Moj osebni piarovec je lahko fotoaparat
Če je nekoč v telefon vgrajeni fotoaparat ob fotografiranju cen v trgovini nadomeščal beležko in sem in tja podprl pripovedovanja o naših prigodah s slikovnimi dokazi, ki smo jih lahko iz hlačnega žepa v trenutku pomolili skeptičnemu sogovorniku pred nos, postaja danes najučinkovitejše orodje samopromocije. Z vztrajnimi izboljšavami pa telefon vedno pogosteje nadomešča tudi namenski fotoaparat. Zato je prav, da se spet vprašamo, kaj lahko trenutno v fotografskem pogledu ponudijo zastavonoše telefonske industrije.
Telefon je vedno z nami in z njim fotoaparat. In najboljši fotoaparat je tisti, ki ga imamo s sabo, ko si to želimo. Kdor nas želi prepričati, da je v telefon vgrajeni fotoaparat dovolj dober za studijsko delo in za vnaprej premišljeno fotografiranje, nam po vsej verjetnosti želi prodati telefon. Vsekakor pa nam vedno bolj postaja jasno, da se telefoni pri zajemu fotografij vedno bolje znajdejo. Ravno fotografske zmogljivosti pa so ena najpomembnejših lastnosti, ki nas kot potrošnike ob nakupu telefona zanimajo. Na naši dlani se je zato znašlo pet najpomembnejših – Apple iPhone 6 Plus, HTC One M9, LG G4, Samsung Galaxy S6 Edge, Sony Xperia Z3 in za dobro mero še Microsoft Lumia 640 XL.
Širokokotni posnetek z Lumio je poln detajlov, a hkrati z veliko nezanimive praznine okrog glavnega motiva.
Od zadnjega podobnega testa, ki smo se ga lotili v Monitorjevem laboratoriju, se je marsikaj spremenilo, še več pa ostalo vsaj podobno, če ne enako. Nokiino dediščino nadaljuje Microsoft Lumia, ki se med preostalimi predstavniki s tokratnega testa počuti zapostavljeno, saj sodi v občutno nižji cenovni razred. Drugi razlog za njeno rahlo sramežljivost pa je zelo težka naloga – braniti čast najboljšega iz preteklih let. Nokia je daljnega leta 2012 z modelom 808 PureVIew z velikim tipalom in megalomanskimi dvainštirideset milijoni pik vrgla fotografsko rokavico vsem izdelovalcem telefonov. A fotografske zmogljivosti niso bile dovolj za preživetje, na vseh drugih telefonskih področjih pa je bila preveč povprečna. Tako še vedno ostaja najboljša fotografska Nokia in le bled spomin na finsko fotografsko prevlado. HTC je opustil reklamiranje majhnega števila »ultra pik«, ki niso prinesle obljubljenega, in se vrača k standardnim tipalom in ločljivostim, ki so lepi tudi na papirju, pri Applu pa bržkone še vedno vedo, da njihovim uporabnikom specifikacije še zdaleč niso vse.
Tržnica svetlobnih tipal
Svetlobno tipalo v telefonu je v osnovi elektronska komponenta kot vse druge. A če nam je pri pomnilniku pomembna le zmogljivost in nas izdelovalec ne zanima, pri tipalih lahko prihaja do večjih razlik. Trg je zato pred kratkim razburila vest, da je Samsung v iste modele telefona (tudi Galaxy S6 Edge) zaradi težav z dobavo vgrajeval tako Sonyjeva kot lastna tipala. Pripetljaj je še toliko bolj zoprn, ker je na priznani spletni strani po temeljitem testu S6 Edge dobil naziv najboljšega med fotofoni, številne primerjave med vgrajenima tipaloma pa pokažejo razlike na končnih fotografijah. Za marsikoga so razlike sicer lahko nepomembne, a grenak priokus ostaja.
