Nakup novega vladarja dnevne sobe

Ste kdaj vstopili v res veliko tehnično trgovino, v kateri vas pozdravi cela falanga velikih sodobnih televizorjev? Tam stojijo in vas napadajo, vsak s svojo ceno in goro tehničnih podatkov. Saj so privlačni, a kaj ko so si podobni kot jajce jajcu, katerega izbrati? Kje začeti? Pripravili smo nakupovalni vodnik, s katerim boste strahovlado v prodajalni televizorjev prevzeli vi, kupec.

Začnimo s preprosto izjavo, po kateri se bomo sprostili. Za televizor gre. Danes so te elektronske naprave občutno večje in tanjše od svojih škatlastih predhodnikov iz 20. stoletja. Kljub temu da jih obdajajo predpone, kot so HD, FullHD in kup visokoletečih kratic in izrazov, so še vedno le in zgolj televizorji.

Vodnik je namenjen bolj splošnemu podajanju znanja, zato se bomo v njem izogibali preveč tehničnega pristopa, več podrobnosti o delovanju posameznih tehnologij, njihovem razvoju, zgradbi gradnikov sodobnega televizorja in drugih novotarijah si lahko preberete v spremljajočih člankih o novih tehnologijah. Kljub temu pa se bomo morali pred nakupom televizorja seznaniti z nekaterimi tehničnimi izrazi in vsaj okvirno spoznati njihov vpliv na delovanje televizorja in njegovo ceno.

Če sodite v generacijo, ki je v življenju že kupila vsaj en televizor, potem ste lahko pomirjeni - tudi tokrat nakupni postopek in končna odločitev ne bosta bistveno drugačna od prejšnjih. Večina kupcev se želi prepričati, da opravlja pametno izbiro in dobi kar največ za odšteti denar. V nadaljevanju vam bomo zato predstavili ključne dejavnike, ki vam bodo v pomoč pri izbiri, rangiranje njihove pomembnosti pa prepuščamo vam, navsezadnje ima vsakdo svoj okus in različno debel mošnjiček. Če ste se odločili podrobneje podučiti o tehničnih novotarijah na področju televizorjev, pa ste na dobri poti, da vsekakor ne boste razočarani.

Kaj je televizor visoke ločljivosti?

190px-HD_ready_1080p_logo.svg.jpg

190px-HD_ready_logo.svg.jpg

HD Ready ali Full HD? Vir: Wikipedia

Pred začetkom moramo izpostaviti nekaj pomembnih dejstev, ki jih boste deležni tudi ob posameznih razdelkih tega vodnika. Ta vodnik obravnava nakup sodobnega visoko ločljivega televizorja, takega, ki ga krasita oznaki HD ali FullHD. Za primerjavo naj spomnimo, kaj je pravzaprav osnova, torej standardna ločljivost (SD). Gre za ločljivost, ki jo prikazujejo tiste stare škatle s katodnimi zasloni, za katere smo se odločili, da nujno potrebujejo zamenjavo. Seveda zmogljivosti teh škatel v njihovem času nismo označevali kot standardno ločljivost, ker takrat visoke ločljivosti sploh še ni bilo.

Zaslon televizorja sestavlja na tisoče majhnih pik. Klasični katodni televizorji za prikaz slike uporabljajo manjše število točk kot njihovi visoko ločljivi potomci. To seveda pomeni, da so sposobni prikazati manj podrobnosti, njihova ločljivost je torej manjša. Višje ločljivosti s seboj prinašajo bolj ostro, čistejšo in nasploh boljšo sliko.

Po vstopu v trgovino s televizorji boste brž soočeni z naslednjimi kraticami - HD, FullHD, 720p in 1080p. To so kratice, ki označujejo najvišjo ločljivost televizorja. Kot ste lahko uganili, višja številka pomeni višjo ločljivost, torej je 1080p bolje od 720p. Drži, pa vendar gre v obeh primerih za visoko ločljivi televizor. Oznaka HD oziroma High Definition predstavlja visoko ločljivost 720p ali 1280 × 720 pik (zaradi vrste matrik s tekočimi kristali je dejanska ločljivost teh zaslonov 1366 × 768 pik), kratica FullHD, ki zastopa Full High Definition in jo označuje tudi oznaka 1080p, pa je še korak više, saj je višina zaslona televizorja sestavljena iz 1080 pik, v dolžino pa jih lahko naštejemo 1920. Koliko je potemtakem standardna ločljivost, povprašate? Hja, celih 480i ali 480p. O "i-jih" in "p-jih" bo podrobneje govor v nadaljevanju, ko bomo ločljivosti še nekoliko podrobneje obdelali, saj sama ločljivost ponavadi ni (oziroma ne bi smela biti) odločilen dejavnik pri nakupu novega televizorja.

