Najboljši leta 2014

Na naslednjih straneh si lahko preberete, katere izdelke ima uredništvo tudi danes za najboljše in jih velja kupiti.

Telefon –
iPhone 6

Odgovor, kateri telefon je najboljši, je bil dolgo preprost, saj kaj drugega kot iPhone ni bilo mogoče zapisati. Toda vsako leto je bil ta odgovor  manj suveren in letos smo morda prvič na točki, ko je konkurenca iz androidnega tabora tako močna, da je edina resna možnost izbor iPhona 6 in najboljšega predstavnika z Androidom.

iPhone 6 odlično pelje naprej zgodbo, ki jo je Apple začel pisati pred sedmimi leti, in z najnovejšim telefonom so znova dokazali, kako prav so imeli, ko so se odločili za pohod na telefonski trg. Osrednji očitek iPhonu letos leti predvsem na nedodelan iOS 8, ki prinaša nekatere prepotrebne funkcionalnosti, a kaj, ko daje njegova nestabilnost vedeti, da v Applu težko sledijo noremu enoletnemu razvojnemu ciklu. Sicer so iz Cupertina zopet dostavili všečen telefon, ki je napredoval tako strojno kot programsko. Izbira med iPhonom 6 in 6 Plus je zanimiva, saj pri modelu Plus dobimo večji zaslon in, to je predvsem dobrodošlo, večjo baterijo. Kljub temu so telefoni, katerih zaslon presega 5,5 palca, zaenkrat še nekoliko bolj nerodni od manjših naprav.

iPhone 6 je zelo solidno nadaljevanje iPhonove zgodbe in vse skupaj je podkrepljeno z globokim ekosistemom aplikacij in glasbe, tako da je to ne glede na androidni napredek še vedno najboljši telefon letošnjega leta.

Androidni telefon –
Xperia Z3

Androidni telefoni najvišjega ranga so zdaj končno povem dorasli iPhonu. V androidnem taboru je seveda izbira bolj pestra in odločitev o zmagovalcu težja. Za »računalnikarje« je treba izpostaviti OnePlus, ki dostavi poceni strojno platformo za igračkanje z ROMi. Za vse druge sta edini resni izbiri HTC One M8 in Xperia Z3. Gre za odlična telefona, a se tehtnica prevesi na stran Sonyja predvsem zaradi prijaznejše preobleke Timescape, ki Android naredi bolj človeški. LG in Samsung s svojimi preoblekami in manj atraktivnim oblikovanjem HTC in Sonyja ne dohajata več.

Ne smemo seveda pozabiti še na Nexus 6, ki je izšel pred kratkim in ga bo zopet gnal neobremenjeni Android. Žal se je Google odločil ta šestpalčni telefon prodajati po »normalni« ceni, saj bo brez vezave stal približno toliko kot konkurenca.

Omeniti velja še nekoliko manjše telefone s sodobno strojno močjo. Tu najdemo Xperio Z3 Compact in Samsung Galaxy Alpho. Med temi tremi oblikovno najbolj navduši Alpha, saj je Samsungu končno uspelo izdelati lep telefon, a zna biti androidna preobleka TouchWiz za marsikoga preveč. Zato tokrat zmaga Xperia Z3 Compact, ki je le manjša različica večje sestre in glede na to, kako dober telefon je Sonyju uspelo tokrat spraviti na trg, bo to povsem zadoščalo, da si ga bodo omislili ljubitelji manjših zaslonov.

Poceni telefon –
Moto G in Nokia Lumia 530

Ko govorimo o poceni pametnem telefonu, še vedno ne moremo mimo Motorole Moto G, ki je zdaj na voljo v drugi inkarnaciji in jo je mogoče za 200 evrov naročiti iz angleškega Amazona.

Google je na trg zopet poslal napravo, ki za svojo ceno ponudi toliko, da cene brez vezave preostalih konkurentov izpadejo smešno. Moto G premore tudi v novejši različici praktično neobremenjen Android, ki so ga v Motoroli le malenkostno oplemenitili. Prav tako gre za dobro narejeno napravo, ki ne daje občutka cenenosti.  Gre za telefon, ki ga sploh ne bi smelo biti in je na trgu le zato, ker se je Google skušal osvoboditi operaterjev in je na trg poslal naprave, ki bi jih ljudje kupovali mimo dveletnih pogodb. V vmesnem času je Google Motorolo prodal Lenovu, tako da bo zanimivo videti, kam bo ta kitajski velikan peljal omenjeno blagovno znamko. Ne glede na menjavo lastnika Moto G ostaja odličen poceni telefon, ki ima za nas le to hibo, da ga ni mogoče dobiti pri operaterju. Te težave na srečo nima Nokia 530, ki je naslednica Lumie 520, ta pa se je poleg telefona Moto G na našem preizkusu uvrstila na najvišje mesto.

Gre za super poceni pametni telefon, ki ga tare le plitev ekosistem aplikacij, a bo za osnovne »pametne« namene povsem zadoščal, saj Windows Phone zdaj pozna vse večje družabne aplikacije (Facebook, Instagram, Twitter).

Zmogljiva tablica –
iPad Air 2

Air 2 je Apple zopet postavil na prvo mesto med svojimi tabličnimi računalniki. Lani se je namreč zgodila anomalija, saj je imel iPad Mini Retina skoraj enako strojno opremo kot večji Air. Tako so se kupci lahko odločali le med večjim in manjšim zaslonom, saj razlik v delovanju resnično ni bilo. Z letošnjo generacijo se je Air zopet odlepil od sestre, saj gre za edino Applovo napravo s čipovjem A8X, iPad Mini 3 je namreč ostal pri lanskoletni strojni sestavi.

iPad Air 2 je napredoval tudi pri količini pomnilnika, saj ga je na voljo dva gigabajta. Na to smo čakali zadnji dve generaciji teh naprav. Prav tako se je Air 2 še stanjšal, kar je za oprijem v roki dobrodošlo, a se Apple počasi približuje meji, ko tanjše morda ne bo nujno boljše. Na eni točki bodo tablice postale pretanke in bodo v rokah vzbujale občutek pretirane krhkosti, to pa za napravo, ki jo nosimo naokrog, ni dobro.

Poleg tanjšega profila je Air 2 dobil še dve novosti, ki občutno izboljšata njegovo rabo. Obe zadevata zaslon in prva je ta, da je zadaj zaslon prilepljen na steklo. Gre za postopek, ki ga lastniki iPhonov poznajo že dolgo, a je ob primerjavi prvega in novega Aira razlika očitna, saj so pike na zaslonu neposredno pod steklom in je občutek manipuliranja elementov na zaslonu dosti boljši. Druga novost, ki občutno pomaga, je nov zaslon, ki manj odbija svetlobo. Air 2 je letos prinesel dovolj izboljšav, da nadaljuje prevlado Applovih tablic.

Cenejša tablica –
iPad Mini 2

Poleg Aira 2 je Apple letos poslal na trg še tablico iPad Mini 3, ki je povsem enaka lanskoletnemu modelu Mini 2, s to razliko, da ima novejša tablica senzor za prstne odtise TouchID. Drugače gre za skoraj enaki napravi, ki ju loči datum rojstva in cenovna postavka. Pri slednji je razlike 120 evrov, to pa je nekoliko preveč, če za ta denar dobimo le TouchID. Mini 3 namreč stane 420 evrov, za Mini 2 pa je treba v Sloveniji odšteti 310 evrov. To je že cena, ki jo uvrsti med cenejše naprave v tablični konkurenci.

