Najboljši telefoni z Androidom
»Najboljši« telefoni posameznih izdelovalcev prihajajo na trg vse leto. Zato ni lahko izbrati trenutka, ko je smiselno narediti pregled najzmogljivejših naprav. Morda je še najboljši čas jesenski prihod novih iPhonov, ko si lahko ogledamo, kaj so dostavili »drugi«. Najboljši androidi, torej.
Zadnji dve leti je mogoče vnaprej napovedati, katere procesorske enote bodo gnale najboljše telefone vseh androidnih izdelovalcev. Letos je to Snapdragon 845, ki mu pomaga 4, še raje pa 6 GB pomnilnika. Seveda tu odstopajo tisti izdelovalci, ki stavijo na lastne procesorje (Samsung, Huawei), a ti ponavadi malo zaostajajo za Qualcomovimi zmaji ali pa so jim bolj ali manj enakovredni. Tudi zasloni so večinoma vrste OLED, LCDje najdemo le še v posameznih modelih. To omenjamo zato, ker se večina razlikovanja med temi telefoni zgodi v kateri izmed funkcionalnosti (brezstično polnjenje, širokokotna leča fotoaparata, velika baterija) in kakovosti ter všečnosti programske opreme.
Predvsem slednja postavka je vedno znova predmet zanimanja, saj androidni telefoni težko uidejo lepljenju preoblek čez Googlov operacijski sistem. To je iz njihovega zornega kota nekako razumljivo, saj s svojimi prijemi in estetiko kupca vežejo nase, zato ta težje zapusti določeno blagovno znamko. Kljub temu je te preobleke nemogoče ocenjevati brez vedenja, da bi lahko vsi ti telefoni imeli goli Android, kot si ga je zamislil Google. Tako bi vsi redno dobivali varnostne popravke, estetsko bi bili vmesniki dosti bolj prijazni, predvsem pa ne bi bilo podvajanja aplikacij.
Podvajanje aplikacij
Vsi telefoni s tokratnega pregleda, razen Nokie 8 Sirocco, ki jo žene goli Android, imajo v osnovi dve galeriji za fotografije - lastno in Google Photos. Bralcem Monitorja se to morda ne zdi zmedeno, saj bodo najverjetneje znali aplikacijo skriti, oziroma zamenjati zaganjalnik in tako odpraviti zmedo. Povprečnega uporabnika pa bo to le medlo.
V praksi je to videti tako, da nas ob poskusu shranitve po spletni pošti pridobljene fotografije telefon vpraša, ali bi jo shranili v »galerijo« ali Google Photos. Take dileme so odveč in le motijo uporabnika, a so žal logična posledica tega, da ga izdelovalci silijo v svoje ekosisteme. Nekateri na srečo pustijo nekaj več možnosti za nastavitev privzetih aplikacij, nekateri ob prvem nameščanju telefona celo dovolijo odločitev, da teh aplikacij ne potrebujemo (Samsung).
Fotoaparat
Zajemanje slik je tisti del modernih pametnih telefonov, ki je še vedno daleč najbolj v domeni najvišjega cenovnega razreda, čeprav razlike v izdelavi samega telefona srednjega in najvišjega razreda niso več tako velike. Seveda so dražji telefoni bolje narejeni in zmogljivejši, a tako velike razlike v cenah vsako leto težje opravičimo. Za 400 evrov pač dobimo zelo spodobno strojno opremljen in narejen telefon. Toda ima fotoaparat, ki je stopničko nižje od trenutno najboljšega. No, med napravami na tokratnem »najdražjem« pregledu (razen Nokie) ni telefonskega fotoaparata, s katerim uporabnik ne bi bil zadovoljen. Vsako leto se meja premakne še malce višje in z dodatkom programskega obdelovanja slike se je odprlo novo polje tekmovanja. Vsak izdelovalec skuša uporabniku še dodatno pomagati s svojo »umetno pametjo«. Včasih so to zelo uporabne reči, ko telefon, denimo, »ve«, da je imel nekdo izmed fotografiranih zaprte oči. Lahko pa tudi zagrenijo izkušnjo, ko, recimo, ni mogoče izklopiti glajenja kože in zato vsak avtoportret deluje preveč umetno.
