Nadaljevanje okenske zgodbe

Microsoft je na področju pametnih telefonih pred leti dobesedno zaspal - a se zelo trudi nadoknaditi zamujeno. Po prvem telefonu Windows Phone 7, Samsungovem Omnia7, smo v naš laboratorij hkrati dobili še dva taka telefona - HTCjev Trophy in Lgjev Optimus 7.

Operacijski sistem Windows Phone 7 (WP7) ima na trgu dva ključna konkurenta - na eni strani vse več naprav, na katerih teče sistem Android, na drugi pa Applove telefone iPhone. Microsoft se je pri tem sistemu odločil obdržati zelo veliko mero nadzora okoli vprašanja, na kakšni strojni opremi sploh lahko teče. To seveda spominja na Apple, ki ima popoln nadzor tako nad programsko kot nad strojno opremo svojih naprav. Kljub temu pa Microsoft licencira svoj sistem, kar razširi bazo potencialnih uporabnikov - in to se je pri Androidu zelo dobro izkazalo.

Kot že omenjeno, imajo pri Microsoftu zelo stroge omejitve glede strojne opreme, vsaj pri spodnjem rangu naprav. S tem si zagotovijo, da sistem nikoli ni počasen, saj so minimalne zahteve razmeroma velike - procesor mora biti vsaj tako hiter kakor ARMov procesor v7 1 GHz, pomnilnika naj bi bilo vsaj 256 MB (in vsaj 8 GB pomnilnika flash za namestitev programov), grafični del mora podpirati knjižnico DirectX9. Predpisan je kapacitivni zaslon, občutljiv za dotik, ločljivosti vsaj 800 × 480 in s podporo več hkratnih dotikov (vsaj 4). Med dodatki pa ne smejo manjkati tipalo pospeškov, kompas, tipalo okoliške svetlobe, tipalo bližine (ki ugasne zaslon, ko telefon približamo ušesu), AGPS in fotoaparat z vsaj 5 megapiksli in LED bliskavico.

Vidimo torej, da se telefoni, vsaj v začetku, med seboj ne bodo bistveno razlikovali. In tudi v praksi je tako. Oba telefona imata enak procesor - 1 GHz model Scorpion, osnovno vezje je iz Qualcommove serije Snapdragon. Enak je tudi grafični del, praktično enako je pomnilnika. HTCjev model ima pri tem 8 GB flash pomnilnika na voljo za programe, Lgjev še enkrat toliko. Zaslona sta zelo podobna, oba po diagonali merita 3,8 palca (oziroma slabih deset centimetrov), ločljivost je pri obeh tista predpisana, torej 800 × 480. Zaslona sta odlična, so pa pri LGju barve malenkost bolj žive - a to opazimo šele pri neposredni primerjavi. Kotna vidljivost je enaka, tudi občutljivost za dotik je zelo dobra in natančna.

Zadaj imata oba aparata digitalni fotoaparat ločljivosti 5 MP s sistemom za samodejno ostrenje in LED bliskavico. Pri fotografijah nismo opazili nobenih razlik, imata pa oba zelo opazen žele učinek pri zajemu videa (torej so stacionarni objekti pri premikanju aparata videti, kot bi bili iz želeja). Žal telefona nimata možnosti uporabe pomnilniških kartic MicroSD, kot je to navada pri večini telefonov, na katerih teče sistem Android. Vgrajene so vse najrazličnejše možnosti povezovanja, od modrega zoba prek GSM in HSDPA pa do povezave Wi-Fi, še ena Microsoftova zahteva je tudi klasični FM radio, ki ga seveda imata obe napravi.

Na velikem in zelo odzivnem zaslonu je brskanje po spletu hitro in učinkovito

V Microsoftovi spletni tržnici najdemo zaenkrat relativno malo programov, ti pa so marsikdaj tudi dokaj dragi. Plačljive programe pa lahko tudi brezplačno preizkusimo.

Meni za igre so imenovali kar po svoji zelo uspešni konzoli Xbox. V tem meniju so vse igre, ki jih imamo naložene, kot tudi bližnjice do preizkusnih iger.

Razlike so torej predvsem zunanjega značaja. Največja je pri treh tipkah pod zaslonom, ki jih, mimogrede, spet predpisuje Microsoft. Na sredi je tipka 'home', enako torej kot pri iPhonu in Androidih, desno od nje je bližnjica za iskanje, na levi strani pa tipka za nazaj. Pri LGju so vse te tri tudi fizične tipke, pri HTCju pa so občutljive za dotik. Tu gre sicer za osebne preference, a nam so bistveno bolj pri srcu prave, fizične tipke, sploh so te pri Lgju zelo kakovostne. Srednja tipka je v obliki znanega okenskega logotipa, stranski dve pa sta v enem, nagibajočem kosu plastike - vse tri se zelo dobro obnesejo. Pri tipkah na dotik se nam prevečkrat zgodi, da kako izmed njih pritisnemo po nesreči, hkrati nam je tudi všeč povratna informacija fizičnih tipk.

Razlika je tudi pri postavitvi tipke za ugasnitev telefona, oziroma (kar se pogosteje uporablja) za ugasnitev in prebuditev zaslona. Ta je pri obeh na zgornji strani, pri HTCju na levi, pri Lgju pa na desni. Prva bo na splošno bolj odgovarjala levičarjem, druga pa desničarjem. Bolj kot postavitev smo opazili, da je Lgjeva tipka nekoliko premajhna in premalo definirana - tu je HTC v prednosti. Pri obeh je za polnjenje akumulatorja in priklop na računalnik na voljo vmesnik MicroUSB, LG je vgradil še majhen pokrovček, za katerega pa se bojimo, da ne bo ravno dolgo zdržal. Malo nadležna je pri obeh aparatih postavitev tipke za fotografiranje, ki je na spodnji strani desnega roba, med pogovori pa smo jo na obeh telefonih večkrat po nesreči stisnili.

