Objavljeno: 28.6.2011 | Avtor: Gašper Forjanič | Monitor Junij 2011

Na štiri oči

Poletje je tik pred vrati, z njim pa seveda višje temperature. Prihaja čas klimatskih naprav in hlajenja prostorov na najrazličnejše načine, še posebej takrat, ko vam dodatnih 350 W oddaja zgolj nova dvoprocesorska grafična karta. Pa naj bo zelena ali rdeča, preizkusili smo namreč obe.

Karta, sprašujete? V računalniškem žargonu beseda kartica ponavadi predstavlja kos tiskanine dolžine njenega vodila ali malo čez, ki jo zlahka držimo ob robu z dvema prstoma. Poskusite to z grafičnimi "karticami" najvišjega razreda, letnika 2006 in novejšimi. Ni lahko, se strinjate? Kakorkoli že, grafične kartice že nekaj časa niso več majhne in še najmanj ne lahke, na tokratnem preizkusu pa so to zgolj še potrdile.

Za zahtevne: Več na spletu

Iz borih dveh grafikonov bodo zahtevni bralci težko razbrali dejanske zmogljivosti grafičnih kartic, zato smo jih seveda naredili mnogo več. Zaradi pomanjkanja prostora v reviji jih lahko dobite na naslednji povezavi: www.monitor.si/6_graficne

Večna tekmeca na področju grafičnih procesorjev sta nam postregla z najmočnejšimi karticami zadnje generacije. Kot prvi je na trg vstopil AMD z modelom Radeon HD 6990, slab mesec zatem pa se mu je pridružil NVidiin Geforce GTX 590. Arhitekturno gledano ne gre za presežke, saj je dodatna moč, kot že nekaj generacij do zdaj, pridobljena "zgolj" z dodatnim procesorjem. In seveda dvojno količino pomnilnika GDDR5, ki ga je kar 4 GB na AMDju oz. 3GB na NVidii. Za oba izdelovalca je največji izziv visoka poraba električne energije in posledično pregrevanje, zato je pravilna zasnova hladilnega sistema še kako pomembna. Obe karti sta z velikanskim pomnilniškim prostorom primerni za "večzaslonsko" igralno izkušnjo, kjer AMD zavoljo Eyefinity tehnologije (do 6 monitorjev) dobi dodatne točke v primerjavi z NVidiio ("zgolj" 3) in jih zaradi kompleksnosti uporabe in nedostopnosti pretvornikov (Display Port na 2xDVI) na trgu spet nekaj izgubi. Zaradi še vedno trajajoče vsesplošne krize smo v Monitorju obe karti preizkusili po standardnem postopku, na vsakomur dostopni štiriindvajsetici. V FullHD ločljivosti seveda.

V AMDju so tokrat zopet postavili mejnike; z nakupom Radeona HD 6990 dobimo 31 cm dolgo in dober kilogram težko karto, ki se baha s 3200 pretočnimi procesorji (streaming processor, SP) s frekvenco 830 MHz, z omenjenimi 4 GB pomnilnika GDDR5 z efektivno frekvenco 5 GHz in dvema 8-pinskima konektorjema PEG. Uvodnih 350W je zdaj razumljivejših, kajne? Če smo natančnejši, je 375 W Anthilles, kodno ime omenjene karte, sestavljen iz dveh Cayman XT GPUjev, ki jih najdemo na najmočnejših enoprocesorskih karticah Radeon HD 6970, ki smo si jih ogledali pred nekaj meseci. Da osvežimo spomin; ti premorejo 96 enot za delo s teksturami in 32 enot ROP (Raster Operator), kar nam ob 880 MHz preklapljanju tranzistorjev vrne teoretičnih 2,7 TFLOPS procesorske moči. Ker imamo na rdeči velikanki dva podobna procesorja, lahko enostavno zapišemo krat dva. Vendar zgolj takrat, ko prestavimo BIOS stikalo poleg Crossfire vodila na sekundarni BIOS, ki zažene karto z višjimi frekvencami jedra in SPjev (880 MHz). Pri tem velja opomniti, da se značilnosti karte spremenijo tudi drugje; najbolj nam pade v oči kar 75 W višja poraba, ki je že nad uradno dovoljeno mejo s strani združenja PCI-SIG (2 x 150 W + 75 W). Dober napajalnik oz. switcher bo temu kos, vendar pomnite, da mora hladilni sistem ob morebitnem navijanju odvesti skorajda pol kilovata toplote. Tovarniška hladilna rešitev je zelo dobra, pravzaprav odlična. Pod obremenitvami se kljub navitim frekvencam GPU ni prebil čez 87° C, pri čemer smo pustili avtomatiki, da regulira obrate ventilatorja.Ta je sredinsko nameščen in tako delno odvaja topel zrak v notranjost ohišja, zato je dobro zračeno ohišje dobrodošlo. Ob vsem tem lahko omenimo še AMDjevo novost PowerTune, ki skrbi za najboljše razmerje med hitrostjo kartice in njeno največjo porabo ob polni obremenitvi (Thermal Design Power, TDP). S pomočjo aktivnega nadziranja temperatur, procesorske obremenitve in nastavljene željene vrednosti TDP gonilniki regulirajo obremenitev kartice glede na trenutno porabo. Uporabnik lahko zdaj prek Overdriva v gonilnikih nastavi poleg frekvenc tudi odmik od tovarniške vrednosti TDP v odstotkih (-20 % do +20 %). Slednje je uporabno predvsem za bolj natančno navijanje, oz. za čim nižjo porabo električne energije, kar pa se pri povprečni dvourni dnevni rabi ob polni obremenitvi ne pozna prav veliko (500 W PC stane tako dobrih 70 EUR na leto). Radeon se na zunaj baha s kar štirimi mini-DisplayPort in enim Dual-Link DVI konektorjem. Za dobrih 600 erov, kolikor hočejo trgovci zanjo, dobimo zraven še 3 adapterje mini-DP, dva na DVI in enega na HDMI.

