Na takojšnji zvezi
Za nekatere tehnologije se zdi, da sicer so na voljo, a nekje v ozadju čakajo, da jih nekdo "odkrije". Trgovine z digitalno glasbo in mali žepni predvajalniki na primer so bili na voljo že precej časa, a v zavest širše javnosti so prišli šele, ko je Apple naredil prvi iPod in odprl internetno trgovino iTunes. Podobno se utegne zgoditi tudi s takojšnjim sporočanjem in internetno telefonijo, ki ju je nedavno "odkril" Google. A pojdimo lepo po vrsti.
Na začetku je bila e-pošta, stara mama vseh oblik internetnega komuniciranja. Potem so v osemdesetih letih nastali programi, ki so omogočali digitalni pisni klepet in bili videti kot nekakšna e-pošta v živo. V omrežju Bitnet so na primer uporabniki uporabljali Bitnet Relay Chat, ki je leta 1988 navdihnil Finca Jarkka "WiZ" Oikarinena, da je napisal Internet Relay Chat ali, kratko, IRC.
IRC je v naslednjih letih postal neznansko priljubljen način skupinske internetne komunikacije in še danes mnogi vsak dan zapravijo ure in ure za ircanje, kakor po domače pravimo takemu internetnemu čveku. IRC sicer lahko uporabljamo tudi za bolj ali manj zasebni klepet v dvoje, a načeloma je namenjen skupinskim pogovorom. Oziroma dopisovanju, kajti pri IRC se še vedno pogovarjamo samo ob pomoči tipkovnice.
IRC je nastal v času, ko je bila večina zasebnih uporabnikov interneta vanj priključena samo občasno, zato se je velikokrat zgodilo, da so se prijatelji najprej poklicali po telefonu in se zmenili, da se dobijo na tem ali onem klepetalnem kanalu. A prav dolgo ni bilo treba čakati, da je nekdo križal internetni klepet in telefonsko povezovanje udeležencev. Rodilo se je takojšnje sporočanje (instant messaging).
ICQ
Praobliko takojšnjega sporočanje so že v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja poznali na velikih računalnikih, zlasti z operacijskim sistemom Unix. S programi, kakršen je bil na primer talk, so si med seboj v živo dopisovali uporabniki, trenutno priključeni na osrednji računalnik. Kasneje so te programe sicer priredili tudi za rabo v internetu, a bi verjetno še dolgo ostali znani samo raziskovalcem, inženirjem in drugim uporabnikom velikih računalnikov z Unixom, če se sredi devetdesetih let pet mladih Izraelcev ne bi domislilo, da so tudi široke internetne množice zrele za tako komunikacijo.
V okviru podjetja Mirabilis so napisali protokol za takojšnje sporočanje in odjemni program ICQ, ga novembra 1996 objavili na svoji spletni strani in že v nekaj mesecih doživeli neverjeten uspeh. Ime programa je besedna igra in se izgovarja kot I Seek You (iščem te). Program namreč deluje tako, da sogovornika najprej pokličemo, potem pa se z njim v živo pogovarjamo. Natanko tako torej kot pri telefoniranju, le da pri ICQ ne govorimo, temveč pišemo. Oziroma "nismo govorili", kajti v naslednjih letih so dopisovanju v živo dodali tudi zvok in nato še video.
Pri internetnih komunikacijah se v vsakem primeru po omrežju prenašajo internetni podatkovni paketki in prav vseeno je, kaj je pravzaprav v njih. Besedilo seveda zasede veliko manj prostora in za kolikor toliko tekoč prenos govora, da o videu niti ne govorimo, sta bila potrebna dva koraka - hitre internetne povezave in učinkoviti postopki za stiskanje zvoka in slike.
Takojšnje sporočanje se od telefoniranja razlikuje še po eni zanimivi lastnosti. Še preden koga pokličemo, pogledamo, ali je trenutno sploh navzoč. Na seznamu priljubljenih uporabnikov - v žargonu takojšnjega sporočanja jim pravijo buddies ali, po naše, prijateljčki - namreč vidimo, ali so trenutno priključeni v internet in ali so sploh razpoloženi za klepet. Svoj trenutni status, kakor ga vidijo drugi, lahko namreč sami določimo in, recimo, označimo, da ne želimo, da bi nas motili, ali pa da, po drugi strani, komaj čakamo, da nas kdo pokliče.
