Naj dnevna soba oživi

Projektorji za domači kino so pred leti veljali za igrače bogatih in slavnih, a so danes bistveno dostopnejši. Sodobni projektorji niso več okorni, delujejo tiho in se zlahka vklopijo v dnevno sobo ter jo spremenijo v pravi domači kino. Za vse, ki želijo del svojega doma spremeniti v kinematograf, smo pripravili nakupovalni vodnik za izbiro projektorja za domači kino.

Domači kino je lahko tudi v resnici videti kot - kino.

Časi, ko so morali uporabniki za postavitev domačega kina žrtvovati cel prostor ali sobo, so minili. Sodobni projektorji so namreč tako zelo napredovali, da zlahka sobivajo z vsemi drugimi napravami v dnevni sobi in ponudijo kar najboljšo uporabniško izkušnjo pri ogledu računalniških ali video vsebin. V nakupovalnem vodniku se osredotočamo na izbiro projektorja za domači kino, a vas že na začetku opominjamo, da velja na hišni kino gledati kot na celovit sistem, projektor pa je le eden izmed njegovih gradnikov. Projektor tako poskrbi za kar najboljšo video izkušnjo, zato ga velja povezati z ustrezno avdio opremo, saj je zvok prav tako pomemben del kinematografske izkušnje.

Dodati moramo, da namen projektorja ni zamenjava televizorja v dnevni sobi, temveč naj bi projektor obravnavali kot njegovo kakovostno nadgradnjo. Projektor namreč ponuja povsem drugačno uporabniško izkušnjo pri ogledu filmov, torej gibljivih slik. Obenem naj spomnimo, da projektorji nimajo sprejemnika tv programov, torej mora to delo zanje opravljati druga naprave, če želimo na njih spremljati program tv postaj.

Zelo pomembna stvar za razumevanje koncepta domačega kina je tudi njegova namembnost - domači kino naj bo kino v pravem pomenu besede, torej prostor, kjer se zvečer ugasnejo luči in gledajo filmi. Izdelovalci projektorjev za domači kino računajo na takšne uporabnike, ki znajo omejiti vire svetlobe v prostoru ali jih celo v popolnosti zatemniti. V takšnih razmerah ti projektorji pokažejo vse, kar znajo.

Svetilnost projektorja je kot moč avtomobilskega motorja

Nepoznavalci delovanja projektorjev se navadno najprej zapičijo v ločljivost posameznega modela, kot da je ta odločilna pri prikazu slike. V poslovnem svetu pa velja, da je največja vrednost projektorja podana z njegovo svetilnostjo, ki določa kakovost projekcije v osvetljenih prostorih. Čim večja bo svetilnost, tem večja bo kakovost projekcije in na večje platno jo bo moč projicirati. Projektorji za domači kino so v tem primeru izjema, saj se, kot smo že omenili, uporabljajo v vsaj delno zatemnjenih prostorih, zato dosegajo nižje svetilnosti. Ta t. i. moč projektorja je namensko znižana, saj prevelika svetilnost vpliva na kakovost same slike, na barve in kontrast, in to negativno. Svetilnost boljših projektorjev za domači kino je tako okoli vrednosti 2000 do 2500 lumnov, čeprav za optimalno uporabniško kino izkušnjo zadostuje že moč 800 do 1200 lumnov. To je ravno prav, saj izdelovalci namreč neredko pretiravajo s podatkom o svetilnosti. Prav tako je treba zapisati, da izdelovalci svetilnost merijo na različnih preglednicah in ne na video vsebinah, saj bi bile v slednjem primeru vrednosti občutno nižje. V tehničnih podatkih objavljene vrednosti o najvišji možni svetilnosti veljajo le na sredini slike in na majhni projicirni razdalji, z večanjem oddaljenosti projektorja od platna oziroma s povečevanjem platna pa se svetilnost zmanjšuje s kvadratom razdalje. Dodatno se svetilnost v praksi zmanjšuje še z različnimi nastavitvami jakosti žarnice (varčni načini, denimo "eco", jo dobesedno prepolovijo), zaslonke, temperature barv ...

Naše priporočilo glede svetilnosti je naslednje:

- namenski hišni kino, že zatemnjen prostor - 1000 lumnov ali več

- soba z malo dnevne svetlobe - vsaj 1200 lumnov

- soba z veliko dnevne svetlobe - vsaj 2000 lumnov

Kaj moram vedeti o žarnici?

Žarnice so ključni del projektorja.

