Monitorji - Od katodne cevi do OLED

Monitorji, naprave, ki jih računalniki uporabljajo za prikaz izhodnih podatkov, kot uči teorija na računalniški fakulteti, danes ne sodijo med naprave, ki bi nas pretirano navduševale. Nekoč je bilo drugače. Že februarja 1992 smo v Monitorju imeli prvi primerjalni test monitorjev, namenjenih namiznemu založništvu – DTP.

Današnji bralec prispevka bo deležen dokaj natančne razlage, kako delujejo monitorji s katodno cevjo, in bo presenečeno prebral, da so takratni »DTP-jevci« v barvah delali na majhnem, 14-pačnem barvnem monitorju (pozor, velika verjetnost je, da ima vaš današnji prenosnik večji zaslon), medtem ko so »velike«, celo do 19-palčne večinoma uporabljali v črno-beli različici, saj so bili barvni strupeno dragi. Ločljivost takih monokromatskih monitorjev je bila 1.280 × 1.024 pik, le redko kaj več, uporabnike pa smo v članku posebej opozorili, da »19 palcev« v resnici pomeni kak palec diagonale manj, saj so v tistih časih proizvajalci v deklarirano velikost šteli tudi še nekaj ohišja. Ali ukrivljenosti zaslona. Ali … Goljufali so, pač.

In še največje presenečenje – vsak izmed štirih preizkušenih monitorjev je imel v paketu tudi lastno grafično kartico. Standardi tistih časov so bili prešibki, da bi vsak zaslon lepo »sedel« na katerokoli grafično kartico …

***

Danes, 29 let kasneje, so monitorji seveda vsi po vrsti ploski, največkrat narejeni na osnovi tekočih kristalov. 14-pačnih ni več razen, če se pogovarjamo o prenosnih računalnikih. Z nekaj truda bomo še kje našli 17-palčni model, in to celo v razmerju stranic 4 : 3, kot so ga imeli takrat monitorji, sicer pa je danes nekaj najobičajnejšega kupiti 27- in več-palčnega ploskega širokega razmerja.

Današnji standardi seveda omogočajo priklop takega zaslona na katerikoli računalnik, tudi če ni ravno PC, standardi ravno tako omogočajo, da namesto monitorja uporabimo kar – televizor. Pri zadnjih lahko gredo diagonale v nebo, nič nenavadnega pa ni več, če si zahteven uporabnik za delo omisli po nekaj 50-palčnih televizorjev. Tudi takih, ki so izdelani v tehnologiji OLED, ki omogoča še veliko bolj kontrastno sliko kot LCD. Primerjava s črno-belimi katodnimi cevmi iz leta 1992 je seveda nemogoča.

Nič nenavadnega ni, če si danes zahteven uporabnik za delo omisli po nekaj 50-palčnih televizorjev.

Več o "tistih časih" si lahko preberete v posebni jubilejni številki Monitorja: