Najboljši izdelki leta 2012

Ob koncu leta se že tradicionalno ozremo v vzvratno ogledalo in znova osvetlimo najboljše izdelke. Leto 2012 ni bilo s te plati nič manj razburljivo kot vsa druga, a je obenem nekakšna prelomnica v pojmovanju računalnikov, kot smo jih poznali doslej. Danes stopajo v mislih in željah uporabnikov prej v ospredje pametni telefoni in tablice kot pa prenosni in namizni računalniki. Smo torej na začetku nove dobe, ko bo pojem osebnega računalništva postal nekaj drugega, kot smo bili vajeni. Obenem najboljši izdelki minulega leta omogočajo, da del te prihodnosti uporabimo že danes.

V računalništvu smo že nekako od nekdaj zazrti v prihodnost, v izdelke, ki šele prihajajo. Morda zato, ker se je računalniška industrija vselej razvijala zelo hitro in smo takega tempa že vajeni. Zagotovo zato, ker so izdelki, ki šele prihajajo, tisti, ki so vznemirljivi in burijo domišljijo.

Toda po drugi strani našo sedanjost definirajo izdelki, ki jih lahko kupimo in uporabljamo danes, ne jutri. Sedanjost je tista, ki filtrira uspešne izdelke od dobrih zamisli. Ponudba različnih izdelkov je kot vselej bogata, toda prav najboljši definirajo, kaj je danes možno, smiselno, koristno. Poslanstvo Monitorja je v tem, da te izdelke najde, preizkusi in postavi pred javnost. Kot vzor in primerjavo, kaj smemo in moramo pričakovati.

Leto 2012 je minilo nekako na prehodu med dosedanjim svetom računalnikov, namiznih operacijskih sistemov in klasičnih programov na eni strani ter tablicami, pametnimi telefoni in storitvami v oblaku na drugi. O tranziciji smo sicer govorili tudi v minulih letih, vendar imamo tokrat še otipljive dokaze. Jeseni se je prvič zgodilo, da so izdelovalci poslali na trg več tablic kot prenosnikov, kar je pomenljiv podatek, saj se je to zgodilo le nekaj let za prvim iPadom in precej preden so to ocenjevali tržni analitiki.

V preteklem letu smo torej več pisali o tablicah in telefonih, vendar to ne pomeni, da je na področju običajnih prenosnikov vse zastalo in zamrlo. Razvoj gre naprej, uporabnikov in predvsem potrebe po teh izdelkih je za zdaj še vedno dovolj. Doživeli smo množičen prihod tankih in lahkih ultrabookov, ki pa so nekako dražji od pričakovanj in zato niso poželi velikega uspeha. Po drugi strani pa smo jeseni priča pravi poplavi prenosnikov in hibridov, ki imajo zaslone na dotik. Kdo torej pravi, da ni razvoja? Toda resnična rast je vsekakor drugje.

Leto, ki se izteka, si bomo zapomnili tudi po krepitvi največjih. Še bolj kot v preteklosti imamo občutek, da svetovno ponudbo kroji le nekaj velikih korporacij, ki so še večje in močnejše kot v preteklosti. Za pestrost ponudbe, tudi inovacije, je to slab obet. O tem, kako daleč gredo ta podjetja, priča podatek, da se podjetja, kot so Apple, Google in Microsoft, podajajo tudi na področja, kjer doslej niso delovala. Citiramo lahko Microsoftov vstop na področje strojne opreme, Goooglov vstop med spletne trgovine in Applovo strategijo, da bo sam delal v hiši prav vse, z mikroprocesorji vred.

Seveda to tudi nujno pomeni, da so med velikani velika trenja, spopad za kupce in prevlado. A ko se v tekmo prikrade tudi domnevna kraja idej, pridemo do sporov in tožb, kakršnim smo bili priča tudi leta 2012. Denimo razkolu med družbama Apple in Samsung, ki se tožarita v številnih državah sveta in skušata s sodnimi nalogi preprečiti prodajo nasprotnikovih izdelkov. Razkol, ki še ni povsem izbruhnil, je vse hujše rivalstvo med Applom in Googlom. Kar smo videli v zadnjem letu, je to šele uvertura. Zanimivo, sicer tradicionalno vpet v razne spore, je letos ostal zunaj tega dogajanja.

Prihod nove različice okolja Windows, ki je nekako definiralo osebno računalništvo v zadnjih dveh desetletjih, bi načeloma bila ena od "naravnih" svetlih točk tekočega leta. Toda za odločitev, kako velik (ne)uspeh je Windows 8, bomo morali še malo počakati. Nov uporabniški vmesnik je morda preveč radikalen, vendar nujen korak za vstop v svet tablic. Namesto tega je bilo leta 2012 vsaj toliko pričakovanja v zvezi z novo različico operacijskega sistema Apple iOS (6) in Google Android (4.2). Taka pestrost vsekakor koristi, zato jo pozdravljamo.

Čeprav je v zadnjih letih s svojimi izdelki prestavljal mejnike predvsem Apple, je na dolgi rok morda še uspešnejši Google, ki mu je uspelo skupaj s številnimi partnerji (v slogi je moč?) doseči absolutno gledano največji tržni delež, če gledamo tako tablice kot pametne telefone. Android je dozorel, zato najbrž ni čudno, da med najboljšimi izdelki ne najdemo več samo tistih, ki jih ponuja Apple. Predvsem to, da postavljamo Samsung Galaxy S III pred Apple iPhone 5, daje slutiti, da je morda Apple že presegel evforijo iz preteklih let.

Med tablicami je za zdaj še rahlo drugače. Apple z iPadi še vedno suvereno kraljuje, čeprav po drugi strani zlasti v segmentu 7-palčnih modelov pri prodaji vodijo drugi izdelovalci, tudi zaradi bistveno nižjih cen. Danes ni več težko najti tablice za 250 evrov ali celo manj, to pa samo še povečuje razširjenost teh naprav.

Za razliko od preteklosti, ko smo poznali le prenosne in namizne računalnike, danes v računalništvu poznamo vsaj še tablice in pametne telefone. V bližnji prihodnosti utegnemo dobiti še eno platformo, in sicer računalnike, ki jih lahko oblečemo (wearable computers). To je najbolj nakazal Google s projektom Glass. Menda nekaj podobnega pospešeno pripravlja tudi Microsoft, ne dvomimo pa, da tudi drugi.

Sprememba v priljubljenosti posameznih vrst naprav je povzročila tudi spremembe v potrebah po računalniških komponentah in priljubljenosti gradnikov. Družba Intel, ki je osebno računalništvo definirala od samih začetkov, ima precej večje težave s svojo vizijo, kot bi pričakovali. Na namizju še kraljujejo, med tablicami in telefoni pa jih skoraj ni. Morda se to v naslednjem letu še lahko spremeni, toda čas se počasi izteka, tudi za take telefone. Kdo ve, morda pa bodo tudi sami presedlali na platformo ARM?

Po drugi strani so se nekatere stvari leta 2012 tako pocenile, da so postale prej stalnica kot posebnost. Pomnilniškim enotam SSD so se, denimo, tako znižale cene, da so na dosegu vsakogar. Z njimi sicer ne dosegamo prostorskega razkošja, vendar utegnejo močno pospešiti delovanje vsakega računalnika. Po njih ne segajo samo kupci novih, temveč tudi starejših računalnikov. To velja zlasti za navdušence, ki praviloma hitrost (SSD) kombinirajo z velikostjo (magnetnih diski). Ali je to zadnji korak, preden se bomo dokončno sprijaznili, da bomo podatke hranili predvsem v oblaku? A le tisti, ki imajo zaupanje v to.

Del prihodnosti, ki jo bomo srečevali v prihodnjih letih, smo srečali v letu 2012 tudi na področju zabavne elektronike. Zdi se, da so izdelovalci televizorjev s svojimi izdelki zopet prišli do neke naravne meje in rabijo zopet nekaj novega. Dokaz, da smo blizu limita sedanjih idej, je to, da lahko že danes za razmeroma malo denarja dobimo televizor smešno velikih mer, za povrh s 3D tehniko in celim kupom internetnih aplikacij.

Toda to za prihodnost ni dovolj, zato smo leta 2012 prvič naleteli na televizorje s še višjo ločljivostjo kot pri dosedanjem standardu High Definition (HD). Televizorji z zasloni, ki dosegajo ločljivost 3840 x 2160 (8,3 milijona), so postali standard Ultra HD (UHDTV), potem ko je to sredi leta potrdila tudi organizacija ITU. Na olimpiadi v Londonu smo že srečali prve posnetke v tej ločljivosti, na jesen pa so nato prišli v trgovine še prvi televizorji. Za zdaj so pregrešno dragi, vsebin v ločljivosti Ultra HD praktično še ni. Toda to se bo spremenilo že v nekaj letih. O tem ni dvoma.

Na področju spletnih storitev je bilo leta 2012 vsaj tako dinamično kot v preteklih letih. V ospredju so še vedno družabna omrežja, čeprav je prav začetna kotacija na borzi nespornega kralja na tem področju, Facebooka, dala vedeti, da so časi največjega vzpona morda že za nami. Predvsem pa bo iz vsega skupaj še težko narediti pravi poslovni model.

Med storitvami, ki so se dokončno ustoličile, so nedvomno pomnilniki v oblaku, po zgledu pionirja na področju, storitve Dropbox. Danes ima številne posnemovalce (Google Drive, Microsooft Skydrive, Apple iCloud) in zdi se, da brez tega v prihodnje praktično ne bo šlo, zlasti ko bodo izdelovalci začeli pogojevati uporabo programske opreme s tovrstno rabo (za začetek: Microsoft Office 2013). Ali bomo če nekaj let večino digitalnih vsebin hranili v oblaku?

Naslednje, brez česar domala ne gre več, so spletne trgovine za programsko opremo. Prav vsi ponudniki platform imajo svoje trgovine in vse bolj pogojujejo to pot za nakup in nameščanje programske opreme. Ob tem seveda mastno zaslužijo. Za uporabnike pa je dejansko lažje in ceneje, če ponudbo preverjajo na enem mestu. Prvi je bil Apple z AppStorom, prav v letu 2012 pa sta svojo prisotnost na tem področju prenovila Google (Play) in Microsoft (Windows Store).

Med vsemi velikani velja omeniti še malčka. Ljubiteljski računalnik Raspberry PI je postal čez noč uspešnica in povrnil nekaj tistih občutkov, ki segajo v same začetke osebnih računalnikov. Napravica, ki je malo več kot košček elektronskega vezja in jo lahko sestavimo iz elektronskih gradnikov kar doma, je naletela na izredno priljubljenost tistih, ki jim je računalništvo še vedno hobi. Ideje, kako s pridom uporabiti poceni računalnik, kar dežujejo in videti je, da je računalništvo še vedno nekaj več kot potrošništvo.

Med vsemi izdelki in tehnologijami, ki so zaznamovale leto 2012, velja omeniti tudi nekaj, kar nedvomno "ni zaživelo". Še na začetku leta smo bili prepričani, da bo to leto tehnologije NFC (Near Field Communications), brezgotovinskega plačevanja in še drugih načinov rabe. Ta vmesnik ima sicer kar nekaj telefonov in tablic, celo prenosnikov, toda videti je, da nihče ne ve, kaj točno bi s tem počel. Nekateri ga uporabljajo za prenos podatkov med napravami na dotik, toda to je tako, kot če bi v navaden avto vgradili motor formule 1 in potem vselej vozili le 80 na uro.

Zmogljivejši telefon - Samsung Galaxy S III

Samsungov telefon Galaxy S III je bil minulo leto eden najbolje prodajanih telefonov z Androidom na svetu in nedvomno prvi izzivalec Applovega iPhona. S tehnične plati je pravi biser. Zaslon ima diagonalo 4,8 palca (12,2 cm) in hkrati bistveno višjo ločljivost - 1280 × 720 pik. S tehnologijo Super AMOLED je, milo rečeno, fantastičen. Oblikovno morda res ni največji dosežek na področju pametnih telefonov, a izstopa po hitrosti delovanja in odzivnosti, in to je očitno takoj, ko ga primemo v roko.

