Na zahodu nič novega
Monitor in televizor sta, pa naj strokovnjaki še tako mrščijo obrvi, vsaj sorodnika. Pot skozi tehnično zgodovino ju je zdaj ločevala in potem spet združevala. Že v času prvih hišnih računalnikov so očetje bentili, ker jim je ogled nedeljske nogometne tekme redno onemogočala mladež, ki si je, pogosto na tleh pred družinskim televizorjem, z igranjem iger pridobivala dioptrijo in krivila hrbtenico.
Ko so ločljivosti in frekvence računalnikov postale previsoke, sta napravi spet šli vsaka svojo pot; očetje, pedagogi in ortopedi so si lahko vsaj malo oddahnili. Monitor in delovna miza sta, kar zadeva zdravje, vendarle nekoliko bolj prijazni napravi.
Danes v trgovinah spet ponujajo hibridne zaslone LCD, ki rabijo tako kot pregledovalniki tabel in besedil kakor tudi za prikazovanje tv sporeda, na drugi strani pa tv kartice s številnimi vhodi omogočajo prikaz najrazličnejših signalov na računalniškem monitorju. Tehnologiji, ki ju ločujejo krepka desetletja, hodita z roko v roki in med tem preizkusom nas je vsakič znova nasmejala podoba preizkusnega računalnika, v katerega je bila vtaknjena kakih 20 let stara Gorenjeva sobna antena.
A entuziasti so že od samega začetka razmišljali, kako bi kup avdio-video komponent, ki so se z leti nabrale v regalu dnevne sobe, združili pod eno streho: v računalniku, ki bo ob pomoči namenskih komponent prevzel naloge predvajanja, snemanja in nato tudi urejanja glasbe in videa. HTPC je postala kratica za Home Theatre PCje.
Leadtekov predvajalnik je videti preprost, a videz vara ...
Zlati Monitor
Naslov članka gotovo zahteva razlago in zapisali jo bomo tukaj. Skratka, kartice, ki so veljale za najboljše poleti 2005, so pri vrhu še danes. Atijev Sapphire 550 Pro bi si zlati Monitor med karticami PCI prav lahko prislužil tudi tokrat, a so ga očitno nekoliko prehiteli čas in spremembe v operacijskem sistemu Windows XP. Titulo smo mu odrekli prav zaradi težav, ki jih je povzročal pri zajemanju in predvajanju slike. Nato smo preskočili v drugo skrajnost in se postavili v vlogo nezahtevnega uporabnika, ki za kar najmanj denarja potrebuje napravico za gledanje televizije in nič več. Kriteriju ustreza Lifeview FlyTV Platinum, ki za 32 evrov ponuja strojno kodiranje vseh treh kodekov MPEG, ima vse standardne vhode, radio in teletekst. Če računamo, da uporabnik sčasoma usvoji tudi manj pregledne in dojemljive uporabniške vmesnike (kakršen je FlyTVjev), bo z nakupom te kartice dobil prav vse, kar imajo veliki. Vendar pa ta kartica ponuja res obupno zajemanje tako statičnih slik kot videa, zato je v celoti vendarle ne moremo priporočiti.
Med izvedenkami USB je skorajda brez konkurence najboljši Hauppaugeov WinTV PVR USB2. Tesno mu sledi Leadtekov Walkie TV Lite, a je Hauppauge preprosto na vseh področjih za malenkost boljši. Občudovali smo kakovostno sliko, tako prikazano kot zajeto, nizko obremenitev procesorja ter - spet - grajali nepregleden uporabniški vmesnik in se zgražali nad nemogočo namestitvijo, ki na nekaterih računalnikih sploh ne deluje.
Skratka, videti je, da so tv kartice v zadnjem času toliko v zatonu, da jih izdelovalci niti z gonilniki ne obnavljajo več. Zato po našem mnenju prav nobena ni vredna zlatega Monitorja.
... tudi nastavitve so vse prej kot namenjene povprečnemu uporabniku.
Prva leta
Prve tv kartice so v naša ohišja prišle že krepko desetletje nazaj, a so bile do pred nekaj leti le nekakšna demonstracija, kaj vse bo nekoč zmogel hišni PC. Izpolnile so željo uporabnika po tem, da bi v PC preprosto vtaknil antenski kabel in nato spremljal televizijski program tudi na računalniškem zaslonu in, bolj za silo, se je priljubljeno oddajo dalo tudi posneti. Toda signal PAL, ki je v rabi pri nas in je, mimogrede, 44 let stara pogruntavščina, prikazuje 25 sličic na sekundo v ločljivosti 756 x 576 pik; vemo, da je bil še pred nekaj leti za povprečne računalnike prevelik zalogaj.
Zato je bilo sprva za resno delo, za zanesljive in kolikor toliko kakovostne posnetke treba poseči po namenski napravi, t. i. set top boxu. Tako je leta 1999 v dnevne sobe po ZDA prišel TiVo. Set-top box z daljincem in preprostimi menuji in PVR ali Personal video recording je za nekatere postal način gledanja televizije. Program gledaš, ko imaš čas, nadležne oglase preprosto preskočiš. To je namreč omogočala funkcija time-shifting oziroma časovni zamik. Milijonski marketinški dobički nekaterih najbolj gledanih oddaj, od katerih je precej odvisna celotna industrija, so postali ogroženi. Zadevo so vročično reševali oglaševalci, televizijci in vlade, gledalci TiVa pa so v nekem obdobju poskusno dobivali celo prikazne (pop-up) oglase, ki jih sicer poznamo iz spleta. V kapitalistično praktičnem Singapuru pa je škatlica prav zaradi možnosti časovnega zamika preprosto prepovedana.
Hauppauge WinTV PVR PCI bi se zagotovo uvrstil visoko, a tole je vse, kar je prikazal prek S-Videa.
Manjkajoči
Pozoren bralec bo opazil, da v preizkusu ni Pinnaclovih kartic. Razlog je pravzaprav banalen - nikakor nam jih ni uspelo namestiti. Poizkušali smo na štirih različnih računalnikih (vsi z Windows XP SP2), vendar nam nikoli ni uspelo priti tako daleč, da bi jih lahko začeli uporabljati. Očitno gre za težave z gonilniki, čeprav smo uporabili najnovejše.