Žarnica je eden najpomembnejših delov projektorja, saj je tista, ki sveti sliko na zaslon oziroma platno. Življenjska doba žarnice je omejena na več tisoč ur, pri sodobnih projektorjih se ta vrednost giblje med 2000 in 4000 urami. Še preden pa vzamete v roke računalnik in si izračunate, kako dolgo boste lahko uživali v filmih z eno žarnico, naj vas presenetimo. Večina uporabnikov namreč ne ve, da se omenjeni podatek dejansko nanaša le na okoli polovico življenjske dobe žarnice, saj takrat žarnica nekako doseže svojo polovično svetilnost, kot jo je imela ob nakupu. Žarnica bo tudi po preteku teh nekaj tisoč ur še vedno delovala, le njena svetilnost bo vedno bolj upadala. Projektorji z višjo svetilnostjo bodo torej postregli še z nekaj daljšo dejansko uporabnostjo žarnice.

Velja pa spomniti, da žarnice nikakor niso poceni in stanejo med 200 in 400 evrov. Kot ugotavljajo raziskovalci navad uporabnikov sistemov domačega kina, povprečen projektor v domačem kinu deluje vsega 8 ur na teden, ob takem tempu pa lahko pričakujete, da bo žarnica služila dobrih pet let. Po tem času pa bo verjetno večjo oviro kot sama cena žarnice predstavljajo to, da jo bo teže dobiti. Zato lahko že ob nakupu projektorja investirate tudi v dodatno žarnico. Če se odločite za to potezo, potem jo obvezno vgradite v projektor in ji privoščite nekaj delovnih ur. Namreč žarnice, ki so pokvarjene, ponavadi odpovedo v prvih 4 do 10 urah delovanja, zato je bolje, da to ugotovite prej kot po nekaj letih. Žarnice hranite v hladnem in temnem prostoru. K daljši življenjski dobi žarnice pripomore tudi delovanje projektorja pri nekoliko znižani svetilnosti ter redno čiščenje filtra, saj ta povečuje učinkovitost hladilnega sistema, to pa seveda blagodejno vpliva na žarnico.

Kontrasti, ki letijo v nebo

Kontrast projektorja za hišni kino ima večji vpliv na kakovost prikazane slike kot sama svetilnost. Žal se tega še predobro zavedajo tudi izdelovalci in zato podatki o kontrastnem razmerju prikazane slike v zadnjih nekaj letih letijo v nebo. Če pogledamo zgolj pet let v preteklost, opazimo, da so imeli najboljši projektorji kontrast 1000 : 1, danes pa na njih najdemo nesramežljive oznake vse do 75000 : 1. Najbolj hecno pri vsem skupaj je to, da je tak kontrast res mogoče doseči, a zgolj v "laboratorijskih razmerah", ki za področje projektorjev pomenijo popolnoma zatemnjen prostor s črnimi in hkrati neodbojnimi stenami.

Sodobni projektorji se pohvalijo tudi s pripomočkom, ki sliši na ime dinamična zaslonka (ang. dynamic iris), in je vgrajen v sam objektiv projektorja. Ta je tudi glavni lažnivec pri podajanju številk o kontrastu, saj meritve niso opravljene hkrati na isti sliki, temveč na različnih slikah ob različno odprti samodejni zaslonki. Če bi številke normalizirali, bi ugotovili, da so projektorji na področju prikaza kontrastne slike še vedno močno napredovali, saj so realne vrednosti že v območju okoli 5000 : 1. Pri prikazu najbolj kontrastne slike vodijo projektorji, izdelani s tehnologijo LCoS, sledijo pa jim modeli s tehnologijama LCD in DLP.

Kot smo že omenili, je doseganje absolutno najvišje vrednosti kontrasta absurdno početje, za običajnega uporabnika je bolj pomemben podatek o tem, kako enakomerno je kontrastno razmerje (razmerje med najvišjo in najnižjo osvetljenostjo) razporejeno po vmesnih stopnjah. Ker tega ne moremo razbrati iz tehničnih podatkov, si velja pred nakupom projektorja prebrati kak test opreme - bodisi v specializiranih revijah ali spletnih forumih, spremljati izkušnje drugih uporabnikov ...