Prehod na štiri jedra se veliko bolj opazi v primerjavi z (le...) dvojedrnim Samsungom Galaxy S II. Spletne strani se na S3 odpirajo bistveno hitreje, pregledovanje datotek PDF je trenutno, brskanje po velikih Excelovih tabelah v Doc2Go pa končno mehko in elegantno. Da o upravljanju z mobilnimi zemljevidi Maps niti ne govorimo! Vgrajen je močnejši akumulator, ki kompenzira večjo porabo procesorja in zaslona, tako da je trajanje delovanja približno enako kot pri Galaxy S II. Samsung Galaxy S III je trenutno najboljši telefon na trgu, o tem ni dvoma, oziroma lahko o tem dvomijo le tisti, ki prisegajo na iPhone.

V skupini cenejših telefonov je gneča objektivno zelo velika, zato smo se v uredništvu odločili, da v tej skupini preprosto ne bomo iskali najboljšega kandidata. Izbiro prepuščamo uporabnikom in, če želite, osebnemu okusu.

Zmogljiva tablica - Apple iPad (4)

iPad četrte generacije je tablica, ki nas je letos najbolj presenetila. Najbolj zato, ker je nismo pričakovali, saj je Apple tretjo generacijo predstavil spomladi, četrto pa komaj pol leta zatem. Pa tudi zato, ker je to najhitrejši in najboljši iPad doslej, še več, verjamemo, da tudi najboljša tablica doslej. Novi iPad v imenu uradno nima številke, neuradno pa ga imenujemo iPad 4. Navzven je praktično enak predhodniku, edina razlika je v uporabi novega konektorja Lightning. Vse drugo je do pičice enako kot pri trojki.

Bistvena razlika pa je v vgrajeni strojni opremi. Namesto procesorja A5X je zdaj v rabi Applov lastni A6X. Gre za izboljšano različico procesorja iz iPhona 5, kjer so se izdatno potrudili predvsem pri izrisu grafike. Čeprav ima le dve jedri (konkurenčni Tegra3, ki ga uporabljata Google Nexus 7 in Microsoft Surface, ima štiri), se je na naših preizkusih odlično izkazal, procesno je prejšnjih modelov. Pri navadnem delu sicer težko opazimo konkretne razlike, se pa programi nekoliko hitreje zaganjajo. Dovolj, da je (zopet) korak pred tekmeci.

Majhna tablica - Google Nexus 7

To, kar je iPad med večjimi tablicami, je letos postal Google Nexus 7 med manjšimi, 7-palčnimi in predvsem cenejšimi modeli. Oblikovanje tablice je preprosto in privlačno, oprema pa kljub nizki ceni zelo dobra. Tablico za Google izdeluje Asus, da bi dosegli nižjo ceno, pa so sprejeli nekaj (smiselnih) kompromisov. Denimo, ni kamere na hrbtni strani, a tega, roko na srce, pri tablicah ne potrebujemo.

Največ kritik je bil ob napovedi izdelka deležen sedempalčni zaslon IPS. Neupravičeno, saj se z ločljivostjo 1280 x 800 in večjo gostoto slikovnih pik na palec (216 ppi) zlahka postavi ob bok večjim tablicam na trgu. Tablica, ki zna varčevati, kjer je dopustno, pa ne omahuje pri hitrosti. Procesor Nvidia Tegra 3 s hitrostjo 1,3 GHz ima štiri jedra in pomoč 1 GB pomnilnika. Če omenjenima dodamo najnovejšo različico operacijskega sistema Android, Jelly Bean, zadeva res leti.

Omejujoče je zgolj diskovje oziroma prostor za hrambo podatkov, saj je Nexus 7 na voljo le v dveh različicah, 8 GB ali 16 GB, brez možnosti razširitve. Googlova tablica pa se ne zna povezati s ključki USB, niti brati kartic SD. Zato pa ima med redkimi tablicami že vgrajen vmesnik NFC. To je kljub omejitvam zagotovo izdelek, ki omogoča ta hip najboljše razmerje med ceno in zmogljivostjo.

Cenejša tablica - Prestigio MultiPad 9.7 Ultra

V zadnjem času najdemo na trgu vedno več tablic manj znanih izdelovalcev po ugodni ceni, ki pa ponujajo tehnične lastnosti precej dražjih izdelkov. Pogosto je razlog v slabši kakovosti, a ne vedno. Tablica Prestigio MultiPad 9.7 Ultra je tipičen predstavnik tega razreda in je predvsem naprava za konzumiranje najrazličnejših vsebin. Zaslon z matriko IPS, velik 9,7 palca, poskrbi za širok vidni kot ob njihovem uživanju, vgrajenih 16 GB prostora z možnostjo razširitve prek kartic mikro SD pa je zadolženih za shranjevanje. Tablica je povsem primerna za poslušanje glasbe in predvajanje filmov. Vsebino z nje lahko ob pomoči izhoda HDMI preslikamo na večji monitor ali televizor.

Poprej naloženih dobrot ni veliko, a to ni težava, saj je na tablici omogočen dostop do bogate izbire aplikacij in iger s tržnice Google Play. MultiPad Ultra dostavi obljubljeno v slogu. Izdelava naprave je za ta cenovni razred odlična, delovanje zadovoljivo, za nameček pa nas v paketu pričaka še lična in priročna usnjena torbica, ki bo tablico varovala med našim pohajkovanjem z njo.

Zmogljivi prenosnik - Dell Latitude E6530

Ponudba prenosnikov je silno široka, zato je med njimi težko izločiti boljše v primerjavi z drugimi. Za povrh se ponudba nenehno spreminja, zato smo letošnjega najbolje ocenjenega spoznali šele konec leta. Latitude E6530 je od glave do pete klasični poslovni prenosnik. Je zmogljiv, polno opremljen, kakovostno grajen in precej klasično oblikovan ter opremljen z vhodom za priklopno postajo, kljub temu ni namenjen najzahtevnejšim grafičnim opravilom kot prenosne delovne postaje.

Čvrsto ohišje na spodnjem delu zagotavlja magnezijeva litina, pokrov pa zaslon zelo dobro varuje pred morebitnimi pritiski s hrbtne strani. Odlična je tudi tipkovnica, ki je za povrh še osvetljena s spodnje strani in obsega krmilno paličico, dopolnjeno z majhno, a prijetno drsno ploščico. Prenosnik je opremljen s prav vsemi vmesniki, ki jih potrebujemo za poslovno, pa tudi domačo rabo.

