Na daljavo
Odkar so začeli glavno fotografsko breme prevzemati pametni telefoni, se fotografska podjetja vedno bolj resno trudijo z zmogljivejšimi modeli, ki ponujajo funkcije, ki jih telefoni enostavno ne zmorejo. Tako področje so aparati z velikim razponom goriščnic – zumom.
Digitalni fotoaparati z velikim zumom oziroma veliko povečavo goriščnice so za marsikaterega uporabnika manjša in cenejša alternativa aparatom DSLR (zadnja leta pa tudi aparatom brez zrcal). Tudi navzven spominjajo na večje, dražje brate, saj imajo na desni strani solidno veliko držalo, ki je zaradi razmeroma velikega objektiva (sploh pri večjih povečavah) praktično nujno za udobno fotografiranje z aparatom.
Osrednja lastnost teh naprav so objektivi. Pred leti je veljalo, da dober zumirni objektiv na kompaktnih modelih pokriva goriščnice nekje od 28 pa do 300 milimetrov (seveda izraženo v standardnem, 35 mm formatu), po besedah izdelovalcev torej 10- in večkratni zum. Z vsako generacijo smo dobili kak milimeter pri širokem kotu in nekaj deset milimetrov pri veliki povečavi. Danes se od teh aparatov nekako zahteva vsaj 26 milimetrov širokega kota, raje kar 24, kar je že resnično široko.
Na drugi strani pa izdelovalci že segajo čez tisoč milimetrov. Kako uporabne so tako velike goriščnice, je seveda odvisno od uporabnika, njegovih zahtev in znanja, a po našem mnenju gre že za pretiravanje. Tako dolge goriščnice namreč prinašajo tudi težave. S tehničnega vidika se sistemi za samodejno ostrenje bistveno slabše obnesejo pri takih razdaljah, objektivi imajo že kar slabe vrednosti zaslonk, kljub sistemom proti tresljajev tako potrebujemo občutno nižji čas zaklopa (velikokrat pa tudi višjo občutljivost ISO).
Največje povečave so s tehničnega stališča zares uporabne le zunaj ob dobrih svetlobnih razmerah. Seveda je tudi lovljenje motiva oziroma kadriranje občutno oteženo, saj nam pogled tudi z razmeroma mirno roko migeta, če ne že kar skače naokoli. Pri tem je sicer zelo zanimiva (in koristna) Olympusova rešitev v aparatu Stylus SP-100ee, imenovana Dot sight. Gre za prozorno stekelce, na katerem se pokaže rdeča pika, ki predstavlja točko, ki jo ostrimo. V praksi je velikokrat bolje, da zajamemo fotografijo pri malenkost širšem kotu, pri katerem bomo lažje ujeli in izostrili subjekt, to fotografijo pa naknadno obrežemo na računalniku (pri nekaterih modelih pa tudi na samem fotoaparatu, ali pa telefonu in tablici).
Razlika na teleobmočju objektivov je manjša, kot se zdi na papirju. Tu je razlika med 700 mm goriščne razdalje in 1365 mm.
Ne želimo sicer kritizirati širokega razpona goriščnic, po našem mnenju so taki objektivi zelo koristni, a obenem menimo, da so izdelovalci šli že predaleč. S potiskanjem skrajnih meja povečav na tele-območje se seveda tudi dviguje cena, oziroma se manj energije in razvoja vlaga v kaj drugega. Podobna zgodba je bila sicer pred leti s tipali oziroma njihovimi ločljivostmi (megapiksli), tako da verjamemo, da se bodo tudi na tem področju zadeve nekoliko umirile.
Kot smo že omenili, so ti aparati manjši in cenejši nadomestek za modele DSLR. Resda niso prav majhni, a jih kljub temu lažje prenašamo naokrog kot večje in težje DSLRje, praviloma so tudi lažji od brezzrcalnih aparatov z izmenljivimi objektivi. Pri tej primerjavi moramo upoštevati tudi dodatne objektive, ki jih radi uporabljamo oziroma prenašamo pri DSLRjih in sorodnih modelih. Navadni objektivi za DSLRje imajo načeloma »le« trikratni zum (največkrat nekje od 28 pa do 90 milimetrov). To razširimo še s kakim teleobjektivom, ki ima zopet le dva- ali trikratni zum (tam nekje od 100 pa do 300 milimetrov), morda pa še s kakim širokokotnim modelom. Poleg aparata in enega objektiva tako nosimo s seboj še vsaj en objektiv.
Na voljo je sicer nekaj zumirnih objektivov, ki tudi na DSLRjih prinašajo več goriščnic v enem objektivu, a jih ni ravno veliko, pa tudi niso prav poceni. Pa tudi, če bi bili, ponuja najbolj fleksibilen tak objektiv »le« desetkratni zum. Osnovnejši pridejo nekje do šestkratnega zuma, s tem, da so ti objektivi praviloma tudi nekoliko ceneje narejeni (torej imajo počasnejše ostrenje, bolj plastična ohišja itd.). Pri več objektivih moramo te tudi menjavati, to pa nas lahko stane tudi kakega dobrega prizora oziroma fotografije. Kompaktni aparati so po fleksibilnosti vsekakor veliko pred DSLRji – je pa res, da imamo na DSLRjih na voljo kar veliko posebnih objektivov, recimo fiksne objektive z dobro prepustnostjo svetlobe.
Kompaktni aparati z velikimi goriščnicami so tudi v praksi majhni bratje aparatov DSLR – bistvena razlika je v objektivih in v velikosti tipal.
Tokrat smo preizkusili skupaj devet različnih fotoaparatov šestih znamk. Večino smo v preteklosti sicer že preizkusili, saj se modeli v teh segmentih razmeroma počasi menjavajo, ko se, pa se mnogokrat ohrani tudi več sestavnih delov predhodnika (denimo tipalo, nekaj elektronike itd.). Aparate smo razdelili v dve skupini, na osnovne in naprednejše. Slednji se od osnovnih v glavnem ločijo po zmogljivejših objektivih, saj imajo na splošno manjši razpon goriščnic, ob tem pa se njihovi objektivi hvalijo z razmeroma širokimi zaslonkami. Ti modeli so tudi sicer nekoliko zmogljivejši, ponujajo kakšno funkcijo več, ohišja so še trpežnejša, v nekaterih primerih pa imajo tudi izboljšana tipala.
Zmogljivejši modeli imajo obroček za nadzor zuma, ki spominja na podobne obročke pri objektivih za DSLRje. Žal je tu nadzor praviloma prek vgrajenega električnega motorčka, za razliko od DSLRjev, kjer je povsem neposreden.
Okularji na zmogljivejših aparatih so presenetljivo uporabni, sploh v navezi s tipali, ki samodejno izklopijo zaslon in vklopijo okular.
Osnovni aparati so Canonov Powershot SX60 HS, Nikonov Coolpix P600, Olympusov Stylus SP-100ee, Panasonicov Lumix DMC-FZ72 in Sonyjev Cybershot HX400v. Ti aparati so tako na papirju kot tudi navzven kar podobni, je pa kar velik razpon v cenah, od najcenejšega Olympusa, ki velja 289 evrov, pa do najdražjega, to je Canonov model, za katerega zaračunajo 546 evrov. Zmogljivejši aparati na preizkusu so Fujifilmov HS50, Olympusov Stylus 1, Panasonicov FZ1000 in Sonyjev RX10. Ti imajo vsi objektive z nekoliko manjšim razponom kot manj zmogljivi modeli, a hkrati občutno boljše vrednosti zaslonk (torej objektivi prepustijo več svetlobe). Tudi tu je kar velik razpon v cenah, najdražja sta Sony in Panasonic, prvi velja 839 evrov, drugi 820 evrov, Fujifilm stane 590 evrov, Olympus pa 541 evrov.
Osnovni modeli
Prvo, kar opazimo pri aparatu, ko ga vzamemo v roke, je ohišje. Aparati na tem preizkusu so imeli vsi razmeroma kakovostno ohišje, resda bolj plastična kot ne, a dovolj trdna oziroma kompaktna. V rokah nam je vzbujal najboljši občutek Sonyjev HX400v. Po našem mnenju imajo Sonyjevi večji aparati že več let odlična držala za desnico, ki so zelo globoka, obenem pa ergonomično odlično oblikovana, to velja tudi za HX400v. Sledi Nikonov model P600, pri njem ohišje sicer deluje najbolj plastično od preizkušenih, a ima zelo globoko držalo s presenetljivo hrapavo gumo; ta poskrbi za zelo dober občutek pri delu z njim.
Canon PowerShot SX60 HS
Kar dober je tudi Olympusov SP-100ee, njegovo ohišje je med težjimi (Nikon in Panasonic sta nekoliko lažja), držalo na desni strani pa nekako v sredini. Nekoliko težji je tudi Canonov SX60 HS, ta daje zelo trden občutek med delom, je pa njegovo držalo med slabšimi oziroma manjšimi, predvsem zaradi nekoliko debelejšega ohišja. Tistim, ki imajo nekoliko manjše roke, bo seveda bolj ustrezal, po našem mnenju pa vsaj po tem sodi bolj na rep. Malenkost pred njim je Panasonicov FZ72, ki ima sicer praktično enako veliko držalo, a je nekoliko lažji, zato je v primerjavi s Canonom nekoliko bolje delati z njim. Tokrat sta le Olympus in Nikon brez vmesnika za zunanjo bliskavico, t. i. »hot-shoe«.
Olympus Stylus 1
Nikon Coolpix P600
Aparati imajo vsi po vrsti veliko namenskih tipk oziroma kolesc, s katerimi olajšajo oziroma pohitrijo upravljanje aparata, po tem spominjajo na vstopne modele DSLR. Vsako podjetje ima seveda po svoje razporejene te tipke. Čeprav so razlike kar velike, se v praksi razmeroma hitro navadimo na vsako izmed razporeditev. Kljub majhnim razlikam je Sonyjev model kljub vsemu nekoliko pred konkurenco, saj ponuja koristen obroč okoli objektiva, s katerim lahko upravljamo zum, kot smo vajeni pri DSLRjih (s kolescem sicer še vedno le upravljamo vgrajeni motorček, torej ni neposreden kot pri DSLRjih). V podobnem duhu delujeta tipki Nikona in Olympusa, ki sta na strani objektiva, kjer lahko s palcem leve roke upravljamo zum. Resnici na ljubo sta obe rešitvi približno enako uporabni, a nam je obroček zaradi dolgoletne rabe DSLRjev nekoliko bolj pri srcu. Vsi aparati imajo sicer tudi klasično kolesce okoli sprožila.
Pred leti smo še tarnali nad počasnim izginjanjem okularjev, ki pa se jih ti aparati kljub vsemu še držijo. Okularji so seveda vsi digitalni, obenem pa so vsi po vrsti približno enako majhni in uporabni le v ožjih okoliščinah. Tistim, ki raje prisegajo na zaslon v okularju kot na večji zaslon na zadnji strani aparata, pa moramo pohvaliti Sonyjev model, saj ima edini pod okularjem tipalo, s katerim samodejno preklopi nanj, kot aparat prislonimo k očesu.
Zasloni so vsi enako veliki, po diagonali merijo tri palce. Pri kakovosti so razlike razmeroma majhne, barve so se nam zdele nekoliko pod povprečjem pri Nikonu, nadpovprečno dobre pa pri Canonu in Sonyju. Imata pa Canon in Nikon prednost v tem, da se njuna zaslona lahko vrtita okoli osi, kar je koristno pri fotografiranju pri nenavadnih kotih ter pri zajemu videa, ko imamo aparat na stativu. Sony ima vmesno rešitev, njegov zaslon lahko nagibamo navzgor in navzdol, Olympus in Panasonic pa imata povsem nepremičen zaslon. Morda kot zanimivost – nobeden izmed teh aparatov nima zaslona, občutljivega za dotik, priznamo pa, da tega nismo pogrešali.
Panasonic Lumix DMC-FZ72
Seveda je pri teh modelih najpomembnejši objektiv. Tu se po našem mnenju najbolje obnese Panasonic. Ima najširši objektiv, goriščnice se namreč začnejo pri zelo širokih 20 milimetrih. Sledi Canonov model z milimetrom več, preostali trije pa imajo vsi po še vedno povsem zadovoljivo širokih 24 milimetrov. Na drugi strani je najdaljši Nikonov model, ki seže do 1440 milimetrov, le malenkost za njim je Canon (1365 mm), preostali trije pa so izenačeni pri 1200 milimetrih. Kot smo omenili že v začetku, so te razlike manjše kot razlike pri širokem kotu, obenem pa so najdaljše goriščnice tudi manjkrat uporabljene.