Visoka ločljivost za visoko zadovoljstvo

Največje zadovoljstvo pri gledanju filmov v hišnem kinu je pogojeno z bogatostjo vsebin in njihovo visoko ločljivostjo. Naše nakupno priporočilo je zato s tega vidika precej enostavno, saj je velika večina projektorjev za domači kino na voljo v polovični (1280 x 720 pik) oziroma polni ločljivosti HD (1920 x 1080 pik). Prepoznali jih boste po oznakah "HD Ready" ali "720p" oziroma "Full HD" ali "1080p". Hiter razvoj tehnologije je že pripeljal do tega, da nekateri izdelovalci (npr. Sanyo) iz svojih prodajnih programov že krčijo projektorje polovične HD ločljivosti, zato morebiti prav ti zdaj (kolikor jih je pač še ostalo na policah) predstavljajo odlično nakupno priložnost. Projektorji polne ločljivosti se sicer tudi cenijo, a ker veljajo za t. i. premium izbiro, so njihove cene ustrezno postavljene, vendar z razlogom, saj ponujajo res odlično in detajlov polno sliko.

Pri nakupu projektorja je torej naslednja dilema, ali izbrati projektor s polovično ali s polno visoko ločljivostjo (na nižje ločljivosti velja kar pozabiti). Trenutno je v naših domovih še vedno veliko gradiva precej nizke ločljivosti, če naštejemo le nekaj primerov, ki jih vsak dan spremljamo: televizija, filmi na ploščkih DVD, različni "DivX filmi". Tem bo projektor s polovično polno ločljivostjo še lep čas več kot kos.

Pri iskanju razlogov za nakup "ful hudega" projektorja se nam seznam ustavi na predvajalnikih in ploščkih blu-ray, ki postrežejo s ta hip enimi najbogatejših vsebin, pa tudi v spletu je vse več neuradnih virov z bogatimi video vsebinami. 1080p projektorji se izredno dobro obnesejo kot diaprojektorji. Kot take jih lahko uporabimo za projekcije digitalnih fotografij, saj je pri statičnih slikah, ki jih sodobni aparati zajemajo v velikem številu točk, hitro opazna razlika med polovično in polno ločljivostjo HD. Če vam denarnica dopušča, si le privoščite polnokrvni projektor FullHD.

Še beseda o razlikah, ki jih boste lahko opazili v praksi. Pri projektorju, ki postreže s sliko ločljivosti 1280 x 720 pik, torej skupno 921.600 pikami, bomo pri pozornem gledanju (ob blizu, seveda) na platno še lahko opazili posamezne pike. Te so namreč, če upoštevamo povprečno dvometrsko platno, za katero je priporočljiva razdalja gledanja dobrih 4 metrov, velike 1,42 mm in tako še vidne, pri projektorju s 1920 x 1080 pikami, skupaj torej več kot dva milijona pikami, pa posamezne pike tako rekoč izginejo, saj je njihova velikost le še 0,94 mm. Tistim z boljšim vidom bo kljub temu še morebiti uspelo videti te pikice oziroma, bolje rečeno, presledke med njimi. Z napredkom tehnologije pa se tudi ti presledki poslavljajo, pri projektorjih LCoS jih ni več videti, prav tako ne pri nekaterih boljših projektorjih LCD, saj uporabljajo zamegljevanje špranj med pikami. Ne nazadnje, če nas presledki motijo, jih lahko tudi sami odpravimo. Vse, kar moramo storiti, je manjše zmanjšanje ostrine slike. Nekaterim očem je takšna "bolj mehka" slika celo bolj povšeči.

DLP, LCD, LCoS?

LCD, DLP in LCoS so osnovne tri tehnologije prikaza slike na projektorju. Na hitro si oglejmo, kako delujejo in kakšne so njihove prednosti ter morebitne hibe. Projektorji DLP svetijo svetlobo na čip z vrsto mikroskopskih zrcalc, izmed katerih vsako ogledalce predstavlja eno piko. Svetloba, ki potuje od žarnice, se na ustrezno postavljenih zrcalcih (te krmili elektronika) odbije proti barvnemu filtru, nato gre skozi leče in se ujame na zaslonu/platnu. Barvni filter je narejen kot kolesce, na katerem so nanizane osnovne barve - rdeča, zelena in modra (naprednejši modeli jih imajo tudi več). To kolesce se vrti zelo hitro, tako da naše oko motenj (skoraj) ne opazi.

Delovanje projektorja LCD je še preprostejše. Vir svetlobe je postavljen pred polprosojni zaslon, na katerem je prikazana slika. Svetloba se na poti skozi zaslon obarva in prek vrste leč ustrezno projicira na platno. Pri projektorjih 3LCDje vir svetlobe razdeljen na tri osnovne barvne komponente (da, uganili ste: rdečo, modro in zeleno), vsaka barva pa gre skozi svoj zaslon LCD. Kristali na zaslonu prepuščajo določene dele slike, ki prihajajo s treh zaslonov, pa se v posebni prizmi zopet združijo v celoto in skozi leče potujejo do projekcijskega platna.