Na Monitorjevem testu preizkušeni model je imel procesor Intel Core i5-3320M s taktom 2,6 GHz, ki obsega tehnologijo tretje generacije Vpro. Skupaj z diskom SSD, katerega zmogljivost je 128 GB, je pridelal nekatere izmed najboljših rezultatov na naših preizkusih, kljub temu da je opremljen le s povprečnimi 4 GB pomnilnika. Gre torej za zelo dober prenosnik, ki pa ga natanko takega, kot je, resnici na ljubo potrebuje zelo malo uporabnikov. Poslovneži v višjem cenovnem razredu se vedno raje ozirajo za ultra lahkimi modeli, grafične zmogljivosti pa ne zadostujejo za delo z najzahtevnejšimi 3D orodji. A kljub temu za svojo ceno ponuja veliko.

Cenejši prenosnik - Dell Inspiron N5520 - 3105

Dell Inspiron N5520 - 3105 je tipičen predstavnik srednjega razreda prenosnikov klasične zasnove. Zaprt je v nekoliko bolj ovalno oblikovano ohišje, grajeno iz plastike povprečne kakovosti, a po trdnosti prevlada nad večino cenejših, pa tudi podobno cenjenih izdelkov. Svetleča plastika ohišja, ki želi posnemati dražje materiale, deluje na pogled precej ceneno, a se med rabo izkaže s precej dobro kakovostjo.

Osnovna ločljivost svetlečega 15,6-palčnega zaslona 1366 × 768 se sicer zdi nekoliko za časom, a je zaslon precej svetel in tako kljubuje močnejši svetlobi iz okolice. Med strojno opremo navduši tudi razmeroma velik prostor na disku, ki meri okrogel TB. Same zmogljivosti prenosnika, ki jih zagotavljata Intel Core i5-3210M in 4 GB pomnilnika, so povprečne, čeprav se je grafična kartica na našem preizkusu glede na ceno povsem solidno obnesla. Zanimiv je zvočniški del prenosnika, ki postreže ne le z glasnostjo, temveč tudi z dovolj stabilnimi visokimi toni pri najvišji glasnosti. Glede na opremljenost, kakovost in zmogljivosti se zdi cena 748 evrov primerno postavljena, pa čeprav je za podobno vrednost mogoče dobiti tudi bolje opremljene izdelke.

Ultrabook - Asus ZenBook UX21

Leto 2012 si bomo zapomnili po lahkih prenosnikih, ki so dobili svojo kategorijo - utrabookih. Ausov ZenBook UX21 je med njimi eden najmanjših, a po naših preizkusih obenem eden najzmogljivejših prenosnikov ta hip. Za resnejša opravila, pri katerih uporabnik potrebuje veliko delovno površino, sicer zaostaja za Applom in večjimi modeli pri samem Aususu, a je kljub temu pravi mali težkokategornik. Seveda govorimo o strojnih zmogljivostih, saj je fizično sicer eden najlažjih. Do nedavna nepredstavljivo dejstvo je, da je 11,6-palčni prenosnik, debel slaba dva centimetra, večinoma zmogljivejši od najzmogljivejših prenosnih delovnih postaj izpred dveh let. Izjemno.

Njegovo ohišje oblikovno precej spominja na konkurenco iz Cupertina, saj ji je na trenutke celo neokusno podoben, kljub temu pa je ohišje na prvi pogled povsem drugačno. Kot skala trdno aluminijasto ohišje se tokrat v nasprotju z anodiziranim Applovim ohišjem ponaša z brušenim zaključkom nekoliko temnejšega odtenka, ki je na splošno znan kot barva titana. Vgrajeni zvočniki se glede na velikost izkažejo za povprečno glasne, vendar kakovostne, skupaj z ojačevalnikom pa naj bi jih razvili v podjetju Bang&Olufsen. Prenosnik je kljub skromnim meram opremljen tako z izhodom mini DisplayPort kot tudi mini HDMI, za nameček pa ponuja 2 priključka USB, med katerima desni dosega standard 3.0.

Asus UX21 ponuja ob nižji ceni zmogljivejši procesor kot Applova 11-palčna konkurenca, njegov zaslon pa se ponaša z višjo ločljivostjo. Zaprt je v silno prefinjeno in trdno ohišje, vendar kljub temu ne omogoča tako vrhunske uporabniške izkušnje kot "sapica " iz Cupertina. Vodi predvsem po zmogljivosti in bo z lahkoto osvojil uporabnike, ki so naveličani sterilne podobe in svetlečega jabolka.

Zmogljivejši DSLR - Nikon D7000

V časih, ko se izdelki spreminjajo tako rekoč vsakih nekaj mesecev, je težko najti izdelek, ki po kakovosti izstopa že praktično dve leti. Nikonu je to uspelo s fotoaparatom D7000, ki je v naprednem amaterskem razredu še povzdignil raven kakovosti in naprednih možnosti. D7000 pravzaprav seže nekoliko dlje kot le na mesto naslednika aparata, ki se je prvi med modeli D-SLR sploh lahko pohvalil z zajemanjem videa, modela D90. Ponuja boljše ohišje, sestavljeno iz magnezijeve zlitine z odličnim držalom, in še bolj napredno tipalo, kot ga je ponujal D90 v svoji zlati dobi. Ta se po lastnostih brez težav meri s tistimi iz aparatov polne ločljivosti izpred nekaj let.

Omogoča kalibrirano občutljivost v širokem razponu, vse od ISO 100 pa do ISO 6400, kjer je šuma malo, podrobnosti pa so jasno razvidne tudi ob večjih povečavah. Odličen je tudi dinamični razpon in aparat po tej plati brez težav prekosi en razred više postavljene modele. Ostrenje je sicer posebej za ta aparat na novo razvito in ponuja kar 39 točk ostrenja s 3D sledenjem, kar 9 jih je križne vrste. Tudi merjenje svetlobe je z novim, več kot 2000-točkovnim tipalom silno natančno. Ta aparatu omogoča tudi prepoznavanje prizora. Nikon D7000 od najzmogljivejših aparatov formata APS-C loči zelo malo, v smislu kakovosti fotografije pa je v samem vrhu in ima ob tem razumno visoko ceno.