Leta 2009 je kupovanje sodobnega televizorja vsaj malo lažje kot nekdaj, saj so starejše škatle s katodnimi zasloni že skoraj v celoti izginile s prodajnih polic in nam olajšale izbiro. Ker kupujemo sodoben visoko ločljivi televizor, bomo seveda poiskali oznako HD. Čez nekaj let bomo pravzaprav tudi na izraz televizor HD povsem pozabili, saj vendarle ne bomo potrebovali take ločnice, in novim ploščatim zaslonom v dnevni sobi bomo zopet rekli preprosto televizor.

Množica danes uporabljanih ločljivosti, med njimi so tudi "televizijske". Vir: Wikipedia

Kakovost slike

Prvi in ključni dejavnik pri izbiri novega televizorja mora biti kakovost prikazane slike, saj boste v njegov zaslon, če bo vse po sreči seveda, zrli še vrsto let. Kakovost slike pa določa več dejavnikov: ostrina, kontrastnost in barve. Kombinacija teh lastnosti je tista, ki loči dobre televizorje od slabih, čeprav velja že takoj pripomniti, da je mogoče vse te parametre pri sodobnih zaslonih tudi nastavljati in zato iz na prvi pogled slabega zaslona izvleči še bistveno več (a o tem, kako in koliko se z zasloni ubadajo sami prodajalci, nekoliko kasneje).

Težava pri ocenjevanju kakovosti prikazane slike je v njeni subjektivnosti, to vam zlahka potrdi vsak preizkuševalec. Ljudje imamo različne okuse, moj prijatelj ima zelo rad rdečo barvo, zato so zame nastavitve barv na njegovem tv krepko prežgane in seveda nasprotno, on za mojo sliko meni, da je skorajda sprana. Prav zato je zelo pomembno, da si posamezen televizor pred nakupom ogledate in ga, če je le mogoče, tudi preizkusite, pa čeprav ga boste kasneje naročili v spletni trgovini.

V tem vodniku konkretnih modelov televizorjev ne bomo priporočali, saj smo ugotovitve v obširnem preizkusu zapisali na naslednjih straneh, vi pa jih lahko primerjate s svojimi dognanji o posameznih modelih in si tako ustvarite jasno predstavo, kako kakovostno sliko z vidika vaših oči prikazuje posamezen televizor.

Če z visoko ločljivimi televizorji do zdaj še niste imeli opravka, utegnete biti presenečeni, kako dobro sliko lahko prikažejo. Ko si boste tako sami pri sebi brundali "mhm, za to torej gre" ter izustili stavek: "Draga, pridi, tole moraš videti!", ste na dobri poti, da ste našli enega svojih favoritov.

Cena

V spletnih trgovinah in cenovnih primerjalniki so televizorji danes na prvih mestih.

Cena samega televizorja je največkrat odločilen dejavnik pri nakupu, a skušali vas bomo prepričati, da je dejansko drugi najpomembnejši, takoj za kakovostno sliko. Jasno je, da si moramo za nakup novega televizorja postaviti določene cenovne omejitve, sicer se bo pot v trgovino, tisto iz opek ali tisto v medmrežju, lahko kaj hitro spremenila v pravcato malo finančno katastrofo za naše gospodinjstvo (še posebej, če kupuje moški).

Ceno televizorja določa marsikaj, predvsem velikost in vrsta zaslona, njegova ločljivost in druge tehnične dobrote. A še raje kot o ceni bi se morali pravzaprav pogovoriti o stroških nakupa novega televizorja, ki jih ustvari nakup novega plastičnega velikana za našo dnevno sobo. Med dodatki, ki jih moramo upoštevati v skupni ceni nakupa televizorja so, denimo, kabli, omarice, stojala ali stenski nosilci, stroški prevoza, namestitve ter morebitne dodatna garancijska jamstva.

