov (formati od 1,8 : 1 do najširšega cinemaskopskega formata 2,35 : 1). Te formate bomo po ostrini slike že lahko primerjali z ostrino slike na 35milimetrskem filmu (v grobem 10 milijonov pik), še nekaj let pa bo potem moralo preteči, da se bodo digitalni projektorji lahko merili z ostrino projekcije 70-milimetrskega filma (npr. IMAX).

Pri nakupu projektorja je torej prva dilema, ali izbrati projektor s polovično ali s polno ločljivostjo HD (kot rečeno, na nižje ločljivosti lahko že pozabimo). Za veliko večino video gradiva, ki je trenutno na voljo in ga lahko vsak dan spremljamo (televizija, filmi na DVD, da o filmih na DivX ne govorimo), bo projektor s polovično ločljivostjo še lep čas zadostoval večini potreb, saj bo njegova ločljivost veliko boljša kot ločljivost posnetkov. Trenutno je edini razlog za nakup projektorja s polno ločljivostjo HD to, da bomo projektor uporabljali tudi kot diaprojektor, torej za projekcije digitalnih fotografij, kjer bo ob statičnih slikah hitro opazna razlika med polovično in polno ločljivostjo HD. Zelo, ampak res zelo pazljivo oko (na primer izkušenega fotografa) bo tudi pri projekciji slik v polni HD ločljivosti (2 milijona pik) opazilo nepopolnost projekcije digitalnih fotografij, ki so danes posnete s kamerami ločljivosti od 5 do 10 milijonov pik in takšni bodo morali počakati na prihod projektorjev z ločljivostjo, ki ustreza ločljivosti diapozitivov na 35milimetrskem filmu (približno 10 milijonov pik).

V praksi se namreč izkaže, da ob normalnih pogojih (torej ob priporočljivi razdalji gledanja dveh dolžin diagonale slike) ne bomo opazili razlike med filmskim gradivom, ki bi ga predvajali na 720 ali 1080 vrsticah. Celo EBU (European Broadcasting Uninon) za evropske televizijske hiše priporoča standard 720p (oziroma šele kasneje kot opcijo 1080p), pri tem pa odsvetuje uporabo kompromisarskega prepletenega standarda 1080i. V praksi namreč ta standard daje podoben vtis ostrine kot standard 720p, pa še elektroniki projektorja se ni treba truditi z bolj ali manj uspešnim razpletanjem prepletene slike. Kljub priporočilom EBU o uporabi neprepletenega standarda "p" pa evropski satelitski ponudniki uporabljajo tako standard 720p kot tudi 1080i - ne nazadnje so filmi v visoki ločljivosti v tem formatu posneti tako na pred kratkim izumrle HD-DVD kot tudi na ploščke blue-ray, in potem za prenašanje prek satelita ni potrebna nikakršna konverzija.

Medtem ko pri projektorju s 1280 × 720 pikami (= 921.600) pri pozornem gledanju še opazimo posamezne pike (na dvometrskem zaslonu, za katerega je priporočljiva razdalja gledanja okrog 4 metrov, je ena pika velika 1,42 mm), pa pri projektorju s 1920 × 1080 pikami (= 2.073.600, torej 2,25× več!) posamezne pike tako rekoč izginejo (velikost 0,94 mm), še posebej, če presledki med pikami niso vidni. Presledki so manj vidni pri tehnologiji LCoS, medtem ko nekateri izdelovalci projektorjev pri tehnologiji LCD uporabljajo zamegljevanje špranj med pikami. Ne nazadnje, če nas presledki motijo, jih lahko odpravimo z rahlo razostritvijo slike, torej tako, da ostrino malenkostno zmanjšamo. Nekaterim bo takšna nekoliko "mehkejša" slika celo bolj všeč.

Zakaj pišemo o vseh teh problemih? Visoka ločljivost ni vse. Kakovostno video sliko sestavlja več dejavnikov, ki vplivajo na naše doživetje pri gledanju filma, in visoka ločljivost je samo eden od njih. Tukaj nastopi paradoks, da čim boljši je projektor, tem prej bomo opazili vse te nepopolnosti digitalnega video signala. O drugih problemih, kot je npr. prepletanje slike, govorimo v drugih odstavkih. Nekateri pa imajo raje mehkejšo sliko.

Projektor z 10 megapikami v tehnologiji LCoS

Svetilnost in kontrast

Kupci projektorjev najprej sprašujejo po ločljivosti (kjer je večje boljše), potem pa po svetilnosti in kontrastu, pri čemer prav tako stremijo za čim višjimi številkami. Vendar pa je to zmotno gledanje. Pri poslovnem ali šolskem projektorju za predstavitve je res pomembna čim višja svetilnost, saj se predstavitve izvajajo v osvetljenih prostorih na čim večje platno, medtem ko pri projektorjih za domači kino zadostuje že bolj skromna svetilnost - če bomo seveda projektor uporabljali v zatemnjenem prostoru za kino užitke. Če bi v zatemnjenem prostoru uporabljali projektor z visoko svetilnostjo (npr. višjo od 2000 lumnov), bi nas že lahko začele boleti oči. Višja svetilnost bo res omogočala uporabo tudi v delno osvetljenih prostorih, vendar pa že majhna osvetljenost prostora pomeni bistveno manj dobro sliko, poslabšanje barvnih odtenkov in zmanjšanje nasičenosti barv. Izdelovalci navadno pretiravajo s podatkom o svetilnosti, saj se objavlja podatek o najvišji možni svetilnosti (v sredini slike) na majhni razdalji. Z večanjem oddaljenosti projektorja od platna oziroma s povečevanjem platna se svetilnost zmanjšuje (s kvadratom razdalje!). Dodatno se svetilnost v praksi zmanjšuje z različnimi nastavitvami (jakost žarnice, zaslonka, barvna temperatura in podobno).

Za projektor za domači kino je kontrast pravzaprav bolj pomemben podatek kot svetilnost, vendar pa izdelovalci prav zaradi tega s tem podatkom pretiravajo. Pred petimi leti so projektorji imeli kontrast največ do 1000 : 1, danes pa se nekateri ponašajo že s številkami 50.000 : 1 (npr. projektorji Mitsubishi). Tak kontrast je izmerjen in ga je moč doseči samo v popolnoma zatemnjenem prostoru s črnimi stenami, ki ne odbijajo svetlobe. Dodatno moramo vedeti, da so pred nekaj leti izdelovalci začeli v objektiv projektorjev vgrajevati dinamične zaslonke, ki se prilagajajo projicirani sliki. Številka o kontrastu je potem tako velika zato, ker meritve niso opravljene hkrati na isti sliki, temveč na različnih slikah ob različno odprti samodejni zaslonki. Najvišji dejanski kontrast dosegajo danes projektorji s čipi LCoS (JVC), medtem ko je realni (vendar še vedno "tovarniško merjen") kontrast projektorjev DLP oziroma LCD brez uporabe zaslonke okrog 4000 : 1 do 5000 : 1. Ta številka se potem ob uporabi dinamične zaslonke poveča za nekajkrat.

Bolj kot kontrast (razmerje med najvišjo in najnižjo osvetljenostjo) je pomembno to, kako so razporejene vmesne stopnje, saj nam še tako visok kontrast nič ne pomaga, če so vmesne stopnje osvetljenosti slabo definirane. Na priloženih dveh slikah se vidi bolj in manj enakomerno spreminjanje osvetljenosti.

Dinamična zaslonka

Predvsem projektorji s tehnologijo LCD v zadnjem času izboljšujejo svoj kontrast ob pomoči dinamične zaslonke (iris), ki uravnava svetlobni tok projektorja in tako pri temnih prizorih izboljšuje kontrast (ki bi bil sicer tipično do največ 4000 : 1). Kot vsaka tehnična izboljšava ima tudi ta tako pozitivne kot negativne učinke. Na eni strani dinamična zaslonka res poveča celotni kontrast, na drugi strani pa lahko pri temnih prizorih zmanjša razločljivost temnih detajlov. Dinamična zaslonka povzroča tudi določen šum, ki je moteče neenakomeren, saj električni motorček zaslonke zašumi samo takrat, kadar se spremeni osvetljenost slike. Seveda lahko delovanje zaslonke tudi izključimo, če se zadovoljimo z osnovnim kontrastom (v praksi razlika tako rekoč ni opazna, opazimo jo samo v izjemnih svetlobnih razmerah). Projektorji s tehnologijo LCoS zaslonke načelno ne potrebujejo, na primer projektor JVC nima dinamične zaslonke, temveč statično, ki sicer nekoliko zmanjša njegovo svetilnost, zato pa pripomore k odličnim rezultatom pri kontrastu. Ta zaslonka je tudi razlog za nadpovprečno velikost objektiva. Projektor Sony, prav tako s tehnologijo LCoS, pa ima dinamično zaslonko; po želji lahko njeno delovanje tudi izključimo ali nastavimo na vnaprej določeno vrednost (v odvisnosti od osvetljenosti prostora in video gradiva in našega okusa). Tak način nastavljive zaslonke imajo tudi nekateri projektorji s tehnologijo DLP (ki je načelno zaradi višjih kontrastnih sposobnosti čipov DLP v primerjavi s čipi LCD sicer ne bi potrebovali), na primer InFocus IN83 (v 16 stopnjah) ali BENQ W5000 (v 20 stopnjah), kar je po našem mnenju zelo priročno pri izbiri želenega kontrasta (edino stopenj je morda malo preveč, verjetno bi jih bilo dovolj največ osem).

Tehnologija LCoS naj bi zagotavljala boljšo ločljivost svetlobnih stopenj.

Kabli

Ob postavitvi domačega kina se bomo srečali tudi s problemom kablov, kako s projektorjem povezati vse naprave, ki uporabljajo različne priključke za video signal. Če bo projektor nameščen na stropu, bo to še zahtevnejši projekt. Če bi napeljava štirih ali celo več različnih kablov (če imamo na primer dve napravi s komponentnim ali pa z digitalnim priključkom) predstavljala problem, moramo razmisliti o možnih rešitvah z enim samim kablom. Ena rešitev so projektorji, ki imajo poseben kombinirani priključek, tako imenovani M1-DA (malo večji DVI-D), ki po enem samem kablu pripelje vse različne signale do projektorja. Kabel na drugi strani (v bližini video naprav) priključimo na poseben preklopnik, vanj pa priključimo tudi vse druge kable. Druga možnost je uporaba enega samega digitalnega kabla (HDMI) do projektorja, ki ga na drugi strani priključimo na slikovni procesor, nanj pa potem lahko priključimo veliko število različnih naprav. En tak procesor smo tudi testirali. Procesor bo seveda dodatno povečal število daljincev. Nekateri projektorji imajo povezavo do svojega lastnega procesorja izvedeno celo prek optičnega kabla (to omogoča praktično poljubno oddaljenost projektorja od video naprave).

