Naj vrže prvi kamen tisti!

Žalostni dogodki, ki so se odvijali po objavi skrivaj posnetega videa, so še enkrat pokazali, kako ranljiv je posameznik v današnjem svetu vsesplošne povezanosti in dostopnosti tehnologije. Poleg tega so pokazali tudi, kakšno moč ima lahko vsak posameznik, ki te tehnologije in komunikacijske kanale uporablja in jih brez težav tudi zlorablja. Morda celo v veri, da gre za nedolžno potegavščino. Javnost je sicer ob zelo nesrečnem epilogu zgodbe s prstom pokazala na brezobzirnost medijev, a velja se vprašati, ali so ti res edini, ki danes vplivajo na razvoj neke »zgodbe«.

Težava je v tem, da se ljudje sploh ne zavedajo, da so na polje medijev že davno stopili tudi sami. Ne več kot pasivni odjemalci omejenega nabora kanalov, temveč kot aktivni posredovalci, komentatorji in tudi oblikovalci teh kanalov. Nepremišljeno posredovanje povezav, hitropotezno komentiranje in nekritično všečkanje še tako pritlehnih vsebin so stalnica, ki jo spremljamo vsak dan. Se lahko torej čudimo, če se je nekemu mlademu človeku zazdelo vredno še eno takšno vsebino posneti in objaviti v  spletu?

Povedano drugače, če se po objavi videa ne bi zagnala družbena mašinerija, dogodka bržkone sploh ne bi nihče opazil, oziroma bi ostal nekaj, s čimer bi se morala ukvarjati predvsem sodišča. Tako pa se ni zgodil zgolj medijski pogrom, temveč tudi družbeni. Populistično novinarstvo je (še enkrat) doseglo dno, a dno je (še enkrat) doseglo tudi množično masturbiranje v družabnih omrežjih in po forumih. Ta dva svetova pa sta vedno bolj povezana in drug drugega v svoji neumnosti vedno bolj napajata. Dokler smo tabloide brali v zavetju domov, smo pač lahko svoje poglede le počasi delili z dokaj omejenim krogom, ki je tudi omejeval viralnost novice. Predvsem Facebook in Twitter pa omogočata, da vsaka še tako neumestna vsebina dobi zagon in pomen tako rekoč takoj.

Tu se znajdemo pred veliko globljim problemom širjenja informaciji nasploh in veliko nesposobnostjo novinarjev in uporabnikov, da te informacije ustrezno ovrednotijo in nadalje uporabijo. Ne morem se načuditi temu, koliko inteligentnih ljudi brez premisleka objavlja vsebine medijskih spinov, ki so že na prvi pogled plod raznih PR strategij in z realnostjo nimajo nobene zveze. Še več, celo ljudje, ki naj bi razumeli delovanje družabnih omrežji, neredko nasedajo najbolj banalnim novicam »zafrkantskih« strani vrste Onaon, kar kaže na popolno odsotnost kritičnega mišljenja. Bolje rečeno, zdravorazumskega premisleka. Če k temu dodamo še neskončno število pristranskih virov, ki se od prej omenjenih strani razlikujejo zgolj po tem, da celo menijo ali pa se delajo, da so v službi resnice, postane jasno, da posameznik skorajda nima možnosti, da bi vedel, kaj od tistega, kar konzumira, je res. Ne gre zgolj za evidentne neumnosti o izvoru letalskih sledi, ravno ko to pišem, je nekdo na Facebooku delil članek o tem, kakšne pravice naj bi imeli otroci in mladi na Finskem. Od porodniške, osnovnega dohodka pa do pravice do zaposlitve … Težava je v tem, da je skoraj vse zapisano močno pretirano in napihnjeno – senzacionalistično, izmišljeno – na to opozarjajo sami Finci pod objavo. A kljub temu je izvirnik delilo kar 65 tisoč ljudi, pol milijona pa jih je všečkalo to prvotno objavo! Koliko ljudi je torej danes po vsem svetu prepričanih, da se na Finskem mladim cedita le med in mleko? Pa bi vsak od njih potreboval le nekaj minut, da bi premislil ali poiskal dejstva, ki bi pokazala realno sliko. Kaj se šele dogaja z informacijami, ko gre za resne interese političnih, finančnih in kapitalskih sil?

Povedano seveda ne opravičuje novinarjev, urednikov in medijev, ki svoje vsebine žal pogosto črpajo po isti poti in enako nekritično. Zato je od njih nujno zahtevati, da preverjajo informacije, spoštujejo človeka in prevzemanje odgovornosti za svoje objave, ko opravljajo svojo funkcijo ločevanja zrnja od plev. Kakovostno informiranje ni ljubiteljska dejavnost in nima zveze z medijsko priljubljenostjo in prepoznavnostjo, niti to ni enostavno opravilo, ko lahko zgolj nekritično povzemamo tisto, kar se nam ponuja iz drugih virov, ne upoštevaje izvor, preverjenost ali zasebnost. A ob tem moramo tudi sami prevzeti odgovornost za svoja ravnanja znotraj medijske realnosti, katere sestavni del postanemo tudi sami, brž ko vstopimo v radikalizirano družabno povezanost, ki je postala norma. Da se ne zapustimo zapeljati množični norosti, ki jo tehnološko podprta komunikacija ne le omogoča, temveč pogosto tudi sproži pri človeku, ki sicer drugemu v svojem bistvu ne želi nič slabega. Če tega ne zmoremo ali sploh nočemo, pa smo za posledice krivi tudi mi – nič več, nič manj!