Moje znanje (si) zasluži več

Mazzinija sem vedno bral z nekaj rezerve, kajti težko verjamem, da so njegove prigode resnične. Zadnje poletje pa mi je prineslo spoznanje, da se Miha ne šali.

Sredi junija me je v poštnem predalu pričakalo sporočilo, ki je zaradi mešanice 'kopipejstanja' in ročnega dela takoj vzbudilo moje zanimanje.

Gospodična zapiše: »Naša vizija je narediti znanje dostopno vsem. Videli smo, da imate sami objavljenih kar precej zanimivih tematik, zato bi Vas z veseljem povabili k sodelovanju. Iščemo predvsem nasvete s področja uporabe Officea 365, bloganja, oblačnih storitev, mail marketinga … Verjamemo, da bi lahko s skupnimi močmi dosegli še boljše vsebine in prepoznavnost ter zgradili mostove do potencialnih strank v prihodnosti.«

Tukaj bi mi že moral svetiti rdeč alarm. Dec v meni je ob preverjanju LinkedIn profila gospodične nekako pozabil na privzgojeni bullshit detektor.

In tako sem se ob dogovorjenem času znašel na Verovškovi, da se domenim za »gradnjo mostov«. Kakšen naivec, tale Matic.

Za veliko mizo pridno poslušam, kaj vse delajo in kako bi moje znanje koristilo njihovim strankam. Cene se namenoma ne dotikam. Jo proti koncu gospodična sama sproti omeni. In me pusti s povešeno čeljustjo.

25 evrov za uro izvedbe spletnega seminarja. In to z davkom. Huh, še dobro, da nisem DDV zavezanec, kajti takoj sem že samo na račun DDV, ki mi ga ni treba obračunati, 4,5 evra na boljšem. Kakšna bogatija.

»Nismo imeli najboljših izkušenj s prejšnjim predavateljem o Officeu 365, pa se nam vi zdite bolj primerni.« Ma nemoj, če mu ponudijo 25 evrov, česa drugega ne morejo pričakovati. Za mizerno plačilo mizerna kvaliteta.

Že zaradi svojega imena si ne upam, da bi šel kar 'na suho' predavat o Officeu 365. Moja ocena je, da bi za kakovostno pripravo enournega spletnega predavanja potreboval okrog 10 ur, nato pa še kakšno uro za sestavo testa za preverjanje znanja. Ob njihovi urni postavki, ki je na meji spodobnosti, se mi zdi 300 evrov vsaj za silo poštena cena.

Gospodični povem, da je ponujena cena žaljiva in da to raje naredim brezplačno ter tako ohranim vsaj dostojanstvo. Njen odgovor: »A veste, da niste edini, ki mi je to rekel?« Daaaa, kaj vam potem ni jasno?

Zaradi takega odnosa do znanja sem čez njih potegnil črto. Samo še unsibscribe gumb bom pritisnil v naslednjem mailu, ki ga dobim. Nisem tako zloben, da bi jih označil za neželeno pošto, čeprav to zaslužijo.

Gospodična je vmes napredovala v Talent Acquisition Specialist. S 1.200 evri, kolikor jih ima na voljo, lahko dobi največ tri dobre predavatelje ali pa 30 slabih. Niti mi ni treba kaj dosti ugibati, kaj od tega bo prioriteta.

Pa tile šaljivci niso edini. Kmalu za njimi dobim pošto od nekoga, za kogar sem prvič slišal. MagicFriend mu je ime.

Nekje je izbrskal, da znam rešiti njegov omrežni problem. Wi-Fi usmerjevalnik je postal nedosegljiv po tem, ko mu je operater zamenjal modem.

V svojem mailu začne takole: »Pozdravljen, midva se še ne poznava, ampak me vseeno zanima, ali mi lahko pomagaš …« Aja, čakaj. Ne. Tako bi jaz začel, če bi pisal neznancu.

Moja pomoč je bila »zelo vredna«, ampak ko jo je bilo treba pretopiti v evre, je postala ničvredna.

Moj MagicFriend pa piše: »Pozdravljen, že nekaj časa nazaj sem iskal IP-naslov za Zyxel, vendar ga ne najdem. /…/ Zelo vesel bi bil vaše pomoči.«

Rešitev je seveda enostavna in mu jo napišem v nekaj točkah – njegova dostopna točka je pač obvisela v starem podomrežju.

Čez dan ali dva dobim navdušen povratni mail. V navdihu trenutka sem se odločil, da naredim eksperiment, zato mu odgovorim:

»Če ocenjuješ, da sem ti pomagal in rešil problem, sam oceni, koliko je ta moja pomoč vredna, in mi na moj Paypal račun nakaži donacijo.«

In dobim odgovor: »Nimam Paypal računa, vendar ti povem, da je bila tvoja pomoč zelo vredna. Hvala.«

V tem trenutku sem se spomnil Churchillovih besed: »Če greš skozi pekel, se ne ustavljaj.« Zato ne odneham in mu odpišem, da sploh ni problema, ker mu lahko izdam račun za pol ure dela. In potem je bilo vse tiho.

Moja pomoč je bila »zelo vredna«, ampak ko jo je bilo treba pretopiti v evre, je postala ničvredna.

Tretja izkušnja letošnjega poletja pa se vrti okrog 'omniprezentnega marketingarja' pri nas. Prepričan sem, da ima veliko znanja in izkušenj, a njegova prodajna besedila so kot crknjen konj na begu. Ponudil sem mu, da mu jih popravim, da bo videl, kakšne rezultate da eksplozivno prodajno besedilo.

Že nekaj časa se greva pingpong prek maila. Seveda, predrag sem. Vse, kar zanj šteje, je cena za stavek in zapičil si je v glavo, koliko je za nekaj stavkov še pripravljen plačati. Ne kaj dosti več od šaljivcev na začetku.

Pa sem ubral drugačno taktiko. Nase sem prevzel vse tveganje – vse mu napišem brezplačno. Plača mi le v primeru, da se bo konverzija na njegovih pristajalnih straneh drastično popravila. Višja konverzija, več zaslužka, lažje me plača. Win-win ponudba, torej. Don Corleone bi bil ponosen name.

Hmm, ne. On ima v glavi, koliko je vreden en stavek. Četudi mu z učinkovitim besedilom prinesem desettisoče evrov, je moj prispevek še vedno vreden le toliko, kolikor je vreden seštevek stavkov.

Ne, Mazzini se ne moti. Pri nas šteje le vrtenje krampa in lopate.