Nadgradnja na nadgradnjo

Odkar so naši računalniki bolj ali manj stalno povezani v internet, je količina popravkov, ki jih razvijalci pošiljajo do naših operacijskih sistemov, programov in aplikacij, presegla že vse meje. Giga in gigabajti se točijo v naši smeri, pa naj si to želimo ali ne.

Včasih smo namestili DOS, Windows, OS/2, karkoli pač že, in računalnik je deloval do naslednje različice, ki smo se jo odločili kupiti (na disketah). Prav, včasih tudi ni deloval, v tem primeru smo ga odnesli na servis. Danes pa se ob stalni povezanosti v internet redno odkriva nove in nove programske pomanjkljivosti in redno pošilja nove in nove popravke zanje. Začarani  krog. Če dobro pomislim, je stanje podobno kot v svetu mobilnih telefonov. Dokler jih nismo imeli, smo se s kolegi vedno natančno dogovorili, kje se dobimo in kdaj; danes je vmes vedno še vsaj nekaj »popravkov« v smislu zamud in spremenjenih lokacij. No, a to je že druga zgodba.

Očitno pa je, da nekateri gore popravkov obvladujejo bolje kot drugi. Microsoft, ali pa »Windows«, jih obvladuje precej slabo, morda tudi zato, ker je daleč najbolj priljubljen namizni operacijski sistem in kot tak najbolj na »hekerskem« udaru. Pred kratkim sem tako po dveh mesecih spet zagnal neki sistem z Windows 7, ki ga poganjam virtualno, v VMWaru, za potrebe preizkušanja programske opreme. Pognal sem ga eno uro, preden sem moral odbrzeti po otroke v šolo. Ne, ni mi ga uspelo uporabiti, ker je zadeva tisto urico porabila za nameščanje gore popravkov (sploh si ne upam predstavljati, kaj bi šele bilo, ko bi bil to operacijski sistem na mojem prenosniku, jaz pa v tujini in v splet povezan prek kakega mobilnega telefona!). Z nekaj vnovičnimi zagoni, z nekaj prikaznimi okni, ki so čakala moj klik (nov Security Essentials, k sreči ne tudi nov Internet Explorer!) in nazadnje s črnim zaslonom, ki me je opozoril, da imam po novem piratska Okna! Da, nekje vmes se mu je nekaj zblodilo… K sreči je pomagal nov vpis izdelkovnega ključa (product key). Slednje seveda ni pomagalo moji tašči (ki sploh ne ve, o katerem ključu je govor), ko se ji je zgodilo enako; ob množici obvestil o popravkih in črnem zaslonu je malone doživela infarkt in kar takoj zavrtela mojo telefonsko številko. Nestrpno čakam, kako bo pri uporabnikih sprejeta najnovejša nadgradnja na Windows 8.1. Aha, neki naš bralec pravkar po Tviterju poroča, da mu računalnik po nadgradnji pade v moder zaslon z napako BAD_POOL_CALLER. Ah ja…

Še večja težava je tole okensko nameščaje popravkov na (okenskih) telefonih, ki jih v laboratoriju tudi redno preizkušamo. Vzameš ga iz škatle in najprej čakaš pol ure, da se namestijo vsi popravki. Super. Si predstavljate, da bi se tak zastoj zgodil, ko bi ravno poskušal nekoga poklicati? Telefon najverjetneje ne bi preživel …

Kako, zavraga, to počnejo drugi? Zatrjujejo mi, da na Macih takih katastrof ni. Da se popravki sicer res občasno nameščajo, a veliko manj invazivno. MacOS je pač Unix, modularen sistem, pri katerem je treba ves sistem le redko znova zagnati (spomnim se še našega guruja za Linux, ki me je le obupano pogledal, ko je ugotovil, da sem naš glavni (linuxni) usmerjevalnik ob najmanjši težavi kar v celoti na novo zagnal…). No, v primeru Androida je to vendarle nujno (prav  tako kot v primeru iOSa) in je v resnici tudi dokaj nadležno. Moja tablica Nexus 10 se je, recimo, zadnjič odločila, da jo moram nadgraditi z nekimi varnostnimi popravki in pika. Obvestila o tem se ni dalo izbrisati in prej ali slej sem ga moral klikniti. No, ker sem se s tablico prej »malce« igral (beri: rootal in zamenjal nekatere sistemske datoteke), je nadgradnja obvisela s slikico zelenega robotka in (zelo informativnim!) obvestilom »No command« (???). Že sem se odpravil guglat, kako zadevo popolnoma zbrisati in znova namestiti, ko je robotek k sreči izginil in se je tablica znova zagnala. Ufff …

V resnici je še najmanj težav z nadgradnjo samih programov, če so le dovolj majhni. Nadgradnja Internet Explorerja je sicer skoraj enako grozna kot nadgradnja Oken (da o nadgradnji paketa Office niti ne govorim), toda nadgradnja Chroma je skorajda neopazna. Prav tako so neopazne nadgradnje aplikacij na mojem androidnem telefonu. Občasno opazim obvestila, da se je nadgradila množica aplikacij, in včasih opazim, da je katera izmed aplikacij postala popolnoma drugačna, kot je bila prej, to pa je tudi vse.

Toda ali RES ne gre drugače? Saj je lepo, ko programi (in operacijski sistemi) kar sami pridobivajo nove zmogljivosti in postajajo varnejši, pa vendar, ali ne bi bilo lepo, ko bi programerji že v začetku napisali program tak, kot naj bi bil »na koncu«? Mislim, programerji pri NASI se zelo potrudijo, da programe, ki poganjajo njihove vesoljske sonde in robotke, zelo natančno napišejo in preizkusijo. Torej je to v resnici mogoče. No, ali pa tudi ne, saj tudi sonde in robotke nadgrajujejo, na daljavo. Predstavljam si, da je taka nadgradnja lahko še veliko bolj stresna od nadgradnje mojega Vindovsa …