Vsi tokrat preizkušeni telefoni bodo zajemali zelo dobre slike. Tisti malce boljši bodo v slabših razmerah zajeli kakšno dobro sliko več, a resnično razlikovanje se počasi seli v domeno subjektivnega. Kaj točno je »lepa« slika, je v očeh opazovalca, a tudi izdelovalca, ki sam oceni, ali bo raje zajemal bolj zasičene barve (ob pomoči »umetne inteligence«) ali bo raje skušal reproducirati bolj naravne slike. Tudi glajenje kože je nekaj, kar je lahko nekomu super, kdo drug pa bo to čim bolj izklopil. Na srečo je mogoče na večino teh reči vsaj nekoliko vplivati prek nastavitev. Kljub temu lahko rečemo, da so vsi fotoaparati teh telefonov dovolj dobri.
Manjkajoča konkurenca
Nekateri najnovejši telefoni so pravkar izšli in jih še nismo dobili v roke, spet drugi so na voljo le iz tujine, tako da popolnoma celovitega pregleda na naslednjih straneh kljub vsemu ni. A bomo vsaj namignili v smer novih Googlovih Pixlov in se posuli s pepelom, ker nam ni uspelo dobiti v roke najnovejšega telefona One Plus, ki vsaj na papirju za svojo ceno ponuja veliko.
HTC U12+
HTCjev težkokategornik letos je U12+; tudi ta je eden tistih telefonov, ki nimajo zadnje čase tako priljubljene »ifonovske« zareze.
Na desni strani ima tri tipke, ki to pravzaprav niso. Namesto fizičnih tipk so namreč tam vgradili tipkam podobne izbokline, ki so le občutljive za dotik in se ne premikajo. Podobno, kot je to urejeno na iPhonih s tipko »Home«, se tudi tu telefon ob uporabi teh tipk ob pomoči vgrajenega motorčka rahlo strese. Žal je občutek slabši kot pri Applu – tam hitro pozabimo, da se tipka ne premika, tu pa je to vse preveč očitno. Telefon ima v stranice vgrajena tipala in zazna, ko ga stisnemo v roki. Težava s stiskanjem je povsem stvar navade – stiskati trd predmet v rokah enostavno ni prijetno, vsaj po našem mnenju ne. Lahko si sicer nastavimo občutljivejše stranice (da torej potrebujemo manjšo silo za sprožitev), a se je že pri srednji vrednosti prepogosto dogajalo, da smo aplikacijo nehote zagnali. Med drugim se nam je to dogajalo tudi, ko smo telefon potisnili v žep kavbojk, pa takrat, ko smo ga pridržali in vanj vtikali polnilni kabel.
Strojna zasnova telefona je odlična, v rabi je Snapdragon 845, ki ima na voljo 6 GB pomnilnika, za podatke imamo 64 GB prostora. Dvojni fotoaparat na zadnji strani je med boljšimi, solidno se obnese tudi fotoaparat na prednji strani, ki je prav tako dvojni. Fotoaparat na zadnji strani omogoča tako optično stabilizacijo slike kot dvakratni optični zum (en objektiv skrbi za navadni kot zajema, drugi pa za ožji kot oziroma daljši zum). V telefon sta vgrajena odlična stereo zvočnika, ki ponujata dober zvok tudi pri nekoliko višjih glasnostih. Žal pa so pri HTCju v telefon vgradili zaslon LCD, ki bi v tem cenovnem razredu moral biti OLED. U12+ je odlična naprava, ki pa predvsem z opisano stisljivostjo ne prepriča najbolj.
Huawei Mate 20 Pro
Huawei že kar nekaj let pozorno spremlja, kaj dela konkurenca, potem pa vse skupaj spravi v svoje telefone in upa na najboljše. To se jim je že nekajkrat izšlo (P9), nekajkrat pa smo dobili telefone, ki so bili strojno sicer dobri, a oblikovno zmedeni. P20 Pro ima, denimo, zarezo in bralnik prstnih odtisov na prednji strani, kar estetsko ni najboljša rešitev. Ima pa tri leče, a ne omogoča brezžičnega polnjenja. Nihče ne ve, zakaj.