Tudi uporabniški vmesnik zmagovalnega FlyTV bo številnim uporabnikom vzel pogum.
Kdo drug, Microsoft!
Naslednji korak, povezan s HTPC, je, kot že tolikokrat doslej, prvi izpeljal Microsoft. Prvi je programsko dovolj dobro povezal strojno opremo in domišljen uporabniški vmesnik; še več, vse skupaj je zapakiral kar v operacijski sistem Windows XP Media Center edition. Ta je tv kartice postavil v bolj resno vlogo, računalnik pa v resnega konkurenta snemalnikov na DVD in disk, ki so prav tedaj postajali prodajna uspešnica na policah trgovin. Da pa tudi Microsoft ni dobro ocenil širine tržne niše, dokazuje to, da WMC sprva sploh ni bil naprodaj posebej, temveč le naložen v računalnike, namenjene večpredstavnim vsebinam. WMC se je prikupil s preprostimi meniji, ki so bili brez težav vidni tudi pri "televizijski" ločljivosti 800 x 600. Tisti, ki računalnik že uporabljajo za snemanje tv programa, so morda že ugotovili, da je namesto programja, priloženega tv karticam - ki je razen častnih izjem precej shizofreno, a o tem več pozneje - bolje uporabiti WMC ali danes že morda tudi Visto (ki ji je Media Center priložen). Res pa je, da ta operacijski sistem terja tv kartico s strojno podporo kodiranju MPEG-2 in grafično kartico generacije DirectX 9. Če ste računalnik oziroma kartice kupili v zadnjih dveh letih in niste izbirali med najcenejšimi škatlami, potem oboje bržkone že ustreza gornji zahtevi.
Možnosti vključeno-izključeno in čim manj številk ter imen kodekov. Tudi tako se da.
Smer: trgovina!
Če ste se zares namenili tv program preusmerjati na monitor, potem je tv kartica tisto, kar zares in najprej potrebujete. Ko preletimo ponudbo domačih trgovin, ugotovimo, da v zadnjih dveh letih ni bilo kakih velikih, prelomnih novosti. Razen morda prvih kartic, ki sedejo v režo PCI-e, so še vedno naprodaj nekoliko posodobljeni modeli izpred let. Odvisno od tega, ali želimo tv program le gledati, ne pa tudi snemati, imamo na voljo tri vrste izdelkov; če želimo početi oboje, pa le dve.
Najpogostejše so še vedno kartice, ki jih vgradimo v samo ohišje, največkrat v katero od rež PCI osnovne plošče; tu je izbira precejšnja, prav tako tudi cenovni razpon. Vmesnik USB 2.0 je končno omogočil dovolj hiter prenos podatkov, da smo dobili tudi take kartice, ki jih priključimo od zunaj. Razlike med obojimi niso posebej velike, posamezne prednosti so obenem tudi slabosti. Za priključitev različice USB ni treba razdirati ohišja, kar bi neveščim sploh povzročalo težave, a na drugi strani pridobite dodatno škatlico na delovni mizi in kabel ali dva več pod nogami.
Tretja vrsta kartic so tiste, ki se priključijo vmes, med izhod VGA grafične kartice in monitor. O teh več v okvirčku. In končno, za prenosnike so na voljo številne izvedenke tv kartic, ki jih vtaknemo v režo PC Card.
Posebneži
Čeprav smo ponudnike tv kartic pred samim preizkusom prosili za kartice PVR, ki sprejemajo in snemajo analogni signal, smo med kupom pisanih škatel našli cel kup kartic DVB-T, ki sprejemajo digitalni signal. Tega za zdaj v Sloveniji poskusno oddaja le RTV Slovenija. Za rok, do katerega bo vzpostavljeno končno omrežje in se bo začelo redno oddajanje programa, pa smo - tako kot večina držav EU - določili najpozneje leto 2012.
Nekaj teh kartic smo vseeno preizkusili in pri tem upoštevali navodila izdelovalca. Anteno smo namestili tik ob oknu tretjega nadstropja, kjer imamo laboratorij, da bi bil signal kar najboljši. Izkaže se, da je sprejem v zgradbi zelo slab. Kljub temu da je slika sama po sebi kakovostna, se je osveževala le v nekako sekundnih korakih in, kar je najhuje, večinoma v pasovih po tretjinah zaslona. V najboljšem primeru je bilo vse skupaj videti kot projekcija diapozitivov. Zvok je bil, z eno besedo, nikakršen, med našim preizkusom je večino časa deloval le en kanal. Seveda smo poizkus takoj ponovili še na strehi naše desetnadstropne stolpnice in ugotovili, da je tam sprejem popoln. Torej, tudi v digitalni dobi bo dobra antena na strehi ključnega pomena.
Ponudba takih kartic je pri nas začuda precejšnja - tako tistih, ki jih vtaknemo v režo PCI, vmesnik USB ali pa v razširitveno režo PC Card na prenosnikih - in že skoraj dosega ponudbo analognih. Očitno prodajalci prodajajo vse, kar ima na zalogi principal, ne glede na to, ali je to pri nas tudi dejansko uporabno.
***
Omenili smo že kartice, ki jih vtaknemo le med izhod VGA grafične kartice in monitor. Taka je, denimo, Leadtekova Winfast TV Pro II in Avermediini AVer TV Box 7 in 9. Te naprave zgolj izkoristijo zmogljivost grafične kartice za izrisovanje na zaslonu, drugih sistemskih virov pa ne obremenjujejo. Prav tako ni treba nameščati nobenih gonilnikov ali programske opreme in vse skupaj bo delovalo, ne glede na to, kako močan je vaš računalnik. To so dobre strani teh izdelkov. Na drugi strani pa tako predvajane tv slike ni mogoče zajeti (razen z drugo tv kartico), poleg tega smo še pred leti ugotavljali, da taka slika ni najboljša, da je nekako zamegljena. No, preizkusili smo vse tri kartice in ugotovili, da se po kakovosti slike lahko že povsem primerjajo z običajnimi karticami.
Powercinema - pustimo hroščavost ob strani - je bržkone najbolje ujel mejo med preprostostjo in uporabnostjo.
Kaj ponujajo?