Podjetje Mirabilis je skupaj s programom ICQ že leta 1998 kupil internetni velikan AOL (America OnLine). Do danes je program ICQ doživel že številne dopolnitve, se nekje vmes ločil na zahtevnejšim uporabnikom namenjeni ICQ Pro in manj zahtevnim in mlajšim uporabnikom namenjeni ICQ Lite. Prvega že nekaj časa ne razvijajo več, drugi pa je februarja letos postal ICQ 5.
Poleg "uradnega" programa so na voljo tudi neodvisni takojšnji sporočilniki, s katerimi lahko kličemo in se pogovarjamo z uporabniki ICQ. Nekateri podpirajo samo omrežni protokol Oscar (tega poleg ICQ uporablja še podoben program za takojšnje sporočanje AIM, ki je prav tako v lasti AOL), nekateri pa podpirajo tudi druge protokole, poleg AOLovega še Microsoftovega, Yahoojevega ... ICQ namreč ni bil dolgo edini progam za takojšnje sporočanje.
Takojšnje sporočilo
Izraz takojšnje sporočilo (instant message) je nastal že vrsto let pred prvim takim programom. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja ga je prvi uporabil pisatelj Paul Myron Anthony Linebarger (1913-1966), ki je v eni od svojih znanstveno-fantastičnih povesti - pisal jih je pod psevdonimom Cordwainer Smith - tako imenoval sporočila, poslana z nadsvetlobno hitrostjo. Pozneje so ime za svoj fanzin povzeli člani združenja ljubiteljev znanstvene fantastike iz Nove Anglije. Med njimi je bilo sicer veliko računalniških navdušencev, vendar se ne ve, ali so se pozneje pri imenovanju računalniške različice zgledovali po nadsvetlobno hitrih sporočilih ali pa je enako ime le naključno.
AIM
America OnLine je bil v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja največji ameriški ponudnik interneta, še posebej po prevzemu CompuServa, svojim uporabnikom pa je ponujal številne storitve, ki so bile dostopne samo njim. Med njimi je bilo tudi takojšnje sporočanje, pa čeprav se takrat še ni tako imenovalo, temveč so mu rekli enostavno klepet (chat). Nekaj let je bil AOLov klepet izključno interna storitev, potem pa so leta 1997 po vzoru takrat čedalje bolj priljubljenega ICQ naredili AIM (AOL Instant Messenger), ki je omogočal tudi takojšnje sporočanje z drugimi kiberščaki, ne zgolj med uporabniki AOLa. Kljub temu je AIM še vedno najbolj priljubljen prav med uporabniki AOLa oziroma v Združenih državah nasploh, v naših krajih pa se po priljubljenosti nikoli ni mogel kosati z ICQ in Microsoftovim takojšnjim sporočilnikom.
NetMeeting
www.microsoft.com/windows/netmeeting/
Takojšnje sporočanje je bilo sprva samo besedilno, a že kmalu je Microsoft kot dodatek Oknom 95 izdal program NetMeeting, ki je omogočal primerno opremljenim uporabnikom tudi čisto pravi pogovor. Leta 1998 je v različici 2.0 dodal tudi zmožnost neposrednega prenosa videa.
NetMeeting seveda ni bil prvi program, ki je omogočal neposreden prenos zvoka in videa, a do takrat so bili programi za videokonference (tako so se namreč ti programi imenovali v časih, ko se o internetni telefoniji, vsaj prav naglas, sploh še ni govorilo) praviloma razmeroma dragi tržni programi.
NetMeeting je bilo mogoče uporabljati na dva načina. Z njim smo lahko poklicali katerikoli internetni naslov (IP) in če je imel tudi klicani pognan NetMeeting, je ta zazvonil. Klicani je nato klic sprejel, povezava je bila vzpostavljena in klepet se je lahko začel. Poleg tega so nastali tudi številni javni strežniki ILS (Internet Locator Server), nekakšni videokonferenčni imeniki z naslovi številnih uporabnikov NetMeetinga.
Kakovost zvoka in še posebno videa je bila seveda odvisna od širine internetne povezave in ker po domovih tudi v bolj razvitih delih sveta tiste čase širokopasovne povezave še niso bile ravno razširjene, kakšnega prav posebnega odmeva program ni doživel. Zdi se, da je bil NetMeeting še najbolj razširjen med ekshibicionisti, voajerji, internetnimi svingerji in različnimi drugimi ljubitelji (in ponudniki) takega in drugačnega seksa.