Izpostaviti velja največje možne zaslonke objektivov. Tu se najbolje obneseta Panasonic in Sony, oba začneta pri F2,8 (seveda pri najširšem kotu). Panasonic se pri 1200 mm spusti na F5,9, Sony pa na F6,3. Dober je tudi Olympusov SP-100ee, ki začne pri F2,9 (in konča pri F6,5), Canon in Nikon pa sta pri tem nekoliko v zaostanku (Nikon od F3,3 naprej, Canon od F3,4). Objektivi s takimi razponi imajo seveda tudi kar nekaj popačenj, a jih podjetja programsko kar uspešno odstranjujejo. Po ostrini so razlike razmeroma majhne, če se res potrudimo, opazimo, da se najbolje obnese Sony, najslabše pa Nikon, a se to v normalnih okoliščinah (ogled slike na monitorju, razvijanje slike pri klasičnih velikostih) sploh ne opazi.
Med uporabo fotoaparatov je razmeroma velik krivec za zadovoljstvo, še bolj pa nezadovoljstvo, hitrost delovanja, to je tudi ena izmed največjih prednosti aparatov DSLR. Kompaktni aparati so sicer v zadnjih nekaj letih naredili kar preskok, so pa med modeli precejšnje razlike. Pri prvem vklopu se aparati dokaj podobno hitro prižgejo, še najhitrejši je Canon. Med upravljanjem, se pravi pri zajemu fotografije, pri sprehodu po menujih in podobno, so aparati praktično enakovredni, izjema je le Nikon, ki je za občutek počasnejši od drugih. Večje razlike so pri hitrosti ostrenja. Pri širokem kotu, kjer je sicer najlaže ostriti, so razlike najmanjše, a so v prednosti Panasonic, Sony in Olympus, Canon malenkost zaostaja, zadnji je Nikon. Razlike se pri večjih goriščnicah le še povečujejo, aparati ostanejo v enakem vrstnem redu. Pravzaprav so nas Panasonic, Sony in Olympus kar presenetili s hitrim in natančnim ostrenjem pri največjih goriščnicah, tudi v nekoliko slabših razmerah. Canon se obnese tako, kot bi pričakovali, Nikon pa ima kar nekaj težav, sploh v kombinaciji s temnejšimi razmerami večkrat povsem odpove (v primerih, ko kateri izmed prvih treh še brez težav izostri).
Sony CyberShot HX400v
V zadnjem letu ali dveh je tudi v fotoaparatih vedno bolj priljubljena brezžična povezava. Uporabniki namreč vedno več fotografiramo s telefoni, njihova poglavitna prednost je prav povezljivost, saj lahko posneto fotografijo v trenutku pošljemo po MMSu ali elektronski pošti, oziroma jo naložimo na kako spletno stran (Facebook, Instagram itd.). Telefoni so tudi pripravni za hitro osnovno obdelavo fotografij, saj je zanje na voljo kup različnih aplikacij, s katerimi lahko fotografije obrezujemo, jim spreminjamo barve in kontrast ter dodajamo filtre.
Izdelovalci so pri tem ubrali taktiko, da fotoaparati telefonom ne konkurirajo neposredno, temveč jih dopolnjujejo. Fotografije tako zajemamo na zmogljivem aparatu, za naknadno obdelavo in prenos pa poskrbi telefon. Žal nimajo vsi izmed preizkušenih vgrajene povezave WiFi – to manjka Panasonicovemu FZ72 in Olympusovemu SP-100ee.
O kakovosti fotografij je nadvse nehvaležno pisati, saj so aparati v določenih cenovnih okvirih zelo blizu drug drugemu – tudi tu je tako, vsaj pri osnovnih modelih. Šuma je razmeroma malo pri vseh, prvi opaznejši preskok je pri ISO 800. Podobno velja tudi za dinamični razpon. Pri višjih vrednostih so najboljši Canon, Sony in Panasonic, Olympus in Nikon pa za malenkost zaostajata. Pri Canonu in Panasonicu lahko fotografiramo v formatu RAW, to nam da še nekaj več ustvarjalnih možnosti pri naknadni obdelavi na računalniku. Se pa kljub temu opazi, da gre za manjša tipala kot pri DSLRjih, tako je tu obdelava podatkov RAW vendarle nekoliko bolj omejena.
Fujifilm FinePix HS50EXR
Odločitev o najboljšem izmed naštetih aparatov je bila presenetljivo težka. Najbolje sta se izkazala Panasonicov in Sonyjev model, ki sta po zmogljivostih resnično blizu drug drugemu. Razlika v ceni je na strani Panasonica, prav tako široki kot, zato pa ima Sony večje in udobnejše držalo, vgrajeno povezavo Wi-Fi in nagibni zaslon. Kot smo omenili že na začetku, velja Panasonic 299 evrov, Sony pa 385 evrov. Zlati Monitor si po našem mnenju zasluži Sony HX400v, a mu je Panasonic FZ72 res tesno za petami – tistim, ki jim je cena pomembnejša, ga vsekakor priporočamo.