Projektorji so zaradi velikosti slike še posebej občutljivi za kakovost video signala, zato priključimo posamezno napravo prek najboljšega priključka, ki ga ponuja, po naslednjem vrstnem redu: digitalni, komponentni, S-video, kompozitni. Zaradi večje dolžine (od 6 do 12 metrov) bomo morali uporabiti boljše (in precej dražje kable). Pri testiranju smo imeli težavo z očitno ne najboljšim komponentnim kablom, ki je pri nekaterih projektorjih povzročal bledo sliko na skrajnem zgornjem robu slike. Dobro sliko HDTV lahko pričakujemo samo, če projektor povežemo s satelitskim sprejemnikom, predvajalnikom DVD (HD-DVD ali blue-ray) ali osebnim računalnikom prek digitalnega kabla (HDMI, DVI-D). Večina gradiva HDTV pa je tako ali tako zaščitena s HDCP (High-bandwidth Digital Content Protection). To pomeni, da lahko povezujemo samo naprave (sprejemnik ali predvajalnik z monitorjem ali projektorjem), ki podpirajo zaščito, in samo prek kabla, ki takšno zaščito omogoča, konkretno je to kabel HDMI (High-Definition Multimedia Interface). Če bomo na primer povezali satelitski sprejemnik SKY s projektorjem prek komponentnega kabla (tak bi teoretično lahko prenašal tudi sliko HD), bo sprejemnik prikazoval sliko v standardni televizijski ločljivosti 576 vrstic (SD).

Zmešnjavo s kabli lahko torej razumemo kot posledico prehodnega obdobja in počasnosti televizijskih hiš pri digitalizaciji produkcijskega procesa, saj lahko v prihodnosti pričakujemo, da bo vse video gradivo digitalizirano in bo potem dovolj en sam kabel (HDMI) za povezovanje naprav. V okvirčku je seznam možnih kablov za prenos video signala. Za povezavo s projektorjem ali ploskim televizorjem uporabimo najboljši kabel, to je z najvišjo številko. Če imamo že digitalni video signal, ki ni HD (DVD plošča - 480 vrstic, satelitski sprejemnik 576 vrstic), uporabimo digitalni kabel (namesto, recimo, komponentnega) za povezavo s projektorjem ali ploskim televizorjem, saj bosta tako odpadli dve nepotrebni konverziji signala (digitalno -> analogno in spet analogno -> digitalno). Projektor ali ploski televizor mora namreč v vsakem primeru signal pred prikazovanjem pretvoriti iz analognega v digitalnega (in jih dodatno obdelati). Slika SDTV bo tako boljša, če vmesne dvojne konverzije signala ne bo.

Kabli za video signal

kompozitni kabel: Za televizijo, digitalni fotoaparat.

S-video kabel (separate video): Za video kamero, video rekorder.

komponentni kabel (RGB ali Y/Pb/Pr): Za satelitski ali kabelski sprejemnik.

RGB kabel: Za računalnik.

Digitalni DVI-D ali HDMI kabel: Za digitalni satelitski ali kabelski sprejemnik, računalnik.

Kabli za projektor napeljani v zidnem parapetu 2,5 x 2,5 cm dožine 7,5 metrov (HDMI, DVI-D, M1-DA, RGB, komponentni, S-Video). "Manjka" le kompozitni.

Procesor (in preklopnik) Optoma HD3000 od zadaj.

Projekcijski televizorji

Projekcijski televizorji so se pojavili v začetku devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je razvoj klasičnih televizorjev s katodno cevjo pri velikosti 32 ali 36 palcev dosegel svojo tehnično mejo. Če je filmski navdušenec hotel na svojem domu gledati večjo sliko, na primer, 50 ali 60 palcev, si je lahko omislil samo projektor s katodnimi cevmi (ki jih v tistem času niso delali za domačo rabo, pravzaprav jih še vedno ne) ali projekcijski televizor. Tak televizor je imel v svoji notranjosti tri majhne katodne cevi (standardno s 7-, 8-, ali 9-palčno diagonalo), ki so prek sistema leč in ogledal projicirali sliko od zadaj na zaslon projekcijskega televizorja. Sistem leč seveda zahteva svoj prostor, zato so bili taki televizorji velikanski, saj so bile katodne cevi običajno v podnožju televizorja. Priljubljeni so bili predvsem v ameriških domovih. Slika je res lahko bila velika, vendar pa ne najboljša ob takratnem ameriškem standardu SDTV s 480 vrsticami in brez dodatnega slikovnega procesiranja. Poleg tega je bil omejen kot gledanja, saj takratni zasloni še niso zmogli razprševanja svetlobe (to je še vedno omejitev takih televizorjev).

Z razvojem novih projekcijskih tehnologij, LCD, DLP in LCoS konec devetdesetih let, je prišel čas za nadaljnji razvoj projekcijskih televizorjev, ki so za generiranje slike uporabili eno od teh tehnologij. Ker so se hkrati razvijali tudi plazemski televizorji in kasneje še televizorji LCD, ki so prav tako omogočali večjo sliko, je bil morda razvoj nekoliko zanemarjen, vendar imamo danes na trgu ponudbo projekcijskih televizorjev v vseh treh omenjenih tehnologijah, poleg tega pa še v klasični tehnologiji CRT. Čeprav se cena tako plazemskih kot LCD televizorjev stalno niža, pa še vedno velja, da so pri velikih zaslonih (60 ali 70 palcev) projekcijski televizorji od dva- do trikrat cenejši, porabijo pa tudi manj energije in jih je laže prenašati. IDC (I ... D... C.... ) je konec lanskega leta napovedoval, da so projekcijski televizorji brez prihodnosti, saj so jih leta 2006 po vsem svetu prodali le 2,5 milijona in njihova prodaja naj bi se do leta 2011 zmanjšala na zanemarljivih nekaj 10 tisoč enot. Kupci naj bi imeli raje plazemske in LCD televizorje, ki imajo bolj privlačno obliko (tanko), širši vidni kot in boljši prikaz črnine. Prodaja takih modelov se meri v desetinah milijonih enot. Res je kar nekaj velikih izdelovalcev napovedalo ustavitev proizvodnje projekcijskih televizorjev. V okviru je seznam izdelovalcev, pri čemer nismo mogli z gotovostjo ugotoviti, kateri izdelovalci so opustili proizvodnjo posamezne tehnologije. V ljubljanskih trgovinah smo našli razstavljen en sam projekcijski televizor, 70-palčni Sony, ki je menda tudi zadnji svoje vrste. Čeprav na eni strani nekateri izdelovalci opuščajo projekcijske televizorje, pa na drugi strani JVC poizkuša te televizorje še izboljšati, tako mu je na primer v najnovejši generaciji televizorjev uspelo zmanjšati globino s 47 cm na pičlih 27 cm. To je naredil tako, da je namesto ravnega uporabil konkavno zrcalo.

Stara in nova zasnova projekcijskega televizorja JVC

Projektor kot diaprojektor

Kdaj ste nazadnje v družbi prijateljev gledali projekcijo 35-milimetrskih barvnih diapozitivov, ki ste jih na potovanjih posneli na filme Agfa, Fuji ali Kodak in potem predvajali z diaprojektorji največ nemških znamk, kot so bile Agfa, Braun, Rollei, Zeiss, Kinderman, Liesegang, Leitz, Revue ali še raje s prestižnim projektorjem Kodak Carousel, ki je znal narediti mehek preliv med menjavo dveh zaporednih diapozitovov? Ste projicirali na belo steno ali ste uporabili posebno platno z grobo obdelano površino s steklenim prahom in s črnim robom za boljši vtis?

Časi, ko je bila projekcija statičnih slik edino doživetje velikega platna na domu in ena od oblik socialnega druženja, so za nami. Danes večino amaterskih posnetkov naredimo z digitalnimi fotoaparati ali mobilnimi telefoni in si jih ogledujemo v miniaturnem formatu na mobilnem telefonu, dlančniku ali kvečjemu na zaslonu računalnika. Le majhen del posnetih fotografij zapečen na CD odnesemo v fotolaboratorij (ali obiščemo spletno stran fotolaboratorija - o tem smo pisali v junijski številki), kjer nam jih natisnejo na fotografski papir.

Kaj se je zgodilo z diaprojektorji, vidimo v internetu, kjer lahko na ebayu diaprojektorje kupimo za nekaj deset evrov (ni sicer jasno, zakaj so na bolhi po nekaj sto evrov). Njihova doba je po dobrih petdesetih letih nepreklicno zašla. Leta 2004 je bil izdelan zadnji projektor Kodak, nekateri drugi izdelovalci so obupali že prej. V trgovinah tudi ni več bogate izbire diafilmov. Edino v omarah nam ob vinilnih glasbenih ploščah ostajajo zaprašene zbirke diapozitivov, na katerih vsako leto bolj bledijo barve in jih bomo morda nekoč prnesli v digitalno obliko.

Zdaj, ko prihaja doba projektorjev za domači kino, pa se le malokdo spomni, da je mogoče iste projektorji uporabljati tudi za prikazovanje digitalnih fotografij na velikem platnu, pa tudi izdelovalci projektorjev te možnosti sploh ne reklamirajo. Ločljivost slike digitalnih projektorjev se sicer še ne more meriti z ločljivostjo slike barvnih diapozitivov na 35-milimetrskem filmu, vendar lahko s projektorjem s polno HD ločljivostjo 1920 x 1080 pik že popolnoma zadovoljivo predvajamo digitalne fotografije; to še pred dvema ali tremi leti s projektorji nižjih ločljivosti 640 x 480 ni bilo mogoče, tako zaradi ločljivosti kot tudi zaradi slabše kakovosti slike.

Vendar so današnji projektorji s polno ločljivostjo HD 1920 x 1080 pik že zelo dobro obnesejo tudi pri projekciji digitalnih fotografij. Le malokdo bo pri digitalni projekciji opazil, da ostrina še ni čisto takšna kot pri diapozitivih. Če si vzamemo čas in ob pomoči kalibracijskega DVDja nastavimo čim bolj zvesto reprodukcijo barv, bo le izkušeno oko profesionalnega fotografa opazilo, da gre za digitalne fotografije in ne za analogne diapozitive. Manj zahtevni bomo dobro shajali tudi s cenejšimi projektorji polovične ločljivosti HD 1280 x 720 pik, ki v bogastvu barv ne zaostajajo za projektorji s polno ločljivostjo.

Seveda so razlike med posameznimi projektorji tudi pri prikazovanju digitalnih fotografij. Pri gledanju statične slike so razlike in morebitne pomanjkljivosti še toliko bolj opazne. Pri nekaterih projektorjih (predvsem to velja za tehnologijo LCD) lahko postanejo opazne špranje med posameznimi pikami. Te lahko delno odpravimo s preprosto zvijačo, da sliko nekoliko razostrimo in to zbriše špranje. Nekaterim bo celo bolj všeč takšna, za malenkost mehkejša slika. Perfekcionisti bodo seveda morali počakati na širši razmah (in primerno pocenitev) projektorjev s štirikrat višjo ločljivostjo (od 8 do 10 megapik).

V internetu najdemo najrazličnejšo programsko opremo za shranjevanje in obdelovanje digitalnih fotografij (Google Picassa, Photoshop Express itd. - o teh dveh smo pisali v letošnji majski številki). Isto programsko opremo lahko uporabimo tudi za prikazovanje digitalnih fotografij na projektorju. Picassa, recimo, omogoča za oči prijazno prikazovanje fotografij s prelivanjem zaporednih slik (za razliko od osnovnega programa Windows Picture Viewer). Bolj zmogljiva programska oprema omogoča izdelavo scenarijev za projekcijo digitalnih fotografij, kombinacijo fotografij z glasbo in govorom, vključevanje posebnih učinkov in podobno. Ključne besede za iskanje "slide presentation software".

Kodakov projektor iz leta 1964 - zasnova se ni spremenila 40 let.