Po zelo dobrem lanskem modelu Mate 10 Pro smo več upov polagali v njegovega naslednika in Huawei je dostavil napravo, ki ima vse, kar ima konkurenca, in še kaj več.
LG smo hvalili, da ima širokokotno kamero, vsi drugi pa so stavili na zoom leče. Mate 20 Pro ima na zadnji strani tri leče in ena je širokokotna. Samsung Note9 smo hvalili, da ima 4000 mAh baterijo in pri P20 Pro smo pohvalili programsko opremo, ki pametno ubija aplikacije. Mate 20 Pro ima podobno programsko opremo in ima 4200 mAh baterijo. Impresivno je, da je telefon kljub temu tanjši kot Note9, ki ima malce manjšo baterijo (4000 mAh). Pa četudi le za 0,2 mm.
Mate 20 Pro ima brezstično polnjenje (končno!) in dodatno zvijačo, ko sebe spremeni v postajo za brezstično polnjenje. Kakšna bo uporabna vrednost zadnjega prijema se še nismo odločili, a je ta funkcionalnost v praksi videti prav »kul«. Ni pa ta funkcija nenehno vklopljena, temveč jo moramo vklopiti posebej in tako telefon pripraviti, da bo polnil drugo napravo. Če nekaj časa nima stika z drugo napravo, se polnjenje samodejno izklopi.
Na prednji stranici je zareza, ki premore naprednejši sistem za odklep zaslona z obrazom, kot ga ima večina drugih Androidov. Bolj zanimivo pa je to, da ima bralnik prstnih odtisov nameščen – pod zaslonom! Ko se s prstom dotaknemo kroga, kjer nam bo telefon prebral prst, ta površina zasveti in tako dobi sliko našega prstnega odtisa. Bralniki pod zaslonom sicer niso tako zanesljivi kot klasični, a gre za nadvse elegantno rešitev, ki deluje zelo futuristično. Je pa res, da je tak bralnik počasnejši od klasičnega, tako da ne moremo govoriti o enakovredni zamenjavi. Dobro se obnese položaj bralnika – točka na sredini spodnje tretjine zaslona, kamor palec naravno sede. Prepoznava obraza je še naravnejši način odklepanja, a se je v praksi bolje znašel bralnik in (zaenkrat) ga je tudi veliko bolj zabavno uporabljati.
Oblikovno je telefon lep in »kvadratna« postavitev leč in bliskavice nam je všečna. Pri fotoaparatu je treba spet omeniti izjemen nočni način in dodati, da se bomo morali začeti resneje pogovarjati o »pomoči«, ki nam jo daje »umetna inteligenca«, ki naj bi pomagala pri slikanju. Včasih pač pomaga preveč in dobimo ven nenaravne slike in dobrodošlo bi bilo, ko bi jo lahko tudi popolnoma izklopili. Pretirana pomoč je posebej nadležna pri prednji kameri, ki sicer omogoča, da nastavimo »lepotni« način na 0, a kaj, ko tudi ob tej nastavitvi skuša polepšati obraz in nas napudra.
Strojno Mate 20 Pro nikakor ne zaostaja za konkurenco. Žene ga novi Huaweijev procesor Kirin 980 (2×2,6 GHz Cortex-A76 plus 2×1,92 GHz Cortex-A76 plus 4×1,8 GHz Cortex-A55), ki ima na voljo 6 GB pomnilnika. V testnem programu Geekbench se zelo dobro obnese pri večjedrnih opravilih, enojedrni rezultati pa zaostajajo za čipovjem Qualcomm in Samsung. Kljub temu Huawei lepo lovi zaostanek, ki ga je imel lani, in če bodo nadaljevali v tem tempu, znajo naslednje leto ujeti Qualcomm (čeprav sam Huawei meni, da so ga že letos presegli).