Projektor s tehnologijo LCoS naj bi združeval dobre lastnosti zgoraj opisanih tehnologij in hkrati odpravljal njune pomanjkljivosti. Se sliši predobro, da bi bilo res? Poglejmo, kako LCoS deluje. Gre za projektor LCD, ki pa ni prosojen, temveč nanesen na mikročip z odbojno površino, zato se svetloba od njega bolj ali manj odbija. Slikovna matrica je nanesena na samem čipu, krmilno vezje pa je pod njo. S takšnim dizajnom so inženirji dosegli, da so špranje med posameznimi točkami minimalne, praktično neopazne, še posebej pri projektorjih polne visoke ločljivosti, saj so pike res majhne.

Danes se zaradi nekoliko višjih cen projektorjev LCoS bitka za kupce v segmentu domači kino odvija med tehnologijama LCD in DLP. Tako kot v svetu televizorjev je tudi na trgu projektorjev tehnologija LCD po tržnem deležu v prednosti pred DLP, precej tudi na račun v povprečju cenejših izdelkov, medtem ko ima tehnologija LCoS zanemarljiv tržni delež. Seveda se tudi pri projektorji ponavlja zgodba iz sveta televizorjev, kjer ima vsak tabor svoje privržence. Izdelovalci projektorjev s čipi DLP znajo povedati, da se pri njihovih izdelkih slika ne zapeče tako kot pri LCDjih (podobno kot pri starejših plazemskih televizorjih), da ima čip DLP bistveno hitrejši odzivni čas, da so špranje med posameznimi pikami manjše in da lahko prikaže dvakrat več barv kot druge tehnologije. Nasprotni tabor, torej izdelovalci projektorjev LCD, jim ne ostajajo dolžni in izpostavljajo, da so njihove rešitve bolj zanesljive, ker nimajo gibljivih delov, in postrežejo s sliko brez t. i. mavričnega učinka (tega povzroča vrtenje barvnega kolesa pri projektorjih DLP z enim čipom). Projektorji LCD so znani po živih barvah in svetlejši sliki, saj izdelki iz tabora DLP za enako svetlo sliko potrebujejo okoli 30 odstotkov močnejšo žarnico (upoštevajte to pri navedbi svetilnosti!). Slabše pa se LCDji odrežejo pri prikazu sivinskih barv, saj težko zagotovijo povsem črno barvo, a je tehnologija 3LCD tudi na tem področju razmerje močno popravila. Če ste filmski dolgoprogaš, ne bo odveč podatek, da je projektorje LCD po 8 do 10 urah delovanja priporočljivo ugasniti in ohladiti, medtem ko projektorji DLP, če so ustrezno hlajeni, lahko delujejo v načinu 24/7.

Kdo je torej zmagovalec? Če bi cena ne bila eden izmed kriterijev, potem bi vsekakor zmagal projektor s tehnologijo LCoS, tako pa bomo izbirali med projektorji LCD in DLP. Za podoben znesek si lahko privoščimo projektor LCD s tremi čipi ali pa projektor DLP z enim, saj so DLPji s tremi čipi precej redki in dragi. Zato naše priporočilo pri nakupu projektorja za domači kino visoke ločljivosti odhaja v tabor projektorjev z oznako 3LCD.

4 : 3 ali 16 : 9

Pri izbiri projektorja se je treba odločiti tudi o razmerju stranic slike, ki jo bo projektor projiciral. Splošno mnenje v praksi se glasi, da je za sisteme domačega kina primernejši projektor, ki prikazuje sliko v razmerju 16 : 9, in da so projektorji, katerih prikazana slika je v razmerju 4 : 3, bolj primerni za poslovno rabo in predstavitve. To sicer do neke mere drži, a je moč tudi projektorje z razmerjem 4 : 3 brez težav uporabiti v sistemu hišnega kina, še posebej, če gre za enega zmogljivejših modelov, ki so ponavadi bolj vsestranski.

Projektor se kupuje glede na vsebino, ki jo bo pretežno predvajal. V domačem kinu seveda lahko pričakujemo veliko predvajanja raznih filmov in nadaljevank, torej video gradiva. Prihodnost na področju video vsebin je jasna, razmerje stranic 16 : 9 je nesporni zmagovalec, kljub temu pa imamo doma še vedno veliko vsebin, posnetih z razmerjem 4 : 3. V nadaljevanju prikazujemo razlike v prikazu različnih razmerij slike na omenjenih projektorjih, na podlagi katerih se boste lažje odločili za enega izmed projektorjev.

