Najhitrejše kapljice

Področje tiskalnikov je vsekakor med manj zanimivimi, ki jih pokrivamo v Monitorju. Sprememb oziroma novosti je v zadnjih deset in več letih zelo malo. To pa še ne pomeni, da izdelovalci teh naprav ne razvijajo naprej. V Brotherju so nam predstavili nov brizgalni (!) tiskalnik, ki zmore hitrost sto strani na minuto.

Tiskalnik ni videti nič posebnega, spominja na pisarniške laserske naprave.

Prototip tiskalnika HL-S7000DN smo sicer že videli, zdaj pa je naprava na voljo tudi za končne kupce. Gre za črno-beli brizgalni tiskalnik, ki na glavo postavlja doslej uveljavljeno logiko oziroma prodajno strategijo med laserskimi in brizgalnimi tiskalniki.

Doslej je namreč veljalo, da so brizgalni tiskalniki na splošno razmeroma poceni, a imajo dražji izpis. Obenem ponujajo zelo dobro kakovost barvnega izpisa, sploh pri uporabi boljšega papirja, na katerega lahko tiskamo tudi fotografije in podobno. Laserski modeli pa so načeloma dražji, a imajo cenejši izpis. Kakovost grafike je pri njih občutno slabša kot pri brizgalnikih (predvsem velja to za bitno grafiko, torej fotografije), a je zato kakovost besedila malenkost boljša.

Laserske tiskalnike torej najdemo v pisarnah, kjer je prvotni strošek naprave manj pomemben kakor strošek rabe na dolgi rok. Brizgalne modele pa prodajajo predvsem domačim uporabnikom, ki tiskajo razmeroma malo in je zanje glavni strošek  nakup naprave. Dražji brizgalni modeli se ločijo po še boljši kakovosti, namenjeni pa so fotografom in drugim zahtevnim uporabnikom, ki se ukvarjajo z grafiko. Dragi laserski modeli pa imajo višje hitrosti izpisov, veliko število predalov in obil funkcij, vse to je namenjeno čim hitrejšemu in čim bolj tekočemu pisarniškemu delu.

Razlike med brizgalnimi in laserskimi tiskalniki se seveda posledica uporabljene tehnologije. O podrobnostih ene in druge vrste izpisa smo sicer v Monitorju že pisali, ponovimo na hitro le nekatere podrobnosti, ki so najpomembnejše za same hitrosti izpisov.

Najprej se nanese osnovna plast, na njo pa pride še črnilo.

Kot pove že ime, se pri teh napravah tekoče barvilo dobesedno izstreli v majhnih kapljicah na papir, ta se tudi napoji barve. Ta tehnologija je tudi eden glavnih virov razmeroma nizkih hitrosti izpisov pri brizgalnih napravah – če bi tiskalnik to brizganje opravljal prehitro, bi se neposušena barva lahko razmazala. Seveda velja omeniti tudi tiskalne glave, ki se morajo fizično premikati levo in desno po strani, kar pa bi bilo dokaj enostavno rešljivo z večjimi glavami (kot so izdelovalci že dokazali).

Laserski tiskalniki pa uporabljajo drugačen način spojitve barve s papirjem – tam se zaradi nasprotne naelektritve črnilo (v obliki prahu) prenese na papir. Slednji gre še čez močno segret valj, ki barvo dobesedno zapeče na papir – ravno segrevanje tega valja povzroči večino zakasnitve pri izpisu prve strani, obenem pa predstavlja tudi večino porabljene energije pri teh tiskalnikih.

Alternativa

V Brotherju so nam na dogodku v Berlinu že pred slabima dvema letoma pokazali prototip tiskalnika, ki so ga zdaj razvili v končni izdelek. Posebnost tiskalnika z oznako HL-S7000DN je divja hitrost izpisa, saj zmore kar sto strani na minuto, še toliko bolj nenavadno pa je, da gre za brizgalni tiskalnik.

Prva posebnost je nepremična tiskalna glava, ki pokriva celotno širino lista A4(dolga je dobrih 21 cm). Na njej je 5198 šobic v več vrsticah, z njimi doseže tiskalnik ločljivost 600 dpi (pik na palec). Šobe lahko izstrelijo tri različno velike kapljice (volumna 7, 14 ali 21 pikolitrov), za sredino črk se uporabljajo večje kapljice, manjše pa skrbijo za lepše oziroma natančnejše robove. Te različno velike kapljice naj bi tudi pripomogle k veliki hitrosti izpisa.

Druga posebnost pa je uporaba dveh komponent črnila. Na papir se najprej nanese osnovna plast, ki preprečuje črnilu, da bi se vpil v papir. S tem se porabi manj črnila, to pa zmanjša porabo in tudi pohitri sušenje. Ta kombinacija dveh komponent tudi zmanjša prelivanje črnila, kar so že pred časom uporabljali tudi drugi izdelovalci brizgalnikov.

Zaradi osnovne plasti se občutno manj črnila vpije v papir, zato se poveča kakovost, zniža poraba črnila in pohitri sušenje.

K visoki hitrosti izpisa seveda prispevajo tudi druge komponente naprave. Za prenos papirja sta tu v rabi dva motorja (namesto enega kot pri večini brizgalnikov), prvi potegne papir v napravo in do tiskalne glave, drugi ga povleče iz tiskalne glave proti zgornjemu pladnju. Na hitrost pa seveda vpliva tudi vgrajena elektronika. Na matični plošči tiskalnika sta dva procesorja, od katerih eden skrbi za večino standardnih funkcij tiskalnika, drugi pa je namenjen le obdelavi podatkov, ki jih prejme od gonilnika. Imenuje se RIP (»Raster Image Processing«) in vektorske podatke (denimo PostSript) pretvori v bitne slike visokih ločljivosti.

Tiskalnik je dejansko bliskovito hiter – za naš testni dokument, dolg 50 strani (pokritost 14 %), je potreboval točno trideset sekund. Je pa to črno-bela naprava, torej za razliko od navadnih brizgalnikov ni primeren za izpis fotografij in drugih grafik. Je pa besedilo zelo, zelo natančno, primerljivo z laserskimi modeli. Tudi cene izpisov so zelo nizke, kartuša je zelo velika, a niti ne predraga, z njo lahko natisnemo 30.000 strani, velja pa slabih 240 evrov (preračunano torej velja stran besedila 0,8 centa). Zanimivo, da je po porabi energije občutno varčnejši od laserskih tiskalnikov, med tiskom naj bi porabil okoli 120 vatov (laserski tiskalniki višjih razredov porabijo več kot 800 vatov moči).

Je pa to naprava za zelo specifične uporabnike. Tiskalnik je namreč razmeroma drag (pri nas z davkom vred tri tisoč evrov), cena izpisa pa je primerljiva z zmogljivimi laserskimi modeli. V Brotherju so nam povedali, da merijo predvsem na tiskarje, ki tiskajo veliko brošur, letakov in podobnih dokumentov, lahko pa tudi za tisk knjig v manjših serijah. O tem, da bi razvijali še kak podoben model z barvnim izpisom, ni slišati.