Napravi sta si navzven torej zelo podobni, obe sta po kakovosti izdelave zelo, zelo dobri. Razlika je v akumulatorju, ta ima pri HTCju zmogljivost 1300 mAh, pri Lgju pa 1500 mAh. Razlika se pozna predvsem pri zelo intenzivni rabi. Tako nam je prvega uspelo sprazniti v slabih desetih urah, drugi pa je zdržal še kake dve uri več. Med bolj umirjeno rabo pa bi oba morala brez težav zdržati dan in pol.

Ključna lastnost je seveda novi operacijski sistem, torej WP7. Tega smo primerjali neposredno z Androidom zadnje generacije na Samsungovem Galaxy S in lahko rečemo, da je naravnost odličen. Prvo, kar opazimo, je nora odzivnost in zelo tekoče delovanje uporabniškega vmesnika. Premikanje po menujih se kljub strojni zmogljivosti Samsungovega androidnega telefona naenkrat zdi zatikajoče, WP7 pa deluje hitro in elegantno. Pravzaprav niti ne gre za dejansko hitrost menjavanja menujev, temveč podobno kot pri Applovih napravah iPhone za občutek hitrosti, saj se telefona odzoveta na najnežnejši dotik. Ima pa WP7 tudi nekaj porodnih težav - največja je ta hip pomanjkanje večopravilnosti, tudi podpore slovenščini zaenkrat še ni.

Vmesnik je nekoliko samosvoj in to terja nekaj privajanja. Uvodna stran je organizirana po kvadratkih, ki jih po želji dodajamo in odstranjujemo. Nekateri so interaktivni, tako kot widget-i pri Androidih, drugi pa so le bližnjice do programov ali menujev. Prehodi med programi in menuji so seveda animirani, animacije so lepo izvedene in se nič ne zatikajo. Poteg s prstom v levo nas pripelje do glavnega menuja, kjer so nanizani vse programi na telefonu - izjema so igre, ki so združene v mapo 'Xbox Live'.

Skupaj s sistemom WP7 je Microsoft predstavil tudi spletno trgovino, kjer lahko, po zgledu trgovin Android Marketplace in Apple AppStore, kupujemo programe. Zadeva žal še ne podpira Slovenije, tako moramo v telefonu nastaviti kako drugo državo - v našem primeru smo se predstavili, kot da smo iz Anglije, kar je delovalo brez težav. Trgovina je podobno organizirana kot prej omenjene, so pa cene eazmeroma visoke. Lahko pa večino programov preizkusimo, ne da bi jih kupili - preizkusno dobo določijo razvijalci programa. Kar nekaj aplikacij pa je seveda brezplačnih.

Nad aplikacijami ima Microsoft podoben nadzor kot Apple. To je lahko hkrati dobro in slabo. Po eni strani bo, relativno gledano, več kakovostnih programov, po drugi pa bomo za kakega tudi prikrajšani. Nasprotno je seveda v Androidovem Marketplaceu, ki včasih spominja na divji zahod, saj je v njem vse polno kopij priljubljenih programov, vmes pa se najdejo tudi kake nadvse uporabne reči.

Windows Phone 7 se nam je tako zelo prikupil. Zahteva nekaj privajanja, a po kaki uri uporabe smo z težkim srcem prešli nazaj na Android. Manj hvaležna je primerjava z iPhone 4, saj je WP7 v praksi zelo podoben iOSu. Uporabniški pristop je sicer malo drugačen, a je politika pri snovanju naprav in pri trgovini s programi praktično enaka. Obema sistemoma se pozna, da sta plod enovite ekipe razvijalcev, za razliko od Androida. Ta deluje bolj linuxovsko, torej kot nekaj, kar je sestavljalo več različnih ekip, vsaka z nekoliko drugačnimi zamislimi o tem, kaj pravzaprav hočejo. Edina res velika hiba WP7 je ta trenutek zelo majhno število programov, ki so na voljo v Windows Phone Marketplace. Trenutno jih je dobrih 7000, v Applovem AppStoru pa že čez 300.000.

Končna ocena obeh telefonov je zelo, zelo pozitivna. Gre za odlični napravi, ki ju je veselje uporabljati. V praksi nam je bil bolj všeč Lgjev model, predvsem zaradi fizičnih tipk, nekoliko pa tudi zaradi malce več vgrajenega prostora za podatke oziroma programe.

HTC 7 Trophy

Kaj: Pametni telefon.

Operacijski sistem: Windows Phone 7.

Procesor: 1 GHz Snapdragon QSD8250.

Zaslon: 3,8-palčni S-LCD.

Cena: 480 EUR, pri Simobilu od 1 EUR naprej.

Za: Uporabniški vmesnik, odzivnost, kakovost izdelave.

Proti: Zaenkrat še malo programov na voljo za WP7, pomanjkljivosti sistemske programske opreme.

LG Optimus 7

Kaj: Pametni telefon.

Operacijski sistem: Windows Phone 7.

Procesor: 1 GHz Snapdragon QSD8650.

Zaslon: 3,8-palčni LCD.

Cena: 560 EUR, pri Debitelu od 34 EUR naprej, pri Mobitelu od 242 EUR naprej.

Za: Uporabniški vmesnik, odzivnost, kakovost izdelave, fizične tipke.

Proti: Zaenkrat še malo programov na voljo za WP7, pomanjkljivosti sistemske programske opreme.