Nameščeni Android 9 teče brez težav in je seveda oblečen v Huaweijevo preobleko. Ta je še vedno preveč podobna iOSu, a se je zgodil premik naprej in oblikovno ni več tak napad na oči kot prejšnje različice. 6,4-palčni zaslon AMOLED »od roba do roba« dobro opravlja svoje delo, enako impresiven je Mate 20 Pro tudi na zadnji strani. Naš preizkusni primerek je bil barve »twilight«, ki je sicer zanimiva, a pomembneje je to, da ima telefon robato teksturo. Te sicer ni čutiti s prstom in se pokaže šele, ko gremo po površini z nohtom. V praksi se na telefon malce manj prijemljejo prstni odtisi, a glede na stekleno zadnjo stranico je kljub temu bolje, da ga zaščitimo s kakšnim ohišjem.
Mate 20 Pro je letos dokončno zacementiral serijo telefonov Mate kot tisto, ki pri Huaweiju predstavlja vrhunec njihove ponudbe. P20 Pro je sicer dober telefon, a na trenutke izpade zmedeno, Mate 20 Pro pa deluje kot dovršen izdelek, ki ve, kaj hoče. Predvsem skuša vreči s prestola Samsungov Note9 (navsezadnje stane enakih 1000 evrov) in to mu dejansko tudi uspe.
Huawei P20 Pro
P20 Pro nekaj reči naredi tako zelo prav, da se mirno kosa z najboljšimi telefoni ta hip. Po nečem pa jih absolutno preseže, a to ni fotografija (v kateri se sicer postavi ob bok Applu in Samsungu), temveč avtonomija.
Huawei je težavo kratke avtonomije napadel z dveh strani. V tanko ohišje, ki je le 0,1 mm debelejše od iPhona X, kar Huawei rad omeni, jim je uspelo spraviti kar 4000 mAh baterijo. Svojo androidno preobleko pa je nastavil tako, da v ozadju zelo agresivno zapira programe. To se v praksi ne izkaže za nadležnost, saj je telefon hiter in s hitrostjo spet odpira aplikacije. Huawei je tako z golo količino mAh in agresivno programsko opremo dostavil telefon, ki tudi ob zelo težki rabi zdrži ves dan (in še kaj več), kar zna biti za marsikoga osrednja lastnost, ki bo prepričala.
Naslednja funkcionalnost, s katero P20 Pro prepričuje, je fotografija. Marketinški slogani, da ima »ta telefon tri leče in je zato v zajemu slik še boljši«, so pretirane. Kljub temu gre za zmogljiv fotoaparat, ki se lahko meri z najboljšimi, a jih ne preseže.
Strojno je P20 Pro za leto 2018 zelo hiter. Huaweijev procesor Kirin 970 (4 × 2,4 GHz Cortex-A73 in 4 × 1,8 GHz Cortex-A53) v Geekbenchu ni med najhitrejšimi in zaostaja za zadnjimi Snapdragoni, a v praksi svoje delo opravlja zelo dobro.
Največja pomanjkljivost P20 Pro pa ostaja klasična Ahilova peta Huaweija – njihova androidna preobleka EMUI. Predvsem je Emui ponekod še vedno slaba kopija Applovega iOSa in hkrati oblikovno zaostaja za vsemi preoblekami drugih večjih izdelovalcev. Pohvaliti jo gre le pri podaljšanju avtonomije in možnosti menjave skorajda vseh privzetih aplikacij. To je konkretna prednost v primerjavi s Samsungom, ki nas bolj sili v rabo svojih aplikacij.
Še vedno pa ne vemo, kje je brezstično polnjenje.
LG G7 ThinQ
LG se je s svojo serijo G (spomnimo se modularnega G5) po letih eksperimentiranja naposled umiril in začel dostavljati bolj konsistentne telefone. A zdaj jih neumno poimenuje, kajti ThinQ res nima pravega smisla. Da, ta telefon premore »umetno inteligenco«, ki pri slikanju zazna motive in posledično ojača določene barve, da je, recimo, zelena trava še bolj zelena. V praksi pa to pomeni manj realistične slike in, tako kot pri Huaweiju, je pamet najbolje izklopiti. G7 pri fotoaparatu nadaljuje zelo všečno tradicijo dveh leč, pri čemer je ena širokokotna. Res gre tu vedno za osebno preferenco, a široki kot se nam zdi dosti uporabnejši kot zoom, ki ga ima večina preostalih telefonov.