Med preostalimi tremi pa ima vsak svoje prednosti in slabosti. Še najbolj všeč nam je bil Olympusov SP-100ee, ki stane zelo ugodnih 289 evrov, prinaša pa nadvse zanimiv in koristen sistem za pomoč pri ostrenju. Na koncu sta še Canon in Nikon. Prvi je zelo dober aparat z veliko funkcijami in zelo hiter pri vklopu in med rabo, a enostavno predrag glede na konkurenco – zanj pričakujejo 546 evrov. Nikonov model je cenejši, velja 340 evrov, a je obenem tudi najpočasnejši med preizkušenimi, tako pri rabi kot ostrenju.
Zmogljivi modeli
Poleg osnovnih modelov smo na preizkus uvrstili še zmogljivejše modele, ki so v zadnjem času spet vzbudili nekaj več zanimanja. Tu je pred časom naredil velik korak Sony, ki je v razmeroma majhna, kompaktna ohišja začel vgrajevati velika in zmogljiva tipala. Tako smo dobili žepni model RX100, kasneje še občutno zmogljivejši (in tudi dražji, saj velja kar slabih tri tisoč evrov) model RX1, a imata oba razmeroma malo zuma (RX1 ima celo fiksen objektiv). Podobna je zgodba pri modelu RX10, ki ima tipalo z diagonalo enega palca, ob tem pa odličen objektiv s fiksno zaslonko in širokim, zelo uporabnim razmerjem goriščnic.
Olympus Stylus 1
Tudi drugi izdelovalci imajo svoje zmogljive aparate z več zuma. Panasonic nam je poslal na preizkus model FZ1000, ta ima enako veliko tipalo kot prej omenjeni Sony (glede na enake ločljivost nas ne bi presenečalo, da nastaja v isti tovarni) in prav tako objektiv z odlično fiksno zaslonko. Nekoliko cenejša (in malenkost manj zmogljiva) pa sta še Olympusov Stylus 1, tega smo preizkusili že pred časom, ter Fujifilmov novi HS50 EXR. Ta dva bi po ceni sicer lahko uvrstili že skoraj med osnovne modele, a kljub temu presegata ta okvir.
Sonyjev RX10 in Panasonicov FZ1000 imata, kot rečeno, oba tipalo z diagonalo enega palca, oba premoreta dobrih 20 milijonov pik. Tipali sta po značilnostih šuma in dinamičnega razpona zelo, zelo podobni, seveda pa oba modela omogočata zajem fotografij RAW, s čimer dobimo še nekaj več zmogljivosti, tako pri boju proti šumu kot pri dinamičnem razponu. Tako kot cenejši modeli tudi tu velja, da sta tipali malenkost manj zmogljivi od trenutno aktualnih DSLRjev, a jima ne manjka veliko, brez težav premagata kak DSLRja (ali brezzrcalnik) starejšega letnika.
Olympusov Stylus 1 in Fujifilmov HS50 imata manjši tipali, po velikosti primerljivi s tistimi iz prej opisanih osnovnih modelov. To se pozna tudi pri šumu in dinamičnem razponu, kjer se oba modela sicer kar dobro obneseta, a kljub temu slabše od Sonyja in Panasonica.
Panasonic Lumix DMC-FZ72
Pri teh aparatih so se izdelovalci še bolj potrudili pri objektivih. Po našem mnenju je tu najboljši Sony, saj njegov objektiv pokriva goriščnice od 24 pa do 200 milimetrov, ob tem ima največjo vrednost zaslonke enako po vsej dolžini – odličnih F2,8. To je najbolj koristno na teleobmočju, saj omogoča, da zajamemo več svetlobe, posledično lahko fotografiramo pri nižjih časih (to pomeni ostrejšo sliko) ali pri nižji vrednosti ISO (s čimer dobimo manj šuma). V primerjavi z drugimi seže najmanj na teleobmočje, a se po našem mnenju odkupi z omenjeno zaslonko.