Pa še precej hroščat je bil za povrh in Microsoft se ga je kmalu po tem, ko je leta 1999 izdal še tretjo različico, bolj ali manj odrekel in začel razvijati svojo različico takojšnjega sporočilnika, MSN Messanger. Kljub temu je NetMeeting do dandanes ostal v Oknih XP in čeprav ga na seznamu vgrajenih programov sploh ni več, ga lahko poženete z ukazom conf, ki ga vpišete v zagonsko vrstico (Run).
Pogled na javne strežnike ILS (seznam najdete na naslovu /www.netmeetinghq.com) nam razkrije, da NetMeeting sicer še ni čisto pozabljen, a verjetno ne bi bilo nič narobe, tudi če bi bil.
ICUII
www.icuii.com
Eden prvih programov, ki so združevali takojšnje sporočanje in videokonferenčne zmožnosti, je bil ICUII. Nenavadno ime moramo prebrati kot I See You Too, avtorji pa so se nedvomno zgledovali po ICQ in hoteli povedati, da se lahko z njihovim programom tudi vidimo.
ICUII je do danes prilezel do različice 7.6, podpira izmenjavo takojšnjih sporočil z drugimi velikimi sporočilniki, ni pa brezplačen. Kot enega že vrsto let najbolj priljubljenih preizkusnih programov ga sicer lahko brezplačno preizkusimo, potem pa od uporabnikov pričakujejo 50 zelencev.
MSN Messenger
Microsoft je torej kmalu ugotovil, da NetMeeting ni tisto, kar bi rad imel, in po vzoru ICQ in AOLovega AIM je leta 1999 naredil svoj program za takojšnje sporočanje MSN Messenger. Z AIM je bil sprva celo združljiv, a so v America OnLine hitro poskrbeli, da jim Microsoft ne bi hodil v zelje, in dosegli, da so v naslednjih različicah umaknili podporo njihovemu protokolu za takojšnje sporočanje. Medsebojna nezdružljivost različnih protokolov je pravzaprav še vedno bržkone največja ovira, da takojšnje sporočanje kljub vsemu še ni splošno uveljavljena internetna storitev.
Kakorkoli že, z drugo različico je leta 2000 MSN Messenger postal združljiv z Net2Phone, enim prvih ponudnikov internetne telefonije (VoIP). Do danes so programu, ki je medtem prišel že do različice 7.5, dodali še številne druge zmožnosti. Uporabniki lahko za klepet uporabljajo bodisi tipkovnico ali mikrofon, če imajo na računalnik priključeno še videokamero, pa se lahko tudi vidijo. Pri dopisovanju lahko uporabljajo animirane smeške, si izmenjujejo fotografije ali katerekoli druge datoteke, lahko pa se tudi igrajo, saj je na voljo pet igric.
Za razliko od večine drugih takojšnjih sporočilnikov lahko MSN Messenger uporabljamo tudi v slovenščini. Uporabniki morajo imeti Microsoftov "potni list" (passport), ki ga uporabniki Hotmailovega e-poštnega naslova že imajo, drugi pa se morajo brezplačno registrirati.
Windows Messenger
Pri Microsoftu so poskrbeli za rahlo zmešnjavo s še enim programom za takojšnje sporočanje, Windows Messengerjem, ki so ga vgradili v Okna XP, Pisarno in še nekatere druge svoje programe. Marsikateri uporabnik sploh ne ve, da sta to pravzaprav dva različna programa, še posebej, ker si nista zelo podobna samo po zmogljivostih, temveč tudi na videz.
Windows Messenger za razliko od MSN Messengerja poleg Microsoftovega protokola .NET Messenger Service podpira tudi odprti protokol za takojšnje sporočanje SIMPLE, po drugi strani pa ne omogoča nekaterih zabavnejših možnosti, na primer omrežnih igric. Ali z drugimi besedami - Windows Messenger je resnejši program za takojšnje sporočanje (in videokonference), MSN Messenger pa nekoliko zabavnejši in, vsaj tako si menda predstavljajo pri Microsoftu, namenjen mlajšim uporabnikom, tistim, ki sicer pogosteje uporabljajo ICQ. In medtem ko Windows Messenger najverjetneje že imate v računalniku, saj ga že nekaj časa prilagajo Oknom, morate po MSN Messenger na Microsoftovo spletno stran.