Skupna lastnost vseh teh kartic je tv sprejemnik oziroma tuner, ki volte analognega antenskega signala pretvarja v enice in ničle, ki jih razume operacijski sistem, in jih nato prikaže na zaslonu. Praktično vsem je poleg antenskega dodan še kak video vhod, bodisi kompozitni (činč) ali S-Video, najraje pa kar oba. Ob pomoči njiju lahko na računalniku prikazujemo sliko, generirano v video rekorderju (ste ga že vrgli stran?), predvajalniku DVD in drugih napravah. Praktično za presnemavanje, urejanje in montažo posnetkov na formatih, ki počasi tonejo v pozabo.
Kartice se nadalje razlikujejo po formatu, v katerem posnamejo video. Danes je to brez izjeme MPEG-2, nekatere pa izbirno ponujajo še MPEG-4 oz. Xvid ali DivX. Popularizacijo MPEG-2 je preprosto razložiti z združljivostjo z zapisom DVD video, ki temelji na MPEG-2, DivX in Xvid pa zaradi kakovostnih posnetkov, ki zasedejo bistveno manj prostora na disku/optičnem nosilcu. In, ne nazadnje, da zna oba zapisa danes že prebrati večina tovarniško izdelanih komponent, denimo predvajalnik DVD, saj sta šla po poti zvočnega sorodnika MP3. Še vedno velik del kartic ne ponuja strojnega kodiranja videa. To pomeni, da za to porablja del zmogljivosti sistemskega procesorja. Nekatere obljubljajo strojno kodiranje MPEG-4, a smo pri večini ugotovili, da gre le za strojno kodiranje videa, ne pa tudi zvoka. Razlaga, čeprav ne uradna, je nekako taka: strojno kodiranje zvoka bi tv kartico le zapletlo in podražilo, pri prihranku porabe procesorja pa se to sploh ne bi poznalo. Razen, če kartico vgrajujete v kak Pentium 200 MMX izpred desetletja. Pri zajemanju zvoka namreč še vedno prevladujejo kartice, ki to opravilo zaupajo kar sistemskemu čipu oziroma zvočni kartici, pri zapisovanju pa lahko ponavadi izbiramo med MPEG-1 layer 2 ali MP3, ki ju program nato skupaj z videom združi v datoteko formata AVI/DivX/XviD. In če smo še pred leti ugotavljali velike razlike med kakovostjo predvajanja in zajemanja pri posameznih karticah, je dandanes strojna moč računalnikov tolikanj napredovala, da se strojna podpora kodiranju pozna le pri obremenitvi procesorja, ne pa tudi na sami kakovosti. Tu so kartice že precej izenačene, površno oko razlik morda sploh ne bi opazilo.
Druge stvari, ki so včasih odločale pri nakupu tovrstne opreme, so danes standard. Večini kartic je priložen daljinski upravljalnik. Ponavadi sprejemnik vtaknemo v kartico v zadnji del računalnika. Pri tem je treba biti pozoren na to, ali je kabel dovolj dolg, da bo sprejemnik moč speljati dovolj visoko nad mizo, da bo viden iz celotnega prostora. Žal je to bolj izjema kot pravilo.
Prav vse kartice na našem preizkusu so omogočale snemanje v časovnem zamiku, pa gledanje slike v sliki in druge bonbončke, ki sploh upravičijo selitev tv signala v računalnik.
Tretja, za uporabnika nadvse pomembna stvar, so uporabniški vmesniki. Del izdelovalcev prilaga svoje pogruntavščine, ki so ponavadi preveč načičkane, s preveč možnostmi nastavitev, da bi se navadni uporabnik lahko znašel med njimi. Všeč nam je bila, denimo, Pinnaclova enostavna možnost izbire pri zajemanju v DivX: "domači kino", "prenosnik" in, kot zadnje, "ročni računalnik". Eksperti se bodo zmrdovali, saj si želijo spreminjati podatke o ločljivosti, globini in pretoku podatkov, za večino uporabnikov pa bo gornja praktična alternativa kakor nalašč.
Preprostost, ki jo je prinesla Windows Media Center edition, sta znala dobro posneti Cyberlinkov Powercinema (Ati Sapphire) in Pinnaclov TV studio (Pinnacle in Dazzle), ki bi lahko bila zgled drugim. Žal pa oba očitno krepko pogrneta drugje, in sicer pri zanesljivosti in stabilnosti svojega programja. Tu so gonilniki povsem svoja zgodba.
Še posebne težave imajo tiči, kot smo mi, ki v en računalnik namestijo množico različnih tv kartic. Kljub temu da smo si pomagali z okenskim System restorom, se je tu in tam prikradla napaka, ki je zahtevala, da smo sistem obnovili z druge, še starejše točke. Največ težav z gonilniki so nam zadali prav največji in najbolj znani izdelovalci: Ati, Pinnacle in Hauppauge.
Digitalni signal DVB-T v Sloveniji poizkusno oddajamo že skoraj pet let. Z anteno na strehi je sprejem dober, v sami zgradbi pač ne. Enako velja za analogni sprejem.
Kako smo preizkušali?
Vsako tv kartico smo namestili v računalnik s procesorjem Athlon 64 X2 3800+, 2,01 GHz in s 512 MB pomnilnika. Najprej smo si kartico dodobra ogledali in popisali njene značilnosti in posebnosti, nato pa jo najprej priključili na navadno anteno, s katero smo preizkusili hitrost preklapljanja posameznih programov. Ta nas je marsikje presenetila, saj se je izkazalo, da številne boljše in dražje kartice to počno veliko počasneje kot nekateri zares vstopni modeli.
Nato smo prek vhoda S-Video priklopili zunanjo komponento DVD, s katere smo predvajali odlomek filma in ocenili kakovost predvajane slike tako v okenskem kot v celozaslonskem načinu. Nato smo v najvišji možni kakovosti zajeli določen odlomek filma Bad Santa (ki je lani izšel tudi na Monitorjevem DVDju) in ga posneli na disk. Posnetke smo med seboj primerjali po ostrini, pravilnosti barv in zveznosti predvajanja ter tako dobili oceno kakovosti posnetka, ki jo lahko vidite v tabeli. Merjenje obremenjenosti procesorja pa smo dobili tako, da smo znova zajeli posnetek, le da tokrat v formatu MPEG-2 (6 Mb/s) in ob pomoči okenskega Task Managerja ugotovili zasedenost procesorja med tem opravilom. V filmu smo zajeli še posnetek zaslona, ki smo ga shranili in ga za vizualno oporo prilepili k opisu posamezne kartice.