Tegobe, ki ostajajo
Ob fotografiranju s telefonom smo bolj ali manj obsojeni na širokokotni pogled na svet. Fotofoni s spremenljivo goriščnico objektiva (ali, po domače, z optičnim zumom) ostajajo nišni proizvod. Težava je narava sama, saj v tankem ohišju sodobnega telefona ni prostora za optične vragolije, kot kaže pa tudi ne za objektiv z normalno goriščnico, ki bi bila človeškim očem bolj domača. Široki kot je sicer odličen za fotografiranje samega sebe, a še zdaleč ne najbolj univerzalen. Kadriranje je težavno, saj pogosto v fotografijo zajamemo tudi nezaželeno okolico. Če se glavnemu motivu ne moremo povsem približati, je pogosto premajhen, če se mu lahko, pa je popačenje zaradi perspektive očitno. Omenjeno popačenje je najbolj moteče pri portretih, kjer bi si želeli tudi zamegljeno ozadje. Zamegljenost lahko pogojno rešujemo z aplikacijami, perspektivo pa z digitalnim zumom, čeprav slednji še vedno očitno vpliva na končno kakovost posnetka. Res pa je, da je velika globinska ostrina kdaj tudi prednost.
Fotoaparata vajenim dlanem povzroča težave tudi ergonomija. Zdi se, da so se telefoni nehali truditi olajšati fotografiranje in raje ostajajo čim lepši. In če jim ne moremo objektivno zameriti manjka oprijema in možnosti držanja z eno roko, mehanski gumb za prožilo ni ravno kazeča črna bradavica. Edina s sprožilcem, ki je za nameček še dvostopenjski, je tokrat Xperia, drugi pa, razen Lumie, razočaranje blažijo z nastavitvijo v menujih, ki vlogo prožila dodeli tipkama za glasnost. A tipke za glasnost so pri LGju neposredno ob objektivu na hrbtni strani telefona, to pa je precej neposrečeno tako s stališča priročnosti kot nenamernega otipavanja same leče med iskanjem tipk. Namenska tipka prožila je pri Xperii dobrodošla tudi zato, ker s pridržanjem vključimo aplikacijo za zajem fotografij brez potrebe po odklepanju telefona. Enako funkcionalnost ima še dvoklik na Samsungovo mehansko tipko »domov« in LGjevo tipko za glasnost, ki hkrati ob vklopu napravi še prvi posnetek.
Ločevanje motiva od ozadja z zameglitvijo je po naravni poti s telefoni mogoče le v makro območju, pa še tedaj le pogojno. Samsung Galaxy S6 Edge.
Delno bi k težavam z ergonomijo umestili še postavitev objektiva in bliskavice. Pred fotografski del Sonyja in iPhona, ki je stisnjen v kot, pogosto nehote pomolimo prst, zato moramo biti pri delu še bolj pazljivi. In smešni.
Na problem velikosti samega fotografskega dela, ki križa načrte oblikovalcem, pa kaže tudi to, da imajo vsi telefoni s tokratnega preizkusa (razen Xperie) vsaj za malenkost izbočene objektive, ki so tako še dodatno izpostavljeni mehanskim poškodbam.
Selfiemanija
Sprednjo kamero smo doslej pri preizkusih zavestno zanemarjali, a fenomen »samoposnetkov« izdelovalcem telefonov ponuja novo priložnost za trženje izdelkov. Tako LG ponuja kar osemmilijonsko ločljivost sprednje kamere in res najboljše ročne avtoportrete, Samsung in Lumia pa s svojimi jasnimi in pravilno osvetljenimi posnetki ne zaostajata prav veliko. HTC se je pogosto uštel pri določanju temperature beline, Sony pa ponudil sprane in medle fotografije. Za skoraj ignorantsko pa lahko štejemo Applovo sprednjo kamero z zgolj dobrim milijonom svetlobnih detektorjev, a zaradi ostrine in barvne pravilnosti kljub temu ni naredila najslabšega vtisa.
Tehnologija iz ozadja
Svetlobna tipala telefonov ne kažejo razvoja več le z večanjem števila pik. Velik preskok se je zgodil pri hitrosti in natančnosti ostrenja, ki ne uporablja več zgolj ostrenja z zaznavanjem kontrasta, temveč tudi fazni zamik svetlobe. Tehnologija je vgrajena v najnovejša Sonyjeva svetlobna tipala, ki jih uporabljata tudi Galaxy S6 Edge in iPhone. LG, na drugi strani, ima vgrajen laserski merilnik razdalje, ki pomaga pri ostrenju, drugi pa se držijo bolj tradicionalnih načinov. HTC je pri prejšnjem modelu sicer uporabljal za določanje razdalje še eno kamero, a je to zamisel z M9 opustil.