Kako smo preizkušali

Tokrat smo preizkušali izključno projektorje za domači kino, ki se lahko ponašajo z značko "Full HD" ali vsaj "HD Ready", torej polnega formata HD 1920 x 1080 pik in polovičnega formata HD 1280 x 720 pik. Čeprav lahko v slovenskem spletu najdemo ponudbe projektorjev tako rekoč vseh svetovnih znamk, smo projektorje nekaterih znamk le s težavo dobili, saj jih zaradi majhnega povpraševanja uvozniki naročajo samo za znanega kupca. Nekatere projektorje smo zato preizkusili kar na domu kupcev. Kljub vsemu nam je uspelo preizkusiti vse tri aktualne tehnologije digitalnih projektorjev, LCoS (celo obe varianti, D-ILA oziroma SXRD), pet projektorjev LCD in osem projektorjev DLP. Kar deset projektorjev je bilo polnega formata 1920 x 1080 in samo šest polovičnega formata 1280 x 720 (to mora že kaže na izumiranje projektorjev nižje ločljivosti). Žal nam ni uspelo dobiti nobenega projektorja znamk ViewSonic, Mitsubishi, Marantz ali SIM2 (zadnja dva ponujata na primer zgolj vrhunske projektorje za domači kino).

Splošna ocena testiranja je zadovoljiva, razvoj digitalnih projektorjev je dosegel zrelo fazo (samo cene bi lahko še nekoliko padle) in presega kakovost večine danes dosegljivega videomateriala. S kakovostnim video materialom v HD ločljivosti (720p, 1080i ali celo 1080p) in z nekaj truda pri kalibraciji barv s pomočjo testnih DVDjev bomo pri vseh testiranih projektorjih pri gledanju v (skoraj) popolni temi dosegli odlične rezultate, še posebej, če stene prostora ne bodo bleščeče bele in če bomo uporabili kvalitetno platno (in ne navadne rjuhe). Pri gledanju filmov govorimo o doživetju in ne o tehničnih podrobnostih, in doživetje se pri projekciji na platno velikosti 2 do 3 metrov ne more meriti z doživetjem pri gledanju filma na danes najbolj običajnem 42palčnem (107 cm) ploskem televizorju LCD ali plazma. Drugo vprašanje je, kako se bo projektor izkazal pri prevajanju ne (najbolj) kakovostnega materiala (o čemer pišemo v posebnem poglavju o slikovnem procesorju).

Kje so potem razlike med projektorji? Kupci menda najbolj sprašujejo po svetilnosti, ki je za marsikoga odločilna. Res je, da bo projektor z visoko svetilnostjo prikazal zadovoljivo sliko tudi v slabših svetlobnih razmerah (prižgane luči ali zagrnjene zavese pri dnevni svetlobi), vendar pa potem ne moremo več govoriti o pristnem doživetju domačega kina, ki nas, podobno kot v pravem kinu, tako potegne v dogajanje, da pozabimo na vso okolico. Na drugem mestu je kontrast, ki je samo orientacijska vrednost in prav tako ne pove dosti o našem doživljanju projekcije. Številke o kontrastu so izmerjene v optimalnih pogojih (popolnoma črna soba) in večinoma "napihnjene". Lahko da nas bo projektor s kontrastom samo 5.000 : 1 veliko bolj prepričal kot tak z "uradnim" kontrastom 15.000 : 1 ali več. Mnogi kupci "padejo" tudi na ločljivost, ker nimajo izkušnje, da v praksi tako rekoč ni razlike med prikazovanjem gibljive slike v formatu 1280 x 720 ali v formatu 1920 x 1080. Kot pišemo na drugem mestu, priporočamo višji format samo v primeru, da bomo projektor uporabljali tudi za prikazovanje digitalnih fotografij iz računalnika. No, glede na padanje cen nam bo da dilema čez leto ali dve prihranjena, saj verjetno sploh ne bo več projektorjev formata 1280 x 720 (razen na ebayu oziroma na bolhi).

Številni kupci se pri nakupu sploh ne vprašajo o čisto praktičnih podatkih, kakšen je objektiv (jakost zooma, zamik objektiva, trapezni popravek), saj je od tega odvisna konkretna namestitev projektorja. Pri testiranju projektorjev, kjer zaradi fiksnih kablov nismo mogli spreminjati položaja projektorja (niti platna), se nam je pri enem projektorju zgodilo, da je bila kljub zoomu slika premajhna, pri drugem pa, da je bila slika malenkost prevelika (čeprav se po podatkih v priročniku to ne bi smelo zgoditi). Z nekaterimi projektorji smo imeli težave (zopet zaradi specifičnih okoliščin), da nismo mogli doseči popolnoma kvadratne slike, ker ni bilo na voljo dovolj zamika leč. Tudi velikost in teža vplivata na fleksibilnost namestitve projektorja, še posebej, če ga nameravamo namestiti pod strop. Važen je podatek tudi jakost žarnice, pa ne toliko zaradi svetilnosti kot zaradi toplote, ki jo projektor oddaja. Toplota izpuha enega od projektorjev je bila skoraj na meji sprejemljivega. Če si ogledamo film v družbi več ljudi in v manjšem prostoru, utegne hitro postati vroče (pa ne samo zaradi dogajanja na platnu). pa tudi šum ventilatorja je pri močnejših žarnicah običajno večji. Tudi podatek o jakosti šuma je lahko zavajajoč, saj imajo šumi različno "barvo", kakšen je bolj, drugi manj moteč (čeprav je jakost šuma enaka). Pri enih projektorjih povzroča šum samo ventilator, pri drugih še hitro vrteče se barvno kolo, pri tretjih še avtomatska zaslonka.

Meritev svetilnosti in kontrasta se tokrat nismo šli (več). Izmerjeni podatki so namreč zelo odvisni od trenutnih nastavitev projektorja, načina delovanja (filmski, igre, dinamični, itd), odprtosti zaslonke in dodatnih funkcij (AI control, brilliant color, itd). Podatki o svetilnosti lahko pri različnih nastavitvah odstopajo za faktor 2-5, podatki o kontrastu prav tako. Zaradi "pametne" elektronike je pri nekaterih modelih bela slika manj svetla kot je sicer zmogljivost projektorja (če je bel samo del slike). Itd. Rezultati bi bili tako zavajajoči. Še vedno pa drži, da če npr. proizvajalec navaja svetilnost 1000 Lm, potem je realna svetilnost (odvisno od različnih načinov delovanja) nekje med 250 - 800 Lm. Podobno velja za kontrast, kjer so realne vrednosti med 100:1 do 600:1 (in ne 35.000:1, kot navajajo nekateri!).

Kako smo preizkušali

Pri preizkušanju projektorjev smo uporabili naslednjo strojno opremo:

* Satelitski sprejemnik SKY HD Thomson DSI-8215 (izhod digitalni HDMI) - 2006

slika: www.skytvcard.com/sky_hdtv_box.JPG

* HD-DVD predvajalnik Hitachi HD XE-1 (izhod digitalni HDMI) - 2007

slika: www.toshibaav.com.au/images/hd-dvd/HDXE1.gif

* Satelitski sprejemnik QS1080IR for (izhod digitalni DVI-D) - 2004

slika: www.labgate.info/images/quali-tv%20qs1080ir.jpg

* Satelitski sprejemnik Dreambox DB 7020 (izhod komponentni RGB) - 2004

slika: www.satellite-receiver.co.uk/UploadFile/dreambox-7020.jpg

* Projekcijsko platno 82 palcev Stewart Firehawk - 2004

slika: www.laaudiofile.com/images/firehawk1.jpg

Projektorje smo kalibrirali s pomočjo testnih DVDjev:

* Peter Finzel Test-Disk

www.peterfinzel.de/pftd.htm

* Discovery DVD

www.burosch.de/shop/product_info.php?info=p11_DISCOVERY-DVD.html

* AVIA Guide to Home Theater

www.ovationmultimedia.com/avia_calibrations.html

* THX Demo Disc II

www.demo-world.eu/demo-dvds/thx-demo-disc-2.php

Barve digitalne projicirane slike smo primerjali s klasično analogno sliko (CRT) na (nekoč vrhunskem) 32-palčnem televizorju Sony KV-32FD1E (1998), ki smo ga povezali s komponentnim kablom RGB.

Za meritev svetilnosti smo uporabili:

Light meter LX-107

www.yalab.com.tw/PDF/LT/LX-107.pdf

No, pa si poglejmo, kako smo ocenili prispele modele.

Benq W5000

Benq, sicer uveljavljen izdelovalec projektorjev za poslovne in šolske prezentacije, ima trenutno v svoji ponudbi samo dva projektorja za domači kino, model W20000 in model W5000, oba sta bila predstavljena na začetku tega leta. Razlikujeta se predvsem po kontrastu in ceni, W2000 je več kot dvakrat dražji. Vendar je v praktični rabi že kontrast modela W5000 visok, bistveno boljši kot pri projektorjih LCD, ki se ponašajo s precej višjim nazivnim kontrastom.

Projektor je sicer všečno oblikovan, vendar velikanski in težek, najtežji med preizkušenimi projektorji s čipom DLP, tako da smo ga komaj postavili v predvideni regal za preizkus. Ohišje je belo, s srebrnima stranicama in srebrnim menujem na vrhu. Menu je pregleden, vendar bomo tako ali tako večinoma uporabljali daljinski upravljalnik. Reže za ventilator so spredaj in ob levi strani. Objektiv je varno pogreznjen v ohišje, tako da so vse nastavitve na objektivu (zoom, ostrina, vertikalni zamik leč) motorizirane in jih nastavljamo s tipkami na samem projektorja ali pa z daljincem. Na račun enostavnosti (minimalni zoom 1,2 : 1) je objektiv dober in to se pozna tudi na ostrini slike. Priključki so na zadnji strani, kot edini med projektorji ima profesionalni petžični komponentni vmesnik (s pozlačenimi priključki BNC) za komponentni analogni signal visoke ločljivosti, žal pa manjka priključek VGA za računalnik. V paketu s projektorjem dobimo tudi dva nadomestna zračna filtra. Ko projektor ni v rabi, lahko priključke na zadnji strani zapremo s poklopcem. Na projektor lahko namontiramo tako imenovane panamorfne leče, ki sliko v formatu 16 : 9 spremenijo v kinemaskopski format 2,35 : 1.

Kot edini med projektorji, ki smo jih preizkušali, je Benq imel funkcijo slika v sliki, možnost hkratnega prikaza dveh živih slik iz dveh različnih virov. Edina omejitev pri tem je, da mora biti en vir digitalni, drugi pa analogni.

Benq W5000 se izkaže s posebej kontrastno in ostro, skoraj tridimenzionalno sliko. Z nekaj truda (in pomočjo testnega DVD) je mogoče barve optimalno nastaviti. (Tudi) Benq uporablja funkcijo BrilliantColor, ko so jo razvili pri izdelovalcu čipov DLP Texas Instruments. Rezultati te funkcije so na eni strani nekoliko izrazitejše barve, na drugi strani pa občasen nastanek digitalnega šuma v sliki. Na srečo lahko tu funkcijo tudi izklopimo, pri tistem video gradivu, kjer ne da želenih rezultatov. Projektor ima tri prednastavljene načine delovanja; standardni, filmski in dinamični, dodatno pa lahko prednastavimo še tri uporabniške načine, kjer poljubno nastavimo svetilnost, kontrast, barvo, odtenek, ostrino, nivo črne barve, barvno temperaturo, popravek gamma in zaslonko. Pri teh nastavitvah brez testnega DVD ne bo šlo.