Letošnje leto je zanimivo predvsem zato, ker je Apple končno vstopil tudi na področje cenejših tablic, ki so bile doslej v domeni androidnih naprav. Prav z Minijem 2 mu je uspelo ceno spraviti dovolj nizko, da lahko konkurira manjšim androidnim napravam. Te je sicer mogoče dobiti tudi ceneje, a edina resnično dobra androidna tablica ostaja zdaj že leto dni stari Nexus 7. Applova strategija se na področju tablic vedno bolj obrestuje, saj s sistemom ohranjanja lanskih modelov naprav pridno zapolnjujejo vse cenovne segmente. Če bo šlo tako naprej, si lahko naslednje leto obetamo še kak zdrs cene iPad Minija 2, ki bo naslednje leto star že dobri dve leti, a ima glede na svojo strojno moč v dobrem še nekaj let povsem zadovoljivega delovanja.

Android tablica –
Google Nexus 9

Na našem preizkusu vseh dražjih tablic nam Nexusa 9 še ni uspelo dobiti v roke, a smo ga dobili v preizkus takoj za tem. Letošnjo tablico Nexus je za Google izdelal HTC, ki se tako vrača k izdelavi tabličnih računalnikov. Kot se za napravo Nexus spodobi, jo žene sodobno drobovje in pri Googlu so se tokrat odločili za 64-bitno Nvidijino čipovje Tegra K1, ki premore dve glavni jedri pri 2,3 GHz. Računska moč je nato podprta še z novo grafično enoto in dvema gigabajtoma pomnilnika. Delovanje je resda tekoče, a bo najnovejša različica Androida potrebovala še kakšno zaplato ali dve, preden bodo porodne težave ponehale.

Androidni tabor ima nekaj odlično narejenih tablic, pri katerih gre izpostaviti Sonyjevo desetpalčno Xperio Z2. Težava, ki jo imajo vse te tablice, so njihove preobleke, ki prekrivajo Googlov operacijski sistem. V Sonyjevem primeru je preobleka prirejena telefonom in na večjih zaslonih je vse skupaj videti kot povečan telefon, v Samsungu pa v svojo preobleko namečejo toliko dodatnih funkcionalnosti, da vse skupaj bolj moti kakor pomaga. Potem ostanejo le še bolj ali manj anonimne kitajske tablice, ki sicer Android pustijo pri miru, a so po pravilu narejene slabše in uporabljajo manj zmogljiva drobovja. Najboljša izbira androidne tablice je tako Nexus 9 in če ima previsoko cenovno postavko, je mogoče za manj kot 200 evrov dobiti Nexus 7.

Najboljša okrogla ura z Android Wearom –
Motorola Moto 360

Android Wear je Googlovo videnje pametne ure. O tem, da je uspešno, ni več dvoma, saj se je z njegovim prihodom začel trg širiti hitreje kot kdaj prej. Dokler s svojo uro Watch ne stopi na prizorišče Apple, je prilagojeni operacijski sistem Android za nosljive naprave najboljša stvar, s katero se lahko okiti roka ta hip.

Oblika pametne ure je stvar okusa, a večini je najbolj všeč okrogla. Nesporni zmagovalec prihaja izpod Googlovega okrilja. Motorolina Moto 360 ima praktično vse, bogato opremljenost,  s tipalom za zaznavanje svetlobe vred, brezžično polnjenje, ki omili kratko avtonomijo naprave, kup dodatne programske opreme, kameleonski videz in modno oblikovanje, ki se ga ne bi sramovale niti klasične sestrične. Na preizkusu nas je najbolj zmotil mrtev črni spodnji rob zaslona ter (trenutna) zaklenjenost na telefone z Androidom.

Najboljša pravokotna ura z Android Wearom –
ASUS ZenWatch

Tudi ASUSova ura ZenWatch poganja Android Wear, zato hvala o bogati programski podpori in opremljenosti velja tudi zanjo. Za nameček je podobno privlačnega videza, rahlo ukrivljen zaslon je pravokoten in ima večjo obrobo, podpira menjavo modnih paščkov in precej je tanjša od Motorolinega (hokejskega) ploščka. V neposredni primerjavi z Moto 360 ima boljšo baterijo, a slabšo vodotesnost, IP55 namesto IP67, kar pomeni, da preživi pljusk vode, ne pa štrbunka vanjo. Merjenje srčnega utripa je izvedeno neprimerno bolj nerodno. Ker je tipalo na prednji strani, moramo nanj položiti par prstov, da se lotimo postopka. Svetla točka pametne ure je cena, stane slabih dvesto dolarjev. Kakšna bo cifra v Evropi, ni znano, saj ure tostran velike luže še ni mogoče dobiti.

Najboljša pametna ura z lastnim operacijskim sistemom –
Samsung Gear S

Samsungova pametna ura z ukrivljenim zaslonom Gear S ima lastno kartico SIM, podatkovno povezavo in telefonsko številko. Na željo uporabnika tako povsem spodobno deluje tudi brez povezave z dežurnim pametnim telefonom. Posebna opremljenost ji omogoča, da v Celju sprejemamo in pošiljamo sporočila, elektronsko pošto, odgovarjamo na klice, čeprav smo telefon pozabili v uredništvu v Ljubljani.

Ura Samsung Gear S uporablja operacijski sistem Tizen, zato zanjo ni na voljo dovolj aplikacij. To zna marsikoga odvrniti od nakupa. V prid slednjemu pa poleg neobičajne opremljenosti govorijo še velik (dva palca) zaslon AMOLED, ki premore dovolj prostora za programsko tipkovnico, sledenje dnevnim dejavnostim, samostojni GPS z Nokiinimi zemljevidi in spletni brskalnik Opera Mini.

Cenejši prenosnik -
HP 350 G1

Pred nekaj meseci smo naredili večji preizkus cenejših prenosnikov in bili prijetno presenečeni nad skoraj vsemi preizkušenimi modeli. Prenosniki po okoli štiristo evrov so namreč postali povsem dostojni predstavniki, z dovolj zmogljivimi procesorji, velikimi diski in nameščenim procesorjem, da manj zahtevnim uporabnikom res ni več treba segati više po cenovnih lestvicah.

Za najboljšega v tem segmentu pa se je izkazal HPjev model, preprosto imenovan 350 G1. Gre za preprost prenosnik s petnajstpalčnim zaslonom in ohišjem iz kakovostne črno-sive plastike. Res ima, tako kot vsi cenejši modeli, razmeroma nizko ločljivost zaslona, a drugače zaenkrat pač ne gre. Je pa zaslon matiran, kar je zelo pohvalno, dobra je tudi tipkovnica, na desni strani ima še polno številčnico.

Prenosnik ima vgrajen Intelov procesor i5, kar je v tem cenovnem rangu bolj redkost, ob tem pa 4 GB pomnilnika in klasični disk, velik 500 GB. Zelo smo bili navdušeni nad tem, da lahko brez večjih težav sami zamenjamo disk in pomnilnik – prenosnik postane z vgradnjo pogona SSD še občutno hitrejši, obenem je še malenkost lažji in energijsko še nekoliko varčnejši. Edina hiba prenosnika je to, da ga prodajajo brez operacijskega sistema, zato pa je po drugi strani še toliko pripravnejši za vgradnjo pogona SSD (ni potrebe po prenosu operacijskega sistema).

Glavna pa je seveda cena. Od našega preizkusa se je še pocenil, zdaj stane okoli 430 evrov. Ta hip ga imajo še na zalogi nekateri naši prodajalci, a zaloge kljub vsemu počasi kopnijo.  

Zmogljivejši prenosnik -
Lenovo ThinkPad X1 Carbon 2014

Zmogljivejši prenosniki so v zadnjih letih doživeli nekakšen preporod, kar zelo lepo kaže Lenovov Thinkpad X1 Carbon. Na eni strani imamo resnično zmogljive pošasti, namenjene grafičnim oblikovalcem, montažerjem videa in igričarjem, na drugi pa tanjše, lažje modele, namenjene poslovnim in drugim zahtevnejšim uporabnikom. Dejstvo je, da ne potrebujemo več debelega in težkega ohišja za vgradnjo najzmogljivejšega procesorja in druge opreme. Edino, kar še zahteva resen davek pri velikosti, teži in porabi energije, so zmogljive grafične kartice, a te potrebujejo le redki.

