Moj telefon je lahko MP3
Predvajalniki glasbe v digitalni obliki (tj. predvajalniki MP3) že nekaj let niso več čudo tehnike, temveč povsem vsakdanje in v osnovi precej preproste naprave. Zato tudi ni nenavadno, da je podpora predvajanju posnetkov MP3 vgrajena v vse več drugih naprav, denimo glasbene stolpe, avtoradie in predvajalnike DVD, v zadnjem času pa vse pogosteje tudi v mobilne telefone.
Prvi mobilni telefon s podporo predvajanju MP3 je bil Siemens SL45 pred kar petimi leti. Na voljo je imel sicer le 32 MB pomnilnika in je bilo mogoče nanj spraviti zgolj kakih šest pesmi, a je bil vendarle nekakšen začetek. Žal ta Siemensova lastovka ni prinesla pomladi, saj je SL45 sledil le en Nokiin aparat, ki ga je prav tako pestilo pomanjkanje pomnilnika. Nato je nastopilo zatišje z glasbo v mobilnih telefonih, pri čemer je vse več aparatov sicer podpiralo predvajanje MP3, vendar to ni bilo niti posebej izpostavljeno, niti priročno.
Medtem je svetu predvajalnikov digitalne glasbe zavladal Apple z iPodom in izdelovalci mobilnih telefonov so se začeli zavedati pomanjkljivosti svojih izdelkov ter izboljševati ponudbo. Prvi je bil Sony Ericsson s serijo modelov Walkman, hitro je sledila Nokia z napovedmi serije N, zamujal ni niti Benq-Siemens, ki je glasbene telefone napovedal takoj po objavi podatkov o združitvi podjetij, Motorola pa se je (neuspešno) spečala z Applom.
Značilnosti sodobnih mobilnih telefonov, ki propagirajo predvajanje MP3, so predvsem v možnosti razširitve z zmogljivo pomnilniško kartico (načeloma miniaturne izvedbe Memory Stick Pro in SecureDigital), namenskih gumbih za upravljanje glasbe in glasnosti ter programski opremi za pretvarjanje glasbe s plošč CD v datoteke MP3, AAC ali WMA. Na preizkusu smo si ogledali tri telefone, ki jih izdelovalci tržijo kot predvajalnike glasbe, pri čemer smo se osredotočili na po en telefon iste znamke. Izbrali smo Sony Ericssonov W810i, Nokio N80 in Benq Siemens E61, saj Motorolin ROKR ali RAZR V3 z mobilnimi iTunes pri nas nista na voljo. Kot glasbene predvajalnike je resda mogoče uporabljati tudi nekatere druge aparate teh izdelovalcev in telefone drugih znamk, vendar je pri izbranih modelih ta raba prav posebej izpostavljena.
Zvočniki za Walkmane Sony Ericsson
Zvočniki za mobilne telefone so na voljo že nekaj časa, vendar so jih izdelovalci aparatov šele pred kratkim začeli zares tržiti. Sony Ericsson ponuja tri komplete zvočnikov, izmed katerih smo preizkusili dva.
Osnovni model, prenosni zvočniki MPS-60, so silno majhni in se napajajo kar iz telefona. Čeprav je premer membrane le 2,5 cm, je zvok zadovoljiv, a ni pričakovati čudežev. Tudi cena ni čudežna, saj je treba za te majhne zvočnike odšteti deset tisočakov. Zmogljivejši model MDS-70 je sestavljen iz stojala s stereo zvočnikoma in precej večjega globokotonca z ojačevalcem. Nanj lahko priključimo tudi anteno in zunanji vir zvoka in ga tako naredimo primernega za spalnico ali delovno mesto, saj nanj lahko priključimo tudi računalnik. Kot dodatna ugodnost MDS-70 hkrati tudi polni akumulator telefona. Seveda je za vse to treba kar pošteno seči v žep, saj stane 60 tisočakov.
Podobne izdelke ponujajo tudi nekateri drugi izdelovalci, denimo Nokia MD-1, vendar je precejšnja omejitev teh naprav vezanost na priključek mobilnega telefona, ki se za povrh še spremeni vsakih nekaj let. Če niste zares zavezani svoji znamki mobilnega telefona, je bržkone bolje počakati, da bo Bluetooth 2.0 postal dovolj zrel standard za kakovosten prenos stereo zvoka.