Cenejši DSLR - Nikon D3200

Nikonov novi vstopni DSLR D3200 je pridobil na ločljivosti, tako zajemanja kot tudi prikazovanja. Poleg tega da je dobil nov, boljši zaslon z ločljivostjo 921.000 pik, je doživel največjo spremembo ravno na področju tipala. Tokrat ponuja kar 24 megapik ločljivosti, to je v segmentu aparatov s tipalom velikosti APS-C nov rekord. Ohišje je kakovostno in nadaljuje znano dobro kakovost Nikonovih aparatov, veliko pa je pridobil nov tripalčni zaslon, natančneje 690.000 pik (zdaj 920.000).

Tipalo, ki za ta cenovni razred prinaša rekordno ločljivost, ni na škodo zmogljivosti pri visokih občutljivostih ISO, niti ne na škodo dinamičnega razpona tega odličnega tipala. Zrnatosti je celo pri občutljivosti ISO 6400 razmeroma malo in podrobnosti so odlično prepoznavne. Za ta razred odličen je video polne HD ločljivosti, ki zdaj ponuja 24, 25 ali pa 30 sličic na sekundo, aparat pa je opremljen tudi s priključkom za zunanji mikrofon. Nikon je odličen vstopni model, ki ponuja ločljivost na ravni polnega formata ob dosti boljši kakovosti slike, kakor jo je ponudil sicer priljubljeni predhodnik.

Zmogljiv kompaktni fotoaparat - Sony RX100

Zmogljivi kompaktni modeli zadnji dve leti doživljajo pravi mali preporod. Še pred nedavnim sta bila na tem področju najmočnejša Canon s svojo serijo G in Panasonic z aparatom Lumix LX-5. Letos je prišel v ospredje Sony z modelom RX100. Bistvo novega modela je posrečena kombinacija zelo majhnega ohišja, odličnega objektiva in zmogljivega tipala. Osnova novega aparata je veliko tipalo, ki je pravzaprav enako kot pri novem Nikonovem brezzrcalnem modelu J2. Lahko rečemo, da je to eno najboljših tipal v primerljivih aparatih, brez težav se meri tudi z vstopnimi DSLRji. Šuma je zelo malo tudi pri višjih vrednostih ISO, dinamični razpon pa je zares odličen.

Odličen je tudi objektiv. Pokriva goriščnice od 28 do 100 mm. Pri goriščnicah bi si morda želeli kak milimeter več na širšem delu, konkurenca večinoma začne pri 24 mm. K ostrini prispeva svoje tudi dober sistem stabilizacije slike, ki v kombinaciji z dobro zaslonko in kakovostnim tipalom omogoča fotografiranje tudi v res slabih razmerah. Prijetno nas je presenetilo aluminijasto ohišje, zaradi katerega je aparat resnično žepen, manjši od večine konkurentov, upravljanje pa odlično, saj ima dve kolesci, eno zadaj in eno spredaj, okoli objektiva. Lahko bi napisali še marsikaj, pomembno pa je na koncu le to, da gre za enega najboljših žepnih aparatov ta hip.

Srednje zmogljiv kompaktni fotoaparat - Canon Ixus 125 HS

Canon Ixus 125 HS spada med tanjše aparate na trgu, poleg tega je obdan z aluminijastim ohišjem, ki je prijetno in kakovostno na otip. Model 125 HS je namenjen bolj tistim, ki se raje podrobneje posvetijo fotografiji in bodo bolj kot gromozanski zum v svojem žepu cenili dober širokokotni objektiv. Zrnatosti glede na visoko ločljivost tipala (16 milijonov pik) ni veliko niti pri najvišjih občutljivostih. Širokokotni objektiv se na najširšem delu pohvali z zelo širokimi 24 mm in majhnim popačenjem sodčkavosti.

Ixus 125 HS se lahko pohvali tudi z zajemanjem videa v polni visoki ločljivosti, ki se začne po pritisku namenske tipke. Med zajemanjem videa je omogočeno tudi optično zumiranje, po želji pa bo Ixus 125 HS zajel tudi počasne videoposnetke nizke ločljivosti pri 240 sličicah na sekundo. Tipično za potrošniški izdelek ponuja še eno novo zabavno funkcijo, MovieDigest, predogled dogajanja, ki po želji pred vsako fotografijo posname 4 sekunde dogajanja. Nato posnetke samodejno združi v zabaven kratek video ločljivosti 720p. Vsestranska raba torej, zato s ceno 253 evrov ne zahteva preveč premišljanja.

Cenejši fotoaparat aparat - Nikon Coolpix S3300

Vsako večje fotografsko podjetje ponuja danes res velik razpon kompaktnih fotoaparatov, Nikonov Coolpix S3300 pa se po zmogljivostih in ceni uvršča nekako na sredino ponudbe žepnih modelov tega izdelovalca. Gre za prijeten mali aparat, ki se brez težav prilega še tako majhnemu žepu. Oblikovanje je klasično in enostavno, ohišje je iz kakovostne plastike zaobljenih linij.

Aparat ima nadvse uporaben objektiv, ki sega od razmeroma širokih 26 pa do (po našem mnenju) dovolj dolgih 156 mm (seveda v klasičnem formatu leica). Gre torej za šestkratni zum, ki bo zadovoljil praktično vse potrebe. Dokaj dobro se obnese tudi v makro načinu (tam lahko ostrimo do 5 cm), žal pa niso vgradili optične stabilizacije slike. Tipalo premore kar 16 milijonov pik, a nam to v praksi niti ne koristi. Po kakovosti je še kar solidno, šuma je približno toliko kot pri konkurenčnih modelih iz podobnega cenovnega razreda.

Coolpix S3300 je dober aparat za načeloma nezahtevne uporabnike, ki pa bi kljub vsemu radi nekaj več kot le trikratni zum. Je resnično lahek in majhen, hvali se z zelo uporabnim objektivom in ravno pravo količino funkcij, za povrh pa je tudi cenovno dokaj ugoden.

Podvodni fotoaparat - Nikon Coolpix AW100

Podvodnih fotoaparatov je na trgu že toliko, povpraševanja pa dovolj, da so si ti modeli (tudi v Monitorju) izborili svojo kategorijo. Med njimi ponuja najboljše razmerje me ceno in zmogljivostjo Nikonov AW100. Opremljen je s sprejemnikom GPS in širokim kotom pri 28 mm ter kakovostnim tipalom vrste CMOS, ki premore 16 milijonov pik in se po naših preizkusih ponaša z majhno občutljivostjo za šum. Pred njim stoji kakovosten miniaturni širokokotni objektiv s 5-kratno povečavo, ki vse premike leč opravi znotraj kompaktnega ohišja, poleg tega je opremljen z optično stabilizacijo slike.