Zdaj pa si oglejmo še drugo stran zgodbe. NVidia je z razvojem Fermija svoje privržence naučila potrpežljivosti, tiste neučakane pa prepustila konkurenci, torej AMDju. "Catch me if you can" se za AMD nadaljuje, saj "zeleni" še niso povsem na zeleni veji, čeprav so prodajni rezultati prenovljene (popravljene) generacije Fermi presenetljivo dobri. Bo Geforce GTX 590 dovolj hiter za prevzem prestižne krone najhitrejše karte na svetu?

Za koliko smo uspeli pohitriti testne grafične kartice:

Tabela z rezultati

NVidia se je, kot pionir dvoprocesorskih rešitev (z nakupom legendarnega 3Dfx), zadeve lotila na enak način kot doslej. Vzela je dva najhitrejša procesorja (GF110) in jih s pomočjo veznega čipa NF200 povezala v način SLI. Tako kot AMD, tudi NVidia ni izvajala fizičnih posegov na samem grafičnem procesorju, tako da smo pri GTX 590 priča dvema polnokrvnima GF110, ki jih najdemo na njihovi najhitrejši enoprocesorski karti GTX 580. Seveda ni šlo brez upočasnitve vseh 6,4 milijard tranzistorjev, ki preklapljajo pod sicer ogromnim dvodelnim hladilnim sistemom. Frekvenco GPUja so tako zmanjšali s 772 MHz na 607 MHz in posledično tudi delovno frekvenco vseh 1024 CUDA jeder (oz. pretočnih procesorjev) s 1544 MHz na 1215 MHz, kar je enako starejšemu modelu GTX 470. Oba GPUja skupaj tako razporejata s 96 enotami ROP in 128 enotami za delo s teksturami. Na zunaj je novi Geforce v primerjavi z Radeonom krajši za slabe 3 cm, bistveno pa se razlikuje tudi v izhodnih konektorjih, kjer bomo našli tri Dual-Link DVI konektorje in enega mini-HDMI. Nvidia, kot kaže, še ni preklopila na novodobni DisplayPort, kar je po eni strani razumljivo, saj je tržni delež teh zaslonov zaenkrat še vedno v manjšini.

Rezultati

Karti smo preizkusili v našem izbranem naboru 3D aplikacij in jim ob bok za primerjavo dodali še najmočnejše enoprocesorske modele. Vsi preizkusi so bili opravljeni z izklopljenim pospeševanjem fizike na NVidia karticah (CPU mode), pri ločljivosti 1920 × 1200 pik in z vsemi grafičnimi podrobnostmi, nastavljenimi na najvišjo stopnjo (4x oz. 8x AA, 16x AF). Več grafikonov z rezultati je na voljo na naši spletni strani (www.monitor.si/6_graficne). Zmagovalca bomo tokrat težko razglasili, saj oba ponujata zelo podobne zmogljivosti, ki pa se na zunaj izkažejo enkrat enemu in drugič drugemu v prid. Če si slučajno lastite več kot tri monitorje, bo izbira Radeona na mestu. V nasprotnem primeru pa vzemite cenejšega, če ga sploh dobite. Dobavljivost je skorajda nična, edinega Radeona v Sloveniji pa smo dobili na izposojo v podjetju Bit, računalniško inženirstvo (www.sestavi.si), medtem ko smo Geforca dobili že skoraj na črno.