V filmski industriji v zadnjih letih prevladujejo širokokotna razmerja stranic, ki so še posebej tesno povezana z visoko ločljivimi vsebinami - tako tistimi na posameznih optičnih nosilcih (DVD, blu-ray) kot tudi digitalno televizijo (HDTV). Poleg standardnih razmerij 16 : 9 (1,78 : 1) in 4 : 3 (1,33 : 1) so video vsebine, predvsem filmi, na voljo še v številnih drugih, predvsem širokokotnih razmerjih, denimo 1,85 : 1, 2,00 : 1, 2,35 : 1, 2,40 : 1 itd. Takšna razmerja najdemo na številnih ploščkih DVD, ki nosijo priljubljene filmske naslove. To pomeni, da niti projektorji z razmerjem stranic slike 16 : 9, niti izdelki s 4 : 3, niso idealna izbira za predvajanje teh vsebin. To seveda ni nikakršen razlog za zaskrbljenost, kvečjemu gre za dobro novico, saj so prikazu takih posnetkov kos vsi projektorji, torej je izbira zelo široka, vendar se velja osredotočiti na projektorje, ki so namenjeni predvsem nalogam službovanja v domačem kinu, kar tudi jasno oznanjajo z različnimi nalepkami (poiščite napise Home Cinema in podobne).

Poleg projektorja za hišni kino vsekakor sodi tudi dobro platno, a več o tem v nadaljevanju.

Pri nakupu projektorja z razmerjem stranic slike 16 : 9, bo filmski posnetek, ki je v razmerju 2,25 : 1, na platnu videti takole.

Zgornja slika rabi kot vzorec. Siva barva označuje projicirano sliko. Bela trakova na zgornjem in spodnjem delu slike bosta na platnu črne barve. Stopnja črne barve je zelo odvisna od kontrastnega razmerja, ki ga premore projektor (projektor težko sveti črno), a boljši modeli se odlikujejo z zelo dobrimi črnimi barvami. Pri manj zmogljivih projektorjih bosta ta trakov svetlejša, torej temno siva. Eden izmed načinov, kako še izboljšati barvno podobo slike, je nakup visoko kontrastnega platna, t. i. sivega platna, o katerem več v nadaljevanju.

Takole bo videti vir slike v razmerju 4 : 3 (1,33 : 1) na projektorju z razmerjem stranic slike 16 : 9. Razlaga elementov slike je enaka kot prej. Črna trakova se preselita ob strani slike.

Če boste na projektorju predvajali predvsem filmske vsebine iz medijev DVD in/ali blu-ray ter visoko ločljive televizije HDTV, potem je projektor z razmerjem stranic slike 16 : 9 zelo dobra izbira, saj bo slika večkrat zapolnila celotno projicirno polje oziroma vsaj njegov večji del.

Če boste večinoma gledali le vsebine, ki so posnete v razmerju 4 : 3, torej televizijo standardne ločljivosti (SDTV) in starejše filme, velja razmisliti o projektorju z razmerjem stranic slike 4 : 3, saj bodo te vsebine na njem videti bolje.

Pri nakupu projektorja z razmerjem stranic slike 4 : 3, bo filmski posnetek, ki je posnet v razmerju 16 : 9, na platnu videti takole.

Kot lahko opazite, se trakova na zgornji in spodnji strani zaslona še povečata, če prikazujete vsebine, ki premorejo bolj širok kot. Tako ima, recimo, posnetek na DVDju, ki je v razmerju 2,35 : 1, večje trakove kot predvajanje televizije v razmerju 16 : 9 (1,78 : 1).

Črna trakova marsikaterega uporabnika motita, še posebej, če sta res velika. V tem primeru se jih z manjšo zvijačo, ki bo žal odrezala tudi del slike, lahko znebite. Sliko preprosto povečajte in črna trakova bosta postopoma postala vse manjša, a boste hkrati mimo platna projicirali tudi levi in desni del slike. Z malce preizkušanja lahko dobite takšno razmerje, ki vas ne bo motilo.

Namestitev projektorja

Namestitev na strop je skorajda nujna, vendar ne tudi popolnoma preprosta.

