Nadzor in izginjanje zasebnosti v ameriških šolah
V skladu z zakonom Children’s Internet Protection Act (CIPA) morajo ameriške javne šole poskrbeti za varnost učencev na spletu. Nekatere preprosto blokirajo dostop do določenih spletnih strani, druge se poslužujejo bolj kompleksnih rešitev.
Februarja minevata dve leti od streljanja v šoli v Parklandu na Floridi, kjer je bilo ubitih 17 srednješolcev. Pri nas si morda res ne moremo predstavljati, kaj pomeni živeti v državi, kjer je mogoče v supermarketu kupiti orožje in kjer so se zgodili Columbine, Sandy Hook in Parkland – in še težje razumemo politično moč Nacionalne orožarske zveze (NRA) ter odsotnost javne razprave o orožju –, a lahko razumemo, da se upravljavci šol bojijo novih napadov, zato neumorno iščejo rešitve.
To pa pomeni, da se ameriške šole spreminjajo v trdnjave, vaje, kaj storiti v primeru streljanja, pa so postale del izobraževalnega procesa. V mukotrpno debato, zakaj v središču pogovora o nasilju v šolah ni nadzora nad orožjem, se ne bomo spuščali, saj je ravno tako alarmantno, kako jo je nadomestila ideja popolne varnosti šol in nadzora, ki je za to potreben.
Vi ste lahko naslednji!
Po poročanju revije The Atlantic je v šolskem letu 1999/2000, ko sta dijaka v srednji šoli Columbine ubila 13 ljudi, imelo varnostne kamere nameščenih 19 odstotkov javnih šol, v šolskem letu 2015/16 je bilo takih šol že 81 odstotkov. Javnost po vsakem streljanju na šolah seveda zahteva odgovore in ukrepe, ki bi tovrstne dogodke preprečili, varnostna podjetja pa šolam ponujajo množico storitev in produktov, kot so spremljanje aktivnosti na družabnih omrežjih, mikrofoni za zaznavanje agresivnosti v glasu, neprebojna stekla, ki naj bi preprečili nasilne dogodke oziroma vsaj zmanjšali število žrtev. Poleg tega mahajo s podatki o številu preprečenih potencialnih streljanj in poskusov samopoškodb, a pri tem gre za njihove lastne številke, ki jih ni preverila nobena neodvisna organizacija. Ker seveda nihče ne želi biti naslednja tarča, je v središču razprav o strelskih napadih na šolah pristala varnost, to pa ustreza tudi NRA.
Chad Marlow iz ACLU je v časopisu The Guardian poudaril, da ni dokazov, da varnostni ukrepi, po katerih posegajo šole, delujejo, so pa jasen znak staršem, da šole nekaj delajo na področju varovanja otrok pred podobnimi napadi, zato se jih šolske ustanove izredno rade poslužujejo. Skrb za varnost in implementacija varnostnih storitev pa korenito spreminjata šolski vsakdan otrok in mladostnikov. V nekaterih šolah jih pričakajo detektorji kovin, na več kot polovici ameriških javnih šol so prisotni uniformirani varnostniki, ki so večinoma tudi oboroženi, v šolah so nameščene tudi kamere. Varnostne kamere so nameščene tudi na hodnikih in v razredih šole v mestu La Crosse v Wisconsinu, ki jo obiskuje petnajstletna Ingrid, ki je za časopis The Guardian podala svoje mnenje o šolskem nadzoru. Ingrid ima stvari spravljene v prozornem nahrbtniku, njene aktivnosti na šolskem računalniku pa redno spremljajo, a je to niti ne moti, dokler nadzorujejo le šolske uporabniške račune in ne komunikacije na njenem mobilnem telefonu. Če Ingrid želi karkoli raziskati brez vednosti staršev ali šole, to počne na mobilnem telefonu brez povezave s šolskim brezžičnim omrežjem.