Pri projekciji digitalnih fotografij (prek digitalnega kabla HDMI) smo pri nekaterih temnejših fotografijah opažali barvne nepravilnosti, ki si jih nismo znali razložiti.

Neposredni tekmec projektorja Benq W5000 na preizkusu je pol lažji projektor Optoma HD80. Oba dosegata enak kontrast, Optoma dosega kljub 50 % močnejši žarnici le za malenkost višjo svetilnost (1300 proti 1200 ANSI).

Benq W5000

Tip: 1 x DLP.

Ločljivost: 1920 × 1080 pik.

Svetlobni tok: 1200 Lm.

Kontrastno razmerje: 10.000 : 1

Cena: 2821 EUR.

Za: Tiho delovanje, slika v sliki.

Proti: Velikost in teža.

Epson EMP-TW-2000

Projektor Epson EMP TW-2000 je naslednik uspešnega projektorja EMP TW-1000, ki smo ga predstavili v lanski majski številki in je kljub izpopolnjenim lastnostim okrog 300 evrov cenejši od predhodnika. Epson tudi sam izdeluje čipe LCD za projektorje in tudi nekateri drugi izdelovalci uporabljajo njegove čipe (npr. Panasonic ali Sanyo). V novem projektorju je že novi čip z oznako "D7" (v prejšnjem je bil čip "D6"), ki ima ožje reže med posameznimi pikami in zaradi tega dosega višjo največjo svetilnost (1600 proti 1200 lumnov), predvsem pa ima zelo visok kontrast - kar 50.000 : 1, seveda ob pomoči samodejne zaslonke. Nova je tudi žarnica, običajno žarnico UHP je nadomestila Epsonova žarnica E-TORL, ki naj bi prispevala k bolj zvesti reprodukciji barv. Ker ima žarnica zaradi drugačne geometrije zbiralnega zrcala (eliptično namesto parabolično) za 20 % boljši izkoristek svetlobe, projektorju zadostuje samo 170-vatna žarnica. Vendar pa ima tudi svoje omejitve; za večja platna, od 2,5 do 3 metre diagonale, potrebujemo res zatemnjen prostor, brž ko je prostor malce osvetljen, se priporoča velikost platna od 1,5 do največ 2 metra diagonale.

EMP TW-2000 je s samo 5,4 kilogrami mase najlažji in najmanjši med primerljivimi projektorji LCD. Ročna je tako nastavitev ostrine in zooma, kot tudi za vodoravni in navpični zamik leče. Izpuh ventilatorja je na sprednji strani, kar pomeni, da nam bo v določenih postavitvah projektor lahko grel vrat. Projektor ima vse potrebne priključke, celo dva priključka HDMI različica 1.3, ki podpirata tudi novi razširjeni barvni standard xvYCC.

Projektor se seveda odlično izkaže pri filmskem in televizijskem gradivu v visoki ločljivosti na digitalni povezavi HDMI, v internetu smo našli le kritike (tega nismo sami preizkusili), da včasih odpove pri prikazovanje zelo hitrih iger v visoki ločljivosti 1080p iz igralne konzole Playstation 3. Pri razpletanju prepletenega televizijskega gradiva na analognih povezavah se projektor ne izkaže najbolje, čeprav ima lasten procesor, tako da lahko boljšo razpleteno sliko dosežemo ob pomoči zunanjega procesorja. Avtomatska zaslonka sicer pripomore k občutku večjega kontrasta in če nas njeno šumenje moti, jo lahko tudi izključimo, v malce osvetljenem prostoru bo razlika komaj opazna.

Neposredna konkurenta projektorja Epson v tehnologiji LCD sta Panasonic PT-AE2000 in Sanyo PLV-Z 2000, oba sta težja in večja. Epson prepriča z globino črnih odtenkov in tihim delovanjem, Panasonic ima bistveno večje možnosti nastavitev, Sanyo ima najnižjo svetilnost med vsemi tremi in najnižjo ceno. Še pred tremi leti bi za projektor takih lastnosti plačali vsaj petkrat višjo ceno. To pomeni, da vsi predstavljajo ugoden nakup (raje pa ne sprašujte, koliko bo projektor ob izrabljeni žarnici vreden čez tri leta).

Epson EMP-TW-2000

Tip: 3 x LCD.

Ločljivost: 1920 × 1080 pik.

Svetlobni tok: 1600 Lm.

Kontrastno razmerje: 50.000 : 1 (z zaslonko).

Cena: 2954 EUR.

Za: Fleksibilnost pri namestitvi, tiho delovanje, velik kontrast.

Proti: Šum avtomatske zaslonke, obdelava prepletenega gradiva.

InFocus IN83

IN83 je že tretji v seriji "Full HD" uspešnic projektorjev izdelovalca InFocus; prvi je bil IN81 z enim DLP čipom Texas Instruments DarkChip 2, IN82 je imel DarkChip 3 in IN83 ima kot edini med preizkušenimi projektorji DLP najnovejši DarkChip4. Vsaka nova generacija čipov DLP izdelovalca Texas Instruments se ponaša z večjim zasukom zrcala (in s tem večjim kontrastom) in z manjšimi režami med posameznimi pikami (in s tem nekaj višjim svetlobnim izkoristkom). Oboje je razvidno tudi v podatkih; IN81 je imel kontrast 3000 : 1 in svetilnost 1400 ANSI, IN82 kontrast 4000 : 1 in svetilnost 1500 ANSI in IN83 kontrast 5000 : 1 in svetilnost 1600 ANSI. Pri tem gre za osnovni kontrast brez uporabe samodejne zaslonke, ki vrednosti kontrasta poveča za približno trikrat.

Ohišje je gibljivo nameščeno na podnožje (podobno kot računalniški monitorji), tako da ga enostavno lahko nagibamo oziroma usmerjamo v vseh smereh. Projektor je v osnovi namenjen za montažo na strop (napisi priključkov na projektorju so sicer obrnjeni na glavo). Projektor celo sam zazna, če je obrnjen na glavo, in obrne tudi sliko. Priključke ima na zadnji strani, manjka mu priključek VGA za računalnik, namesto tega pa ima kombinirani M1-DA priključek, po katerem lahko po enem samem kombiniranem kablu do projektorja pripeljemo vse običajne priključke in se tako izognemo kabelski "solati". Na drugi strani seveda potrebujemo ustrezen prilagojevalnik kablov, ki združi standardne kable v en sam kombinirani kabel (malo debelejši).

Projektor ima minimalen zoom, tako da v majhnih prostorih ne bomo mogli doseči zelo velike slike, tudi možnost navpičnega zamika je minimalna. Objektiv je že v osnovni legi zamaknjen, tako da projicira sliko nad osjo objektiva (oziroma pod osjo objektiva, če je obrnjen na glavo in pritrjen pod strop). Ko nam ga enkrat uspe postaviti, pa se nam s tem problemom ni več treba ukvarjati. Namesto avtomatske zaslonke, kot jo ima večina novejših projektorjev s čipi LCD, ima InFocus ročno nastavljivo zaslonko, s katero reguliramo maksimalno svetilnost in kontrast.

Ko je projektor enkrat uspešno postavljen, zablesti z vsemi registri čipov DLP, že v osnovnih nastavitvah ostra, svetla in kontrastna slika z dovolj svetlobnih rezerv za delno osvetljene prostore. Svetilnost lahko zmanjšamo z varčnim načinom žarnice, dodatno pa z nastavljivo zaslonko objektiva. Če je slika DLP čipa komu preostra, je mogoče ostrino zmanjšati. S tehnologijo BrilliantColor se barvni prostor dodatno razširi in to je lahko komu všeč, komu pa ne. Barve posnetkov v visoki ločljivosti so nasičene in se lahko merijo z barvami na kvalitetnem referenčnem televizorju CRT, tudi projekcije digitalnih fotografij so bile v užitek.

Neposreden tekmec projektorja IN83 na testu je bil projektor ProjectionDesign Action! M25 z enakim kontrastom, a nižjo svetilnostjo zaradi šibkejše žarnice, vendar precej dražji. Oba projektorja celo uporabljata enak slikovni procesor PixelWorks za profesionalno razpletanje in raztezanje slike in oba imata bolj skromen zoom.

InFocus IN83

Tip: 1 x DLP.

Ločljivost: 1920 × 1080 pik.

Svetlobni tok: 1600 Lm.

Kontrastno razmerje: 15.000 : 1 (5000 : 1).

Cena: 4980 EUR.

Za: Veliko svetlobne rezerve, nastavljiva zaslonka.

Proti: Glasno delovanje, omejenost postavitve.

JVC DLA-HD1

Podroben test projektorja JVC DLA-HD1 smo objavili že v lanski novembrski številki, zato tu le na kratko.

Vgrajeno ima lastno reflektivno tehnologijo tekočih kristalov na silikonskem čipu (LCoS), ki jo JVC imenuje D-ILA (Digital Direct Drive Image Light Amplifier).

DLA-HD1 več kot upraviči pričakovanja.

Ima dva digitalna priključka (HDMI) in običajne analogne priključke (kompozitni, S-Video in komponentni - RGB ali Y/Pb/Pr). Pogrešamo pa 15-polni priključek RGB za prenosni računalnik, ki običajno nima digitalnega priključka (HDMI ali DVI-D). JVC DLA-HD1 sicer najprej preseneti s svojimi naravnimi barvami, potem z odsotnostjo mrežnih črt med posameznimi pikami, ne nazadnje pa še z globinsko ostrino slike, seveda predvsem takrat, ko je video izvor primerno kakovosten. JVC uporablja 10-bitni slikovni procesor Gennum GF9351, ki "popravlja" analogne signala, razpleta in skalira sliko.

Ker čipi za vse tri barve ne morejo biti na istem mestu, lahko nastane divergenca barv na projicirani sliki. Vsako barvo lahko zato nastavljamo v navpični in vodoravni smeri za nekaj svetlobnih pik, vendar pa je pri projektorju, ki smo ga preizkušali, na koncu še vedno ostala majhna napaka ob robovih slike (a tega pri gledanju z normalne razdalje ne moremo opaziti).

JVC DLA-HD1

Tip: 3 x LCoS (D-ILA).

Ločljivost: 1920 × 1080 pik.

Svetlobni tok: 700 ANSI Lm.

Kontrastno razmerje: 15.000 : 1.

Cena: 5990 EUR.

Za: Izrazite barve, tiho delovanje.

Proti: Samo za resne navdušence za domači kino.

Optoma HD65

Optoma HD65 je pravi mali čudež tehnike, v majhnem ohišju, težkem samo 1,8 kilograma (toliko kot lažji prenosni računalnik), se skriva soliden "univerzalni" projektor za spremljanje športnih prenosov, igranje računalniških iger, prikazovanje družinskih fotografij in tudi za predvajanje kakšnega filma. Zaradi majhne teže ga bomo enostavno prenašali iz prostora v prostor ali odnesli s seboj k prijateljem ali celo uporabili za predstavitev v domačem podjetju. Projektor se ponaša z visoko svetilnostjo, 1600 ANSI lumnov; to pomeni, da ima dovolj svetlobe za uporabo v nekoliko osvetljenem okolju, v kakršnem se ob večerih zbirajo prijateljske družbe. Za ogled filmov v temi lahko zmanjšamo jakost žarnice, dodatno pa še izbiramo med različnimi načini prikazovanja slike, ki prilagodijo svetilnost tudi popolnoma zatemnjenemu prostoru, v kakršnem bomo gledali filme (pri največji jakosti bi nas v temnem prostoru bolele oči).