Še preden se odpravite v trgovino, velja razmisliti o namestitvi projektorja v dnevno sobo. Tu se ponavadi soočimo z dvema možnostma, ali projektor postavimo na posebno mizico ali pa ga namestimo pod strop. Slednja možnost je navadno veliko bolj praktična, še posebej, če imate doma majhne otroke, pa tudi sicer, saj projektor, nameščen pod stropom, nikogar ne ovira. Odvisno od mer dnevne sobe lahko projektorju namenite tudi posebno zidno poličko. Takšna stalna postavitev projektorja ima več prednosti, ne le da projektor ni nikomur v napoto, nastavite ga le enkrat in nato nastavitve obdržite. Če je razdalja med platnom in projektorjem razmeroma majhna, preverite tehnične podatke projektorja, na kakšnih razdaljah lahko prikaže določeno velikost slike. Morebiti vam bodo prav prišle tudi druge lastnosti, denimo možnost premika objektiva, ne le po vertikali, temveč tudi po horizontali. Današnji projektorji so namreč zelo prilagodljive naprave.

Pri namestitvi projektorja upoštevajte, da morate do njega pripeljati več vodnikov, v najboljšem primeru le dva - za elektriko in signal. Če pa bi radi nanj povezali cel nabor naprav v dnevni sobi, zna to postati prava mala znanost organizacije šopa kablov - ne nazadnje se lahko signali različnih kablov med seboj motijo. O organizaciji kablov in priključkov več v okviru.

Tu je še nekaj, kar velja vedeti o projektorjih: delujejo tiho, a ne neslišno. Pri namestitvi pod strop je glasnost navadno manjši faktor kot pri namestitvi na mizico, ki se večkrat znajde sredi dnevne sobe. Kljub temu velja poiskati tišje projektorje, to so tisti, ki pri svojem delu oddajajo 30 ali manj decibelov hrupa. Projektor mora imeti tudi dovolj prostora za odvajanje nastale toplote, saj le pravilno prezračevanje omogoča zanesljivo in tiho delovanje.

Veliko podatkov o projektorju in njegovem delovanju izvemo iz navodil. Prav zato vam toplo priporočamo, da po izbiri nekaj favoritov iz spleta prenesete njihova navodila za uporabo in jih bolj ali manj podrobno preletite. Morda vam bo prav to branje prikazalo kakšno novo, za vas zelo pomembno lastnost, tako v pozitivnem ali negativnem pomenu, s katero se boste laže odločili, kateri je projektor vaš idealni.

O zunanji podobi projektorjev na tem mestu ne bi sodili, priznavamo pa, da se te naprave zelo razlikujejo med seboj. Nekatere so še vedno pretežno škatlaste, spet druge prav futurističnih oblik. Če vam zunanjost projektorja veliko pomeni, potem vsekakor izberite takega, ki vam bo všeč. Nam kot tehničnim zanesenjakom je prvi in zadnji relevanten podatek prikazana slika.

Platno

Platno je lahko tudi krmiljeno na daljavo.

Projekcijsko platno je zelo pomemben del projekcijske tehnologije. Če želite dobro sliko, si preprosto morate omisliti tudi projekcijsko platno, saj stene stanovanja enostavno niso ustrezno nadomestilo, vsaj ne pri projektorjih, ki ponujajo visoke ločljivosti. Prav zato del nakupovalnega vodnika posvečamo tudi izbiri platna, saj je to pika na i dobri uporabniški izkušnji.

Nakup projekcijskega platna bo vašo denarnico olajšal za nadaljnjih 150 do 200 evrov, a je praktično nujen, saj je kompromisov pri uporabi belo obarvane stene preprosto preveč. Projekcijska platna namreč uporabljajo posebne optično odsevne sloje, ki jim pomagajo kar se da izboljšati kakovost prikazane slike. Če namesto njih uporabljamo preprosto belo steno, izgubljamo kontrastnost, ostrino in tudi svetilnost slike, skratka slika tudi približno ne bo takšna, kot jo zmore prikazati sodoben projektor. Naložba v projekcijsko platno, še posebej v njegovo trajno namestitev, je skrajno dolgoročna, saj platna boljše kakovosti zlahka preživijo več projektorjev.

Pri izbiri projekcijskega platna se ne smemo omejiti zgolj na njegovo velikost. To določimo glede na velikost prostora in število ljudi, ki si bo projekcijo ogledovalo. Pri tem veliko ne pomeni nujno tudi dobro, saj v manjših prostorih prevelika slika ni dobra rešitev, ker jo je težko gledati - tako kot, denimo, ogled filma iz prve vrste v kinodvorani.

Projekcijska platna za sisteme domačega kina so najpogosteje na voljo v velikostih med 180 in 240 cm širine, večji prostori pa si lahko omislijo tudi večja. Izbira velikosti platna je zelo subjektivna. Uporabniki, ki v kinematografih sedijo v prvih vrstah, si bodo vsekakor želeli večjih platen in nasprotno. Osnovna orientacija naj bo, da si kupite platno, katerega širina bo enaka polovici razdalje med postavitvijo platna in mesta, kjer sedi gledalec, ali le malenkost večja. Če torej sedite 4 metre stran od platna, naj bo to široko 2 ali 2,20 m.