Ocenili smo še prijaznost pri nameščanju kartice, stabilnost med delom in prijaznost in intuitivnost uporabniškega vmesnika, na končno presojo pa je seveda vplivala tudi cena, ki je pomemben dejavnik kupčeve presoje.
Ati Sapphire Theatrix 550 Pro
Kaj: Kartica PCI, tv in radijski sprejemnik, priložen daljinec.
Strojno zajemanje: MPEG-1, MPEG-2.
Podprti kodeki: ATI, MPEG-1, MPEG-2, DivX, WMV.
Snemanje v ozadju: Da.
Zasedenost CPU med zajemanjem MPEG-2 (6 Mb/s): 7 %.
Ocena kakovosti snemanja: 9.
Ocena uporabniškega vmesnika: 10.
Cena: 76,81 evra.
Za: Prijazen uporabniški vmesnik, majhna obremenitev procesorja.
Proti: Cena, zmrzovanje slike, počasno preklapljanje programov.
Že preizkušeno v Monitorju 7/2005.
Atijev adut je nastopil in na koncu tudi zmagal na našem prejšnjem preizkusu sredi leta 2005. Tudi to je bil razlog, da smo ga na preizkus uvrstili znova, da vidimo, koliko se je v slabih dveh letih okrepila konkurenca, če se je sploh. Kartico vgradimo v režo PCI, nanjo pa nato priključimo zunanji razdelilnik za kompozitni vhod in vhod S-video. Poleg tega najdemo na kartici še navaden antenski in radijski priključek. Powercinema 4, ki ga dobimo priloženega v škatli, ima razumljiv in intuitiven vmesnik, iskanje in potrditev pravih nastavitev sta končana v nekaj sekundah.
Slika je med boljšimi, ima pa kartica nekaj težav s programsko podporo - na to so nas nedavno opozarjali tudi bralci - saj začne slika občasno zmrzovati in se osvežuje le v nekajsekundnih korakih. Poskusili smo tudi starejšo različico Powercineme, a težava je ostala. Dejstvo je, da je kartica brez težav delovala v računalniku z naloženim Windows XP SP1; to kaže, da ima težave z drugim popravkom trenutno najbolj razširjenega operacijskega sistema. Tudi služba za podporo je težave priznala in odgovorila, da bo popravek na voljo šele v naslednji, peti različici Powercineme. Kakorkoli, za silo je mogoče zamrzovanje odpraviti z vnovičnim zagonom programa. A to seveda nikakor ne more biti rešitev.
Druga posebnost kartice je zaščita zajemanja avtorsko zaščitenih vsebin, saj nam program pri zajemanju, denimo, filmskega DVDja sporoči, da gre za zaščiteno vsebino, in nam snemanje onemogoči. Podobno je pri zajemanju tv programov. No, za potrebe našega preizkusa smo pobrskali po spletu in našli brezplačen programček Chris TV Professional, s katerim smo vendarle zajeli preizkusne posnetke. Kakovost predvajanja je med najboljšimi, prav tako kakovost posnetkov, čeprav smo privzetim nastavitvam morali precej znižati kontrast, da nismo dobili barvno prežgane slike. Pohvalimo lahko tudi najnižjo zasedenost procesorja med vsemi karticami, ki smo jih preizkusili. No, med slabostmi pa lahko omenimo še nenavadno počasno preklapljanje antenskih kanalov.
Avermedia AVerTV MCE 116 plus in AverTV PVR
Kaj: Kartici PCI, tv in radijski sprejemnik, priložen daljinec.
Strojno zajemanje: MPEG-2.
Podprti kodeki: MPEG-1, MPEG-2, vsi, ki so nameščeni v Oknih.
Snemanje v ozadju: Da.
Zasedenost CPU med zajemanjem MPEG-2 (6 Mb/s): AVerTV MCE 116 plus 22 %, AverTV PVR 7 %.
Ocena kakovosti snemanja: 7/8.
Ocena uporabniškega vmesnika: 8/8.
Cena: 85,52 evra, 122,80 evra.
Za: Kakovost prikazane slike, nizka obremenitev procesorja (model AverTV PVR).
Proti: Cena (model AverTV PVR), nestabilnost programske opreme.
Avermediina izdelka MCE 116 plus in AverTV PVR sta nekje v srednjem cenovnem razredu in ponujata podporo strojnemu kodiranju MPEG-2. V škatli dobimo vse potrebno za udobno delo, in sicer radijsko anteno, daljinski upravljalnik ter ustrezne kable in pretvornike. Obe kartici zmoreta poleg strojne podpore zapisati video tudi v katerem od nameščenih MPEG-4 programskih kodekov. To bo ustrezalo tistim, ki želijo izdelovati neposredno datoteke XviD in DivX. Pri obeh karticah se pojavlja ne preveč simpatična napaka: ko je enkrat zagnan program AVerTV PVR, ki ga prejmemo v škatli, do okenskega upravljavca procesov ne smemo več dostopati s kombinacijo tipk ctrl+alt+delete, saj nam te nemudoma spet zaženejo računalnik, sistem pa se zbudi z opozorilom o resni napak. Vzroka za ta hrošč nismo mogli odkriti, pojavil pa se je tudi na drugem laboratorijskem računalniku, v katerega smo ju za primerjavo namestili. Prikazana slika je pri obeh odlična, slabše je s shranjenimi posnetki, pri čemer se dražja, AVerTV PVR, odreže malenkost bolje. Nepremični posnetki so pri modelu 116 plus nekoliko spranih barv in neostri. Pohvalna je nizka poraba procesorske moči pri modelu PVR, saj je pri zapisovanju MPEG-2 pri 6 Mb/s dosegla le 7 %, to je najbolje med vsemi karticami, ki smo jih preizkusili.
Avermedia AVerTV M-150D
Kaj: Kartica PCI, tv in radijski sprejemnik.
Strojno zajemanje: MPEG-2.
Podprti kodeki: MPEG-1, MPEG-2, vsi, ki so nameščeni v Oknih.