Velik del so k zmogljivosti prinesli tudi pogoni SSD, ki so odpravili eno največjih hib prenosnih računalnikov – počasne diske. Tako je danes na voljo veliko nadvse hitrih in odzivnih prenosnikov, ki so obenem lahki in tanki, kljub temu pa akumulatorji zdržijo tudi po pet in več ur.

V svetu poslovnih prenosnikov je ime Thinkpad že dolgo zelo priznano, model X1 Carbon pa je eden izmed najboljših predstavnikov novodobnih poslovnih računalnikov. Na voljo je v več različnih sestavah, model, ki smo ga preizkusili, je uporabljal procesor i7, imel je 8 GB pomnilnika, zraven pa pogon SSD zmogljivosti 256 GB. Odlična kombinacija, s katero bo zadovoljen še tako zahteven uporabnik.

Ena pomembnejših lastnosti je tudi zaslon, ki je bil na preizkušenem primeru res odličen. Po diagonali meri štirinajst palcev, velika prednost je visoka ločljivost 2560 × 1440 pik. Na voljo so sicer tudi modeli z nižjo ločljivostjo, izberemo lahko tudi zaslon, občutljiv za dotik. Prenosnik je zelo kakovosten, zelo dobri so tečaji zaslona, ki omogočajo, da zaslon položimo povsem plosko na površino. Zelo dobra je tudi tipkovnica, le razporeditev (konkretno združitev tipk Backspace in Delete) nas je nekoliko razočarala.  

Tanki prenosnik -
Apple Macbook Air

Kako močno bo Applov prenosnik Air vplival na prenosnike, smo si pred leti, ko ga je predstavil Steve Jobs, težko predstavljali. Čeprav je od prvega modela preteklo že celih sedem let (!) in je na tem segmentu na voljo že kup modelov praktično vseh znamk, ostaja Applov na vrhu skupine.

Zdaj smo že pri osmi različici teh prenosnikov, ki se navzven zelo malo spreminjajo. Poglavitne novosti so bile v vseh teh letih predvsem vse zmogljivejši procesorji, večji in hitrejši pogoni (zadnja leta le še SSD) in boljši akumulatorji.

Trenutno aktualni model je na voljo v dveh velikostih, diagonala zaslona tako meri enajst ali trinajst palcev. Ob tem si lahko izberemo še velikost pogona SSD, tu izbiramo med 128 GB in 256 GB, in količina pomnilnika, 4 ali 8 GB. Procesor je vedno enak, Intelov dvojedrni model i5, grafika je prav tako Intelova. Prenosniki Air so že tradicionalno bolj skopo opremljeni z vmesniki, na voljo sta le dva vmesnika USB (oba po standardu USB 3.0), en vmesni Thunderbolt ter reža za pomnilniške kartice SD. Pomembnejša sta brezžična vmesnika, letošnji model podpira omrežja WiFi tudi novega standarda 802.11ac, seveda je vgrajena tudi povezava bluetooth.

Bistvo teh prenosnikov pa niti ni v vgrajeni strojni opremi, temveč v izredni kakovosti izdelave ter v zelo dobrem in odzivnem operacijskem sistemu, ki je zelo dobro prilagojen vgrajeni strojni opremi. Ti računalniki se res hitro in tekoče zbudijo iz spanja oziroma hibernacije, so sila varčni (brez težav zdržijo tudi po deset ur brez polnjenja) in presenetljivo trpežni. Edino, po čemer v zadnjem času zaostajajo, je ločljivost zaslonov, sploh glede na druge člane Applove družine, ki se hvalijo z zasloni Retina, a verjamemo, da bomo v kratkem dobili tudi to. Seveda pa gre za lastnost, za katero sploh ne vemo, da jo potrebujemo, dokler je v praksi ne preizkusimo.

Najbolj zanimiva pri Applovih prenosnikih Air pa je cena oziroma primerjava s konkurenco. Če je nekoč veljalo, da so Applovi računalniki med dražjimi, sta prenosnika Air (tako 13- kot 11-palčna različica) med ugodnejšimi glede na strojne specifikacije, težo in zdržljivost akumulatorja.

Zmogljivi fotoaparat DSLR -
Canon EOS 7D mark II

Zgodba o izbiri aparata DSLR se glede na lansko stanje sicer ni veliko spremenila, vsaj ko govorimo o vstopnih modelih polnega formata. Na glavni bojni črti sta tokrat še zmeraj Nikonov D610 in Canonov EOS 6D. Zelo podobna je tudi zgodba o naprednih modelih DSLR formata APS-C, saj je odločitev med modeloma Nikon D7100 in Canon 70D težka.

Se je pa vse močno spremenilo v segmentu, za katerim smo prejšnje praznike močno žalovali. Pravi zmogljivi modeli DSLR razreda APS-C so bili takrat močno v zatonu in nekako v senci svojih bratov naprednega razreda, vsaj na področju kakovosti slike, ki je pri zmogljivih modelih močno pogojena z datumom predstavitve.

Ob koncu leta nas je presenetil dolgo pričakovani naslednik Canonovega modela EOS 7D. Ta ima dobrote modela EOS 70D, ki nas je lani navdušil z odličnim tipalom in ostrenjem v živem predogledu. Obenem pa  nadgrajuje hitrost in ohranja robustnost svojega predhodnika, zaradi česar konkurenca trenutno nima neposrednega odgovora. Ohišje aparata je zelo čvrsto grajeno, odporno proti vremenskim vplivom in prahu, razporeditev tipk pa je zelo podobna kot pri modelu EOS 5D mark III.

A to je le uvod v akcijsko naravnano napravo, ki zmore zajemati fotografije pri 10 sličicah na sekundo, poleg tega pa se zlepa ne ustavi, saj omogoča zajemanje več kot 1000 fotografij JPG, česar ne ponuja pravzaprav nihče. Hitro delovanje aparata zagotavljata kar dva procesorja Digic 6, učinkovito ostrenje pa kar 65 točk križne vrste. Gre za zelo zmogljivo ostrenje, prevzeto iz modela 1D-X.

Glavne prednosti pa se kljub temu pokažejo šele pri zajemanju videa, ki je sicer »le« polne visoke ločljivosti, a ponuja stiskanje All-I, IPB in IPB-Lite ter zajemanje do 60 sličic na sekundo. Obenem ponuja odlično ostrenje v načinu živega predogleda in med zajemanjem videa s pomočjo dvojnih pik na tipalu, ki zaznavajo fazno razliko. Dejstvo je, da bo marsikdo pogrešal zajemanje videa pri ločljivosti 4K, vsaj na dolgi rok, pa tudi cena aparata je s 1800 evri razmeroma visoka. Za ta denar je 4K vsekakor že na voljo, tudi v aparatih vrste DSLR, a je 7D mark II trenutno kljub temu orodje, ki ima kup prednosti v primerjavi s trenutno konkurenco.

Cenejši fotoaparat DSLR -
Nikon D3300

Lani smo na to mesto postavili njegovega predhodnika, ki je postavil nove meje na področju ločljivosti in tudi splošnih zmogljivosti tipala v tem razredu. Poleg ločljivosti je izboljšal občutljivost za šum in dinamični razpon glede na predhodni model, njegova reprodukcija barv pa nas je zelo navdušila. Tipalo je prevzel po zmogljivejših bratih D5300 in D7100, vsi trije pa se na priljubljeni lestvici zmogljivosti tipal DxOMark uvrščajo zelo visoko – med tipala polnega formata prejšnje generacije.

A v primerjavi z modelom D3200, ki nas je lani najbolj navdušil, se zmogljivejšim bratom približuje predvsem z možnostjo zajemanja videa pri 60 sličicah na sekundo in hitrostjo zajemanja fotografij 5 slik na sekundo. Njegov zaslon v primerjavi z modelom D5300 še vedno ni vrtljiv, a fotografije prikazuje dovolj kakovostno, veliko bolj kot starejši Nikonovi vstopni modeli. Njegov sistem ostrenja je nekoliko manj napreden, prevzet po prejšnji generaciji, in ponuja vsega 11 točk.