Med novosti lahko štejemo še HTCjevo in Applovo bliskavico LED z dvema različnima svetlobnima izvoroma in pa LGjevo namensko tipalo za učinkovitejše določevanje temperature beline. Omeniti velja še v Samsung, Lg in iPhone 6 Plus vgrajeno optično stabilizacijo, ki občutno olajša snemanje videa in fotografiranje v slabših svetlobnih razmerah.
Z zmerno digitalno povečavo perspektiva postane prijetnejša, a se kakovost posnetka strmo zmanjšuje. Lumia 640 XL.
Da pa fotografski del ni od muh, kar zadeva baterijsko porabo, nam telefoni dajo vedeti z ohišjem v predelu fotoaparata, ki je na otip občutno segreto. Sony je med preizkusom celo izpisal opozorilo, naj zaradi segrevanja ne bomo presenečeni, če se bo fotografska aplikacija samodejno zaprla.
Ob pogledu na fotografski modul telefona se šele zavemo, kako (pre)visoka so včasih naša pričakovanja.
S prstom na zaslonu
Revolucije pri osnovnih uporabniških vmesnikih preprosto ni. Še največ sprememb je doživel iPhone, ki je imel zaradi skoposti nastavitev tudi največ priložnosti. Kompenzacijo osvetlitve (ročni popravek avtomatsko določene svetlosti zajema) sicer ponujajo prav vsi preizkušeni telefoni, a pri iPhonu je omenjeni poseg najpriročneje umeščen, saj osvetlitev prilagodimo s premikom prsta navzgor ali navzdol ob določitvi točke ostrenja, ki hkrati postane tudi točka uteženosti merjenja svetlobe. Če prst pridržimo na mestu točke ostrenja, pa se nastavitve zaklenejo. To omogoča prekadriranje posnetka. Zaklep nastavitev smo zaman iskali le pri Microsoftu, pri Xperii pa zadostuje polovičen pritisk mehanskega gumba za proženje. Žal z določanjem točke ostrenja pri Sonyju ne vplivamo na uteženost merjenja svetlobe.
Način HDR razširi zajeti dinamični razpon in reši prežgane dele fotografije, a lahko povzroča tudi značilne anomalije. Zgled, posnet z iPhonom 6 Plus.
Pri LGju ob proženju z mehansko tipko posnetek napravimo šele ob sprostitvi tipke. To ni ravno intuitivno, za nameček se ob samem pritisku ne zgodi nič, čeprav bi bil lahko uporabljen za »simulacijo« polovičnega pritiska prožila in bi zaklenil nastavitve. Je pa zato priročno izveden zaklep merjenja svetlobe in ostrenja na samem zaslonu, ki dovoljuje dve sekundi za prekadriranje, nato pa začne znova delovati avtomatsko.
Med ročnim upravljanjem LGja si lahko pomagamo celo s histogramom, informacija o zaslonki pa naj vas ne zavede, saj je nespremenljiva.
Apple sicer z dovoljevanjem posegov v delovanje fotoaparata ostaja skop. Tako nam preostanejo le še nastavitve bliskavice, izbira funkcije HDR (zajem z visokim dinamičnim razponom) ter nekaj ustvarjalnih učinkov. Ker je razmerje zajema 16 : 9 kdaj tudi nezaželeno, pa za lažje kadriranje lahko izberemo kvadratni format že kar med načini fotografiranja.
Drugi telefoni ponudijo bistveno več. Pri samodejnih programskih načinih in prednastavljenih učinkih morda celo preveč. Trend se tu sicer spreminja, saj je z raznimi scenskimi načini in možnostmi takojšnjega deljenja natrpan le Sony, ki pa žal ne ponuja popolnih ročnih nastavitev. Ob nastavitvi temperature beline smo pogrešali nadzor nad nastavitvijo občutljivosti ISO, konkurenti pa ponujajo celoten nabor s časom ekspozicije in celo ostrenjem vred. Eno boljših umestitev ročnega nadzora ima HTC, kjer želene drsnike različnih nastavitev poljubno izberemo za hkratni prikaz prek zaslona. Zelo priročno umeščene nastavitve ima tudi LG, ki za nameček poleg HTCja edini dovoljuje zvezno nastavljanje temperature beline v Kelvinih. Pri Sonyju, Microsoftu in Samsungu se moramo zadovoljiti z nekaj osnovnimi prednastavljenimi vrednostmi. Z možnostjo izbire uteženosti merjenja svetlobe pa nas je presenetil Samsung.