Snemanje v ozadju: Da.
Zasedenost CPU med zajemanjem MPEG-2 (6 Mb/s): 25 %.
Ocena kakovosti snemanja: 8.
Ocena uporabniškega vmesnika: 8.
Cena: 90,58 evra.
Za: Kakovost prikazane slike.
Proti: Cena, nestabilnost programske opreme.
Avermediina kartica M150D je v bistvu OEM TV sprejemnik, na katerega naletimo v že sestavljenih HTPC, ki so na zahodu zadnja leta precej priljubljeni. To seveda pomeni, da smo prikrajšani za daljinski upravljalnik in tudi od drugih pritiklin bomo v beli škatli našli le še radijsko anteno in gonilnike. Sicer pa je kartica povsem enaka kakor Avermediin model 1500 MCE, a seveda cenejša. Ima še eno posebnost: na njej ne najdemo kompozitnega vhoda, ki je sicer na vseh drugih karticah povsem vsakdanji. Prikazana slika je dobra, če ne kar odlična, slabosti se malenkost pokažejo pri statičnih ravnih predmetih, kot so črke in podobno. Nadvse čuden pa je pojav pri zajemanju posnetka: ko stisnemo tipko record, se prej omenjena odlična slika spremeni v negledljivo temo. No, na koncu se vendarle izkaže, da je zapisani posnetek povsem soliden, morda nekoliko premočnih barv, to pa gre pripisati hrošču v programski opremi. Zajeti nepremični posnetki so nekoliko zamegljeni, poraba procesorskih zmogljivosti visoka, vse skupaj pa kartici, ki stane v izvedbi OEM skoraj stotaka, ne moremo šteti ravno v čast.
Avermedia AVerTV Studio 303 in AverTV GO 007 FM Plus
Kaj: Kartica PCI, tv in radijski sprejemnik, priložen daljinec.
Strojno zajemanje: Ne.
Podprti kodeki: MPEG-1, MPEG-2, vsi, ki so nameščeni v Oknih.
Snemanje v ozadju: Da.
Zasedenost CPU med zajemanjem MPEG-2 (6 Mb/s): 25%, GO 007 FM Plus 33%.
Ocena kakovosti snemanja: 7/7.
Ocena uporabniškega vmesnika: 8/7,
Cena: 68,41 evra, GO 007 FM Plus 33,80 evra.
Za: Cena.
Proti: Kakovost predvajane in zajete slike, zamik zvoka in slike pri modelu GO 007 plus.
Že preizkušeno v Monitorju 7/2005.
Obe gornji Avermediini kartici sta namenjeni bolj osnovni rabi, saj nobena od njiju ne zmore strojnega kodiranja posnetkov. V Monitorju smo ju že preizkusili, zato samo na kratko: obe sta nam povzročali težave že pri nameščanju, nato pa smo pri predvajanju opazili, da je slika neostra, z veliko napakami ob robovih, statični predmeti, kot so črke podnapisov, pa so vidno nazobčani. Pri zajetih posnetkih je še slabše. Tudi pravilnih barv se nekako ne da nastaviti in smo pri tem obsojeni bodisi na gledanje spranih ali pa preveč izrazitih. Pri modelu GO 007 Plus smo pri daljšem posnetku opazili nekoliko zamika pri sinhronizaciji zvoka in slike. To je nedvomno posledica tega, da kartici to opravilo naložita čipu na matični plošči oziroma zvočni kartici. Tega pojava, ki je bil pred leti še precej pogost pri številnih izdelkih, pri drugih karticah na našem preizkusu nismo opazili.
Avermedia AVerTV USB MCE
Kaj: Kartica USB, tv sprejemnik.
Strojno zajemanje: MPEG 2.
Podprti kodeki: MPEG-1, MPEG-2, vsi, ki so nameščeni v Oknih.
Snemanje v ozadju: Da.
Zasedenost CPU med zajemanjem MPEG-2 (6 Mb/s): 12 %.
Ocena kakovosti snemanja: 8.
Ocena uporabniškega vmesnika: 8.
Cena: 125,73 evra.
Za: Kakovost predvajane slike.
Proti: Kakovost zajete slike, ni podpore radiu.
AverTV MCE je eden dražjih tv sprejemnikov znamke Avermedia. V škatli dobimo le zunanje ohišje, kabel USB in pretvornik med koaksialnim in antenskim vtičem. Presenečeni smo obstali nad kablom USB z dvema priključkoma na isti strani in enim na nasprotni. No, razlago smo hitro našli v spletu: pri starejših tipih osnovnih plošč bo treba priključiti oba, da bo naprava dobila dovolj energije, pri novejših ploščah pa boste lahko zadevo s pridom uporabili na dveh računalnikih hkrati in to ni tako zelo nepraktično. Daljinskega upravljalnika ni, prav tako ne vhoda za radijsko anteno, ker pa ima oboje svoj prostor na ohišju, domnevamo, da gre za osiromašeno različico kakega drugega Avermediinega izdelka.
Namestitev je hitra, prva seznanitev s predvajalnikom in uporabniškim vmesnikom pa majhno razočaranje, saj sta med manj preglednimi, na ravni doma narejenih predvajalnikov. Predvajana tv slika je dobra, brez vidnih motenj, le malenkost se opazi nekoliko prežgana slika, ki je ni mogoče docela odpraviti niti z zmanjševanjem nasičenosti barv in kontrasta. Klub temu dobro. Bistveno več težav je pri zajemanju slike, saj začne ta tu in tam zastajati in dobi zaradi izpuščanja sličic stroboskopski učinek. To se včasih kajpada pozna tudi na zajetem posnetku, ki pa tudi sicer ni preveč dober. Zakaj, ni docela jasno, saj je kartica med tistimi, ki so najmanj obremenjevale procesor. Tudi nepremične slike so med najslabšimi, saj so temačne in precej nerazločne.
Hauppauge! WinTV-PVR USB2
Kaj: Zunanja naprava USB2, tv in radijski sprejemnik.
Strojno zajemanje: MPEG-1, MPEG-2.
Podprti kodeki: MPEG-1, MPEG-2, vsi, ki so nameščeni v Oknih.
Snemanje v ozadju: Da.