Internetni telefoni
Za internetno telefonijo smo sprva potrebovali z zvočnikom in mikrofonom opremljen in v internet priključen računalnik, že nekaj časa pa so na voljo tudi različni internetni telefoni. Enostavnejši so tisti, ki jih moramo priključiti na računalnik in nam torej nadomestijo zvočnik in mikrofon ter nekoliko poenostavijo internetno telefoniranje. Tako telefonsko slušalko na primer izdelujejo posebej za uporabnike Skypa. Poleg tega pa poznamo tudi samostojne internetne telefone, ki jih priključimo neposredno na širokopasovni internetni priključek in delujejo tudi brez računalnika. Enega zanimivejših modelov, ki omogoča tudi videotelefonijo, je na nedavnem sejmu zabavne elektronike IFA v Berlinu predstavil Philips.
Yahoo! Messenger
Yahoo seveda ni hotel zaostajati in njegov prispevek k takojšnjemu sporočanju je Yahoo! Messenger. Prav dosti se od drugih treh velikih, ICQ, AIM in MSN, ne razlikuje, čeprav bi seveda tisti, ki nanj prisegajo, znali našteti vrsto prednosti. Uporabniški vmesnik oziroma okno sporočilnika lahko na primer (do določene mere) prilagodimo svojemu okusu. Omogoča tudi rabo po meri narejenih avatarjev, podob, ki predstavljajo posameznega uporabnika. Podobno kakor drugi takojšnji sporočilniki tudi Yahoojev podpira zvočno povezavo, video in v navezi z ustreznim ponudnikom tudi pravo internetno telefonijo.
Za Yahoojev takojšnji sporočilnik se najpogosteje odločajo uporabniki Yahoojeve e-pošte in redni obiskovalci njihovih spletnih dveri, drugače pa si pogačo takojšnjega sporočanja nekako enakovredno deli z drugimi velikimi sporočilniki.
VoIP
Voice over IP bi dobesedno prevedli kot glas prek internetnega protokola in načeloma pomeni vsak neposredni prenos zvoka v internetu, tudi tistega s programi za takojšnje sporočanje. Vendar s to kratico dandanes najpogosteje označujejo samo internetno telefonijo. Tudi internetna telefonija je nekoliko raztegljiv pojem, praviloma pa z njo označujemo tiste oblike zvočne komunikacije, ki povezuje internetno in klasično telefonsko omrežje.
Internetna telefonija ima v primerjavi s klasično vrsto prednosti, najpomembnejša pa je nedvomno cena. Dokler se pogovarjata dva ali v konferenčni zvezi tudi več v internet priključenih uporabnikov, je internetni telefonski pogovor načeloma brezplačen (oziroma je cena pač všteta v ceno internetne naročnine), ko želimo poklicati klasično telefonsko številko, pa seveda ne več in brez računa pri tem ali onem ponudniku internetne telefonije ne gre. Teh je tudi pri nas čedalje več, a podrobneje se bomo z njimi ukvarjali kdaj drugič.
Google Talk
Takojšnje sporočanje postaja čedalje bolj priljubljeno, saj naj bi doslej ta ali oni program za takojšnje sporočanje preneslo v svoj računalnik že več kot 800 milijonov uporabnikov. Dejanskih uporabnikov je sicer nekako desetkrat manj, a številka je kljub temu vredna vsega spoštovanja. In če se v internetu dogaja kaj pomembnega, se nekako spodobi, da je zraven tudi Google.
24. avgusta letos je bil tako deležen precejšnje pozornosti njihov prihod na področje takojšnjega sporočanja in internetne telefonije. Google Talk je, podobno kakor Gmail, še v poskusnem obdobju delovanja. Kakor vsi drugi podobni programi je brezplačen, vendar ga ne morete kar tako sneti s spletne strani in začeti uporabljati. Snamete ga pravzaprav celo lahko, a če ga hočete tudi uporabljati, morate imeti Gmailov e-naslov, tega pa še vedno lahko dobite le, če vas povabi eden od uporabnikov. Toda povabila naj ne bi bilo težko dobiti, saj jih lahko trenutno vsak uporabnik razdeli kar po sto.
Kakorkoli že, pri Googlu niso odkrivali tople vode in njihov Talk se ne loči prav dosti od drugih takojšnjih sporočilnikov. V skladu z Googlovim pogledom na svet je kvečjemu nekoliko bolj špartansko oblikovan, brez nepotrebnih dodatkov in okraskov. To bo zaradi preglednosti in enostavnosti seveda marsikomu všeč.
Pri Googlu se k sreči niso odločili za še en z drugimi seveda nezdružljiv protokol za takojšnje sporočanje, temveč so raje posvojili odprti protokol Jabber, ki ga podpirajo tudi številni manjši programi za takojšnje sporočanje. Ker je Google Talk zaenkrat še v preizkusnem obdobju delovanja in vezan na uporabnike Gmaila, je seveda še prezgodaj napovedovati, kakšen vpliv bo imel na sicer velik, a razdrobljen in med seboj precej nepovezan svet takojšnjega sporočanja.
