Najsodobnejši hrošči

Tempo razvoja je v računalniški industriji res peklenski. Nad tem sem načeloma navdušen, a vedno bolj dobivam občutek, da bi se lahko industrija kdaj pa kdaj tudi nekoliko ozrla nazaj. Namesto novih funkcionalnosti in zmogljivosti bi lahko izboljšali delovanje starih.

Povod za pisanje so nenavadne težave, ki sem jih imel pri nadgradnji Windows na domačem računalniku. Ta je namreč Applov iMac, letnik 2012. Osnovni operacijski sistem je sicer Mac OS, a imam v njihovem Boot Campu že od začetka nameščen tudi Windows 7. Imam ga pretežno zaradi iger,  pa tudi zaradi kakšnih preizkusnih programov in drugih reči, ki na Macu enostavno ne delujejo.

Sprva sem naredil t. i. »in-place upgrade«, torej neposredno nadgradnjo operacijskega sistema, kjer ostanejo nameščeni programi in uporabniški podatki načeloma nedotaknjeni. Nadgradnja se je pri prvem poizkusu ustavila z napako, v drugem pa je šlo. No, do pozdravnega okna, kjer je sistem po nekaj sekundah padel v BSOD (saj veste, v znani »modri zaslon«). Po večkratnem vnovičnem zagonu mi je vmes uspelo namestiti nekaj prvih popravkov za Windows 10, s katerimi je sistem postal kolikor toliko normalen. Še vedno pa je bilo nekaj hroščev, nekaj programov ni delovalo tako, kot bi moralo.

Takrat sem se nekako odločil, da je naposled čas, da tudi doma preklopim na SSD (predvsem zaradi dovolj ugodnih cen večjih SSDjev) in sem sklenil, da Windows kljub vsemu povsem na sveže namestim. Ob tem sem prišel do ugotovitve, da pri Applu očitno to možnost uradno dopuščajo, a se skorajda aktivno trudijo, da je uporabniki ne bi uporabili. V podrobnosti se ne bi spuščal, jezilo me je predvsem to, da sem moral vse skupaj zagnati s ključka USB, programska oprema pa se pri vsakem poizkusu povsem na novo potegne iz spleta – ne moremo je, recimo, shraniti na kak omrežni disk ali kaj podobnega.

Po sveži namestitvi je Windows 10 deloval odlično, le zunanji zaslon ni deloval. Po namestitvi Applovih uradnih gonilnikov za grafično kartico (ti so sicer tri velike različice v zaostanku za AMDjevimi gonilniki) je deloval, a brez barv, bil je povsem črno-bel. V Mac OS ni bilo nobenih težav, v Windows 10 pa je bil praktično neuporaben. Iz spleta sem prenesel AMDjeve gonilnike, a so trdili, da ne najdejo nobene podprte strojne opreme. Vgrajeni Radeon je očitno pri Applu malenkost drugače označen kot pričakujejo AMDjevi gonilniki.

Kasneje so v AMD le ponudili ločene gonilnike prav za Applove računalnike, a se človek kljub temu vpraša, ali je vse to res potrebno? Če imam že kot računalnikar toliko dela s takimi opravili, kako šele shajajo navadni smrtniki ali, kot bi rekel naš Anže, civilisti. Pa se zgodba niti ne konča pri omenjenih gonilnikih – v zadnjem letu imam občutek, da je marsikje začela šepati kakovost programske opreme oziroma storitev.

Pri tem se mi zdijo ravno Applove storitve in programska oprema med večjimi razočaranji. Njihov App Store za naprave iOS je postal tako gromozanski, da se mu trudim izogibati. Je skoraj lažje neko aplikacijo najti prek Googla in tam priti do povezave, ki na napravi odpre programsko tržnico. Aplikacij je res nenormalno preveč, toliko, da postajajo imena vedno daljša, z različnimi klicaji, zvezdicami in drugimi znaki. Ena izmed nedavnih aplikacij, ki sem jo na hitro preizkusil, se imenuje »Record by Under Armour«. Seveda je aplikacij, ki imajo v imenu besedo »Record«, malo morje, počnejo pa kar nekaj različnih reči. Tudi prenos aplikacij je, po mojem povsem subjektivnem mnenju, počasnejši, kot je bil pred leti.

Še slabše je pri drugih Applovih tržnicah. Pred leti so splavili app store za Mac OS, ta je bila v slabem stanju ob odprtju, zdaj je pa še slabše. Dobrih aplikacij se nikoli ni ravno veliko nabralo, zaradi Applovih pravil o ločevanju aplikacij v svoje peskovnike (»sandboxing«) je kar nekaj aplikacij, ki so nadvse omejene. Veliko razvijalcev je svoje aplikacije s tržnice v zadnjih letih preprosto umaknilo in jih še naprej ponujajo na svojih straneh. Doživel sem tudi več primerov, ko kak program enostavno ni deloval. No, vsaj na iOS se to ne dogaja.

Po mojem občutku gre za hitro širjenje podjetja na najrazličnejše segmente trga. Zdaj ponujajo tri različne velikosti iPadov ob vzporedni prodaji starejših različic, kjer se v nekaterih primerih (khm, iPad mini) še mi pri Monitorju težko znajdemo, točno kateri model je v nekem trenutku na voljo. Prodajajo dve velikosti iPhona (plus prejšnje različice), tri različne linije prenosnikov, tri linije namiznih računalnikov, pametne ure, večpredstavne predvajalnike ter goro različnih dodatkov.

Moje laično mnenje je, da bi se lahko vsaj malce upočasnili in se ozrli nazaj. Da bi pokrpali stare hrošče, namesto da s tako hitrim tempom razvijajo nove. Z nečim takim se zelo očitno trudijo pri Microsoftu, vsaj pri Windows 10, tako za osebne računalnike kot za pametne telefone in tablice. Ne rečem, da je njihova tržnica programov za telefone (in osebne računalnike) kaj bistveno uporabnejša od Applove (prej nasprotno), a se vidi, da se vsaj pri operacijskem sistemu trudijo z obrezovanjem mrtvih vej.