Platna so na voljo z različnimi razmerji stranic, tako da poznamo platna 16 : 9, 4 : 3 in kvadratna platna (1 : 1). Čeprav preprosta logika narekuje, da bi projektor, ki prikazuje sliko v razmerju 16 : 9, najbolje deloval v navezi s platnom z enakim razmerjem stranic, pa vam vsaj v tem prehodnem obdobju, ko smo priča številnim različnim virom slike, priporočamo izbiro platna z razmerjem stranic 4 : 3 ali celo 1 : 1, saj so razlike v cenah minimalne. Tako boste laže predvajali tudi starejše vsebine, saj bosta ob povečani sliki stranska črna trakova projicirana mimo platna in vas ne bosta motila. Novejša projekcijska platna so črno obrobljena, saj naše oči poleg same slike zaznavajo tudi njeno neposredno okolico in se nam zdi slika, ki je obrobljena z močno črno barvo, lepša.

Če pogledujete za projektorjem, ki ima slabši kontrast, a višjo svetilnost, lahko razmislite še o nakupu sivega platna, saj je na njem video zaradi posebnih nanosov barve bolj kontrasten. Seveda tu ni nobene primerjave s sivo steno, če kljub vsemu naštetemu še vedno želite uporabljati steno za svoje projiciranje, bo bela stena bistveno boljša izbira od sive.

Izbira platna je močno odvisna tudi od postavitve. Na voljo imamo prenosno platno, ki ga lahko premikamo po prostoru, ali pa fiksne, tipično zidne namestitve. Med slednjimi se izbira deli na ročnodvižna platna ter elektrodvižna platna. Kot pove že ime, slednje krmili elektrika, zato so nekoliko dražja. Platno se, ko ga ne potrebujemo, preprosto navije v svoje ohišje in tako zasede zelo malo prostora in ne moti uporabnika.

V sobah, ki so širše kot daljše, se lahko gledalci znajdejo v kotu platna, kjer teže vidijo sliko. V takih primerih je priporočljivo imeti platno z večjim zornim kotom (navaja ga izdelovalec). Prav tako daljše sobe potrebujejo večje platno, da lahko tudi gledalci, ki sedijo zadaj, dobro vidijo podrobnosti.

Projekcijsko platno izberemo v štirih korakih, pri tem je najpomembnejša njegova postavitev v prostor. Sledi odločitev za ustrezno površino platna in razmerje stranic. Nazadnje izberemo velikost platna.

Vsebina projekcije močno vpliva na izbiro barvne podlage platna. V poslovnem svetu se najbolj uporabljajo platna bele ali mat bele barve, slednja namreč prikažejo še najbolj natančne barve. Sivo platno pa je, kot že rečeno, priljubljeno predvsem med navdušenci nad hišnim kinom, sodobni projektorji HD pa bodo svoje delo brezhibno opravili tudi na platnih bele ali mat bele barve.

Kabli

Ob postavitvi domačega kina bomo naletelu tudi na problem kablov, kako s projektorjem povezati vse naprave, ki uporabljajo različne priključke za video signal. Če bo projektor nameščen na stropu, bo projekt še zahtevnejši. Če bi napeljava štirih ali celo več različnih kablov (če imamo na primer dve napravi s komponentnim ali pa z digitalnim priključkom) predstavljala problem, moramo razmisliti o možnih rešitvah z enim samim kablom. Ena rešitev so projektorji, ki imajo poseben kombinirani priključek, tako imenovani M1-DA (malo večji DVI-D), ki po enem samem kablu pripelje vse različne signale do projektorja. Kabel na drugi strani (v bližini video naprav) priključimo na poseben preklopnik, vanj pa priključimo tudi vse druge kable. Druga možnost je uporaba enega samega digitalnega kabla (HDMI) do projektorja, ki ga na drugi strani priključimo na slikovni procesor, nanj pa potem lahko priključimo veliko število različnih naprav. En tak procesor smo tudi preizkusili. Procesor bo seveda dodatno povečal število daljincev. Nekateri projektorji imajo povezavo do svojega lastnega procesorja izvedeno celo prek optičnega kabla (to omogoča praktično poljubno oddaljenost projektorja od video naprave).