Z Google Talk se zaenkrat lahko pogovarjajo samo uporabniki računalnikov, pri Googlu pa za bližnjo prihodnost napovedujejo povezavo z največjimi ponudniki internetne telefonije in si nedvomno obetajo, da bo Google Talk postal za takojšnje sporočanje in internetno telefonijo to, kar je Google za internetno iskanje.
Težave s klici v sili
V Združenih državah klice v sili na številko 911 jemljejo zelo resno, zato imajo ponudniki internetne telefonije z njo rahle težave. Ko namreč številko 911 pokličemo z navadnega (ali prenosnega) telefona, operater takoj ve, od kod kličemo, in lahko pošlje policijo ali reševalce, tudi če mu ne uspemo ali znamo povedati, kje pravzaprav smo. Če številko 911 pokličemo z računalnika ali internetnega telefona, pa lahko kraj, od koder kličemo, ostane neznan. Zaradi tega so morali vsi ameriški ponudniki internetne telefonije svojih približno poldrugi milijon uporabnikov do konca letošnjega septembra ne samo opozoriti, temveč od njih tudi dobiti potrdilo, da se tega zavedajo, in tiste, ki tega niso storili, odklopiti. Pri nas se zaenkrat s takimi malenkostmi še ne ukvarjajo.
Skype
Sodobni programi za takojšnje sporočanje sicer vsi omogočajo tudi zvočno in nekateri celo video povezavo, kljub temu pa med uporabniki še vedno prevladuje dopisovanje. Nicklas Zennström in Janus Friis, prej bolj znana kot avtorja programa za izmenjavo datotek KaZaA, pa sta sklenila, da se s tipkanjem ne bosta več ukvarjala, in naredila Skype (kar se izgovori kot skajp), prvi brezplačni in splošno uporabni program za internetno telefonijo.
Skype se od večine drugih programov za internetno telefonijo loči po tem, da ni vezan na določen strežnik (oziroma ponudnika), temveč deluje po načelu neposredne povezave med dvema računalnikoma, torej p2p (peer-to-peer).
Skype je začel poskusno delovati konec avgusta 2003 in od takrat je program v svoj računalnik presnelo že dobrih 166 milijonov uporabnikov. Število dejanskih uporabnikov je seveda precej manjše - trenutno naj bi jih bilo okoli 4 milijone. V osnovni (brezplačni) različici je Skype namenjen pogovorom med uporabniki programa, z dodatnimi tržnimi storitvami pa omogoča tudi povezavo s klasičnim telefonskim omrežjem.
SkypeOut omogoča klice iz računalnika na katerokoli telefonsko številko, storitev SkypeIn pa omogoča, da uporabniki dobijo telefonsko številko, na katero je iz klasičnega telefonskega omrežja dosegljiv njihov računalniški telefon. Vendar pri tem hitro naletimo na krajevne omejitve. Trenutno namreč lahko s Skype klasični telefon v popolnosti nadomestimo le v Združenih državah, Veliki Britaniji, Hongkongu, Franciji, na Danskem, Finskem, Švedskem in Poljskem.
Uporabniki Skypa se pri nas torej še vedno lahko pogovarjajo le s tistimi, ki so priključeni v internet, po drugi strani pa ima razen kakšne stare tete v Argentini že tako rekoč vsakdo v internet priključen PC in če si omisli še Skype (ali pa seveda katerega od prej opisanih programov za takojšnje sporočanje), lahko hitro pozabimo na drage mednarodne telefonske impulze.
Kakovost "telefonskega" pogovora po internetnih povezavah je načeloma dobra in kakovost zvoka je v idealnih razmerah celo boljša kakor z navadnim telefonom. Vendar se ne tako zelo redko zgodi, da pogoji niso ravno idealni, zato se lahko kakovost zvoka poslabša. Včasih se pojavi tudi do nekajsekunden zamik ali odmev, v najslabšem primeru pa se začne zvok "zatikati" ali pride do občasnih izpadov. A večinoma je pogovor vendarle povsem razumljiv.
Skype so nedavno za 2,6 milijard dolarjev kupili pri eBayu in mimogrede dosedanjim lastnikom oziroma delničarjem obljubili še poldrugo milijardo nagrade, če bodo do leta 2008 izpolnili zastavljene cilje.