Predstavitveni video, ki šolam obljublja pomoč pri zagotavljanju varnosti učencev. Vir: Bark, spletna stran podjetja, posnetek zaslona
Veliki brat v šoli
Ameriške šole v izobraževalnih procesih uporabljajo razširjene oblačne storitve, kot sta Googlov GSuite in Microsoftov Office 365, varnostna podjetja, kot sta Bark in Gaggle, pa ponujajo rešitve za 24-urni nadzor komunikacije otrok, ki poteka znotraj teh platform. Ob pomoči algoritmov med drugim spremljajo šolsko e-pošto, programe za sporočanje in tudi v oblaku shranjene dokumente. Ko algoritmi zaznajo kaj neprimernega, se sproži alarm. Opozorilo nato preverijo Barkovi oziroma Gagglovi zaposleni in v primeru zaznave grožnje o tem obvestijo šolsko osebje. Šole lahko v varnostne ukrepe vključijo tudi spremljanje javnih objav na družabnih omrežjih. »Kršitelji« so hitro po tem, ko objavijo ali pošljejo sporočilo s »problematično« vsebino, povabljeni na razgovor v šoli, v hujših primerih jih lahko obišče tudi policija.
Obiski in razgovori so včasih utemeljeni, pride pa tudi do napak, ki po nepotrebnem zaznamujejo učence. Šolski predstavniki tako priznajo, da so prejeli številne zgrešene prijave, pri čemer je verjetno najbolj znan primer romana Ubiti ptico oponašalko, ki je na spisku za domače branje, algoritmi in zaposleni varnostnih podjetij pa so omembo naslova razumeli kot grožnjo. Elizabeth Laird iz organizacije Center za demokracijo v tehnologiji (Center for Democracy in Technology) je za časopis The Guardian izpostavila, da tako algoritmi kot človeški analitiki lahko narobe interpretirajo, kaj mladostniki pišejo, še posebej, če so starejši in/ali iz drugih kulturnih okolij kot otroci. Tako namesto šale ali slenga zaznajo potencialno grožnjo, zmede jih lahko tudi ironija. V organizaciji Brennan Center for Justice poleg napačne interpretacije jezika mladih opozarjajo še na diskriminacijo pri digitalnem nadzoru, ki se v primeru nadzora komunikacije dogaja ob uporabi nepravilne angleščine, na primer pri migrantih, ki jezika še ne obvladajo popolnoma. Tako je veliko večja verjetnost, da jih bodo zaradi nerazumevanja prej označili za potencialno nevarne. To pa učencem lahko povzroči fizično, emocionalno in psihološko škodo, sploh, če je vpletena policija.
Lažni alarmi, ki ji sprožijo algoritmi zaradi napačne interpretacije. Vir: Future of Privacy Forum, posnetek zaslona
Algoritmi vsakodnevno prečesavajo komunikacijo otrok, da bi odkrili indice poskusov samomora, nadlegovanja in možnosti napada na šolo. A nadzor komunikacije je le del tega, čemur so otroci in mladostniki podvrženi. Ponekod poleg skrajne tehnološke zaščite v strahu pred napadi pretiravajo tudi z usposobljenostjo zaposlenih, ki skrbijo za varnost. Po poročanju revije Wired so v mestu Texas City po streljanju v šoli v bližnjem Sante Feju za uvedbo varnosti v šolah najeli človeka, ki je pred tem skrbel za varovanje predsedniškega kandidata in nato predsednika. Ta je zaposlil vojaške veterane in tako sestavil ekipo strokovnjakov za varnost. Podelitev zaključnih spričeval, ki je potekala na šolskem stadionu, je bila zato za nas povsem nepredstavljiva. V okolici prireditve so bili na ključnih položajih skriti specialci, na strehe so namestili ostrostrelce, ob vstopu na prireditev pa je obiskovalce preverjal sistem prepoznave obrazov in jih primerjal s seznamom nezaželenih oseb. Čeprav uporaba tehnologije prepoznave obraza ni tema tega članka, je na tem mestu treba omeniti, da ta tehnologija ni natančna, saj dokazano prihaja do napak predvsem pri temnopoltih pa tudi pri mlajših osebah, ki rastejo in se hitro spreminjajo, kar je samo po sebi (brez pomislekov o kratenju pravic do zasebnosti) že dovolj velik razlog, da nima kaj iskati v javnih prostorih.