Ob strožjem fotografskem pristopu morda neupravičeno zanemarjamo obilico zabavnih in ob sproščeni rabi priročnih funkcij. HTC nam tako ob zajemanju »selfijev« neposredno ponudi funkcijo navideznega pudra, ki nam na obrazu zgladi posledice kulinaričnih razvratov, adolescence in na drugi strani zoba časa. Lumia lahko v fotografijo združi kratek video posnetek, s čimer fotografije »zaživijo«, Galaxy S6 Edge pa zajema posnetke ob premikanju telefona okrog motiva in jih združi v interaktivni posnetek, ki se ob ogledu z nagibanjem telefona ustrezno spreminja. In še veliko več.
Pogled na prilagodljivi HTCjev komandni pult.
Rezultati štejejo
Če še tako razpredamo o tipkah, tipalih in vmesnikih, na koncu je fotografija tisto, kar šteje. V dobrih svetlobnih razmerah so se vsi preizkušeni telefoni obnesli več kot solidno. Ob pikolovskem ogledu se izkaže, da Galaxy S6 edge in LG G4 izstopata s svojim dinamičnim razponom in z zajetimi podrobnostmi. Ravno podrobnosti pa delajo težave tako iPhonu kot HTCju, pa čeprav ima slednji največ megapik na tokratnem preizkusu. Svojstveno in nepredvidljivo se je obnašala Xperia, ki je nad deli slik očitno izvajala pretirane oz. neprimerne programske prijeme, ki so se kazali z neostrimi in posteriziranimi zaplatami – tudi ob ogledu fotografij na »le« celozaslonski povečavi.
Čeprav iPhona nismo najbolje ocenili, v dobrih svetlobnih razmerah daje več kot le spodobne rezultate.
Nivo šuma gre pogosto z roko v roki z zajetimi detajli, a ob ugodnih svetlobnih razmerah šuma praktično ni zaznati. Omenjeni kompromis pa se kaže v nekoliko slabše osvetljenih prostorih ali mraku. Še korak dlje pri sklepanju kompromisov si drzne iPhone, ki v temnih prostorih ne želi poseči po visokih občutljivostih ISO in zato posnetke občutno podosvetli. Zato sicer ohrani podrobnosti, a celosten vtis fotografije močno trpi. Najbolje se je v mraku znašel Samsung, sledita pa mu, zanimivo, Sony in Lumia. Od LGja smo pričakovali več, a je zaostajal tako po zajemu podrobnosti kot pri šumu.
Temperaturo beline so telefoni dobro ocenjevali. Ob zaporednem ogledu posnetkov smo si sicer lahko izbrali favorite, a so bila odstopanja majhna. HTC povleče malo na zelenkasto, Microsoftovi posnetki pa imajo nekoliko rožnat pridih.
Za zajem ostrih in detajlnih slik je seveda potrebna tudi dobra optika. In tu smo bili kar prijetno presenečeni nad napredkom. Pri Sonyju se je sicer pokazalo, da se napake objektiva odpravljajo programsko, saj se je na videu ob snemanju z ločljivostjo 4k pokazalo očitno sodčkasto popačenje. Procesorju pri tolikšnem pretoku podatkov poide sapa. Ne dvomimo pa, da podobne pristope uporabljajo tudi drugi. Kromatične aberacije in vinjetiranja je res malo, prav tako tudi že omenjenega geometrijskega popačenja.
V slabših svetlobnih razmerah so razlike med telefoni očitnejše. Primerjava zajetih detajlov med HTCjem (zgoraj) in Samsungom (spodaj) razkrije očitnega zmagovalca.
KKKK
V modi je 4K. Premorejo ga vse tokratne zastavonoše, razen iPhona in Lumie. Video posnetki imajo tako visoko ločljivost, da jih je večji »projekt« ustrezno predvajati, kot pa posneti.