Google Pixel 3 in 3 XL
Tokratni pregled zajema telefone, ki so na voljo pri nas. Ta stavek je še posebej nadležen zato, ker pri nas uradno ni na voljo telefonov, ki zadnja leta sodijo v sam vrh androidne ponudbe. To sta Googlova Pixla. Po pisanju tujih medijev ima tretja generacija dober zaslon OLED (Samsungov, ne več LGjev), še boljši fotoaparat (kljub le eni leči) in brezžično polnjenje. Seveda vse zaokroža goli Android, ki ga redno posodabljajo in premore najboljši uporabniški vmesnik. Za konkreten preizkus bomo skušali priti do kakšnega modela v prihodnjih številkah, zaenkrat pa naj ta okvirček velja kot velika opomba: morda najboljšega androidnega telefona v tem članku sploh ni.
Strojno G7 sledi letošnjim najboljšim. Snapdragon 845 ima 4 gigabajte pomnilnika, če je shrambe 64 GB; in 6 gigabajtov, če je shrambe 128 GB. Seveda je Android oblečen v LGjevo preobleko, ki je pač taka, kot je. Dobra ni, a so tudi dosti slabše.
Zaslon tokrat navduši s svetlostjo in je morda najboljši zaslon LCD do zdaj, a ni OLED in črnina pač ni črnina. Zakaj so šli pri LGju v to smer, lahko le ugibamo, a njihovi lanskoletni zasloni OLED v Pixlu 2 XL in lastnih telefonih se res niso proslavili. To so popravili z LG V40, ki pa ga žal še nismo dobili v roke.
G7 je dober telefon, a mu slabši zaslon preprečuje, da bi posegel v vrh. Predvsem pa je G7 zanimiv zaradi cene in če pri operaterju kupujemo telefon in bi radi strojno zmogljivost s čim manj kompromisi, si LGjeva naprava zasluži ogled.
Nokia 8 Sirocco
Nokiin 8 Sirocco žene goli Android, ki pa nima Googlove aplikacije za fotografijo. Nokia je v telefon namestila svojo, ki omogoča več ročnih nastavitev. Slike, ki jih zajema Sirocco, so na ravni naprave, ki se hvali z dvema fotoaparatoma (12 in 13 MP). Ne doseže najboljših telefonov letos, a gre za zelo dober fotoaparat.
Pozitivno preseneti tudi zaslon. 5,5-palčni OLED z ločljivostjo 2560 x 1440 je videti dobro in je na robovih ukrivljen. A ne tako močno kot zasloni Samsungove serije S, kjer zaslon resnično potone v rob telefona. Pri Nokii se zaslon ustavi dosti pred tem. V čelu zaslona je (podpovprečna) prednja kamera in v bradi na žalost ni še enega zvočnika. To omenimo le zato, ker je letošnji trend tak, da ima telefon zarezo in veliko zaslona, če pa zareze ni, dobimo vsaj dva zvočnika.
Strojno je Sirocco za letošnjimi najboljšimi telefoni, a Snapdragon 835 z osmimi jedri in s šestimi gigabajti pomnilnika Android 8.1 upravlja brez težav. Baterija je z 3260 mAh spodobna in nas je mirno pripeljala čez dan. Oblikovno je Sirocco lep telefon, ki pa v roki ne sede najbolje. Leva in desna stranica sta preostri, saj se prednja in zadnja površina srečata v ostrem robu. Tam so na desni strani še gumbi, ki so narejeni tako grobo, da včasih nismo vedeli, ali pritiskamo na rob telefona ali smo dejansko zadeli gumb.
Nokia poskuša s Siroccom ujeti najboljše, a jim to letos še ni uspelo. Strojno je malo podhranjena, fotoaparat mora še napredovati in ergonomija bo morala narediti korak naprej. Kljub temu je to telefon z golim Androidom, ki ga je mogoče kupiti prek operaterja. To se pri nas zgodi redko.
Samsung Galaxy Note9
Samsungova beležnica Note je bila od nekdaj posebnež. Včasih s tem, da je bila res velik telefon, danes v resnici le še zato, ker ji je priloženo pisalo, ki so se ga nekateri navadili in ne morejo brez njega. Novi Note9 poleg tega premore tudi res zmogljiv akumulator. 4000 mAh je občutno več kot osmica, ki je šla na manjšo baterijo zaradi »goreče« Note 7. Naš testni telefon je tudi po res hudi dnevni rabi pred spanjem še vedno kazal okoli 50 odstotkov moči.