Kombinacija ponuja odlične možnosti tudi v primerjavi z drugimi kompaktnimi aparati, poleg tega je AW100 opremljen še z možnostjo zajemanja videa v polni visoki ločljivosti, ko ponuja optično povečavo. Tudi v praksi se obnese odlično, saj je video 1080p dobre kakovosti in zajete datoteke ob pomoči kodeka H.264 ne zasedejo veliko prostora. To se nekoliko pozna le pri hitrih premikih (npr. penečih se valov).

Ohišje aparata je kakovostno izdelano in zasnovano tako, da brez težav deluje na globini do 10 m, poleg tega prenese tudi padce na trda tla z višine do poldrugega metra. Vmesnik GPS nam po pritisku na ustrezno tipko začne prikazovati lokacijo, in to ne le poimensko, temveč tudi položaj na zemljevidu. Aparat ima naložene natančne zemljevide, ki so po naših krajih, pa tudi na Hrvaškem, kjer smo aparat preizkusili v vodi, zelo dobro pokrite. Fotoaparat je eden prvih odpornežev, ki tehnološko in optično ne delujejo prav nič slabše od mehkužnih bratov, ki si ne upajo pod čevelj in v vodo.

WiFi usmerjevalnik - Asus RT-N66U

Usmerjevalniki Wi-Fi za domačo rabo so v zadnjem času postali pravcati vsestranski pomočniki, ki znajo še marsikaj več, kot zgolj usmerjati internetni promet. So kot nekakšni vsestranski švicarski nožki med omrežno opremo. Najboljši predstavnik teh izdelkov je Asusov RT-N66U, ki je za povrh tudi najlepše oblikovan. Z napisom Dark Knight na ohišju naj bi menda celo napeljeval na povezavo z zadnjim filmom z Batmanom v glavni vlogi.

Seznam priključkov sodi v sam vrh: gigabitni vhod WAN, gigabitno stikalo LAN in dva priključka USB. Gre tudi za eno izmed naprav, ki imajo certifikat DLNA, kar je ob že omenjenih dveh priključkih USB dobrodošla funkcionalnost. Brez težav ga uporabljamo kot strežnik NAS (z diski USB), povrh pa je združljiv z Applovimi in adroidnimi mobilnimi napravami. Očitno Asusovi oblikovalci svojega truda niso usmerili zgolj v zunanjo obliko, saj ima RT-N66U daleč najboljši spletni uporabniški vmesnik, ki ga izdelovalec tudi redno posodablja.

Na Monitorjevih preizkusih se je odrezal odlično, predvsem je blestel pri goli prepustnosti, saj je dosegel prenos 769,4 Mb/s. V vrhu je bil tudi pri brezžičnih povezavah in je eden redkih izdelkov, kjer je bilo mogoče brezžične preizkuse pri 2,4 GHz omrežju narediti tudi na najdaljši razdalji. Kdor razmišlja o usmerjevalniku s široko pokritostjo signala, zanesljivim in hitrim delovanjem ter številnimi naprednimi funkcijami, lahko iskanje konča kar pri Dark Knightu.

NAS - Synology DS-212j

Pomnilniški sistemi NAS niso namenjeni več le poslovni rabi, temveč ob čedalje obsežnejših zbirkah digitalnih vsebin postajajo pogosti člani nabora naprav za rabo doma. Synology ima model DS-212j, ki je namenjen domačim uporabnikom. Naprava je preprosta, z le eno tipko za vklop in statusno lučko, za montažo (dveh) diskov je treba zavihati rokave in odpreti ohišje. Toda to se povrne ob pogledu na razmeroma ugodno ceno.

Operacijski sistem je Synologyjev DSM, ponuja pa oddaljeno namizje, do katerega pridemo prek brskalnika. Uporabniški vmesnik je odličen, pravzaprav najboljši med preizkušenimi. Poglavitna prednost je seveda možnost več odprtih oken, na voljo pa je tudi kup različnih aplikacij. Presenetljivo lahko v to napravo namestimo tudi resnejše programe, denimo strežnik za elektronsko pošto, strežnik DHCP, tudi VPN (slednji podpira do pet povezav), kar je več, kot bi potrebovali za rabo doma.

Ker gre za model, namenjen domačim uporabnikom, so vgradili nekoliko manj zmogljiv procesor in manj pomnilnika. V praksi se to seveda pozna tudi pri hitrostih prenosa, čeprav se naprava kljub temu kar dobro obnese. Gre torej za nadvse konkurenčen model, ki ni najcenejši, pa tudi ne predrag. Pogrešamo le vmesnik USB 3.0 za hitrejši prenos večje količine podatkov, recimo za izdelavo varnostne kopije vseh podatkov.

Pomnilniške enote SSD - OCZ Vertex 4

Zdi se, da bodo letos naslov najhitrejšega razvoja na področju računalniških tehnologij skoraj pospravili v žep pogoni SSD. Toliko različnih modelov, krmilnikov in drugih tehnoloških novotarij, kolikor jih prejemamo iz meseca v mesec, že dolgo nismo videli. Med vsemi izstopa OCZjev model Vertex 4, predvsem kar zadeva hitrost delovanja. Podjetje OCZ Technology je namreč prevzelo izdelovalca krmilnikov Indilinx, zato ne čudi, da upravljanje podatkov v pogonu Vertex 4 prevzema krmilnik Indilinx Everest 2.

Povezan je s hitrimi pomnilniškimi čipi, ki jih je prispeval Intel, zato meritve segajo v sam vrh. Čeprav navedb izdelovalca o hitrosti branja (560 MB/s) in zapisovanja (510 MB/s) nismo dosegli, lahko zapišemo, da je vsak dosežek trimestne številke, ki se začne s petico, vreden odlične ocene. Še precej bolje se novi krmilnik obnese pri zahtevni rabi, saj zmore kar 120.000 IOPS. S tem je idealen celo za strežniško rabo. Hitrost v zahtevnih poslovnih aplikacijah pomagajo dosegati še izboljšave v algoritmih stiskanja podatkov, ne manjka niti podpora 256-bitni AES enkripciji podatkov, ki v navezi z ustreznim BIOSom osnovne plošče uporabnika poskrbi za kar najvarnejšo zaščito podatkov na pogonu.