Ostrino slike nastavljamo na samem objektivu, na zgornji strani ohišja pa je še kolo za nastavitev zooma objektiva. Za tako majhen projektor ne manjka nobeen od osnovnih priključkov, na zadnji strani ob običajnih kompozitnem, S-video, komponentnem in računalniškem priključku najdemo še digitalni priključek HDMI (različice 1.3!), 12 V preklopnik za kontrolo luči ali za projekcijsko platno in servisni priključek USB (namesto bolj običajnega priključka RS232).

Majhnost seveda zahteva določene kompromise. Najprej je tu minimalen zoom, 1,1 : 1, in razmeroma širok kot predvajanja slike. Tako smo pri namestitvi projektorja na razdalji 3,6 metra od platna (zaradi vgrajenih kablov nismo imeli druge možnosti) dobili večjo sliko (širina 210 cm), kot je bilo veliko (prav tako vgrajeno) platno (širina 182 cm). Šum ventilatorja je nekoliko glasnejši.

Objektiv je že v osnovi ekscentričen, s 73 % zamikom višine, tako da je projicirana slika za 23 % nad spodnjim robom slike (oziroma pod zgornjim robom, če projektor montiramo na strop). Priročna bo na primer namestitev projektorja na klubsko mizico pred foteljem. V paketu dobimo tudi vse kable (kompozitni, komponentni, računalniški VGA, S-Video in celo adapter za priključek SCART), manjka le digitalni kabel HDMI. Na priloženem CDju je programska oprema in navodila v 22 jezikih (vse obvlada tudi projektor)! Priročnik je barvni in dobro pojasni delovanje vseh funkcij.

Na menujih lahko nastavljamo funkcijo BrilliantCollor in TrueVivid, obe v desetih stopnjah. Dodatna, Optomi lastna funkcija, je Image AI, ki prilagaja jakost žarnice in ima podobno nalogo kot zaslonka pri drugih projektorjih. Projektor se je v vseh okoliščinah zadovoljivo izkazal in mu zato podeljujemo zlati Monitor.

Optoma HD65

Tip: 1 x DLP.

Ločljivost: 1280 × 720 pik.

Svetlobni tok: 1600 Lm.

Kontrastno razmerje: 4000 : 1.

Cena: 1020 EUR.

Za: Majhna teža, svetlobna jakost.

Proti: (Ne)fleksibilnost pri postavitvi.

Optoma HD75

Optoma HD75 je v nekem smislu "naslednik" projektorja HD70, ki smo ga predstavili v lanski aprilski številki, čeprav je ohišje že nekoliko spremenjeno. Je malenkost večji kot projektor HD65 (le malo širši, kot je pisemski format A4), z njim pa ga druži kar nekaj lastnosti, začenši z enako programsko opremo in enakim daljinskim upravljalnikom.

Na zgornji strani ohišja sta dve kolesi za nastavljanje ostrine in velikosti slike, tam so tudi pregledno razporejene menujske tipke za upravljanje brez daljinca. Zoom je skromen, samo 1,1 : 1, in ker je v širokokotnem območju, že na majhnih razdaljah doseže razmeroma veliko sliko. Pri našem preizkusu, kjer nismo mogli spreminjati namestitve projektorjev, je bila slika za 10 % večja od platna. V ohišje je vgrajen tudi majhen zvočnik, ki ga lahko uporabljamo za predstavitve. Na zadnji strani so vsi potrebni priključki, kompozitni, S-video, komponentni, VGA, dva različna digitalna priključka (HDMI, verzija 1.3 in DVI-D), 12 V preklopnik, servisni priključek USB in mini RS232, poleg tega pa še trije priključki za zvok (v odvisnosti od izvora slike).

Projektor ima ob izdatni svetilnosti 1400 ANSI lumnov tudi soliden kontrast 5.000 : 1, ki ga dosega brez avtomatske zaslonke. Si pa zato projektorji Optoma za doseganje večjega kontrasta pomagajo s posebno funkcijo "ImageAI" (image artificial inteligence), ki v odvisnosti od slike spreminja jakost žarnice in je nekakšen nadomestek za avtomatsko zaslonko pri drugih projektorjih. Funkcijo lahko tudi izklopimo, saj včasih pri hitri zamenjavi različno svetlih prizorov opazimo, da "inteligenca" projektorja nekoliko zamuja in se jakost malo prepozno prilagodi. Načeloma pa ImageAI izboljša črne barve na temnih prizorih. Podobno velja tudi za funkcijo BrilliantColor, ki so jo od izdelovalca čipov DLP Texas prevzeli mnogi izdelovalci in jo lahko izključimo, če nismo zadovoljni z njenim delovanjem, ki naj bi načeloma razširjal barvni prostor (število različnih prikazanih barv).

Neposredni konkurent projektorja Optoma HD75 je projektor Panasonic PT-AX200U. Panasonic ima še višjo svetilnost in nekoliko višji kontrast, sicer pa gre v obeh primerih za "univerzalni družinski projektor", kot smo projektor Panasonic ocenili na testu v letošnji februarski številki. Optoma je precej lažja od Panasonica (3 kg proti 5 kg) in si jo zato lahko izposodimo tudi za poslovne predstavitve. Zaradi drugačne tehnologije (LCD) se Panasonic kljub precej višji svetilnosti (2000 proti 1400 lumnov) v praksi izkaže za enakovrednega. Drugi konkurent je dve leti star Sanyo PLV-Z5, ki se v povprečju izkaže za enakovrednega, se pa bolje obnese pri uporabi za domači kino.

Optoma HD75

Tip: 1 x DLP.

Ločljivost: 1280 × 720 pik.

Svetlobni tok: 1400 Lm.

Kontrastno razmerje: 5000 : 1

Cena: 1020 EUR.

Za: Prenosljivost, izbira priključkov.

Proti: Omejenost postavitve.

Optoma HD80

Že v lanski majski številki smo predstavili projektor HD81, ki združuje projektor in slikovni procesor v celoto. Ta projektor ima en sam digitalni priključek HDMI in nanj brez slikovnega procesorja sploh ne bi mogli priključevati analognih naprav). Enako je zasnovan projektor HD81-LV, ki ima bistveno višjo svetilnost (2500 namesto 1300 ANSI lumnov). Tokrat smo preizkusili projektor HD80, ki je v bistvu enak, le da je slikovni procesor vgrajen v sam projektor.

Na zadnji strani so vsi običajni priključki, vendar pa ni priključka VGA za računalnik. Namesto tega ima kombinirani priključek M1-DA (DVI-I), prek katerega lahko z ustreznim prilagojevalnikom priključimo še tretji HDMI priključek ali pa priključek VGA ali SCART.

Vsa tehnika je nepredušno zaprta, tako da projektor ne potrebuje zračnega filtra kot pri nekaterih drugih projektorjih, predvsem LCD pa tudi DLP (npr. Benq W5000). Žarnica je precej močna, 300 W, približno za polovico bolj od žarnic v projektorjih LCD. To pomeni kar precejšnjo "proizvodnjo" toplote in razmeroma glasen hladilni ventilator. Zahvaljujoč več kot povprečni svetilnosti (1300 ANSI lumnov) lahko jakost žarnice v zatemnjenem prostoru zmanjšamo in s tem podaljšamo njeno življenjsko dobo, zmanjšamo pa tudi šum ventilatorja. Ob običajno glasnem dogajanju na platnu šuma ne bomo niti zaznali. Razen dveh nivojev žarnice lahko še na dva načina vplivamo na svetilnost in kontrast slike. Projektor ima vgrajeno zaslonko, katere odprtino lahko nastavljamo v 16 različnih stopnjah in s tem reguliramo svetilnost in kontrast. Projektor pa ima tudi avtomatsko uravnavanje jakosti žarnice s tehnologijo Image AI (artificial inteligence), s čimer poveča celotni kontrast z dejanskega 6000 : 1 na 10.000 : 1. Delovanje Image AI lahko tudi izklopimo.

Projektor je vreden svojega denarja, saj se odlično izkaže pri vseh vrstah video gradiva, ima pa tudi številne možnosti za nastavitve slike po našem okusu. V primerjavi s projektorji LCD, ki se ponašajo z istim nazivnim kontrastom 10.000 : 1, so barve bolj žive in slika ostrejša. Stvar individualnega okusa pa je, kakšna slika nam je bolj všeč.

Optoma HD80

Tip: 1 x DLP (DarkChip 3).

Ločljivost: 1920 × 1080 pik.

Svetlobni tok: 1300 Lm.

Kontrastno razmerje: 10.000 : 1 (6000 : 1).

Cena: 3000 EUR.

Plus: Splošna kakovost slike.

Minus: Omejena postavitev (ni zamika leč).

Panasonic PT AX200

V lanski aprilski številki smo predstavili Panasonicov projektor PT-AX100E in mu podelili zlati Monitor za najboljši projektor za hišni kino v cenovnem razredu do 2500 evrov (projektor je takrat stal 1697 evrov, kasneje 1450 evrov). V letošnji februarski številki smo že lahko predstavili njegovega naslednika, model PT-AX200E, po nižji ceni (1434 evrov) in s še nekoliko izboljšanimi lastnostmi. Tokrat o njem le na kratko.

PT-AX200 ima svetilnost kar 2000 lumnov (in zato nekoliko manjši kontrast, 6000 : 1), zato ga lahko brez težav uporabljamo tudi v delno osvetljenih prostorih. Ima šest različnih priključkov, med njimi sta 2 HDMI.

Na preizkusu se je projektor odlično izkazal pri televizijskih programih v ločljivosti HD in pri prikazovanju filmov na HD-DVD. Na prvi pogled sploh ni bilo mogoče opaziti, da gre samo za "polovično" visoko ločljivost (720 vrstic) in ne za polno (1080 vrstic). Kljub samo polovičnemu formatu HD (in za to večjim pikam) posameznih pik na običajni razdalji ne bomo opazili, zahvaljujoč Panasonicovi lastni tehnologiji "SmoothScreen" (mikroleče pred čipom DLP). V popolnoma zatemnjenem prostoru bi bila slika presvetla (svetilnost prevelika), zato jo lahko znižamo s preklopom na varčni način žarnice (s tem pa tudi podaljšamo njeno življenjsko dobo).

Projektor PT-AX200 lahko toplo priporočimo vsem ljubiteljem domačega kina, ki bi si konec tedna v družinskem okolju radi ogledali katerega od filmov na ploščah DVD, s katerimi nas izdatno zalagajo slovenski časopisi in revije. Za ceno, ki je že primerljiva s cenami večjih ploskih televizorjev (na primer 42 palcev), pa bomo lahko uživali v vsaj tako kakovostni, zato pa vsaj dvakrat večji sliki (80 palcev in več). Tudi če bomo prijateljem kazavali fotografije iz arhiva v računalniku, lahko iz lastnih izkušenj zagotovimo, da večina ne bo opazila, da ima projektor "samo" polovični format HD (1280 × 720) in ne polnega formata HD (1920 × 1080).

Panasonic PT AX200

Tip: 3 x LCD.