V Note9 je sistem peresnih beležk res dobro narejen. Med drugim lahko, denimo, beležimo neposredno na še zaklenjenem telefonu, takoj ko izvlečemo pero. Ker je to po novem vrste Bluetooth, lahko njegovo tipko uporabljamo tudi kot daljinec, s katerim prožimo in upravljamo fotoaparat, upravljamo glasbeni predvajalnik ali morda premikamo »slajde« v predstavitvi. Če ali ko se boste spomnili, da to sploh imate, seveda.
Strojno je Note9 manjša nadgradnja letošnjega Galaxy S9+. Zaslon AMOLED je (še) malenkost večji (6,4 palca), vgrajena strojna oprema pa je zelo podobna, le več pomnilnika ima. Delovnega (6 ali 8 GB in shrambnega od 128 GB pa celo do 512 GB).
Ohišje telefona (vodoodporno) je manj zaobljeno kot pri seriji S, kar pomeni, da v roki lepše in zanesljiveje leži, vgrajeni fotoaparat pa je bolj ali manj enak, z dvema objektivoma, ki izdelujeta res lepe fotografije. »Umetna inteligenca« samodejno prepoznava nekaj različnih motivov in ustrezno prilagaja nastavitve, in to, če nič drugega, ne moti. Izdelki so pač zelo dobri.
Telefoni za 1000 evrov postajajo stalnica in redki bodo upravičili to ceno. Note9 je ena redkih naprav, ki to ceno morda opraviči. Note9 bolj ali manj vse naredi prav in je eden najboljših telefonov letos.
Samsung Galaxy S9 in S9+
Telefona S9 sta s sprednje strani popolnoma enaka kakor lanski par S8/S8+. V Applu take »vmesne« telefone poimenujejo s pripono S, Samsung pa očitno noče biti tako očiten. Ključna razlika devetk v primerjavi z osemkami je zadnja stran, kjer so bralnik prstnih odtisov premaknili pod objektiv. Tam je laže dosegljiv (telefona sta kar visoka, zato je bilo na osemkah prstni bralnik težko doseči) in je manj možnosti, da ga zgrešimo in s tem zamažemo objektiv fotoaparata.
Fotoaparat ima po novem mehansko zaslonko, ki dovoljuje dve vrednosti – f1.5 in f2.4, model S9+ ima tudi dva objektiva, kar omogoča boljše »zamegljevanje ozadja« (t. i. efekt bokeh) pri ročni izdelavi portretov.
Ne vidimo pa novih stereo zvočnikov, ki so res veliko boljši od starih zvočnikov mono. Končno, bomo rekli, veliko konkurenčnih telefonov je na stereo zvok prešlo že davno.
Evropski modeli imajo Snapdragonu 845 podoben Samsungov osemjedrni procesor Exynos 9810 Octa. Ta premore štiri hitra lastna jedra Mongoose M3 (2,7 GHz) in štiri varčna jedra Cortex-A55. Slednja naj bi bila 15 % varčnejša in 18 % učinkovitejša od jeder A-53, ki smo jih v telefonih srečevali doslej.
Pomnilnik na modelu plus so nadgradili na 6 GB. To bo morda preprečilo občasno »cukanje«, ki smo ga po daljši rabi deležni uporabniki lanskega modela S8+, shrambe pa je 64 GB ali več. To je vsekakor dovolj.
Od programskih novosti seveda najbolj izstopa možnost izdelave t. i. »AR emojev« ali animiranih smeškov. Gre za slabo kopijo Applovega koncepta, saj je končni izdelek videti nedodelan, okoren in površen.
Ko smo že pri programskih zadevah, ne bo napak opozoriti še na klasične opombe, ki jih pod (tudi) Samsungove telefone zapisujemo že dolga leta.