A razlogov, da v šolah uvajajo, nadzor je več. Eni zagovarjajo stališča varnostnih podjetij, da je treba storiti vse, da bi preprečili nadaljnje strelske pohode, in menijo, da jim ti ukrepi pomagajo, drugi se tolažijo, da je nadzor povsem sprejemljiv, saj je treba otroke navaditi na digitalni nadzor, ki mu bodo podvrženi tudi v odraslem življenju, spet tretji iščejo način, kako ublažiti strah staršev in pokazati, da poskušajo zavarovati njihove otroke. Šole pa bi vendarle morale biti varen prostor, kjer učenci postavljajo vprašanja, kreativno razmišljajo in naredijo tudi napake, ki jim ne bodo sledile vse življenje. To se pri digitalnem nadzoru zdi vse manj verjetno.
Normalizacija nadzora
Čeprav ni natančnih podatkov o tem, koliko ameriških javnih šol 24 ur na dan spremlja, kaj njihovi učenci pišejo, je Amelia Vance iz organizacije Future of Privacy Forum v izjavi za časopis The Guradian ocenila, da tehnologijo digitalnega nadzora uporablja že tretjina šolskih okolišev. Statistika sicer pravi, da so streljanja v šolah še vedno redka, strokovnjaki pa, da nimamo dokazov, da jih katerikoli ukrepi zmanjšujejo, a vse kaže, da so šole na poti k vse večjemu nadzoru. Politiki Republikanske stranke, ki jih podpira NRA, so tako pripravili osnutek zakona, ki v šole vpeljuje nadzor spremljanja spletne aktivnosti učencev. V oktobru je tako senator John Cornyn predstavil Response Act, s katerim naj bi zmanjšali množično nasilje. V skladu s tem osnutkom bi šole morale uvesti tehnologijo nadzora, kar bi za že tako podhranjene šolske proračune prestavljalo dodatno finančno breme in preusmerilo denar z drugih, verjetno bolj nujno potrebnih področij (denimo izobraževanja, športa in subvencionirane prehrane), nedvomno pa zmanjšalo zasebnost otrok, ki so že tako nenehno pod žarometi.
Nadzorni center v šolskem okolišu v Koloradu. Vir: Kanal CBC News: The National, posnetek zaslona
Chad Marlow, ACLU, je za The Guardian razložil, da učinek, ki ga bo imel nadzor na učence in dijake, svobodo govora, akademsko svobodo in dojemanje zasebnosti, še ni povsem jasen. Izpostavil pa je tudi vprašanje, ali bodo pripadniki LGBTQ še vedno upali tudi v konservativnih okoliših iskati informacije o svoji seksualnosti, ali bodo učenci še raziskovali nepriljubljene teme in ali bodo Trumpovi privrženci upali raziskovati svoja politična prepričanja v bolj liberalnih okoliših.
Poleg nadzora v šoli varnostna podjetja seveda ponujajo tudi aplikacije, s katerimi lahko starši preverijo, katere spletne strani so si ogledali njihovi otroci, tako da ti praktično ničesar več ne morejo raziskovati brez vednosti drugih. Dokazov, da ukrepi delujejo, ni, a strah je močnejše gorivo, ki z nadzorom v šolah krati pravico do zasebnosti.
Nadaljnje branje:
www.theguardian.com/world/2019/oct/22/school-student-surveillance-bark-gaggle
www.theguardian.com/education/2019/dec/02/school-surveillance-us-schools-safety-shootings
www.aclu.org/report/dawn-robot-surveillance
www.wired.com/story/delicate-ethics-facial-recognition-schools/