Ločljivost: 1280 × 720 pik.

Svetlobni tok: 2000 ANSI Lm.

Kontrastno razmerje: 6000 : 1.

Cena: 1434 EUR.

Za: Visoka svetilnost, idealen družinski projektor.

Proti: Cena.

Panasonic PT-AE2000

Tudi Panasonicov projektor PT-AE2000 smo predstavili že v letošnji januarski številki.

Še pred slabim letom, lani aprila, smo predstavili njegovega predhodnika, model PT-AE1000 (takratna cena 4538 EUR, kasneje 3528), ki pa ni več dobavljiv, in samo pol leta kasneje smo lahko za veliko nižjo ceno (2722 EUR) že dobili naslednika, ki po vseh lastnostih bistveno prekaša predhodnika. Najprej po večjem kontrastu (16.000 : 1 proti 11.000 : 1) in po višji svetilnosti (1500 ANSI proti 1100 ANSI). Poleg tega ima novi model številne dodatne funkcije, s katerimi lahko optimalno nastavimo različne izvore signala. Pri tem nam je v pomoč funkcijo zamrznitve trenutne slike in razdelitve slike na dve kopiji. Potem lahko vse nastavitve spreminjamo samo na eni kopiji slike in primerjamo rezultate. Druga uporabna funkcija je analizator video signala (za vsako barvo posebej!), ki prav tako pomaga pri optimalni nastavitvi posameznih izvorov slike. Doslej smo za tako analizo signala potrebovali profesionalni video analizator, ki stane več tisoč evrov. Vendar pa so to funkcije, ki jih bodo s pridom lahko izkoristili predvsem teoretično bolje podkovani uporabniki.

Panasonic PT-AE2000 uporablja najnovejše čipe LCD, generacijo D7, ki jih sicer izdeluje Epson in se ponašajo z višjo svetilnostjo in z ožjimi režami kot prejšnja generacija D6. Panasonic pa še dodatno "izboljša" delovanje čipa tako, da predenj postavi mikroleče, ki dodatno zabrišejo reže med posameznimi pikami. Rezultat je še vedno ostra, vendar nekoliko mehkejša slika. To je seveda stvar okusa. Tu moramo popraviti tiskarskega škrata, ko smo v članku o projektorju Sanyo PLV-Z2000 (april 2008) zapisali, da ima Panasonic drugačno tehnologijo DLP. V resnici ima samo dodatno izboljšavo pri tehnologiji LCD.

Posebej naj poudarimo visoko svetilnost (1500 ANSI), ki omogoča zadovoljivo kakovost slike tudi v delno osvetljenih prostorih. Projektor PT-AE2000 lahko priporočimo predvsem najzahtevnejšim uporabnikom in avdio-video profesionalcem, medtem ko se bodo povprečni ljubitelji domačega kina lahko zadovoljili z njegovim manjšim bratom PT-AX200U, ki smo ga prav tako preizkusili. Pri večini običajnega video gradiva v praksi razlike tako rekoč ne bodo opazne (razen pri prikazovanju digitalnih fotografij iz računalnika).

Panasonic PT-AE2000

Tip: 3 x LCD.

Ločljivost: 1920 × 1080 pik.

Svetlobni tok: 1500 ANSI Lm.

Kontrastno razmerje: 16.000 : 1.

Cena: 2722 EUR.

Za: Profesionalne možnosti nastavitev.

Proti: Zahteva preveč teoretičnega znanja.

projectiondesign Action! M25

Norveški izdelovalec projektorjev projectiondesign (z malimi črkami, brez presledka!) je specializiran izdelovalec vrhunskih projektorjev za profesionalno rabo (kontrolni centri, medicinska diagnostika ipd.); pred kratkim je na primer predstavil prvi projektor na svetu za stereoskopsko projekcijo (do zdaj sta bila za takšno projekcijo potrebna dva projektorja). Svoje projektorje prodaja tudi v ZDA pod uveljavljenimi blagovnimi znamkami, kot so Christie and Digital Projection Inc. Za domači kino ponuja le tri modele projektorjev serije Action!, M20, M25 in model three. Ogledali smo si projektor "srednjega" cenovnega razreda M25.

Projektor najprej preseneti s svojo majhnostjo - z maso 3,4 kg je bil med tremi najlažjimi preizkušenimi projektorji - in z velikanskim objektivom. Ob predstavitvi lansko leto je veljal za najmanjši projektor z ločljivostjo 1920 x 1080 pik. Drugo presenečenje je število različnih priključkov (v paketu dobimo tudi štiri dobre video kable); kot eden redkih ima tako DVI kot tudi HDMI priključek, poleg tega pa kar dva priključka VGA. Ob priključku RS232 za komunikacijo z računalnikom ima tudi USB in omrežni priključek, na menujih pa seveda tudi nastavitve za internet. Namesto okornega uporabljanja projektorja z ukaznim jezikom prek kabla RS232 lahko projektor udobno upravljamo prek spletnega vmesnika (to smo našli le še pri najdražjem projektorju Sony). Projektor ima vgrajeno elektronsko uro, tako da se lahko avtomatsko vključuje in izključuje ob določeni uri dneva oziroma ob določenih dnevih tedna.

Podatek o kontrastu, "skromnih" 5000 : 1, je zavajajoč, saj je dosežen brez dodatnih "pomagal", s katerimi pri drugih projektorjih umetno dvigujejo številke. Projektor preseneti s kontrastnim razponom od kot oglje črnih odtenkov do vseh "odtenkov" bele barve, k temu pripomore tudi šestsegmentno barvno kolo. Pogoj je seveda dobro video gradivo in čim bolj zatemnjen prostor; pri svetilnosti 1000 ANSI lumnov ne ostaja dosti rezerve za prižgane luči. V popolni temi pa lahko jakost žarnice še zmanjšamo. Za doseganje najboljših rezultatov je treba barve projektorja kalibrirati ob pomoči testnega DVD, pa tudi kasneje po potrebi popravljati nastavitve v odvisnosti od lastnosti video gradiva. Za digitalne priključke lahko nastavljamo jakostni razpon ali omejeni sRGB (biti 16-234) ali polni xvYCC (biti 0-255). Projektor uporablja slikovni procesor Pixelworks, ki poleg razpletanja prepletenih slik in raztezanja (in interpolacije) slik nižjih ločljivosti prepoznava digitalno kodiranje MPEG in zgladi robove kvadratkov, ki nastanejo zaradi kodiranja. Projektor Action! M25 je nedvomno vrhunski izdelek za prave videofile.

projectiondesign Action! M25

Tip: 1 x DLP.

Ločljivost: 1920 × 1080 pik.

Svetlobni tok: 1000 ANSI.

Kontrastno razmerje: 5000 : 1.

Cena: 8100 EUR.

Za: Kakovost procesiranja slike.

Proti: Cena.

Samsung SP-A400B

Samsung je sicer priznan izdelovalec ploskih monitorjev in televizorjev, tako plazemskih kot tudi LCD, projektorjem pa se je, kot kaže, posvečal bolj mimogrede. Trenutno ima v ponudbi dva žepna projektorja (5 x 13 x 10 cm) s tehnologijo LED za predstavitve in dva projektorja za domači kino, enega "half HD" in drugega "full HD", pri razvoju katerih je sodeloval znani izvedenec za projekcijo Joe Kane iz podjetja Joe Kane Productions in ju izdelujejo v Philipsu. Žal nam "full HD" projektorja SP-A800B ni uspelo dobiti na preizkus in smo se morali zadovoljiti z modelom SP-A400B.

Samsung SP-A400B kot edini med projektorji na preizkusu nima običajnega formata 1280 x 720 pik, temveč nekoliko večjega po vertikali 1280 x 768 pik. To pomeni, da lahko brez težav (brez navpičnega stiskanja, ki bi popačilo črke) predvaja računalniško sliko običajnega formata 1024 x 768 pik. Na svojih spletnih straneh ga Samsung predstavlja kot kombinirani poslovni (predstavitveni) in domači projektor.

Posamezne vhode (kompozitni, komponentni, digitalni) lahko na menujih poimenujemo glede na uporabo (TV, PC, DVD ipd). Posebnost projektorja je, da lahko barvno sliko prikazujemo v črno beli "barvi" ali pa samo v rdečih, zelenih ali modrih odtenkih. Prva možnost je še kar uporabna, druge tri pa so verjetno bolj za šalo. Žarnica ima dva nivoja, svetlega in kino nivo.

Objektiv projektorja ima bolj skromen zoom, 1,2 : 1. Ostrino in velikost slike je treba ročno nastaviti kar na objektivu. Priključki so vsi običajni, kompozitni, S-Video, komponentni, digitalni HDMI, mini RS232 in še posebni servisni priključek. Ob priključku VGA za PC računalnik ima tudi VGA izhod za dodatni računalniški monitor. Ni pa priključka za 12-voltni preklopnik.

Projektor lahko zaradi visoke svetilnosti 2000 ANSI lumnov uporabljamo tudi v delno osvetljenih prostorih, kjer potem niti ne bomo mogli opaziti, da ima projektor skromen kontrast (za današnje standarde) 2000 : 1. Na voljo imamo vse običajne barvne kalibracije, dodatno lahko izbiramo funkcijo Brilliant Color, ki naj bi barve naredila še bolj intenzivne. Izberemo lahko še zmanjšanje šuma in izboljšanje nivoja črne barve. Za svojo ceno je Samsung čisto soliden večnamenski projektor (domači kino, projekcije digitalnih fotografij, igralne konzole). Upamo, da bomo lahko kmalu preizkusili tudi Samsungov projektor s polno ločljivostjo HD (SP-A800B).

Samsung SP-A400B

Tip: 1 x DLP.

Ločljivost: 1280 × 720 pik.

Svetlobni tok: 2000 ANSI.

Kontrastno razmerje: 2500 : 1.

Cena: 1299 EUR.

Za: Visoka svetilnost.

Proti: Skromen kontrast.

Sanyo PLV-Z2000

Sanyo je uveljavljen izdelovalec predvsem poslovnih (predstavitvenih) projektorjev, pri katerih ponuja modele s svetilnostjo do 15.000 ANSI lumnov, pa tudi projektorjev za manjše kinodvorane s svetilnostjo do 7000 ANSI lumnov; trenutno ima v ponudbi kakih trideset projektorjev.

Za domači kino pa ponuja samo dva modela, enega s polovično (1280 × 720 pik) in drugega s polno ločljivostjo HD (1920 × 1080 pik). Drugega smo že predstavili v letošnji februarski številki, zato tu le na kratko.

Na projektor lahko priključimo sedem različnih izvorov slike; vsakega lahko celo poimenujemo, če si težko zapomnimo tehnična imena priključkov (HDMI, S-Video, Y-Pb-Pr itd.).

Sanyo ima svojo lastno tehnologijo procesiranja slike, ki jo imenuje TopazReal-HD. Ta slikovno gradivo v visoki ločljivosti še dodatno "sfrizira". Kontrast povečuje z dvema tehnikama, ki sta pri drugih projektorjih navadno ločeni, z dinamično zaslonko in z dinamičnim spreminjanjem jakosti žarnice, odvisno od trenutne scene. Obe tehniki seveda lahko izključimo, če z njunimi rezultati nismo zadovoljni (šumenje zaslonke nas lahko moti, prav tako je včasih moteče spreminjanje jakosti žarnice "z zamudo"). Projektor se je na praktičnem preizkusu odlično izkazal, posebej še pri gradivu v visoki ločljivosti (HD-DVD in SKY HD), pri obdelavi prepletenega gradiva nizke ločljivosti (televizija 576i ali DVD 480i) pa lahko dražji projektorji ponudijo boljše procesiranje slike. Če ima dober slikovni procesor že naš predvajalnik DVD, ki projektorju ponudi razpleteno sliko, postane tudi ta očitek odveč.