Telefon ima še vedno nameščeno kopico svojih »S-aplikacij«, ki podvajajo tiste, ki so tam že od Googla. Imamo dve aplikaciji za elektronsko pošto, dva brskalnika, dve galeriji, dva »oblaka«, dve trgovini z aplikacijami. Ali je to res nujno? K sreči se po najnovejših sistemskih nadgradnjah lahko odločimo, da teh aplikacij sploh ne bomo namestili.
In ali je res nujno imeti ločeno tipko za anemični Samsungov pomočnik Bixby? Resda lahko tipko po novem izklopimo, ne moremo pa ji pripisati kake druge funkcije, denimo proženja fotoaparata. Vsaj ne brez dodatnih aplikacij.
S9 in S9+ odstopata le po kakovosti zaslona, v vsem drugem pa sta nekje v rangu tistega, kar ponuja konkurenca, in to je dobro. Z nakupom dobimo zelo lep telefon, ki je obenem tudi hiter, ponuja dovolj veliko baterijo, ki se hitro polni, tudi brezžično. Programske igračke (animirani emoji, hitro snemanje videa) bodo morda za koga zabavne (prvih nekaj minut), podvojene aplikacije lahko ignoriramo, to, kar ostane, pa je lepo zaokrožena strojna oprema, ki si jo programsko (denimo z zaganjalniki) tako ali tako lahko po svoje spremenimo in opremimo.
Sony Xperia XZ3
Sony je letos izdal že kar nekaj telefonov najvišjega cenovnega razreda, a je XZ3 njihov najboljši. Predvsem je zanimiv, ker gre za Xperio z zaslonom OLED. Sony je dolgo vztrajal pri zaslonih LCD in OLED v XZ3 je super. Tudi oblikovno je ta telefon zelo všečen, saj je zaslon ukrivljen, a ne toliko, da bi bilo telefon nelagodno držati v rokah. Žal je bralnik prstnih odtisov na zadnji strani še vedno na sredini hrbta, in smo telefon večkrat odklepali s pritiskanjem na zadnjo kamero.
Fotoaparat ima eno lečo, ki dela dobre fotografije, a ni nič posebnega. Bolj je napredovala aplikacija za fotografijo, ki je v samodejnem načinu prijaznejša do uporabnika. Glede na XZ2 je napredovala sprednja kamera, ki ima zdaj 13 megapik in dela boljše avtoportrete.
Android 9 je oblečen v Sonyjevo preobleko, ki ostaja med lepšimi in ima tokrat nekaj dodatnih funkcionalnosti, ki jih drugje ne vidimo. Tako kot U12+ tudi XZ3 zaznava stiskanje. V Sonyju so tako naredili nov menu, ki se odpre, če se s prstom dvakrat dotaknemo stranice. Tam se potem pokažejo aplikacije, za katere telefon meni, da so v danem trenutku relevantne. Žal je zaznava dotika stranice tako slabo izvedena, da smo imeli s preizkušanjem te funkcionalnosti težave.
XZ3 ni slab telefon, saj je strojno (Snapdragon 845, 4 GB pomnilnika) na ravni konkurence. Tudi oblikovno gre za enega lepših telefonov na tem pregledu. Kljub temu mu manjka kakšna malenkost, s katero bi izstopal, zato pristane le v povprečju.
Kaj torej izbrati
Vsi popisani telefoni so dobri. Temu je nemogoče uiti in, ko izbiramo najboljšega, počasi prehajamo na polje osebnih preferenc. No, nekaj telefonov je kljub vsemu dovolj drugačnih, da jih je mogoče bolj priporočiti.
Na hitro omenimo LG G7, ki zna s svojo ceno prepričati tiste, ki bi radi strojno zmogljiv telefon, a nočejo gledati v smeri tisočice evrov.
Ko pa pridemo do vprašanja o najboljšem androidnem telefonu ta hip, je odgovor jasen – Huawei Mate 20 Pro. Tudi Samsungov Note9 je telefon, ki je naredil vse prav in če je kdo zasvojen s pisalom, bo to telefon zanj. Toda Mate 20 Pro je tista naprava, ki ne varčuje pri bateriji, fotografiji in industrijskem oblikovanju. Tako kot smo zapisali v opisu: Huawei spremlja, kaj dela konkurenca, nato pa vse skupaj spravi v svoje telefone in upa na najboljše. Tokrat jim je uspelo.