V OCZju so veliko pozornosti namenili tudi izboljšavam življenjske dobe izdelka in pripravili vrsto rešitev, ki pod imenom Ndurance 2.0 skrbijo za brezhibno in dolgoročno delovanje. Če gre verjeti inženirjem, naj bi Ndurance 2.0 kar podvojil število bralno-brisalnih ciklov bliskovnega pomnilnika NAND, zato za brezhibno delovanje jamčijo s petletnim garancijskim obdobjem. Tega pri konkurentih zlepa ne bomo našli. OCZ Vertex 4 je, z eno besedo, najhitrejši "klasični" pogon SSD, kar smo jih v Monitorju doslej preizkusili.

Večnamenski brizgalnik - HP Deskjet 5525

Na področju brizgalnih tiskalnikov in še posebej večfunkcijskih naprav ob smešno nizkih cenah teh izdelkov ne moremo pričakovati velikih presenečen. Pa vendar nas je pri testih prijetno presenetil HP-jev Deskjet 5525. Ta je del nove linije Ink Advantage, kjer naj bi bistveno znižali cene izpisov. To je še vedno razmeroma kompakten tiskalnik, brez samodejnega podajalnika za optični bralnik in z razmeroma majhnim pladnjem, na katerega lahko odložimo do 80 listov.

Opremljenost je za ta cenovni razred kar dobra. Spredaj je majhen barvni zaslon za prikazovanje stanja, ki je tudi občutljiv za dotik. Za povezljivost sta na voljo klasični USB in brezžični omrežni vmesnik, ki lahko po našem mnenju pri domačih uporabnikih brez večjih težav nadomesti klasični omrežni vmesnik. Podpira različne standarde brezžičnega tiska z mobilnih naprav, denimo Applov AirPrint. Vgrajena je tudi možnost samodejnega tiska na obe strani ter podpora tisku s kartic MMC in SD. Hitrost tiskanja je med najboljšimi izmerjenimi v kategoriji. Najbolj pa navduši cena izpisa. Pravzaprav ima med vsemi večopravilnimi brizgalnimi tiskalniki trenutno najcenejši izpis.

Poceni laserski tiskalnik - HP Laserjet P1102

HPjevi majhni laserski tiskalniki so že nekaj časa preproste in cenovno ugodne naprave. Tak ostaja tudi model P1102, pri katerem je oblikovanje že nekaj let stalnica, še vedno pa gre za lično majhno škatlo. Hitrost pri teh malih domačih napravah niti nima tako velike vloge, a z 18 stranmi na minuto povsem zadostuje za domače uporabnike. Naprava zelo hitro natisne grafiko, od bitnih pa do vektorskih slik, tudi našo naslovnico PDF je natisnila zelo hitro (v vsega osmih sekundah).

Kakovost izpisa je pri teh tiskalnikih zelo stalna že nekaj let. Besedilo, zaradi katerega pravzaprav kupujemo laserske naprave, je zelo dobro in ostro. Po pričakovanjih je grafika slabša, a je v primerjavi z drugimi cenejšimi laserskimi napravami kljub vsemu kar dobra. Največja prednost ostaja cena, ki je zdaj še malo nižja, zato še toliko bolj konkurenčna v svojem razredu. Za ceno pod 100 evrov dobimo zelo zanesljiv tiskalnik, ki se bo najraje spopadal predvsem z besedili. Že za 20 evrov več pa dobimo večjega brata, ki ima poleg vmesnikov USB tudi brezžični omrežni vmesnik.

Poceni barvni laserski tiskalnik - Ricoh Aficio SPC-242DN

Barvni laserji so že nekaj časa cenovno sprejemljiva alternativa brizgalnim tiskalnikom tudi v domačem okolju. Ricoh je na tem področju predstavil model SPC242dn, ki ponuja veliko za malo denarja. Ima dovolj veliko količino pomnilnika (256 MB), da zagotavlja hitrejši izpis tudi pri zahtevnejših dokumentih. Glavna prednost naprave pa je podpora zmogljivejšim tonerjem, ki namesto 2300 zmorejo 6500 črno- belih in 6000 barvnih strani ter občutno znižajo ceno tiskanja.

Tiskalnik je za svoj cenovni razred precej velik in s svojimi štiriindvajsetimi kilogrami tudi težek. Gre za skoraj popolno kocko s stranico štirideset centimetrov, katere oblike ne kazi kak izvlečni odlagalnik listov, saj je ta del zgornje ploskve naprave, sprejme pa do 150 listov. Prijetno smo bili presenečeni nad zmožnostjo tiskanja na obe strani lista, ki je za ta cenovni razred prej izjema kot pravilo. Najvišja ločljivost tiskanja je 2400 × 600 pik na palec, navedena najvišja hitrost pa 20 strani na minuto za barvne in črno-bele dokumente. Glede kakovosti bi težko našli resno pripombo, morda le to, da v nekaterih primerih barve delujejo malce bledo, a to glede na ceno tiskanja in ceno naprave lahko spregledamo.

Zmogljiv monitor - Dell U2412M

Kdor želi monitor velikih mer in vrhunske kakovosti, a ne potrebuje razširjenega barvnega spektra, bo zagotovo razmislil o Dellovem modelu U2412M. Ponaša se z odlično barvno pravilnostjo, ki je takšna že brez znatnejših nastavitev. Poleg tega zaradi LED osvetlitve ozadja porabi dosti manj energije. Enakomernost prikaza slike je zelo dobra, tudi prikaz skrajnih sivin ne razočara v nobenem pogledu. Izmerjeni kontrast je po kalibraciji celo nekoliko višji od deklariranega.

Dell U2412M je odličen prikazovalnik slike, ki ponuja veliko delovno površino, odlično prilagodljivost in dobro barvno pravilnost. Opremljen je z enakimi priključki kot manjši U2312HM, v primerjavi z dražjim 24-palčnim modelom pa je izgubil HDMI ter komponentni in kompozitni vhod in bralnik pomnilniških kartic. Z njim bodo manj vešči uporabniki verjetno celo bolj zadovoljni kot s katerimkoli dražjim modelom, saj je njegova slika zelo dobra, že ko ga vzamemo iz škatle. In za povrh v Dellu zagotavljajo zamenjavo, če uporabnik najde kakršnokoli nedelujočo piko.