Panasonic začne podobno, konkretno pri 25 mm goriščne razdalje in pri zaslonki F2,8 na širokem delu, gre pa do 400 mm goriščnice pri zaslonki F4. Ponuja torej daljšo goriščnico od Sonyja ob slabši prepustnosti svetlobe. Sicer velja omeniti, da imajo tudi pri Panasonicu model s konstantno goriščnico, gre za FZ200, a ima ta manjše tipalo. Sledita še Olympus in Fujifilm, prvi ima objektiv, ki gre od 28 pa do 300 mm ob konstantni zaslonki F2,8, drugi pa od 24 mm vse do 1000 mm, tu gre največja zaslonka od F2,8 do F4 pri največji povečavi. Objektivi aparatov torej pokrivajo različne segmente, po čistem razponu je najboljši Fujifilm, sami pa bi raje izbrali Sony, saj je široka zaslonka po našem mnenju bolj koristna.
Ohišja so pri vseh teh aparatih izredno kakovostna, predstavljajo še korak naprej glede na osnovne modele. V praksi še močneje spominjajo na majhne DSLRje. Najboljše je po našem mnenju ohišje Sonyja, skupaj s Panasonicom sta najtežja in največja. Sony ima pred Panasonicom prednost pri malenkost boljšem držalu za desno roko. To je zelo dobro tudi pri Fujifilmu, ki je sicer malenkost manjši in lažji, a zaradi globokega držala res lepo sedi v roki. Olympus je ubral drugačno taktiko, njihov aparat je razmeroma majhen in lahek, na desni je držalo le nakazano. Tako gre sicer lažje v velik žep ali v torbo, za resnejše oziroma pogostejše fotografiranje pa je morda nekoliko manj pripraven.
Upravljanje aparatov je podobno kot pri osnovnih, na voljo je torej kar veliko tipk in kolesc. Ti modeli so nekoliko bližje DSLRjem, saj imajo vsi vsaj en vrtljiv obroč okoli objektiva. To se najbolje obnese pri Sonyju, saj ima poleg obroča za nadzor zuma tudi fizični obroč za nastavljanje zaslonke. Fujifilm ima dva gumirana obroča, enega za zum, drugega za ostrenje, seveda sta povezana prek elektronike, torej le posredno. Panasonic ima en obroč, a je ob njem drsnik, s katerim določamo njegovo namembnost (izbiramo med nadzorom goriščnice in ostranja); Olympus ima le en, tanjši obroč, ki mu lahko prek menuja nastavimo namembnost.
Sony RX10
Vsi štirje aparati imajo (seveda digitalni) okular. Ta je najboljši na Sonyju, tesno mu sledi Panasonic, Olympus in Fujifilm pa sta nekoliko slabša. Imajo pa vsi tipalo, ki ob prislonitvi aparata k očesu ugasne zaslon in vklopi okular. Aparati imajo vsi vmesnik za pritrditev zunanje bliskavice (t. i. »Hot Shoe«), Sony k temu dodaja še majhen zaslon stanja na zgornji strani. Na Fujifilmu in Panasonicu sta zaslona vrtljiva, Olympus in Sony omogočata le nagib navzgor in navzdol. Najboljši zaslon ima sicer Sony, ta ima tudi višjo ločljivost od drugih.
Na koncu se moramo seveda spotakniti še ob cene. Ti modeli so jasno dražji od prej opisanih osnovnih aparatov. Najdražji je Sonyjev RX10, za katerega želijo 839 evrov. Nič kaj bistveno cenejši ni Panasonicov FZ1000, velja 820 evrov. Fujifilm in Olympus sta pa že občutno cenejša, prvi stane 590 evrov, drugi pa 541 evrov. V tem segmentu smo se odločili, da tokrat ne podarimo nagrade zlati Monitor, saj so aparati preveč različni, za povrh pa imajo tudi večje prednosti in slabosti. Po našem mnenju je sicer najboljši Sony, a je tudi najdražji. Pri tem so tudi drugi aparati vsak zase zelo dobri in jih z veseljem priporočamo.
Zlati Monitor
Tokrat smo zlati Monitor podelili le v skupini osnovnih modelov z večjim razponom goriščnic, prislužil si ga je Sonyjev Cybershot HX400v. Aparat ponuja odlično kakovost slike in nadvse uporabne goriščnice ob hitrem delovanju in obilici funkcij. Ni najcenejši, a je njegova cena glede na ponujeno povsem razumljiva. Na drugem mestu je Panasonicov Lumix DMC-FZ72, ki se pohvali predvsem z odličnim razmerjem med zmogljivostmi in ceno. Pri dražjih modelih pa je odločitev bolj odvisna od uporabnika oziroma od njegovih želja (pa tudi znanja).