Sony Ericsson W810i
Oznaka W v imenu aparata pomeni Walkman, Sonyjevo pogruntavščino iz osemdesetih, vendar mobilni telefon seveda ne predvaja glasbe s kaset, temveč s pomnilniških kartic Memory Stick Duo z zmogljivostjo do 4 GB. Telefonski del aparata deluje v štiripasovnem območju in podpira prenos podatkov prek EDGE, pri lokalnih povezavah pa podpira infrardeči vmesnik in Bluetooth 2.0. Vgrajen ima tudi digitalni fotoaparat ločljivosti dveh megapik z bliskavico, ki lahko rabi tudi kot lučka pri snemanju videa. Glasbeni del je opazen že na številčnici, saj je med gumbi tudi oranžno obarvan "w", s katerim dosežemo glasbene lastnosti. Znotraj tega uporabniškega vmesnika rabijo smerne puščice za upravljanje glasbe (predvajaj, ustavi, naslednja/prejšnja pesem), glasnost pa uravnavamo s tipkama za zumiranje pri fotografskem delu. Uporabniški vmesnik je pregleden in zelo uporaben, primerljiv z iPodovim, le brez kolesca. Medtem ko poslušamo glasbo, je telefon mogoče uporabljati še naprej; pri klicanju ali sprejemanju klica se glasba samodejno ustavi in po prekinitvi znova zažene, začasno pa jo ustavijo tudi zahtevnejša opravila, denimo fotografiranje.
Podobno kot preostalim glasbenim telefonom so tudi slušalke, priložene W810i, kakovostne in povsem zadovoljive za poslušanje glasbe MP3 na ulici, poleg tega je mogoče v telefon priključiti tudi klasične slušalke. Zunanji del slušalk je iz gume, ki skorajda povsem zaduši zunanji hrup, ko slušalke vtaknemo v uho. To je sicer v redu za vožnjo z avtobusom, je pa nekoliko nevarno pri uporabi med kolesarjenjem.
Programska oprema Sony Ericsson PC Suite je precej obsežna, a ponuja vse funkcije v preglednem uporabniškem vmesniku. Osnovna funkcionalnost programske opreme je seveda sinhronizacija podatkov z računalnikom (podprti Outlook, Lotus Notes in Outlook Express), druge možnosti pa obsegajo prenos datotek, urejanje slik za telefon v računalniku, urejanje večpredstavnih sporočil MMS, Adobe Photoshop Album za urejanje s telefonom posnetih fotografij in seveda prenos glasbe v telefon. Te je mogoče prenesti kot navadne datoteke ali pa s programom Sony Disc2Phone, ki je razmeroma primitiven in ponuja možnost izbrisa vse glasbe iz računalnika na zelo vidnem mestu, pesmi v telefonu pa prikaže zgolj, če smo jih prenesli tja z uporabo Disc2Phone.
Sony Ericsson W810i
Kaj: Mobilni telefon.
Pomnilnik: 128 MB ROM + 512 MB MemoryStick.
Pomnilniška kartica: Memory Stick Duo Pro.
Digitalni fotoaparat: Da, 2 megapiki.
Lokalne komunikacije: Bluetooth 2.0, IR.
Omrežja in frekvenčna območja: GSM 850/900/1800/1900 MHz.
Odzivnost: 9.
Uporabnost: 9.
Splošni vtis: 9.
Prodaja: Svema, www.svema.si.
Cena: 104.880 tolarjev; 45.000 tolarjev ob podpisu dveletne pogodbe s Si.mobilom, 59.900 tolarjev ob podpisu enoletne z Mobitelom.
Za: Zmogljivost, kompaktnost, preprosto upravljanje.
Proti: Nima UMTS.
Nokia N91
Nokiina serija telefonov z oznako "N" je namenjena raznim večpredstavnim funkcionalnostim. Tako je, denimo, N90 bliže fotoaparatu, N92 omogoča gledanje televizije, N93 je bolj podoben videokameri... Čeprav vsi podpirajo poslušanje glasbe, je najbolj glasbeni model N91, ki se ponaša s 4 GB vgrajenim diskom Microdrive, posebnimi tipkami za upravljanje predvajalnika in klasičnim 3,5 mm izhodom za vsake slušalke ali zvočnike. Nokia je N91 napovedala še v času, ko je glasbenim predvajalnikom vladal Applov iPod Mini, ki se je prav tako ponašal z vgrajenim diskom Microdrive. A namesto, da bi Nokia s tem izdelkom hitro napadla Apple, se je zapletlo pri proizvodnji in odločitvi za uvedbo Microsoftove zaščite avtorskih pravic (DRM). Apple je medtem opustil iPod Minije in se osredotočil na izdelke s pomnilnikom flash namesto diskov Microdrive, ki so zanesljivejši in predvsem manjši. Tudi Nokii je bilo jasno, da je z N91 zamudila priložnost in aparata ne promovira tako agresivno, kot bi bilo pričakovati, niti ga ne ponuja po kakšni posebej ugodni ceni (ta je namreč dovolj visoka, da lahko za ta denar kupimo iPod in soliden telefon UMTS).
Če vas velikost in teža ne odbijata, pa se Nokia N91 izkaže kot odličen vsestranski aparat. Med poglavitnimi bonbončki (poleg 4 GB diska) sta UMTS in povezovanje v omrežja WLAN (IEEE 802.11b) s podporo vsem sodobnim varnostnim mehanizmom. Ker aparat kot celotno Nokiino serijo N poganja operacijski sistem Symbian z uporabniškim vmesnikom Series 60, gre za pametni telefon, ki omogoča nameščanje programske opreme, pri čemer dobimo Quickoffice - bralnik Officovih datotek in PDF - že nameščen v aparatu.
Za povezovanje z računalnikom potrebujemo programsko opremo Nokia PC Suite, ki omogoča sinhronizacijo podatkov, upravljanje datotek v aparatu, povezovanje v internet po telefonu, urejanje imenika in pošiljanje sporočil SMS ter prenos glasbe z uporabo programa Nokia Music Manager. Gre za precej okoren in nepregleden program, ki je uporaben kvečjemu za jemanje glasbe s plošč CD, za prenos glasbe iz zbirke MP3 pa je bolje uporabiti kar Raziskovalca ali pa Windows Media Player.
Zaradi teže in velikosti N91 ni najpripravnejša naprava za poslušanje glasbe v poletnih dneh, prav tako ne pri športu. Vendar to pomanjkljivost nadomesti z zelo kakovostnim zvokom in možnostjo neposrednega priklopa na "prave" slušalke ali stolp. Poleg tega so priložene slušalke več kot zadovoljive in vsebujejo "daljinec", na katerega lahko priključimo običajne slušalke in z njim upravljamo prevajanje glasbe.
Nokia N91
Kaj: Mobilni telefon.
Pomnilnik: 4 GB disk.
Pomnilniška kartica: Brez.
Digitalni fotoaparat: Da, 2 megapiki.
Lokalne komunikacije: Bluetooth 2.0.
Omrežja in frekvenčna območja: GSM in UMTS 900/1800/1900/2100 MHz.
Odzivnost: 8.
Uporabnost: 8.
Splošni vtis: 9.
Prodaja: Teleray, www.teleray.si.
Cena: 159.600 tolarjev; 99.900 tolarjev ob podpisu dveletne pogodbe z Mobitelom.
Za: Zmogljivost, disk, kakovost zvoka.
Proti: Velikost, teža, ni podpore pomnilniškim karticam, cena.