Zasedenost CPU med zajemanjem MPEG-2 (6 Mb/s): 9 %.
Ocena kakovosti snemanja: 8.
Ocena uporabniškega vmesnika: 6.
Cena: 87,40 evra.
Za: Kakovost prikazane in zajete slike.
Proti: Zapleten uporabniški vmesnik, težave z gonilniki.
Že preizkušeno v Monitorju 7/2005.
Kanadski Hauppage! je eden pomembnejših izdelovalcev tv kartic, tako za domače kot za polprofesionalne uporabnike. Žal smo dobili za preizkus samo dve analogni tv kartici in še od teh je bila ena - WinTV-PVR v izvedbi PCI - pokvarjena; no, vsaj nam je kljub dvodnevnemu trudu ni uspelo pripraviti do delovanja. Tudi ta različica USB nam je povzročila nemalo težav, saj so se številni delčki gonilnikov nalagali skoraj uro in pol (na nekem drugem računalniku pa po nameščenih gonilnikih ni hotela delovati). Toda simpatična škatlica, ki se z računalnikom povezuje prek vmesnika USB 2.0, je opremljena z vsemi priključki, daljinskim upravljalnikom, v škatli pa ne manjka noben kabel ali pretvornik, ki bi ga pri začetnih korakih pogrešali. Če smo res pikolovski, potem omenimo, da bi bilo bolj estetsko, ko bi se vsi kabli v ohišje stekali z ene strani, saj se jih lahko v najslabšem primeru nabere tudi osem. Prikazana slika je ena najboljših: ravno prav ostra, ne preveč kričečih barv, pri črkah podnapisov komajda zaznamo kodranje ob robu. Nekoliko slabša, a še vedno dobra je zajeta slika. Tudi tu se na enobarvnih površinah pojavljajo določeni vzorci, pasovi svetlejših barv pa se obarvajo nekoliko rdečkasto. Zajeti nepremični posnetki so nekoliko megleni, premalo kontrastni. Kljub temu WinTV PVR še vedno sodi med najboljše izdelke. Tudi po porabi moči procesorja je med najviše uvrščenimi izdelki na našem preizkusu.
Leadtek WinFast DV2000
Kaj: Kartica PCI, tv in radijski sprejemnik, priložen daljinec.
Strojno zajemanje: MPEG-2.
Podprti kodeki: MPEG-1, MPEG-2, MPEG-4, vsi, ki so nameščeni v Oknih.
Snemanje v ozadju: Da.
Zasedenost CPU med zajemanjem MPEG-2 (6 Mb/s): 29 %.
Ocena kakovosti snemanja: 8.
Ocena uporabniškega vmesnika: 8.
Cena: 73,22 evra.
Za: Kakovost zajemanja in predvajanja.
Proti: Nekoliko nerodno vgrajevanje, poraba procesorske moči.
Že preizkušeno v Monitorju 7/2005.
Winfast DV 2000 je prav tako ena od tistih kartic, ki jih vgradimo v PCI režo osnovne plošče. Takoj povejmo, da smo jo preizkusili v dveh različnih ohišjih in pri obeh se je zaradi preveč na rob nameščenega antenskega vtiča, kartica zataknila v ohišje. Na koncu smo uporabili nekaj sile, malo je moralo popustiti tudi uporno ohišje in zadeva je skočila noter. Za običajnega uporabnika morda nekoliko prehuda procedura. Kartico smo preizkusili že lani, zato le na kratko povejmo, da je kvaliteta posnetka dobra, vendar za svoj cenovni razred nič posebnega. Kljub strojni podpori kodeku MPEG-2, je pri zajemanju slike garala kar slaba tretjina procesorjevih zmogljivosti. O uporabniškem vmesniku le to, da gre za Winfast PVR, ki ne sodi ravno med najpreglednejše izdelke, a ko se ga privadimo, svoje delo dobro opravlja. Še najbolj motijo nekatere nastavitve, ki se jih ne da spremeniti, denimo samodejni začetek predvajanja po končanem snemanju, a ta neprijetnost je spremljala vse Leadtekove kartice, ki smo jih preizkusili.
Leadtek Winfast TV2000XP RM OEM, TV2000 XP EX OEM
Kaj: Kartici PCI, tv in radijski (samo TV2000 XP EX) sprejemnik, priložen daljinec.
Strojno zajemanje: Ne.
Podprti kodeki: MPEG-1, MPEG-2, vsi, ki so nameščeni v Oknih.
Snemanje v ozadju: Da.
Zasedenost CPU med zajemanjem MPEG-2 (6 Mb/s): 31 %, TV2000 XP EX 28 %.
Ocena kakovosti snemanja: 7/8.
Ocena uporabniškega vmesnika: 8/8.
Cena: TV2000XP RM 27,55 evra, TV2000 XP EX 48,20 evra.
Za: Cena.
Proti: Kakovost zajete slike, zmrzovanje pri izvedenki RM, poraba procesorske moči.
Že preizkušeno v Monitorju 7/2005.
Obe kartici smo dobili za preizkus v različici OEM, torej samo kartici, brez gonilnikov, daljinskega upravljalnika ali razdelilnika za S-video in kompozitni priključek. Razdelilnik smo si zlahka priskrbeli iz bogato založene omare našega laboratorija, morebitni kupec pa bom moral ta strošek še prišteti h končni ceni. Pri TV 2000 XP RM je kakovost posnetka in predvajanja zadovoljiva, a je pri snemanju občasno prišlo do zatikanja, tako da je bil tudi posnetek tehnično iznakažen.
Različica Expert se v kakovostnem smislu pri zajeti sliki obnese precej bolje, a zaradi tega, ker je kartici dodan tudi radio, skoraj dvakratna razlika v ceni ni opravičljiva. Slika pri TV2000 XP EX je morda za odtenek nekoliko preveč meglena, tudi če kontrast zvišamo, slabi, če ne celo najslabši med vsemi karticami, so tudi posnetki nepremičnih slik. Kartici ne podpirata strojnega kodiranja, tako da visoka poraba procesorske moči ni presenetljiva.
Leadtek Winfast TV2000XP Global
Kaj: Kartica PCI, tv in radijski sprejemnik, priložen daljinec.
Strojno zajemanje: Ne.