Se pa zdaj zaradi enakega tipala ponaša z možnostjo uporabe zelo visokih občutljivosti, odsotnost nizko-pasovnega filtra pa mu prinaša še večjo ostrino fotografij. Tudi razred više še ne najdemo vgrajenega motorja, namenjenega ostrenju s starejšimi Nikonovimi objektivi, za to možnost bo še vedno treba poseči po seriji 7.

Nikon D3300 tako pravzaprav v vseh pogledih omogoča skoraj enako kakovost tako fotografij kot tudi videa v primerjavi z zmogljivejšimi Nikonovimi modeli s tipalom APS-C. Nekoliko slabše je le delo z njim, tako glede velikosti ohišja kot dostopnosti bližnjic. Kljub temu gre za aparat, ki glede kakovosti končnih izdelkov ponuja podobno kot dvakrat višje cenjeni modeli, za vsega dobrih 400 evrov. Ko govorimo o modelih vrste DSLR in izključimo brezzrcalnike, je s svojo ceno pred konkurenco.

Najboljši brezzrcalnik -
Sony Alpha A5100

Ko govorimo o najboljšem brezzrcalniku, je odločitev zares težka in dejstvo je, da je na trgu veliko zelo dobrih modelov, ki bi si vsak po svoje zaslužili poseben naziv. Tako nas Nikonova serija Nikon1 očara s splošno majhnostjo komponent, Sony pa z zelo dobrim razmerjem med ceno in kakovostjo ter z vrhunskimi modeli polnega formata. Potem je tu še Panasonic Lumix GH4, ki očara z vrhunsko zmogljivostjo,  namenjeno videografom, in kopica drugih zanimivih modelov zelo dobrih zmogljivosti, podprtih z zanimivim »retro« oblikovanjem.

A najboljši je praviloma tisti izdelek, ki združuje najboljše iz vseh svetov po primerni ceni, kar smo pripisali že Sonyjevi seriji NEX-5 in njihovim kasnejšim različicam. Tokrat jo je nadomestila serija Alpha 5100, ki ponuja velik napredek na področju ostrenja v tem cenovnem razredu in prinaša zdravo evolucijo dosedanjih modelov.

Aparat je zaprt v kompaktno ohišje zelo dobre kakovosti, ki je opremljeno z dobro odmerjenim držalom. Še vedno volumsko največ zasedajo objektivi, a takšne so omejitve razmeroma velikih tipal. Vgrajeno je tipalo, ki ponuja 24 megapik ločljivosti in vrhunske lastnosti na področju občutljivosti ISO in splošne kakovosti fotografij.

Aparat po novem ponuja napredno ostrenje z zaznavanjem faze, kakršnega poznamo iz najzmogljivejše serije A6000, edini v tej seriji pa je opremljen z zaslonom, občutljivim za dotik. Temu je mogoče prilagajati tudi naklon, kar se najbolje izkaže med zajemanjem enega boljših video posnetkov v tem ločljivostnem razredu (polni format HD). Vgrajena je tudi bliskavica, kar pri brezzrcalnikih ni pravilo. Splošen vtis o aparatu je tako zelo dober in je vsekakor vreden svoje cene dobrih 500 evrov, ki se v primerjavi s predhodnimi modeli ni veliko povišala.

Zmogljivi kompaktni aparat -
Sony RX100 mark III

Sony je s predstavitvijo modela RX100 postregel s pravo malo revolucijo in jo nato nadaljeval še v drugih segmentih. Kljub temu da aparatu na začetku nismo napovedovali svetle prihodnosti, je s kakovostnim tipalom navdušil tudi širši trg. Njegovo zgodbo je nadaljevala druga generacija tega posebneža, tretja pa prinaša izboljšave na področju svetlosti objektiva in zatemnitveni filter ND, ki veliko pripomore predvsem pri zajemanju videa.

A dejstvo je, da je zgodba o uspehu privabila k pogači tudi druge velikane. Tako so nastali Panasonic Lumix DMC-LX100, ki je pravzaprav nekoliko drugačne zasnove in neposredni tekmec Canon Powershot G7 X. Zmagovalca na celotni črti je tako težko najti, saj pri Canonu prav tako ponujajo enako svetel objektiv celo z razširjenim razmerjem skrajnih goriščnic. A dejstvo je, da ima Sony veliko prednosti pred konkurenco.

Ena izmed njih je vsekakor pregovorno odlično tipalo z visokim dinamičnim razponom (v Canonu je sicer vgrajeno enako tipalo) in zajemanje vrhunskega videa. Poleg tega gre za bolj odziven aparat, ki ponuja hitrejše ostrenje in daljšo avtonomijo s priloženim akumulatorjem.

Zaslonu Sonyja je po novem prav tako mogoče prilagajati naklon, poleg tega ima vgrajeno tudi elektronsko iskalo, ki ga je bilo treba pri prejšnjem modelu dokupiti.

V nasprotju z lanskim letom ima Sony RX100 zdaj na trgu tudi neposredno konkurenco, saj so ga doslej napadali le modeli, kot je Panasonic LX7, Canonov S120 in Nikonova serija P330, ki imajo veliko manjše tipalo. Brezzrcalniki so veliko večji in povsem drugače zasnovani. A kljub neposredni konkurenci se Sony odlično znajde, zato lahko zapišemo, da gre glede na ceno za najzmogljivejši kompaktni aparat leta.

Cenejši fotoaparat  -
Canon Ixus 265 HS

Ko gre za kompaktne aparate in dobre zmogljivosti, je težko mimo Canonove serije Ixus. Obenem so se cene določenih vrhunskih modelov v zadnjem času toliko znižale, da lahko tja pogledamo, tudi kadar iščemo aparat nižjega cenovnega razreda.

In ravno v tej seriji aparatov, ki se ponaša s pregovorno enostavno rabo in dobro kakovostjo fotografije, smo našli aparat, ki močno ustreza izboru najboljšega cenejšega modela. Gre za Ixus 265 HS, ki ponuja objektiv vrhunskega razpona od 25 do 300 mm, zelo dobro tipalo CMOS in vrhunsko oblikovanje. Vključena je tudi povezljivost Wi-fi in NFC, za vsega 130 evrov!

Ixus 265 HS je aparat, ki se po številnih lastnostih uvršča med prestižne žepne modele, poleg vrhunskega aluminijastega ohišja je opremljen tudi z dobrim zaslonom in vsemi mogočimi dodatki. Ponuja tudi zajemanje videa v polni visoki ločljivosti in visoke občutljivosti ISO, ki ne prinesejo neuporabno visoke zrnatosti na fotografijah. Njegove omejitve pa so v primerjavi z naprednejšo konkurenco drugje. Ixus ne omogoča veliko ročnih nastavitev, zato ni namenjen naprednim uporabnikom, njegov objektiv pa z največjo odprtostjo zaslonke od f3,6 do f7,0 ni med svetlejšimi na trgu. A tistim, ki večino fotografij posnamejo s pametnim telefonom, bo nadgradnja na fotografskem področju več kot dobrodošla. Ixus 265 HS sicer nima za dotik občutljivega zaslona, a po našem mnenju je to bolj prednost kot slabost.

Uporaba in spreminjanje fotografij je ob pomoči omenjenih povezav Wi-fi in NFC z lahkoto izvedljiva na pametnih napravah, zaradi česar dotikalnega vmesnika uporabnik ne bo pogrešal. Za tistega, ki potrebuje zmogljiv žepni aparat, ki ga je enostavno uporabljati, za povrh pa je dostopen v različnih barvah in je, resnici na ljubo, zelo dobro videti, je Ixus 265 HS prava izbira. Resnejših slabosti glede na svoj namen ta aparat pravzaprav nima.