Mobilno nalaganje glasbe
Kupovanje glasbe v digitalni obliki prek spleta je v zadnjih dveh letih zares zaživelo in mnogi so napovedovali precejšen uspeh tudi podobnim mobilnim različicam. Vzrok tega optimizma je predvsem živahno nalaganje melodij zvonjenja, vendar je digitalna glasba kljub vsemu drug trg. Med prvimi na svetu se je nanj podal naš Mobitel z dvermi www.zabavaj.se, a omogoča kupovanje glasbe zgolj v računalnike, ne pa tudi v mobilne telefone. Že lani se je skušal prebiti tudi francoski operater Orange, a je zahteval okrog 1200 tolarjev za pesem, to pa se seveda ni prijelo. Letos je svojim uporabnikom začel tržiti glasbo tudi ameriški operater Sprint, ki prav tako zaračunava nekajkrat več kot ponudniki glasbe za računalnike. Vsekakor najzanimivejšo in najbrž tudi najbolj daljnosežno potezo pa je nedavno izvedla Nokia, ko je prevzela podjetje OnDemand, največjega evropskega ponudnika glasbe. OnDemand je zaslovel že zaradi svojega ustanovitelja, glasbenika Petra Gabriela, njegov tržni model pa je temeljil na ponujanju zalednih storitev in glasbenega arhiva; storitev so tržili partnerji, kot so MTV, Coca-Cola, Virgin Megastore in, ne nazadnje, tudi Mobitel. Ali bo Nokii uspelo iz te zgodbe skovati uspeh, bomo še videli, vsekakor pa lahko postane resna konkurenca Applu in njegovemu iTunes.
Benq Siemens E61
Čeprav se je Benq Siemens dokaj agresivno predstavil kot podjetje, ki bo združilo tajvansko učinkovitost izdelave z nemško natančnostjo in zavidanja vrednim oblikovanjem, je E61 povsem očitno tajvanski model, saj je že videz aparata precej plastičen. Vtis dodatno skazijo kričavi polifonični zvoki in kričeče barve menujev ter obupno prevedena programska oprema, ki za povrh niti ne deluje tako, kot bi morala. S prenašanjem glasbe smo namreč imeli kar precej težav, sinhronizacija podatkov pa je brez razloga trajala veliko dlje kot pri kateremkoli drugem aparatu, ki smo ga preizkušali v zadnjih letih. Programska oprema QSyncher nas ni prepričala, predvsem ne možnost prenašanja glasbe, zato smo raje uporabili Raziskovalca ali pa Windows Media Player.
A vse le ni tako slabo; Benq Siemens E61 ima namreč najbolje rešeno postavitev tipk za upravljanje glasbenega predvajalnika, in sicer na vrhu telefona, kjer je tipke zelo preprosto doseči, tudi če imamo telefon v žepu. Tudi uporabniški vmesnik za predvajanje glasbe je zelo pregleden in uporaben, čeprav je v osnovi povsem preprost in spominja na običajne majhne predvajalnike MP3. Hkrati je aparat znatno manjši od preostalih preizkušenih in tudi lažji. Zvok s priloženimi stereo slušalkami je zadovoljiv, vendar žal nimamo možnosti naprave priključiti na katerekoli druge slušalke ali zvočnike.
Poleg majhnosti in preproste rabe je pri Benq-Siemens nadvse všečna tudi nizka cena, ki pa s seboj prinese pomanjkljivosti na drugih področjih. Aparat ne podpira bluetootha, vgrajeni digitalni fotoaparat pa je ločljivosti VGA. Kljub vsemu se Benq-Siemens E61 obnese kot solidna kombinacija predvajalnika MP3 in mobilnega telefona, namenjena predvsem manj zahtevnim in cenovno občutljivim uporabnikom.
Benq-Siemens E61
Kaj: Mobilni telefon.
Pomnilnik: 1 MB RAM + 128 MB MicroSD.
Pomnilniška kartica: MicroSD.
Digitalni fotoaparat: Da, VGA.
Lokalne komunikacije: Nima.
Omrežja in frekvenčna območja: GSM 900/1800/1900 MHz.
Odzivnost: 7.
Uporabnost: 7.
Splošni vtis: 7.
Prodaja: Benq-Siemens Slovenija, www.benq-siemens.si.
Cena: 20.000 tolarjev ob podpisu dveletne pogodbe s Si.mobilom, 22.900 tolarjev ob podpisu enoletne pogodbe z Mobitelom.
Za: Majhen, preprost, poceni.
Proti: Počasen, plastičen, nima bluetootha.