Podprti kodeki: MPEG-1, MPEG-2, MPEG-4, vsi, ki so nameščeni v Oknih.
Snemanje v ozadju: Da.
Zasedenost CPU med zajemanjem MPEG-2 (6 Mb/s): 18 %.
Ocena kakovosti snemanja: 7.
Ocena uporabniškega vmesnika: 8.
Cena: 40,84 evra.
Za: Cena, nizka obremenitev procesorja.
Proti: Kakovost zajete slike.
Še ena od Leadtekovih kartic spodnjega cenovnega razreda, kljub temu pa ponuja skoraj vse udobje, ki ga potrebuje običajen domači uporabnik. Denimo 10-bitni dekoder videa in možnost zajemanja zvoka v tehnologiji Dolby Digital. Ob kartici v škatli najdemo vse potrebno, od daljinskega upravljalnika, ustreznih kablov do radijske antene. Namestitev je značilno Leadtekova, kar pomeni, da se je najbolje prepustiti čarovniku, ki pravilno izbere vrstni red gonilnikov. Zajeto sliko bi težko ocenili z enotno oceno. Na trenutke (svetli kadri z naravno svetlobo) bi rekli, da se po kakovosti uvršča ob bok skoraj dvakrat dražjim karticam tega tajvanskega izdelovalca. Temačnejši odseki filma pa so polni nekakšnih vzorcev, motenj; to kaže na napake pri zajemanju. Čeprav podpora zajemanju ni strojna, pa je poraba procesorske moči za te kartice nenavadno nizka in pohvalna. Tudi pri nepremičnih posnetkih smo se težko odločili; so za spoznanje neostri, zamegljeni, a to na svoj način zagotavlja mehko prehajanje barv in robov in zna najti zagovornike.
Leadtek Winfast Palm Top TV
Kaj: Kartica USB, tv sprejemnik, priložen daljinec.
Strojno zajemanje: MPEG-1, MPEG-2.
Podprti kodeki: MPEG-1, MPEG-2, MPEG-4, vsi, ki so nameščeni v Oknih.
Snemanje v ozadju: Da.
Zasedenost CPU med zajemanjem MPEG-2 (6 Mb/s): 28 %.
Ocena kakovosti snemanja: 8.
Ocena uporabniškega vmesnika: 8.
Cena: 54,84 evra.
Za: Preprosta namestitev, kakovost prikazane slike.
Proti: Ni podpore radiu, visoka obremenitev procesorja.
Palm Top TV bi lahko označili tudi kot nekoliko slabšo izvedenko prav tako Leadtekove Walkie TV, saj je razen strojne podpore MPEG-4 in predrugačenega ohišja skorajda enaka, z enakimi pritiklinami, le da bomo pri njej preklinjali en kabel manj pod nogami, saj ji zadostuje napajanje iz vmesnika USB. In, da, tudi tu nas ujezi prekratek kabel USB. Nameščanje je, kljub temu da je treba namestiti tri navidezne naprave, dokaj hitro. Kakovost prikazane tv slike je dobra, zajeti posnetki pa imajo izrazit nekakšen raster, na trenutke skoraj kockavost, in zlasti pri besedilu podnapisov se opazijo nazobčani robovi. Kljub do konca zmanjšanemu kontrastu smo še vedno uživali v (preveč) polnih barvah, ki tu in tam obsijejo tudi sosednje površine. Palm Top TV je kljub vgrajeni strojni podpori in neposrednemu zajemanju zvoka porabila skoraj tretjino zmogljivosti procesorja. Bodoče kupce bodo razveselili štirje ploščki dodatnih programov, morda pa bo kdo vendarle pogrešal tudi radijski sprejemnik.
Leadtek Winfast Walkie TV Lite
Kaj: Kartica USB, tv sprejemnik, priložen daljinec.
Strojno zajemanje: MPEG-1, MPEG-2, MPEG-4.
Podprti kodeki: MPEG-1, MPEG-2, MPEG-4, vsi, ki so nameščeni v Oknih.
Snemanje v ozadju: Da.
Zasedenost CPU med zajemanjem MPEG-2 (6 Mb/s): 13 %.
Ocena kakovosti snemanja: 9.
Ocena uporabniškega vmesnika: 8.
Cena: 94,68 evra.
Za: Kakovost prikazane in zajete slike, nizka obremenitev procesorja.
Proti: Cena, ni podpore radiu.
Walkie TV priključimo prek vmesnika USB 2.0, kar pomeni, da ob računalniku dobimo majhno škatlico. Prva pripomba se nanaša na dolžino kabla USB, ki bo onemogočal - če imamo računalnik pod mizo - da bi sprejemnik pripeljali nekam na površje, kjer se bo lahko srečal z ukazi IR daljinskega upravljalnika. Kartico spremlja obilica programske opreme, uporabniški vmesnik pa je - tako kot pri vseh preizkušenih Leadtekovih karticah - ne najbolj posrečeni WinFast PVR. Omeniti velja, da kartica podpira strojno kodiranje MPEG-4 skupaj z zvočnim kodekom MPEG Layer-3 - slednje je izjemno pri tokrat preizkušenih karticah - pri tem pa porabi še nekaj manj procesorske moči kot pri snemanju v formatu MPEG-2. Vhodi so standardni, na kartici vtič za analogno anteno in razdelilnik, ki se po kakem metru kabla razdeli na vhoda za kompozitni in S-video signal. Pri naši izvedenki kartice smo pogrešali podporo FM radiu, ki bi si jo izdelek v tem cenovnem razredu gotovo zaslužil. Predvajana slika je odlična, tudi zajeti posnetki so bili med najboljšimi. Še tole: pri hitrem preklapljanju v uporabniškem vmesniku med različnimi signali je imela kartica nekaj minut težave bodisi s tekočim predvajanjem slike ali pa je čeznjo prikazovala nekakšno zeleno mrežo. Težave so skoraj gotovo programske narave; ne nazadnje je pomagal izhod in vnovični zagon programa.
LifeView FlyTV Platinum
Kaj: Kartica PCI, tv in radijski sprejemnik.
Strojno zajemanje: MPEG-1, MPEG-2, MPEG-4.
Podprti kodeki: MPEG-1,MPEG-2, vsi, ki so nameščeni v Oknih.
Snemanje v ozadju: Da.