Vodotesni fotoaparat  -
Canon Powershot D30

Lani smo na to mesto postavili vrhunski Nikonov model AW110. Njegov naslednik, ki ga trenutno najdemo na trgu, ni prav nič slabši, prej nasprotno. Še vedno gre za odličen model, ki najbolje predstavlja pomen besede dvoživka, saj je odličen kot žepni kopenski aparat in kot podvodno orodje. A ker je govor o podvodnem modelu, je dejstvo, da so se Canonovi inženirji na področju odpornosti ohišja proti vodi bolj potrudili.

Canon Powershot D30 omogoča potapljanje kar do 25 metrov pod vodo, obenem pa se ponaša z enostavnim upravljanjem in zelo dobro kakovostjo fotografij. Primeren je tudi za resnejše potapljanje brez uporabe dodatnega zaščitnega ohišja, saj za 7 metrov presega omejitve osnovnega rekreativnega potapljanja z jeklenko.

Njegovo ohišje je resda izdatno obdano z gumo in prenese tudi padce z višine 2 metrov, a so nekatere  tipke manj primerne za upravljanje z neoprenskimi rokavicami. Oprijem aparata je sicer zaradi gumiranih delov, ki se prilegajo roki, zelo dober, a smo kljub temu pogrešali kakšno izboklino več na tipkah. Prilagajanje zumiranja in proženje prožilca sicer ne povzročata večjih težav, to je tudi najpomembneje.

Prav tako smo navdušeni nad kakovostjo tipala CMOS in zelo dobro stabilizacijo slike, predvsem pod vodo pa bi si želeli še nekoliko širši kot zajemanja. Takšnega ponuja ravno Nikonov model, pa tudi nekateri drugi konkurenti.

Kdor ima željo po najzmogljivejšem podvodnem modelu na področju robustnosti ohišja, se lahko brez pomislekov odloči za Canona, saj gre za odličen vsestransko uporaben aparat, z dobro kakovostjo fotografij in videa ter enostavnim upravljanjem. Tisti, ki imajo željo po širšem kotu zajema, vgrajenih zemljevidih in povezavi Wi-fi, pa se bodo morali zadovoljiti z »mehkužnejšo« konkurenco.

Velik televizor –
Sony KD-65X9005B

Sonyjeva Bravia X9 v 65-palčni različici (na voljo sta še 55- in 84-palčni model) da uporabniku hitro vedeti, da ima opravka s prestižnim televizorjem. Poleg velike slikovne površine padeta v oči debelejša stranska robova z vgrajenimi trisistemskimi zvočniki, ki svoje delo opravljajo naravnost odlično in v povprečno veliki dnevni sobi zadovoljijo ušesa večine gledalcev, tudi zahtevnejših. Zvok pa ni edina vrlina televizorja. Tehnologija prikaza širše barvne palete, imenovana Triluminous, se tudi v praksi izkaže za odlično, saj zna ta televizor prikazati še tako majhne razlike med posameznimi barvnimi odtenki. Odvisno od barvnega okusa lahko uporabnik razširjeno barvno paleto uporablja ali ne, tudi v slednjem primeru so barve pristne in žive, slika pa zelo kontrastna. Pasivna implementacija prikaza 3D podob v navezi s slikovnim procesorjem, vgrajenim v televizor, svoje delo opravlja zelo dobro. Izdelovalec je uporabil svetleče steklo nad matriko zaslona, zato znajo odsevi v svetlejših prostorih zmotiti gledalce.

Sony televizorju prilaga par daljinskih upravljavcev. Večji je klasične zasnove in je primeren zgolj za uporabo klasičnih funkcij, sprehajanje po menujih in funkcijah pa že zahteva nekaj potrpljenja. Manjši je še preprostejši in je namenjen le osnovnejšim opravilom, a je upravljanje z njim po zaslugi malce večjih tipk kljub vsemu nekoliko lažje. V obrambo zares manj primernima daljincema lahko zapišemo, da manjši k sreči kot eden prvih podpira tehnologijo NFC. Zato lahko uporabnik, če ima katerega izmed najpametnejših mobilnih telefonov, preprosto poveže daljinec televizorja in telefon ter vse skupaj upravlja prek mobilne aplikacije na zaslonu, občutljivem za dotik. Takšno upravljanje močno priporočamo tudi sami, še bolje pa se ta kombinacija odreže pri brskanju po spletu ali deljenju vsebin med pametnim telefonom in televizorjem.

Edina pomanjkljivost: implementacija v splet povezanih aplikacij ne pozna tolikšne stopnje lokalizacije kot pri konkurentih, čeprav japonski gigant ponuja dostop do vrste brezplačnih spletnih video vsebin.

Dostopnejši televizor –
LG 42LB630V

Na področju televizorjev srednje velikosti (to je danes nekje okoli 40 do 42 palcev) je gneča silno velika, zanimivih modelov pa cel kup. Med njimi vsaj nekoliko izstopa LG 42LB630V, tako po prijetnem videzu kot tehničnih lastnostih. S tehnične plati ima televizor skoraj vse, kar bi želeli –  visoko frekvenco osveževanja (500 Hz), tehnologijo LED in žično ter brezžično povezavo. Ne manjka niti podpora 3D prikazu slike.

Uporabniški vmesnik je pregleden in odziven in je kot tak lahko za zgled konkurentom. Odlična matrika postreže z odlično sliko, že sicer tovarniško zelo dobro umerjeno sliko lahko v logično urejenih menujih izdatno nastavljamo, obilica »finih« nastavitev bo razveselila celo tehnološke navdušence. Zvok je glede na tanko zasnovo televizorja zelo dober.

Upravljanje televizorja je po zaslugi preglednega daljinca razmeroma enostavno, a se na doplačilni listi najde tudi t. i. magični daljinec, ki delo s spletnimi aplikacijami še olajša. Odlična založenost s priključki priča o tem, da LG z modelom LG 42LB630V ni želel varčevati in pristajati na kompromise. Televizor podpira tudi predvajanje vsebin, ki mu jih dostavljajo mobilne naprave s podporo pretočnemu standardu Miracast.

Projektor –
Epson PowerLite Home Cinema 5030UBe

Projektor Epson PowerLite Home Cinema 5030UBe na področje domačega kina prinaša izjemno ostro in kontrastno sliko (kontrastno razmerje lahko doseže vrednosti do 600.000 : 1), ki pri ločljivosti 1920 x 1080 pik postreže s prikazom številnih podrobnosti. Za odlične barve skrbi tehnologija 3LCD v novi tehnični izvedbi projiciranja posameznih barv, ki postreže z do 3-krat svetlejšimi barvami. Te resnično oživijo, ne glede na to, ali projektor uporabljamo v temnem ali svetlem prostoru. Zasnova svetlobnega vira in hladilne rešitve, ki svoje delo opravlja pohvalno tiho (v varčnem načinu šum ventilatorjev dosega komaj slišnih 22 decibelov).

Nastavljanje slike v grobem opravimo ročno, z vrtenjem koluta leče. Ta podpira tudi premikanje po  vodoravni in navpični osi, kar opravimo z vrtljivima gumboma na zgornji strani projektorja. Leča pohvalno zmore kar 2,1-kratno optično povečavo, zato lahko projektor ustvari sliko do diagonale spodobnih 15,2 metra. Vrsto drugih nastavitev slike nato opravimo ob pomoči priloženega daljinca in uporabniških menujev, ki so namenjeni bolj tehnično podkovanim uporabnikom. Zadnja stran je bogato založena s priključki, pika na i pa je podpora brezžičnemu standardu HDMI, ki lahko prejme sliko iz kar petih različnih virov.

Izjemno natančna barvna uravnoteženost poskrbi, da projicirana slika, tako 2D kot 3D, praktično oživi. Projektor, ki seveda ni med najcenejšimi, ponuja prav to, kar zanesenjaki od takega izdelka pričakujejo – izjemno kakovosten prikaz slike ob tihem delovanju.