Gizmo
www.gizmoproject.com
Skype ni edini brezplačni program za (računalniško) internetno telefonijo. Mnenja o prednosti tega ali onega programa so deljena. Gizmo je morda na pogled videti lepši in ima nekaj več možnosti vgrajenih že v brezplačni različici, po drugi strani pa je manj razširjen in tudi "podaljšek" v klasično telefonsko omrežje je dražji.
Jabber
Omenili smo že, da je ena od pomembnih ovir za še večjo priljubljenost oziroma uporabnost takojšnjega sporočanja razdrobljenost. AOL, Yahoo in Microsoft navijajo vsak za svoj protokol in njihovi uporabniki si med seboj ne morejo pošiljati takojšnjih sporočil, vsaj ne enostavno. Zaradi tega mnogi rešitev vidijo v odprtem protokolu Jabber, ki ni vezan na določen program za takojšnje sporočanje, temveč ga lahko uporablja kdorkoli.
Jabber deluje od leta 2000, doslej pa so napisali že nekaj deset z njim združljivih programov za tako rekoč vse trenutno uporabljane operacijske sisteme, skupaj s tistimi za žepne računalnike in prenosne telefone.
Za razliko od drugih protokolov omogoča tudi izmenjavo pošiljanja z drugimi protokoli, pa še marsikatero drugo prednost ima, vendar je doslej ves čas nekoliko zaostajal za največjimi. Večji pospešek si pri Jabberju obetajo, odkar se je za njihov protokol odločil Google.
Trenutni sporočilniki v številkah
Lastniki programov za trenutno sporočajo se pogosto hvalijo s stomilijonskimi številkami. ICQ naj bi na primer doslej v devetih letih v svoje računalnike namestilo že več kot 300 milijonov uporabnikov, a velika večina z njim ni nikoli poslala niti enega takojšnjega sporočila, pa tudi med tistimi, ki so ga uporabljali, ga je marsikdo opustil ali pa morda presedlal k tekmecem.
Zato so zanimive številke, ki so jih konec avgusta objavili pri comScore (www.comscore.com) o številu uporabnikov posameznih programov letošnjega julija . Največji kos pogače so si zaenkrat odrezali pri AOLu, saj je AIM in ICQ uporabilo skupaj približno 56 milijonov uporabnikov, od tega skoraj polovica naročnikov AOL. Microsoftov sporočilnik na drugem mestu z dobrimi 23 milijoni že kar precej zaostaja, Yahoo! Messenger pa redno uporablja dobrih 21 milijonov kiberščakov. Na četrtem mestu so z 10 milijoni uporabniki programov, ki podpirajo protokol Jabber, številka pa še ne zajema uporabnikov Google Talka.
Trillian
Gordijski vozel različnih in med seboj bolj ali manj nezdružljivih sistemov za trenutno sporočanje lahko uporabniki presekajo z enim od programov, ki podpirajo različne protokole. Med njimi je verjetno najbolj znan Trillian. Ime je dobil po liku iz kultne Adamsove trilogije v petih delih Štoparski vodnik po galaksiji, v Cerulea Studios pa so ga naredili leta 2000, sprva le kot skromen program za internetni klepet IRC. Od takrat je zrasel v zelo zmogljiv program za takojšnje sporočanje, katerega največja prednost je podpora različnim protokolom.
Z njim lahko komuniciramo z uporabniki tako rekoč vseh drugih programov oziroma sistemov za takojšnje sporočanje. Na seznamu so ICQ, AIM, Yahoo! Messenger, MSN Messenger, Jabber, Skype, IRC in še nekateri drugi. Uporabimo ga lahko tudi kot bralnik RSS, z drugimi uporabniki igramo šah ali damo, pa še kakšna malenkost bi se našla.
Programi za takojšnje sporočanje
Poleg programov, ki smo jih omenili v tem prispevku, poznamo še številne druge programe za takojšnje sporočanje. Na Kitajskem je na primer najbolj priljubljen program QQ (www.qq.com). Podrobnejši seznam takojšnjih sporočilnikov najdete na naslovu en.wikipedia.org/wiki/List_of_instant_messengers, za najbolj nestrpne pa so tule še naslovi nekaterih najbolj priljubljenih.
Gaim: gaim.sourceforge.net
IM2: www.im2.com
Adium (za mac): www.adiumx.com
iChat (za mac): www.apple.com/macosx/features/ichat/
Yamigo (za prenosne telefone): ww.yamigo.com