Zasedenost CPU med zajemanjem MPEG-2 (6 Mb/s): 27 %.
Ocena kakovosti snemanja: 7.
Ocena uporabniškega vmesnika: 7.
Cena: 32,50 evra.
Za: Cena, opremljenost.
Proti: Zapleten uporabniški vmesnik.
LifeView po razmeroma nizki ceni ponuja precej. Denimo strojno podporo kodiranju MPEG-4, pa neposredno zajemanje zvoka, vse standardne priključke in vse razpoložljive tv signale. Pričujoči FlyTV je obenem ena tistih kartic, ki antenske kanale preklapljajo skoraj dvakrat hitreje kot, denimo, več kot dvakrat dražji Atijev Sapphire. Predvajana slika je povprečne kakovosti, a spet, gledano skozi ceno, laične oči ne bodo opazile kakih hudih spodrsljajev. Drugače je pri zajeti sliki, ki je kljub strojni pomoči kartice najslabša med preizkušenimi modeli. Opazili smo celo izpuščanje sličic, cvetenje in tresenje ob robovih podnapisov in čudne odtenke svetlih površin. Tudi uporabniški vmesnik je po našem mnenju prezapleten; uporabniki, nevajeni VLCjev in BS-playerjev, bodo potrebovali kar nekaj časa, da bodo usvojili pomen vseh tipk, ki jih premore. Nasprotno pa namestitev kartice in gonilnikov ni povzročala prav nobenih težav. V škatli bomo našli tudi majhen, povsem osnoven, a dovolj uporaben daljinski upravljalnik. Skratka, ugotovimo lahko, da gre za dovolj dober izdelek za tiste, ki kupujejo le tv kartico, brez dodatnih kakovostnih in drugih zahtev. Za dobrih 30 evrov bodo dobili vse, tudi tisto, kar bi pri nekaterih drugih, dražjih karticah morda pogrešali. Če se le ne bodo odločili posnetkov tudi zajemati ...
Pinnacle Dazzle TV
Kaj: Kartica PCI, tv in radijski sprejemnik.
Strojno zajemanje: Ne.
Podprti kodeki: MPEG-1, MPEG-2, vsi, ki so nameščeni v Oknih.
Snemanje v ozadju: Da.
Zasedenost CPU med zajemanjem MPEG-2 (6 Mb/s): 48 %.
Ocena kakovosti snemanja: 7.
Ocena uporabniškega vmesnika: 8.
Cena: 53 evrov.
Za: Cena, prijazen uporabniški vmesnik.
Proti: Kakovost zajete slike, visoka obremenitev procesorja.
Dazzle TV že sam izdelovalec na spletni strani označi za igračko, ki je primerna za prve začetke seznanjanja s svetom računalniške televizije in kodekov. Že sama kartica je v primerjavi z nekaterimi drugimi pravi palček; no, kljub temu bi ji težko očitali, da ji kaj manjka. Čeprav je namreč izdelovalec na škatli in na spletni strani zapisal, da kartica podira le kodiranje v MPEG-1, smo pri preizkusu začudeni ugotovili, da zna Dazzle TV posnetek lepo zajeti tudi v MPEG-2. Kajpada ne z lastno strojno močjo, temveč za to uporabi sistemski procesor. Naš Athlon je tako pri snemanju MPEG-2 za to porabil malone polovico svojih zmožnosti. Kartica ima tako vmesnik S-Video kot tudi antenskega, ne manjka pa niti priključek za radijsko anteno in IR daljinski upravljalnik, a ta naši kartici ni bil priložen. Predvajanje je dobro, tu in tam se na sliki pokažejo nepravilnosti, ko gonilnik napotke za izrisovanje grafičnemu procesorju očitno poenostavlja, saj sistem ne dohaja napornega kodiranja. Pri zajeti sliki je opaziti nekaj malega cvetenja na robovih in prevladovanje rdeče barve nad drugimi odtenki. Uporabniški vmesnik Pinnacle Media Center je dober, preprost in hitro dojemljiv; če bi, denimo, v naglici želeli začeti snemati tv oddaje, bi nam pri PMC to zagotovo uspelo v nekaj trenutkih, za razliko od nekaterih konkurentov, pri katerih smo se izgubljali med tisočerimi možnostmi in bolj ali manj nevidnimi tipkami.
Pinnacle Dazzle TV Mobile
Kaj: Kartica USB, tv sprejemnik.
Strojno zajemanje: Ne.
Podprti kodeki: MPEG-1, MPEG-2, vsi, ki so nameščeni v Oknih.
Snemanje v ozadju: Da.
Zasedenost CPU med zajemanjem MPEG-2 (6 Mb/s): 30 %.
Ocena kakovosti snemanja: 7.
Ocena uporabniškega vmesnika: 9.
Cena: 73,86 evra.
Za: Uporabniški vmesnik.
Proti: Težavna namestitev, ni podpore radiu, stereo zvoku in teletekstu.
Dazzle TV Mobile je podobno kot njena različica PCI na zunaj videti bolj igračka kot resna računalniška naprava, pa vendar ni čisto tako. Najprej nam je dala kar precej opraviti z gonilniki in priloženimi programi, tako da smo jo uspešno namestili šele v četrtem poskusu. Toda, kot smo že nekajkrat potarnali, gladko ni šlo skoraj pri nobeni kartici. Preseneti razvejen, a pregleden uporabniški vmesnik, ki je drugačen kot pri izvedenki PCI, s številnimi možnostmi nastavitev, med katerimi pa se ne izgubljamo, saj imamo na levi strani shematsko drevo, podobno kot v okenskem raziskovalcu. Tudi pri tej kartici lahko na škatli preberemo, da zna posnetke zapisovati le v MPEG-1 in DivX, a se v praksi izkaže, da zna to početi tudi v MPEG-2. Kljub temu da je skoraj za polovico dražja od Dazzle PCI, pa z njo ne moremo poslušati radia, omogoča le mono zvočno sliko in - edina na našem preizkusu - nima teleteksta. Kakovost predvajane slike je presenetljivo dobra in tudi pri zajeti se nekako uvrsti v zlato sredino svojega cenovnega razreda. Pri zajetih nepremičnih slikah zmotijo le nekoliko čudne in izprane barve.