Večpredstavni podaljšek –
Xtreamer Wonder

Xtreamer Wonder zastopa zadnjo generacijo večpredstavnih podaljškov, ki vse pogosteje prevzemajo strojno opremo mobilnih naprav. Tudi Wonder gre po tej poti, saj 8-jedrnik zasnove ARM poskrbi, da procesorskih in grafičnih zmogljivosti škatlici zlepa ne zmanjka. Takšna platforma poganja operacijski sistem Android (različice 4.4 KitKat) in lahko iz slehernega televizorja naredi pametni televizor. Še več, zmogljivosti je toliko, da se lahko Xtreamer Wonder obnaša tudi kot igralna konzola (na voljo je celo namenski igralni plošček), saj lahko nanj naložimo več tisoč (plačljivih in brezplačnih) iger, ki so na voljo za sistem Android. Podpora pretočnim vsebinam in spletnim storitvam je izjemna, saj ne manjka praktično nobena prepoznavna tuja aplikacija/stran, snovalci so se celo potrudili in prebivalcem večjih svetovnih držav olajšali tudi dostop do številnih spletnih in digitalno oddajanih tv programov. Ker Xtreamer Wonder že podpira strojno dekodiranje zapisa H.265 HEVC, je tudi bistveno bolje pripravljen na prihodnost kot večina konkurentov. Brezžična (WiFi in Bluetooh) povezljivost skrbi za enostaven dostop do vsebin, napravo pa lahko elegantno upravljamo s telefonom ali tablico ter ji dostavljamo slike, videe, fotografije in druge vsebine prek povezav AirDriod, AirPlay, DLNA in Miracast. V skrajni sili se na stotaka cenjeni Xtreamer Wonder lahko obnaša tudi kot računalnik.

Igralna konzola –
Sony PlayStation 4

Prenova najbolj prodajanih igralnih konzol je letos postregla z velikimi obračuni med izdelovalci. Z našega vidika je trenutno najboljša igralna konzola PlayStation 4, ki je sicer zelo podobne zasnove kot konkurent Xbox One in temelji na AMDjevi strojni platformi. Ima osemjedrni osrednji procesor s taktom 1,6 GHz in disk zmogljivosti 500 GB. A za igranje novodobnih iger je resnično pomembno predvsem grafično srce. PlayStation 4 premore 800 MHz grafični procesor z 18 procesnimi enotami, podprt s kar 8 GB izjemno hitrega pomnilnika GDDR5. Prav velika količina hitrega pomnilnika je tista, ki naj bi konzoli zagotovila daljšo uporabno življenjsko dobo, saj bo sposobna poganjati tudi prihajajoče in grafično zahtevnejše igre. Že danes sicer vse igre za obe konzoli tečejo povsem gladko v polni visoki ločljivosti (1080p), a za ultra visoko ločljivost (4K) prideta prav vsak gigaherc in gigabajt.

Piko na i postavlja priloženi igralni plošček Sonyjev DualShock 4, ki je naravnost odličen. Velikost je ravno pravšnja in primerna tudi za odraslega igralca, oprijem je zelo dober, vgrajeni motorčki pa so prispevali k nekoliko večji teži, kar je vsaj po mnenju pisca teh vrstic zelo dobrodošlo, saj celota daje boljši občutek pri vibriranju.

Sony je opravil veliko delo pri osvežitvi uporabniškega vmesnika, saj ta deluje pregledneje in bolj intuitivno kot pri predhodniku, tudi novinci se bodo v njem hitro znašli. Všeč nam je bilo to, da se igre in morebitne posodobitve nalagajo v ozadju, medtem ko mi brskamo po drugih vsebinah. Med glavnimi menuji si lahko ogledamo sveže novosti iz sveta PlayStation 4, se posvetimo igram ali zbirki drugih vsebin. Seveda ne manjka niti spletna trgovina PlayStation Store, kjer lahko po hitrem postopku zapravimo več deset evrov za katero izmed najnovejših iger. Na voljo je več kot ducat zanimivih naslovov. Prav tako lahko na konzolo naložimo katero od brezplačnih aplikacij, ki nam po vzoru mobilnikov še razširijo uporabnost nove igrače. Prisotna je precej globoka integracija z družabnimi omrežji (Facebook, Twitter), saj se novodobni igričarji želimo kar najhitreje pohvaliti, kaj trenutno igramo in kako dobri smo v tem.

Usmerjevalnik Wifi -
D-Link DIR-860L

Standard ac, ki je nadgradil standard n pri 5 GHz, je obljubljal še višje hitrosti na kratkih razdaljah. Obljube so bile izpolnjene, saj smo na naših preizkusih videli brezžične hitrosti blizu 200 Mb/s in med konkurenco je veliko usmerjevalnikov že podpiralo novi standard. Preverjali smo tudi stabilnost naprav, njihov domet in hitrosti, slednjo smo merili na treh razdaljah pri 5 GHz in 2,4 GHz omrežju. Med vsemi napravami se je najbolje znašel D-Linkov usmerjevalnik DIR-860L, ki je, tako kot je pri D-Linku v navadi, pri 2,4 GHz dosegel zelo dobre hitrosti in navdušil predvsem z dometom. 860L pa je najbolj navdušil pri 5 GHz, saj se je tako na standardu n kot na standardu ac uvrščal v vrh razpredelnic. S standardom n je celo nadstropje niže dosegel zavidljivih 10 MB/s in se odlično odrezal tudi v neposredni bližini v omrežju ac, kjer je s hitrostjo 157 Mb/s dosegel četrti rezultat in za hitrejšimi usmerjevalniki zaostal zelo malo. Malce slabše je s programsko opremo, ki se ji poznajo D-Linkovi poskusi prenove in še vedno ni med preglednejšimi. Prav programski opremi gre najbrž tudi pripisati manjšo prepustnost naprave. Klub temu se je ta usmerjevalnik na naših preizkusih znašel najbolje in če iščete napravo, ki pozna standard ac, je 860L najboljša izbira.

Kot poceni usmerjevalnik (»potrebujem le stabilno brezžično omrežje in me hitrost ter domet ne zanimata«) še vedno priporočamo TP-Link TL-WR740N N150, ki ga je mogoče dobiti že za 18 evrov.

NAS -
Asustor AS-202T

Letos smo sredi leta naredili le manjši pregled novosti na trgu naprav NAS, pri tem pa nas je prijetno presenetil nov izdelovalec, imenovan Asustor. Kot gre soditi že po imenu, je to podružnica računalniškega podjetja Asus. Preizkusili smo dva njihova modela, manjši AS-202T, ta ima prostor za dva diska, in večji, AS-204TE, namenjen štirim diskom. Oba sta se na preizkusu kar dobro obnesla, sta pa tudi zelo konkurenčna po ceni. Uporabnikom, ki doslej še niso imeli naprave NAS, oziroma tistim, ki jim je prostor, ki ga ponudita dva diska premalo, pa seveda priporočamo manjši in cenejši model AS-202T.

Velja sicer poudariti, da so razlike med napravami NAS manjše kot na drugih področjih računalništva, sploh ker gre velikokrat za naprave, ki jih postavimo, nato pa nanje praktično pozabimo. Obenem imajo tudi razmeroma dolgo življenjsko dobo (pri nas imamo v rabi tudi po šest let stare modele).

Kot rečeno, lahko v AS-202T namestimo dva diska, podpira tako klasične diske velikosti 3,5 palca kot tudi manjše diske 2,5 palca, namenjene prenosnikom. Ohišje je zelo kakovostno, narejeno iz aluminija, naprava ima poleg omrežnega vmesnika tudi dva vmesnika USB 3.0 in dva USB 2.0. Vgrajen je Intelov dvojedrni procesor Atom, ki poskrbi za zelo dobro hitrost pri prenašanju datotek, tudi spletni vmesnik je zelo odziven. Slednji deluje kot virtualno namizje, kjer lahko prek spleta nameščamo dodatne aplikacije, od različnih strežnikov pa do integracije s storitvijo Dropbox. Za povrh  so Asustorjevi modeli tudi cenovno zelo dobro uvrščeni.