Lumia in Xperia sta imeli še največ težav z ostrenjem med samim snemanjem, pri drugih telefonih pa je sprememba oddaljenosti motiva že praktično neproblematična. LG in Samsung sta sicer najboljša tudi pri videu. Dinamični razpon je zelo dober, prilagajanje svetlosti je gladko in prijetno. IPhone tudi pri videu dinamični razpon popravi z nekakšnim učinkom HDR, a ima poleg HTCja še največ šuma. Spremembe temperature beline povzročajo preglavice Lumii in Xperii, a se slednja odkupi z najboljšim nadzorom t. i. učinka »rolling shutter«.
Telefoni in zapis RAW
O prednostih fotografiranja z zapisom RAW smo se v Monitorju že razpisali. Fotografska tipala so zmožna zajeti več podatkov, kot jih prenese vsenavzoča in uporabljana datoteka JPG. Kako se podatki s tipala prevedejo v zapis JPG, pa je določeno v nastavitvah kamere. Če uporabimo zapis RAW, ohranimo zajete podatke »surove« in jih kasneje v programu za urejanje fotografij RAW prilagodimo našim željam brez izgube kakovosti.
Slikovno gradivo sta znala do zdaj pomniti v obliki RAW le dva Nokiina fotofona, po novem pa bo podpora zapisu vgrajena v operacijski sistem Android od različice 5.0 naprej. Na tokratnem preizkusu je bilo surovo zajemanje tovarniško podprto pri LG G4, HTC je za omenjeno funkcionalnost potreboval nadgraditev foto aplikacije, pri Samsungu pa bomo morali počakati na obljubljeno posodobitev ali se zateči k uporabi aplikacij tretjih razvijalcev.
Z zapisom RAW (spodnja slika) smo iz LGjevega posnetka lahko iztisnili podrobnosti tako iz podosvetljenih kot pretirano osvetljenih predelov, a zato v konkretnem primeru kljub temu pristali na več šuma. Kakorkoli, čarobna paličica je v naših rokah.
Neobdelana fotografija v zapisu RAW je na pogled pogosto manj privlačna kot zapis JPG in zavzema bistveno več pomnilnika – denimo pri LGju 19 namesto 6 MB. A ko ji namenimo nekaj pozornosti, je v naših rokah odločitev o naknadni določitvi temperature beline, razmerju med glajenjem šuma in ohranjanjem detajlov ter napredne funkcije določanja osvetljenosti. Svoboda pri slednjem je resda bistveno odvisna od dinamičnega razpona svetlobnega tipala, a fotofoni postajajo dovolj dobri, da se najzahtevnejšim raba »surovosti« obrestuje.
S čem bi bili zadovoljni?
Lahko je modrovati o idealnem fotofonu. A dejstvo je, da inženirski umi niti idealnega namenskega fotoaparata še niso ustvarili. Morda bi si bilo smiselno v telefonu želeti goriščnice objektivov, ki bi se po vidnem kotu približale »petdesetkam«, ki v fotografskem svetu veljajo za »normalne« objektive. Sprednje kamere bi lahko nadalje pridobile na kakovosti in s širokim kotom služile tako »selfijem« kot opravljale vlogo trenutnih primarnih kamer.
Kako se programski algoritmi za odpravljanje šuma lotevajo fotografij, je očitno pri posnetku Xperie, kjer so enaki detajli veliko ostrejši, če so bolje osvetljeni.
Če pa pod preizkusom pošteno potegnemo črto, so telefoni krepko napredovali. Na tron bi po splošnem vtisu gladko uvrstili Samsung Galaxy S6 (Edge), sledil bi mu LG G4. Za manj zmogljivimi namenskimi aparati zaostajata praktično le zaradi fiksnega širokokotnega objektiva, preprostejše modele fotoaparatov pa prekašata celo v možnostih ročnega nadzora in zajemanju v zapisu RAW. Ob dobrih svetlobnih razmerah se z enim izmed najboljših fotofonov v žepu tako ob zanimivem motivu niti resnejši fotografski navdušenci ne bodo več razbijali glave, zakaj vendar niso vzeli s seboj svojega fotografskega nahrbtnika.