Mozilla iz Lendave

Ko sem privolil v ta zapis, se nisem zavedal, da je moje pisanje po nekaj letih posta postalo tako zarjavelo. Nikakor se nisem mogel spraviti k delu. Pospravil sem kuhinjo, odstranil plevel med tlakovci, pometel tla, zamenjal žarnice ... Vse, da mi ni bilo treba pisati. In ko sem naposled vendarle začel, besede niso in niso hotele steči. Morda samo nisem v formi. Morda pa so štiri leta službovanja pri Mozilli pustile posledice na mojih sposobnostih izražanja.

V pisarni namreč sedim sam, pa tudi na poti v službo skoraj nikoli ne srečam nikogar. Kar ni presenetljivo, glede na to, da od spalnice do pisarne potrebujem manj kot deset sekund, saj delam od doma. No, pritoževanje nad delom iz domačega okolja vendarle ni pošteno, saj ni obvezno. Zaposleni lahko praviloma sami izbiramo, ali bomo delali iz katere izmed (dvanajstih) Mozillinih pisarn ali od doma. Sedež podjetja je v Mountain Viewju, blizu katerega so tudi prostori v San Franciscu, večje pisarne so še v Tajpeju, Torontu in Parizu, najbližja Sloveniji pa v Berlinu. Sam sem se po letih šolanja, študija in gastarbajterstva v Ljubljani odločil za Lendavo.

Delovno okolje pa ni edina kategorija, pri kateri nam Mozilla pušča prosto izbiro, ampak imamo nasploh veliko svobode. Podobno kakor od kod, si lahko izbiram tudi, kdaj bom delal. Ali bom začel delati ob petih zjutraj ali ob enih popoldne, nadrejenih ne skrbi preveč. To seveda za globalna podjetja, ki imajo zaposlene praktično v vseh časovnih pasovih, ne bi smelo biti posebej presenetljivo, vendar imam občutek, da je še vedno prej izjema kot pravilo.

Po mojih izkušnjah je največja razlika med Mozillo in primerljivimi delodajalci prav v vsesplošni fleksibilnosti, ki jo pri delu uživa posameznik. Tudi izbira programske opreme, operacijskega sistema in celo brskalnika je stvar vsakega posameznika. V odprtokodni skupnosti, kakršna je Mozillina, tako ne preseneča, da prevladujejo na Unixu temelječi operacijski sistemi, vi pa je neprimerljivo pogostejša izbira kot Visual Studio. Zaposleni v povprečju na dve leti zamenjamo prenosnike, spet po lastni izbiri. Seveda imamo poln dostop (root) brez kakršnihkoli omejitev, značilnih za korporacije. Imamo tudi odločilno vlogo pri izbiri projektov, na katerih delamo. To ne pomeni, da lahko počnemo, kar se nam zahoče, a če je naša ideja v skladu s cilji Mozille na globalni ravni, bo najverjetneje postala del našega vsakdanjega dela.

Drugačno, bolj sproščeno delovno okolje seveda ni naključje, saj Mozilla ni povsem običajno podjetje. S svojim obstojem želi dokazati, da lahko neprofitna organizacija, ki si prizadeva za javno dobro, ustvarja boljše izdelke od najbolj učinkovitih podjetij na svetu. Ne le boljše za nadaljnji razvoj interneta, ampak tudi bolj zmogljive in privlačne za uporabnike. Pomembno vlogo pri tem dokazovanju imajo prostovoljni člani organizacije z vsega sveta, ki so dragocena prednost Mozille pred tekmeci. To lepo ponazarja področje lokalizacije, na katerem delujem tudi sam, saj je praktično celotno prevajanje delo prostovoljcev, vsakodnevno pa ga uporablja več 100 milijonov ljudi.

V takšni organizaciji svojevrsten izziv predstavlja tudi način komunikacije, ki je (z izjemo določenih varnostnih tem) povsem odprta za javnost. Bolj poglobljenim razpravam je namenjena elektronska pošta oziroma dopisni seznami, neposrednemu stiku sodelavcev pa IRC. Vsak ponedeljek je na sporedu tedenski sestanek celotnega projekta, ki si ga lahko v neposrednem prenosu na air.mozilla.org ogleda vsakdo. Sam imam ob ponedeljkih tudi (video)pogovor z neposredno nadrejenim, s katerim govoriva o aktualnih projektih in osebnem strokovnem razvoju, za tem pa se sestanemo še s celotno ekipo in načrtujemo kratkoročne aktivnosti. Uporabljamo Vidyo in Skype. S tem se seznam mojih rednih sestankov zaključi. Vedno se najde še kak ad hoc klic, ampak nimam občutka, da bi mi sestanki jemali preveč časa.

Prav posebno mesto pa zaseda domače orodje za sledenje zadevam – Bugzilla. Z njim naročamo in spremljamo potek najrazličnejših opravil, od sporočanja napak v arabskih prevodih Firefoxa za Android do ustvarjanja novih računov za dostop do Mercuriala. Ko že govorim o sistemih za nadzor različic, naj omenim, da je glavna koda Mozille (Firefox) v repozitoriju Mercurial na lastnih strežnikih, medtem ko Firefox OS, večina spletnih aplikacij in tudi Firefox za iOS gostujejo na GitHubu.

Komunikacijska orodja močno olajšajo komunikacijo znotraj organizacije, ki je raztresena po vsem svetu, a pristne izmenjave pogledov v živo vendarle ne morejo nadomestiti. Zato se večkrat letno srečamo na enem mestu tako na nivoju celotne organizacije kakor tudi znotraj posameznih ekip. Če temu prištejem še regijska srečanja s prostovoljci in izobraževanja, me letos čaka povprečno eno poslovno potovanje na mesec. To se morda sliši veliko, vendar se izkaže, da imajo dobro pripravljena srečanja močan vpliv na izvajanje zastavljenih ciljev. Hkrati so takšna srečanja vedno tudi priložnost za druženje s pametnejšimi od sebe, torej se da od njih veliko naučiti. In teh ljudi je vse več, saj se je v štirih letih število zaposlenih s 400 povzpelo na 1000, do konca leta pa naj bi naraslo še za 15 odstotkov. Bo med njimi kak Slovenec?