Pomnilniški pogoni SSD –
OCZ Vector 150

Gneča, ki vlada na trgu pogonov SSD, je vsekakor dobra za potrošnike. Izbira je velika, cene pa so iz mesca v mesec dostopnejše. Skoraj vsak izdelovalec ima v ponudbi modele, ki so namenjeni zahtevnejšim uporabnikom. Letos nas je najbolj prepričal OCZ Vector 150, a je gneča pri vrhu izjemna, kaj lahko bi ga nadomestil tudi kak pogon iz lastnega (Radeon R7) ali pa Samsungovega hleva (850 Pro).

Vector 150 po tehničnih podatkih sodeč postreže s hitrostmi branja do 550 MB/s in zapisovanja do 530 MB/s. Še bolj impresivna je izjemna sposobnost pogona strežbi več nalogam/aplikacijam hkrati, saj Vector 150 dosega kar do 90.000 oziroma 95.000 IOPS pri naključnem branju oziroma zapisovanju podatkov. Tudi na našem preizkusu je ostal visoko odziven pod vsakršno obremenitvijo. Vector 150 je zgled nadvse »žilavega« pogona SSD z izjemno življenjsko dobo. Omenjeni pogon bi brez težav vgradili tudi v bolj obremenjene strežnike, saj bi morali za izrabo pomnilniških celic v času njegove garancije, torej v petih letih, vsak dan prepisati za kar 50 gigabajtov podatkov. Večurna nepretrgana polna obremenitev pa je tisti preizkus, na katerem Vector 150 prekosi prav vse konkurente, zato smo ga tudi izbrali za letošnjega prvaka. Podpora kriptiranju pogona z AES-256 po zaslugi odličnega krmilnika (Barefoot 3) skorajda nima vpliva na same zmogljivosti. Cena je vsekakor med najvišjimi, a za odšteti denar dobimo vrhunski pogon SSD s petletno garancijo. Uporabnikom polagamo na srce le priporočilo, naj se odločijo za različici z 240 ali 480 GB zmogljivosti, saj manj zmogljivi modeli ne dosegajo iste stopnje hitrosti ob večjih obremenitvah.

Zmogljiva grafična kartica –
NVIDIA GeForce GTX 980

Z novo generacijo grafičnih kartic je NVIDIA pošteno zavihala rokave in uporabnikom pripravila res pestro izbiro. Na vrhu ponudbe se je znašla kartica GeForce GTX 980, ki bo še dolgo kraljevala tudi na najrazličnejših preizkusih zmogljivosti. Gre namreč za najzmogljivejšo enoprocesorsko kartico ta hip. Pohvalimo lahko to, da je grafični čip obenem tudi kar 30 odstotkov energijsko učinkovitejši od predhodnika in to se v praksi vsekakor pozna, saj za sodelovanje zahteva manj zmogljiv napajalnik, porabi manj energije (termalna ovojnica je postavljena pri vsega 165 W) in se predvsem manj greje. Ker ima hladilna rešitev z njim manj dela, lahko to opravi tudi tišje.

Med tehničnimi novostmi velja omeniti izboljšan algoritem stiskanja pik (Delta Color Compression), ki namesto enakosti išče razlike med posameznimi barvnimi odtenki pik in je z njim mogoče doseči enak rezultat s četrtino manjšo porabo pomnilniške pasovne širine. Funkcija Dynamic Super Resolution pa omogoča poganjanje iger v višji ločljivosti, kot je dejansko podprta s strani monitorja – rezultat je lepša in ostrejša slika. Izboljšav je bilo deležno tudi glajenje robov, ki sliši na ime MFAA (Multi Frame Sampled AA) in za zmogljivost 2x MSAA obljublja kar 4x MSAA kakovost. Poleg omenjenih novosti dobi kupec pregrešno drage kartice še podporo prihajajočemu DirectX 12 API, HDMI 2.0 za 4K@60Hz in izpopolnjen kodek NVENC za gladko dekodiranje videa H.264 in H.265.

Srednje zmogljiva grafična –
NVIDIA GeForce GTX 750Ti

NVIDIA GeForce GTX 750Ti že temelji na novi arhitekturi, imenovani Maxwell, ki razkriva novo usmeritev ameriškega izdelovalca. Ta v svet grafičnih kartic iz zelenega tabora prinaša odlično energijsko učinkovitost, saj kartica za svoje delo ne potrebuje dodatnega napajanja, zadovolji se že z energijo, ki jo prejme iz vodila PCI Express. Vsega 14,5 cm dolga kartica ima nameščena tudi preprosta hladilna rebra in še preprostejši ventilator. Oboje z zelo učinkovitim in posledično tudi skorajda sumljivo nevročim grafičnim procesorjem v praksi tudi pomeni, da kartica deluje tiho – tako v mirovanju kot pod obremenitvijo. GeForce GTX 750Ti se zato zdi zelo posrečena izbira za vgradnjo v računalnike, ki bodo svoje delo opravljali v sistemih hišnega kina, saj ne le strojno pospešuje predvajanje video vsebin, temveč po zaslugi svoje majhnosti in tihosti sisteme HTPC nadgradi še z možnostjo resnega igranja računalniških iger (na monitorju ali televizorju).

Preizkus s priljubljenimi igrami potrdi, da je kartica precej dobro uravnotežena in da zmore ravno še ponuditi dobro uporabniško izkušnjo ob igranju v polni visoki ločljivosti (1080p) – vsaj pri večini trenutno aktualnih iger. Pri zahtevnejših igrah in tistih naslovih, ki šele prihajajo, bomo pač morali znižati ločljivost, a kljub temu – za kartico, ki porablja tako malo električne energije, daje od sebe resnično veliko.

Zmogljivi procesor –
Intel Core i7-5960X

8-jedrnik Intel Core i7-5960X prinaša novo razsežnost zmogljivosti. Pošteno velik procesor se lahko pohvali s kar neverjetnimi 20 megabajti superhitrega predpomnilnika in tokrat prvič tudi s podporo novemu pomnilniku DDR4. Procesor je resnično izjemno hiter in se podobno kot avtomobilski motor velike prostornine ne ustraši nobenega izziva. Surovo zmogljivost mu zagotavlja osem jeder (in 16 niti), ki delujejo z delovnim taktom 3,0 GHz (v prid obvladovanja porabe), njihova frekvenca pa se ob krajših ali manjših obremenitvah lahko zveča tudi do 3,5 GHz, če procesor ostaja znotraj določenih meja porabe energije. Inženirji so veliko sprememb opravili tudi pod pokrovom, ena najpomembnejših pa se nanaša na hitrost delovanja prvonivojskega pomnilnika L1, ki mora biti bliskovito hiter, saj zalaga procesor s ključnimi ukazi in podatki. Prepustnost predpomnilnika L1 v primeru procesorja Core i7-5960X je 1,75 TB/s, to je več kot 50 % več kot pri še donedavnem kralju namiznih procesorjev, modelu  Core i7-4790K, oziroma štirikrat bolje kot pri povprečni rabi namenjenemu procesorju Core i3-4130. Jasno je, da bo procesor v vseh pomnilniško intenzivnih aplikacijah močno prekašal konkurente, še posebno, ko upoštevamo, da je sparjen z znatno hitrejšim pomnilnikom DDR4. Obdelava videa, fotografij in zvoka ter že omenjeno rudarjenje kriptovalut so njegovi najmočnejši aduti. Cena, dobrih tisoč evrov želijo zanj, je zmogljivostim primerna.

Srednje zmogljivi procesor –
AMD A10-7850K

AMD svojemu zastavonoši (A10-7850K) namenja kar opis, da gre za procesor z dvanajstimi obdelavnimi jedri (štiri prispeva procesor, osem pa grafika). Trenutno stanje iger in programske opreme teh trditev sicer ne potrjuje v celoti, rešitve, ki novo heterogeno sistemsko arhitekturo (HSA) že podpirajo, pa dokazujejo njen izjemni potencial. Ne nazadnje zmore grafična sredica v najzmogljivejšem AMDjevem procesorju kar okoli 6-krat več GFLOPs kot matematični del.