Sanyo PLV-Z2000

Tip: 3 x LCD.

Ločljivost: 1920 × 1080 pik.

Svetlobni tok: 1200 ANSI Lm.

Kontrastno razmerje: 12.000 : 1.

Cena: 2490 EUR.

Za: Izrazite barve, tiho delovanje.

Proti: Šum zaslonke, razpletanje videa.

Sanyo PLV Z5

Projektor PLV Z5 je starejši model in smo ga preizkusili že lani aprila na velikem primerjalnem testu projektorjev. PLV Z5 je sicer naslednik prav tako uspešnega modela PLV Z4. Pričakovali bi, da bo Sanyo uspešno serijo nadaljeval z modelom, ki bi ga poimenoval, recimo, PLV Z6, vendar se to ni zgodilo, čeprav so ga omenjali na različnih forumih v internetu. Vse kaže, da je Sanyo opustil razvoj projektorjev v formatu 1280 x 720 in se je posvetil (kot smo videli na preizkusu projektorja PLV-Z2000, Monitor 1/2008, precej uspešno) zgolj projektorjem v formatu 1920 x 1080. Projektor smo vključili v preizkus, ker se še vedno prodaja, bi pa bil zanimiv tudi nakup iz druge roke (ob novi žarnici, seveda) - če bi se pri nas že vzpostavil trg rabljenih projektorjev.

Projektor se ponaša z zelo velikim navpičnim zamikom. To pomeni, da ga lahko montiramo tudi na visok strop, pa bomo še vedno dobili sliko v primerni višini. Na zadnji strani ne manjka nobeden od potrebnih priključkov, ob dveh priključkih HDMI sta na razpolago celo dva komponentna priključka (raje ne pomislimo, kako bomo vse te kable pripeljali do projektorja).

PLV Z5 s povprečno svetilnostjo 1100 lumnov je primeren za uporabo v bolj zatemnjenih prostorih, sicer pa tudi v kinu ne prižigamo luči. Na menujih imamo številne možnosti nastavitev in za dosego optimalne slike se velja malo potruditi, po možnosti ob pomoči kalibracijskega DVD. Lahko izbiramo med sedmimi vnaprej določenimi barvnimi načini, odvisno od materiala, ali sprogramiramo štiri lastne barvne načine. Kot rezultat dobimo ostro in barvno kontrastno sliko, zahvaljujoč tudi dvojni zaslonki; ena v objektivu, druga pred žarnico. Za doseganje boljšega kontrasta zmanjšamo jakost žarnice; to bo pripomoglo k še tišjemu delovanju ventilatorja. Žarnica projektorja ima moč pičlih 145 W. To pomeni, da se bo okolica zelo malo grela. Res škoda, da so ta projektor nehali izdelovati!

Njegov neposredni konkurent je projektor Panasonic PT-AX200, ki ga ob nekaj višji ceni prekaša po svetilnosti (vendar tudi na račun večjega šuma ventilatorja), medtem ko je Sanyo boljši po kontrastu in ostrini slike. Panasonic ima novejši čip DLP in zato manj vidne reže med pikami. Kot vedno je izbira stvar okusa.

Sanyo PLV Z5

Tip: 3 x LCD.

Ločljivost: 1280 × 720 pik.

Svetlobni tok: 1100 Lm.

Kontrastno razmerje: 10.000 : 1.

Cena: 1434 EUR.

Za: Tiho delovanje, fleksibilnost postavitve.

Proti: Nima naslednika.

Sony VPL-VW40

Sony je eden od večjih izdelovalcev projektorjev. Na eni strani ponuja običajne predstavitvene projektorje s tremi čipi LCD, formatov 1024 x 768 do 1400 x 1050 (format 4 : 3), na drugi strani pa vrhunske projektorje za domači kino s tehnologijo LCoS (Liquid Crystal on Silicon), ki jo je sam razvil pod imenom SXRD (Single Silicon Crystal Reflective Display). Prvo presenečenje je bil prvi tak projektor Qualia 004 iz serije butičnih izdelkov Qualia, ki jih je SONY predstavil v letih od 2003 do 2005. Projektor je stal 25.000 dolarjev in je bil med prvimi projektorji v formatu 1920 x 1080 za domači kino. Isto preizkušeno tehnologijo Sony zdaj ponuja v projektorjih serije Bravia VPL za domači kino, poleg tega pa v profesionalnih kinoprojektorjih (format 4096 x 2048). Model VPL-VW60 za domači kino je lani prejel prestižno nagrado EISA (European Imaging and Sound Asociation) za leto 2007/2008. Preizkusili smo novejši in nekoliko cenejši model VPL-VW40 z nekoliko nižjim kontrastom (15.000 : 1 namesto 35.000 : 1), sicer pa je po vseh tehničnih lastnostih enak.

Optika je precej prilagodljiva, zoom od 1,73 : 1. Objektiv je že v osnovi ekscentričen, tako da je projicirana slika nad osjo objektiva (oziroma pod osjo objektiva ob montaži pod strop).

VPL-VW40 dosega visoki kontrast ob pomoči dinamične zaslonke, pri čemer lahko izbiramo način njenega delovanja (hitrejši, počasnejši) ali jo celo popolnoma izključimo (to se v zatemnjenem prostoru izkaže kot najboljša izbira) ali pa nastavljamo fiksno odprtino zaslonke v desetih stopnjah (glede na to, kako kontrastno sliko želimo). Projektorju je priložena programska oprema za nastavitev krivulje gama za vse tri barve. Nekoliko nerodno je, ker je treba projektor za uporabo programa povezati z osebnim računalnikom prek izumirajočega 15-polnega priključka RS232.

Danes, ko so vsi projektorji za domači kino formata 1920 x 1080 pik, vsaj na prvi pogled izenačeni, sploh če gre za prikazovanje dobrega materiala, pri izbiri postajajo vse bolj odločilne čisto osebne preference. Enim je všeč bolj ostra slika, drugim bolj mehka, eni imajo raje bolj naravne barve, drugi se navdušujejo nad "plastik fantastik" barvami, kot smo jih vajeni predvsem s ploskih televizorjev. Tehnologija LCoS ima svoje privržence in ti bodo s projektorjem VPL-VW40 zagotovo zadovoljni.

Neposredna konkurenta projektorja VPL-VW40, glede na ceno, sta Panasonic AT-AE2000U in Sanyo PLV-Z2000. Ob pazljivi kalibraciji vseh treh projektorjev jih skoraj ne bomo mogli ločiti med seboj, čeprav se v ekstremnih razmerah Panasonic in Sanyo bolje znajdeta, predvsem po zaslugi večje rezerve v svetilnosti. Zato ljubiteljem tehnologije LCoS ostaja kot alternativa štirikrat dražji model Sony VPL-VW200, ki smo ga prav tako preizkusili.

Sony VPL-VW40

Tip: 3 x LCoS (SXRD).

Ločljivost: 1920 × 1080 pik.

Svetlobni tok: 900 ANSI Lm.

Kontrastno razmerje: 15.000 : 1 (z zaslonko).

Cena: 2401 EUR.

Za: Izrazite barve, tiho delovanje.

Proti: Samo za pravi domači kino.

Sony VPL-VW200

Za zahtevnejše uporabnike Sony ponuja precej dražji model VPL-VW200 z dvakrat močnejšo žarnico in le nekoliko višjo svetilnostjo (1000 namesto 900). VPL-VW200 je s svojimi skoraj 20 kilogrami pravi težkokategornik, naslednik projektorja Qualia 004 (oziroma modela VPL-VW100 iz leta 2005). Zahvaljujoč ovalnemu prerezu ni videti tako gromozansko, kot bi, če bi bil štirioglata škatla.

V škatli je 400-wattna xenonska žarnica, vendar izpuh ventilatorja ni tako vroč, da bi nas spekel; kljub temu ne bi bilo prijetno sedeti v njegovi bližini, čeprav je z 22 dB tako rekoč neslišen. Ob običajnih priključkih ima projektor še USB in LAN priključek (RJ45), oboje kot dodatno možnost za povezavo z računalnikom (ob običajnem priključku RS232). Priročnik je za projektor takega razreda precej skromen, na dobrih 80 straneh malega formata na navadnem papirju. Kot da bi v Sonyju predpostavljali, da bo uporabnik projektorja profesionalec, ki mu bodo takoj razumljive številne tehnične finese projektorja. V paketu dobimo tudi CD-ROM s programsko opremo za nastavljanje krivulje gama, na CD-ROMu pa ni niti kopije priročnika!

Objektiv projektorja ima izdaten vertikalni zamik, +/- 65 % od navpičnega središča slike, ki ga lahko enostavno krmilimo z menujev. 65 % vertikalni zamik pomeni, da lahko objektiv projektorja postavimo največ 15 % višine slike pod spodnjim oziroma 15 % nad zgornjim robom projicirane slike. Ima pa tudi možnost horizontalnega zamika, sicer bolj skromno +/- 6 %, a ni dosegljiva z menujev, temveč je za nastavitev horizontalnega zamika treba sneti zaščitni obroč objektiva in potem s križnim izvijačem zavrteti v levo ali desno vijak pod lečo. V navodilih posebej opozarjajo, da pri tem ne smemo z izvijačem popraskati leče. Horizontalni zamik zmanjša možnost vertikalnega zamika s 65 na 53 %.

Projektor navduši, brž ko ga namestimo v domači kino in priključimo na različne naprave. Upravlja svojo lastno tehnologijo procesiranja videa, Bravia Engine. Prav tako lastna tehnologija MotionFlow 120 Hz procesira 120 slik na sekundo iz poljubnega gradiva, tako da je gibanje naravno. Pri materialih v visoki ločljivosti (HDTV, HD-DVD) je rezultat lahko bil samo odličen, najbolj pa je navdušilo procesiranje signala 576i (satelitska televizija), saj slike na prvi pogled skoraj ni bilo ločiti od slike 1080p, tako je bila ostra in skoraj tridimenzionalna. Na primer poševne črte na nogometnem igrišču, ki so na običajnih televizorjih in projektorjih "žagaste", so bile na tem projektorju ravne. Sony VPL-VW200 pri projektorjih za domači kino pri pravih videofilih ne bo našel konkurence, zato mu tudi podeljujemo zlati Monitor.

Sony VPL-VW200

Tip: 3 x LCoS (SXRD).

Ločljivost: 1920 × 1080 pik.

Svetlobni tok: 1000 ANSI Lm.

Kontrastno razmerje: 35.000 : 1 (z zaslonko).

Cena: 9440 EUR.

Za: Vrhunska obdelava poljubnega signala.

Proti: Le cena, velikost in teža.

Zlati Monitor

Sodobni projektorji za domači kino prihajajo v svojo zrelo dobo, saj so vsi zasnovani na podobnih osnovnih načelih (žarnica, objektiv, slikovni čipi, barvno kolo) in v optimalnih razmerah (zatemnjen prostor, kakovosten material v visoki ločljivosti) dajo zelo dobre rezultate, tako projektorji s polno kot tisti s polovično visoko ločljivostjo. Razlike se začnejo kazati pri delovanju v manj zatemnjenih prostorih (svetilnost), pri fleksibilnosti postavitve (optika) in pri obdelovanju manj kakovostnega materiala v nižjih ločljivostih. Ne nazadnje so v igri čisto osebne preference, na primer mehkejša ali ostrejša slika, bolj ali manj kontrastna slika, bolj naravne ali pa "plastik-fantastil" barve (kot jih najdemo pri ploskih televizorjih), ne nazadnje oblika in barva projektorja. Tudi pri projektorjih velja (podobno kot pri, recimo, avtomobilih), da danes že vsi dokaj korektno opravljajo svoj osnovni namen, vendar pa za več denarja dobimo "več avtomobila", in pri preizkušenih projektorjih je bil cenovni razpon desetkraten. Tako kot ne moremo, recimo, dizelskih in bencinskih avtomobilov ocenjevati po enakih merilih, imamo tudi pri projektorjih najprej tri različne tehnologije (DLP, LDC in LCoS), potem dve različni ločljivosti (1920 x 1080 in 1280 x 720) in ne nazadnje razpon svetilnosti od 700 do 2000 lumnov. Razlike v kontrastu v danih pogojih preizkušanja (s sicer popolnoma zatemnjenim prostorom, vendar z belimi stenami) med posameznimi projektorji niso bile tako bistvene.

Zato bomo samo povzeli posamezne lastnosti različnih projektorjev, ki so najbolj izstopale. Po teži oziroma lahkosti je z 1,8 kilograma pravi čudež projektor Optoma HD65, ki po precej skromni ceni ponudi odlično sliko "half HD". Na drugi strani je pri "full HD" s pičlih 3,4 kilograma pravi čudež tudi projektor Action! M25 (projectiondesign), ki za zasoljeno ceno ponuja številne nastavitve za profesionalno nastavljanje slike. Za prikazovanje digitalnih fotografij so se najbolj izkazali modeli s čipom LCoS, Sony in JVC. Pri projektorju Panasonic PT-AE2000U smo se razveselili barvnega analizatorja slike in možnosti neposredne primerjave sprememb v nastavitvah. Projektor Benq W5000 je edini imel možnost hkratnega prikazovanja dveh slik iz dveh različnih virov (slika v sliki). InFocus IN83 je kot edini imel najnovejši in najnaprednejši čip DLP Texas Instruments z nazivom DarkChip4, zelo nam je bil všeč njegov daljinec z najmanjšim številom skrbno domišljenega izbora tipk. Za ljubitelje najvišje ločljivosti in tehnologije LCD so projektorji Sanyo PLV-Z2000, Panasonic PT-AE2000U in Epson EMP TW-2000 približno enako dobra izbira. Prav tako so v taboru DLP približno enakovredni BENQ W5000, Optoma HD80 in InFocus IN83. Všeč so nam bili vsi projektorji, pri katerih se je dalo z nastavljivo zaslonko nastavljati svetilnost in s tem spreminjati tudi celotni kontrast, medtem ko se nismo navduševali nad možnostjo avtomatske zaslonke, ki umetno povečuje kontrast - na srečo je mogoče delovanje takšne zaslonke tudi izključiti (saj lahko povzroča neprijeten neenakomeren šum). Z zanimanjem smo preizkušali delovanje nove tehnologije BrilliantColor pri projektorjih DLP za razširitev barvnega prostora, rezultati pa nas niso vedno prepričali - na srečo je mogoče to procesiranje tudi izključiti. Jezili smo se s projektorji z majhnim zoomom (1,2 : 1), ki jih nismo mogli optimalno postaviti, da bi velikost slike ustrezala velikosti platna (zaradi fiksno vgrajenih kablov v testnem "domačem kinu"). Nekateri projektorji so se še posebej izkazali s kakovostjo slikovnega procesorja (npr. Sony VPL-VW200 ali prejectiondesign Action! M25).

Na koncu smo se odločili, da podelimo dva zlata Monitorja, za najmanjši in najcenejši projektor Optoma HD65 in za največji in najdražji projektor Sony VPL-VW200. Oba vsak na svoj način predstavljata čudež današnje projekcijske tehnike. Prvi je lahek in enostaven za vsakdanjo rabo, drugi ponudi vse in še več za najzahtevnejše uporabnike. Medtem ko bo prvi projektor navdušil vse tiste, ki šele prvič vstopajo v svet velikega platna v domačem kinu in se morajo šele seznaniti z novo tehnologijo, bo drugi lahko zadovoljil najbolj zagrizene videofile, ki prisegajo samo na najboljše.

HDTV na Televiziji Slovenija

Televizija Slovenije ja za letošnje poletje napovedala poizkusno oddajanje televizije visoke ločljivosti (HD), in sicer prenosov in posnetkov olimpijskih iger iz Pekinga, ki bodo trajale od 8. do 24. avgusta. HD slika, ki po vsebini ne bo popolnoma enaka kot SD slika, bo imela le zvok s prizorišča (t. i. IT zvok - International Ton) brez slovenskega komentarja, ker bi to zahtevalo dvojno komentiranje, za to pa RTV Slovenija nima dovolj ustreznih novinarjev. HDTV bodo lahko spremljali samo prebivalci Ljubljane in bližnje okolice, ki bodo nabavili sprejemnik DBV-T - takšne sprejemnike smo testirali v letošnji junijski številki (na priloženem zemljevidu je skica pokritosti signala). Televizija Slovenija bo signal ponudila tudi kabelskim operaterjem, seveda samo tistim, ki v svojih omrežjih že ponujajo digitalne pakete, in internetnim ponudnikom, ki imajo svoja omrežja dovolj zmogljiva za prenašanje televizijskega signala v ločljivosti HD. Poleg tega bo ogled olimpiade v tehniki HD mogoč v trgovinah s tehnično opremo, ki jih bo zanimalo sodelovati pri testiranju nove tehnologije in bodo postavili tako imenovane "HD točke".

Olimpiada bo samo preizkus predvajanja televizijskih vsebin v digitalni tehniki HD, pred Televizijo Slovenija pa je še pomembnejša naloga digitalizacije televizijske produkcije, saj bodo, kot vemo, leta 2010 v Sloveniji ugasnjeni analogni televizijski oddajniki. Hkrati z digitalizacijo bo potekala nadgradnja dela tehnike, da bo ta omogočala produkcijo televizijske slike v ločljivosti HD. Televizija Slovenija že ima nekaj kamkorderjev za HD, v naslednjih osmih do desetih mesecih bo s HD tehniko opremljen tudi Studio 1. Dokončuje se nov postprodukcijski sistem (polovica ga že obratuje), ki poleg gradiv v SD lahko obdeluje tudi gradiva v HD. Ta sistem je potreben tako za podporo studijski produkciji kot tudi samostojnim projektom. V zaključni fazi je tudi projekt prenove centralne matrice in sistema za predvajanje programov (trenutno že deluje predvajanje TVSLO 3, do konca leta pa bo sledilo tudi predvajanje prvega in drugega programa), ki omogočata interno distribucijo in predvajanje HD in SD signalov oziroma materialov. V naslednjih mesecih bodo nadgradili telekino, da bodo lahko filmsko sliko pretvarjali tudi v HD. Ker se v mednarodnem okolju produkcija HD slike najprej pričakuje ali zahteva pri športnih prenosih, bo v naslednjih dveh letih potreben tudi nakup HD reportažnega avtomobila.

Tako naj bi v začetku prihodnjega leta Televizija Slovenija začela redno oddajati en kanal v visoki ločljivosti, za začetek prek istega oddajnika na Ljubljanskem gradu (Šance) kot olimpiado. Ta program bo nekakšna kombinacija prvega in drugega programa in lastne produkcije v visoki ločljivosti. Kar bo gradiva v nizki ločljivosti, ga bodo pred predvajanjem na kanalu v visoki ločljivosti konvertirali v visoko ločljivost - to sicer ne bo dalo enake kakovosti kot program, ki je že posnet v visoki ločljivosti, vendar naj bi bila slika še vedno boljša kot na prvem ali drugem programu. Kot smo že pisali, znajo dobri slikovni procesorji veliko bolje pretvoriti SD sliko v HD sliko kakor povprečen domači televizijski sprejemnik HD (ali projektor HD) na katerega priključimo običajen SD signal.

Televizija Slovenija pa zaenkrat še ne načrtuje oddajanja televizije visoke ločljivosti prek edinega multipleksa za oddajanje DVB-T, ki ga je pridobila od APEKa, in za katerega trenutno še nadgrajuje oddajno mrežo skupno 225 oddajnikov in pretvornikov, prek katere spremlja televizijske programe kakšnih 40 % slovenskih prebivalcev. Trenutno je že 60 % Slovenije pokrito z DVB-T signalom prvega multipleksa, v dveh letih se načrtuje, da bo pokritost 95 %. Šele po letu 2010 naj bi se sprostilo toliko frekvenc, da bo možno HD oddajati tudi prek oddajne mreže DBV-T.

Program Televizije Slovenija v visoki ločljivosti bo tako mogoče spremljati samo prek kabelskih in internetnih omrežij, saj tudi oddajanje prek satelita zaradi visokih stroškov zakupa pasovne širine zaenkrat ne pride v poštev. Tudi v drugih državah je podobno, na primer v Švici so se odločili, da bodo HD prenašali izključno prek kabelskih omrežij (pa tudi prek satelita). Res pa je v nekaterih drugih državah pokritost prebivalstva s kabelskimi omrežji bistveno višja. Televizija Slovenija se trenutno predvsem trudi, da bi kabelski in internetni operaterji signal sprejemali neposredno na Televiziji Slovenija, saj le tako lahko zagotovi najvišjo kakovost televizije standardne ločljivosti, še posebej potem, ko bo produkcija digitalna. Trenutno namreč mnogi operaterji prevzemajo programe Televizija Slovenija prek zemeljskih oddajnikov ali celo s satelita, kjer je kakovost zaradi številnih prenosnih poti že bistveno slabša.

Razlike nastanejo pri obdelavi videa slabše kakovosti (nizka ločljivost, analogni zapis), kjer mora projektor pokazati svojo "pamet" (slikovni procesor), in v delno osvetljenih prostorih, kjer se mora projektor izkazati s svojimi "mišicami" (svetilnost in kontrast).

Danes tako projektorji s čipi LCD kot tudi s čipi LCoS uporabljajo tri čipe za sestavljanje slike.

Medtem ko smo na dosedanjih primerjalnih testih sprejemali tudi projektorje z nižjo ločljivostjo, na primer 800 x 600 ali 854 x 480, smo se tokrat omejili zgolj na projektorje v polovični (1280 x 720) oziroma polni (1920 x 1080) ločljivosti HD,

Predvsem projektorji s tehnologijo LCD v zadnjem času izboljšujejo svoj kontrast ob pomoči dinamične zaslonke (iris), ki uravnava svetlobni tok projektorja in tako pri temnih prizorih izboljšuje kontrast (ki bi bil sicer tipično do največ 4000 : 1).

Dobro sliko HDTV lahko pričakujemo samo, če projektor povežemo s satelitskim sprejemnikom, predvajalnikom DVD (HD-DVD ali blue-ray) ali osebnim računalnikom prek digitalnega kabla (HDMI, DVI-D).