Zmogljiva grafična kartica - GeForce GTX 680

V večnem dvoboju za prestol med zmogljivimi grafičnimi karticami že vrsto let spremljamo dvoboj Nvidia - AMD. Tokrat zaseda prvo mesto Nvidia s svojo kartico GeForce GTX 680. Po porodnih težavah, ko je bilo kartic z jedrom "Kepler" občutno premalo, je zdaj razpoložljivost za ljubitelje boljša. Kot se spodobi za prvaka, je kart(ic)a še vedno orjaška. Za to gre, kot vedno, zahvala konkretnemu hladilnemu sistemu. Da Kepler predstavlja inteligentno zastavljeno arhitekturo, ki temelji na Fermiju, pove podatek o številu tranzistorjev; 3 milijarde in pol jih je, zgolj slabih 10 odstotkov več kot na predhodnici (3,2 milijarde), in kar 800 milijonov manj kot na konkurenčnem Radeonu HD7970. Preseneča tudi število pretočnih procesorjev, ki jih je trikrat toliko kot na predhodnici, kar 1536.

Geforce GTX 680 se kot vsaka današnja novost na področju grafičnih kart lahko pohvali z vodilom PCI-Express 3.0, ki prepustnost kartice v primerjavi s predhodnikom podvoji na 16 GB/s, programerji pa bodo lahko izkoristili vse prednosti najnovejšega DirectX 11.1 vmesnika API. Poskrbeli so tudi za dodelan 3D Vision Surround, saj lahko na enoprocesorski Kepler po novem priklopimo štiri zaslone. Da bo slika še lepša, so v Nvidii razvili nov algoritem mehčanja robov, imenovan TXAA.

GTX 680 se obnese več kot solidno, saj gladko opravi z največjim konkurentom. Poleg tega se brez večjih težav meri celo z obema dvoprocesorskima kartama prejšnje generacije, Geforce GTX 590 in Radeon HD6990. Če enostavno ne morete brez najnovejše, najmočnejše in najbolj izpopolnjene grafične karte ta hip, vam nakup priporočamo.

Srednje zmogljiva grafična kartica - GeForce GTX 660 Ti

Najboljše grafične kartice z vsako generacijo močno presegajo zmogljivost predhodnikov, toda zato imajo tudi visoko ceno. Za veliko večino bo tako primernejši kak model iz srednjega razreda, ki pri vsakdanjem delu, zlasti pa igrah, ne bo močno zaostajal za najboljšimi. Nvidia Geforce GTX 660 Ti se pravzaprav po zmogljivostih spogleduje celo z najhitrejšimi.

Geforce GTX 660 Ti pod pokrovom ne skriva nič novega, saj gre navsezadnje za okrnjeno različico procesorja GK104, ki ga najdemo v vseh modelih najvišjega razreda. Podobnost z modelom GTX 670 je pravzaprav tolikšna, da bi jo brez težav označili kot GTX 670 LE (Lite Edition). V to malo pošast so zajete tudi vse druge novosti, ki jih prinaša arhitektura Kepler; nov algoritem mehčanja robov TXAA, Adaptive VSync za reguliranje previsokih oz. prenizkih FPSjev (Frames Per Second, št. izrisanih sličic na sekundo) in GPU Boost, ki skrbi za dinamično prilagajanje procesorske ure glede na temperaturo in električno napetost procesorja. Geforce GTX 660 Ti se zato izkaže kot solidna zamenjava za višji razred prejšnje generacije.

Velik televizor (50 palcev) - Samsung UE55ES8090

Leto 2012 bo pri televizorjih minilo v znamenju velikih diagonal in internetne povezljivosti. Z modelom UE55ES8090 želi kralj na tem področju, korejski Samsung, pokazati, kaj vse je mogoče vgraditi v sodoben televizor. Prepriča že s tanko zunanjostjo, v ohišju pa se skriva cela vrsta bolj ali manj uporabnih tehnologij. Zelo dobro se znajde na področju spletnih vsebin in povezovanja, predvajalnik AllShare Play pa svoje delo opravlja zelo dobro. V televizor je vgrajena tudi kamera, ki rabi različnim namembnostim - bodisi opravljanju video konferenc ali upravljanju televizorja - s kretnjami in tudi glasom. Če se nam to zdi preveč, Samsung televizorju prilaga tudi daljinski upravljalnik Motion Control, ki ima za dotik občutljivo drsno ploščico, zato se bodo računalnikarji hitro znašli v spletnem brskalniku.

Samsungovi inženirji so opravili dobro delo tam, kjer najbolj šteje, pri prikazu slike. Ogled 2D vsebin standardne ločljivosti je soliden, še bolj pa mu ugaja visoka ločljivost, kjer se odkupi z odlično in predvsem ostro sliko. Televizorju je priložen tudi par razmeroma udobnih in lahkih 3D očal z aktivno zaslonko, ki poskrbijo za kakovostno predvajanje pravih 3D vsebin. Pretvorba slike iz 2D v 3D tudi pri Samsungu, tako kot pri konkurentih, ni sposobna čudežev. Za tistega, ki išče (skoraj) naj, naj, kar je mogoče kupiti danes, je odgovor na dlani.

Cenejši televizor - LG 42LM670T

Na področju televizorjev srednje velikosti (kar je danes nekje okoli 40 palcev) je gneča silno velika, zanimivih modelov pa veliko. Med njimi vsaj nekoliko izstopa LG LG 42LM670T, tako po prijetnem videzu kot po tehničnih lastnostih. S tehnične plati ima televizor vse, kar bi želeli - visoko frekvenco osveževanja (400 Hz), tehnologijo LED in podporo 3D prikazu slike. V primerjavi s tekmeci se zelo dobro odreže tako pri prikazu 2D kot tudi 3D slike.

Poznavalci pa bodo najbolj cenili široko, lahko bi rekli popolno podporo različnim večpredstavnim vsebinam in zlasti spletnim vsebinam in aplikacijam. Po teh lastnostih se brez težav kosa z najboljšimi izdelki, ne glede na ceno in velikost zaslona. Cena resda ni med najnižjimi v kategoriji, a jo odtehta tisto, kar dobimo za vloženi denar.