Pohvalimo lahko tudi prakso, da AMD vse svoje najzmogljivejše procesorje pušča z odklenjenim množilnikom, kar prepoznamo po črki K na koncu imena modela ali po oznaki Black Edition. Vtičnik Mantle pa obljublja neposreden dostop do strojnih virov grafične sredice, kar lahko občutno pohitri delovanje iger. Grafično srce je v praksi okoli petino zmogljivejše od svojega predhodnika, in to se vsekakor pozna. Srednje zahtevne igre lahko tako brez težav igramo v polni visoki ločljivosti, brez namenske grafične kartice. Če dodamo še to in izkoristimo AMDjevo tehnologijo Dual Graphics, pa bomo deležni znatnega povečanja grafičnih zmogljivosti. Štiri jedra, visok delovni takt in nadpovprečno dobra grafika sta nam ob več kot sprejemljivi ceni močno olajšala izbiro v srednjem segmentu procesorjev.

Poceni procesor –
Intel Pentium G3258

Sodobni procesorji, tudi tisti iz vstopnega dela ponudbe, so že prav impresivni strojčki. Dvoje jeder z razmeroma visokimi delovnimi takti namreč poskrbi, da je večina vsakdanjih nalog in opravil opravljena precej hitro, njihove šibke točke pa izpostavijo šele zahtevnejše aplikacije in igre. Čudežev od okoli polevrskega stotaka vrednih procesorjev seveda ne smemo pričakovati, zavedamo pa se, da bo večina nezahtevnih uporabnikov za ta denar zelo dobro postrežena. Uporabniki z omejenimi proračuni, ki imajo raje nekaj več računskih zmogljivosti, naj si ogledajo model Intel Pentium G3258, 3,2 GHz dvojedrnik z nizko porabo energije in dobrimi zmogljivostmi. Ker je bil splavljen ob 20-letnici te blagovne znamke, je edini model Pentium ta hip z odklenjenim množilnikom in odličen navijalec, saj lahko v pravih rokah svoje zmogljivosti (brezplačno) poveča vsaj za tretjino …

Večopravilni brizgalnik -
HP Deskjet 5525

HPjev tiskalnik Deskjet 5525 smo preizkusili že pred več kot letom dni, ves ta čas se ni premaknil z vrha naše tabele večopravilnih brizgalnih tiskalnikov. Ena izmed glavnih lastnosti novega vala teh  tiskalnikov, ki smo mu priča v zadnjih dveh letih, je vse cenejši izpis ob nekoliko višji ceni naprav. HPjev Deskjet 5525 je pri tem ujel odlično razmerje med prvim in drugim. Naprava je še vedno naprodaj, čeprav so zaloge nekoliko manjše, kot so bile. V zadnjem času se je tudi rahlo pocenila, zdaj velja okoli 120 evrov.

Za to ceno dobimo razmeroma preprost brizgalni tiskalnik, ki se spozna tako na tiskanje kot tudi na optično branje in kopiranje. Spredaj ima majhen barvni zaslon, občutljiv za dotik, kar olajša upravljanje in rabo. Nima sicer samodejnega podajalnika za skeniranje več listov hkrati, se pa zato spozna na tiskanje na obe strani. Poleg klasičnega vmesnika USB se lahko nanj povežemo tudi prek vmesnika WiFi, tako lahko tiskamo iz mobilnih naprav, torej telefonov in tablic. Tiskalnik je solidno hiter in ponuja zelo dobro kakovost izpisa, sploh pri rabi namenskega fotopapirja.  

Cenejši črno-beli laser
Brother HL-1112E

Cenejši črno-beli laserski tiskalniki so namenjeni domačim uporabnikom, ki ne potrebujejo barvnega izpisa in višje hitrosti, želijo si le preprosto napravo za izpis besedila. Tak je tudi Brotherjev HL-1112E, ki smo ga preizkusili pred dobrim letom, a ostaja v prodajnem programu. Gre za razmeroma majhno napravo, ki bo, ko pospravimo oba pladnja za papir, zasedla res malo prostora na mizi.

Tiskalnik je kljub majhnosti presenetljivo hiter, saj smo na preizkusu potrdili uradni podatek o hitrosti, dvajset strani na minuto. Hiter je tudi izpis prve strani, nanjo smo čakali osem sekund. To je, sploh pri teh manjših tiskalnikih, dobrodošlo, saj večkrat natisnemo le stran ali dve. Glede na namembnost in ceno ne gre pričakovati posebne opremljenosti. Tiskalnik ima za povezavo na računalnik le vmesnik USB, torej ni brezžične povezljivosti. Prav tako nima enote za tisk na obe strani.

Je pa zato predvsem cena zelo ugodna. Ko smo ga prvič preizkusili, je veljal 90 evrov, zdaj je še za okoli petnajst evrov cenejši. Dovolj ugodna je tudi cena izpisa, ena stran velja približno štiri cente, to je pri vstopnih modelih nekje na sredini.

Cenejši barvni laser -
Ricoh SPC242DN

Domači uporabniki se pri izbiri tiskalnika največkrat odločajo med brizgalnim in črno-belim laserskim modelom. Prvi ponujajo kakovosten barvni tisk, tudi fotografij in grafik, obenem gre večinoma za večopravilne naprave, ki poleg tiskanja zmorejo še optično branje in fotokopiranje. Osnovni črno-beli laserski modeli pa ponujajo ugodne, preproste in kakovostne naprave, ki imajo manj funkcionalnosti, a je treba obenem tudi redkeje menjati toner in delovanje je enostavnejše.

Nekoliko zahtevnejši, sploh tisti, ki imajo po možnosti domačo pisarno, pa pridejo do cenejših barvnih laserskih naprav. Za manjšo količino izpisov (in tam, kjer je kakovost natisnjenih fotografij in grafik res ključna) so res primernejši brizgalni modeli, a laserski kljub temu ponujajo večjo mesečno zmogljivost in daljšo življenjsko dobo.

Tudi tu ostaja najbolj priporočljiv model nekoliko starejši Ricohov SPC242DN. Resda ni med najcenejšimi, zanj zahtevajo slabih štiristo evrov, a ponuja kar veliko. Pohvali se s solidno hitrostjo izpisa, tudi pri zahtevnejših dokumentih. Vgrajena je enota za tisk na obe strani, zelo koristen je tudi klasični omrežni vmesnik (poleg USBja). Cena izpisa je med najugodnejšimi v tem cenovnem razponu, obenem pa gre za enega manjših oziroma kompaktnejših barvnih laserskih modelov.

Najboljši novinec – Google Chromecast

Nekaj let po tistem, ko je Apple ugotovil, da bi bilo prav simpatično imeti napravo, ki bi enostavno povezovala televizor in telefon oz. tablico, je to dovolj dobro uredil tudi Google. Ključek Chromecast je natanko to, kar smo v tej smeri potrebovali – majhen, poceni (celo pri nas le 54 evrov) in odlično brezžično povezan s telefoni in tablicami, tako Android kot iOS, in spletnim brskalnikom Chrome, kjerkoli.

Vtaknemo ga v vrata HDMI televizorja, mu dodamo še napajanje in že je pod nadzorom naše (mobilne) naprave. Prek nje ga še povežemo v splet, in to je to. Ko hočemo po televiziji predvajati video/glasbo/fotografijo, ki smo ga/jo našli na računalniku/telefonu/tablici, le kliknemo ustrezno ikono in ga »porinemo« na TV. Podprtih aplikacij je vedno več, če se odločimo za nakup aplikacije Plex (ki stane borih 5 evrov), lahko tako na televizorju predvajamo tudi filme in glasbo, ki je shranjena krajevno, v našem računalniku ali celo strežniku NAS.

Googlu je uspelo, o tem ni dvoma!