Kabli za projector, napeljani v zidnem parapetu 2,5 x 2,5 cm dožine 7,5 metra (HDMI, DVI-D, M1-DA, RGB, komponentni, S-Video). "Manjka" le kompozitni.

Projektorji so zaradi velikosti slike še posebej občutljivi za kakovost video signala, zato priključimo posamezno napravo prek najboljšega priključka, ki ga ponuja, po naslednjem vrstnem redu: digitalni, komponentni, S-video, kompozitni. Zaradi večje dolžine (od 6 do 12 metrov) bomo morali uporabiti boljše (in precej dražje kable). Pri preizkušanju smo imeli težave z očitno ne najboljšim komponentnim kablom, ki je pri nekaterih projektorjih povzročal bledo sliko na skrajnem zgornjem robu slike. Dobro sliko HDTV lahko pričakujemo samo, če projektor povežemo s satelitskim sprejemnikom, predvajalnikom DVD (HD-DVD ali blue-ray) ali osebnim računalnikom prek digitalnega kabla (HDMI, DVI-D). Večina gradiva HDTV pa je tako ali tako zaščitena s HDCP (High-bandwidth Digital Content Protection). To pomeni, da lahko povezujemo samo naprave (sprejemnik ali predvajalnik z monitorjem ali projektorjem), ki podpirajo zaščito, in samo prek kabla, ki takšno zaščito omogoča, konkretno je to kabel HDMI (High-Definition Multimedia Interface). Če bomo na primer povezali satelitski sprejemnik SKY s projektorjem prek komponentnega kabla (tak bi teoretično lahko prenašal tudi sliko HD), bo sprejemnik prikazoval sliko v standardni televizijski ločljivosti 576 vrstic (SD).

Zmešnjavo s kabli lahko torej razumemo kot posledico prehodnega obdobja in počasnosti televizijskih hiš pri digitalizaciji produkcijskega procesa, saj lahko v prihodnosti pričakujemo, da bo vse video gradivo digitalizirano in bo potem dovolj en sam kabel (HDMI) za povezovanje naprav. V okvirčku je seznam možnih kablov za prenos video signala. Za povezavo s projektorjem ali ploskim televizorjem uporabimo najboljši kabel, to je z najvišjo številko. Če imamo že digitalni video signal, ki ni HD (plošča DVD - 480 vrstic, satelitski sprejemnik 576 vrstic), uporabimo digitalni kabel (namesto, recimo, komponentnega) za povezavo s projektorjem ali ploskim televizorjem, saj bosta tako odpadli dve nepotrebni konverziji signala (digitalno -> analogno in spet analogno -> digitalno). Projektor ali ploski televizor mora namreč v vsakem primeru signal pred prikazovanjem pretvoriti iz analognega v digitalnega (in ga dodatno obdelati). Slika SDTV bo tako boljša, če vmesne dvojne konverzije signala ne bo.

Kabli za video signal

Kompozitni kabel: za televizijo, digitalni fotoaparat

S-video kabel (separate video): za video kamero, video rekorder.

Komponentni kabel (RGB ali Y/Pb/Pr): za satelitski ali kabelski sprejemnik.

RGB kabel: za računalnik.

Digitalni DVI-D ali HDMI kabel: za digitalni satelitski ali kabelski sprejemnik, računalnik

Povzetek

Uporabniki, ki iščete pravo kinematografsko izkušnjo v zavetju svojega doma, morate dati največji poudarek naslednjim trem kriterijem - odlični reprodukciji barv, stopnji podrobnosti in zvoku. Za prva dva poskrbi dober projektor za domači kino, priporočamo nakup modela s polno visoko ločljivostjo, med ključnimi lastnostmi pa naj bodo naslednje: svetilnost okoli 2000 lumnov, kontrastno razmerje 5000 : 1 ali boljše ter dober barvni prikaz. Za navdušence nad hišnim kinom velja naslednja zelo preprosta resnica: odštejte zahtevani znesek za projektor, ki si ga resnično želite, in se ne ozirajte nazaj. V letih filmskih užitkov, ki so pred vami, boste pozabili na vsoto denarja, ki ste jo namenili za res dober sistem.

Pri nakupu projektorja se osredotočite še na ustrezno ločljivost in razmerje stranic slike - ti naj bosta kar se da podobni vsebinam, ki jih boste predvajali. Pri izbiri projektorja za domači kino priporočamo projektor 16 : 9 v navezi s platnom z razmerjem stranic 4 : 3. Na ta način boste laže predvajali tudi starejše vsebine, saj bosta ob povečani sliki stranska črna trakova projicirana mimo platna in vas ne bosta motila.