O kablih na tem mestu ne bomo na dolgo in široko razpravljali (podrobneje o njih pišemo na koncu tega vodnika), če izberete takšne iz srednjega razreda cenovne ponudbe, ne boste zgrešili. Tudi omarice, mize, stojala in rešitve za stensko montažo ne sodijo med najcenejše dodatke, zato jih skrbno izberite, pazite na velikost in nosilnost, saj veliki zasloni nikakor niso med lažjimi. Ko je že govor o velikih zaslonih - ti so zapakirani v še večji kartonasti embalaži, ki jo je večkrat težko spraviti tudi v avtomobil spodnjega srednjega razreda. Ste pomislili, kako boste vaš novi televizor spravili v dnevno sobo in koliko dodatnih cekinov boste za to odšteli - prijatelju, dostavni službi? Podobno je z namestitvijo, če je niste vešči, oziroma menite, da ji ne boste kos (čeprav, odkrito povedano, zahteva le počasno branje in upoštevanje navodil za uporabo), se velja obrniti po pomoč in jo ustrezno nagraditi. Predvsem pri nakupu televizorjev prek spleta bodite zelo pozorni na stroške pošiljanja, saj gre za velike in težke predmete, pa tudi delavniki dostavljavcev so z vidika potrošnika večkrat manj prijazni.

Bolj ali manj posrečena praksa trgovcev v zadnjem času postaja tudi prodaja dodatnih garancijskih jamstev - bodisi v obliki podaljšanja teh jamstev, bodisi v obliki kritij različnih škodnih primerov. Pri nakupu sodobnega televizorja teh praktično ne potrebujete (razen če sodite med bolj nerodne), saj gre za izdelke, katerih življenjska doba je 10 in več let, zato se večina okvar zgodi šele po preteku (tudi podaljšanega) proizvajalčevega/prodajalčevega jamstva.

Za konec naj dodamo še nekaj - cena izdelka, še posebej takega iz višjih cenovnih razredov, je vedno stvar dogovora. Če se prodajalec ne bo omajal ob prigovarjanju k nižji ceni, lahko še vedno poskusite iztržiti dodatne ugodnosti v obliki opreme manjše vrednosti ali dodatkov. Pri akcijskih izdelkih in izdelkih z nižjimi cenami so marže prodajalcev nizke, zato boste pri pogajanjih o ceni bistveno bolj uspešni, če ste se namenili kupiti dražji izdelek.

Visoko ločljive vsebine

Pravi magnet za nakup novega televizorja so film blu-ray. Oz. vsaj, če smo bolj natančni, visokoločljivi filmi, ki jih v originalu izdajo na ploščah blu-ray...

Po tem, ko smo se seznanili z osnovno ceno sodobnega televizorja in njegovih pritiklin, velja opozoriti na največji dolgoročni strošek - visoko ločljive vsebine. Te so pravzaprav ključ, zaradi njih v bistvu kupujete nov televizor, mar ne? Visoko ločljive vsebine so izrednega pomena za kupce sodobnih televizorjev, drznil si bom zapisati celo naslednji nasvet: ne kupujte novega televizorja HD, če ga ne nameravate uporabljati za ogled vsebin HD. V tem primeru raje ostanite pri starem televizorju.

Žal je trenutno stanje na trgu ponudbe televizijskih kanalov, ki so na voljo v visoki ločljivosti, precej slabo, saj je na voljo le peščica takih kanalov, slab ducat, pa še za ogled večine izmed njih moramo ponudniku tv signala vsak mesec doplačati nekaj evrov več kot za standardni oziroma osnovni paket. Kratkoročno se stanje seveda ne bo popravilo, čez dve, no, raje tri leta pa si postopoma že lahko obetamo večje število tv postaj, ki bodo svoj program oddajale v visoki ločljivosti. Drugi minus je tudi ta, da še te redke postaje, ki oddajajo v visoki ločljivosti, svoj signal vzorčijo s 720p, tako da uporabniki, ki nabavijo velike in drage televizorje z oznakami 1080p, njihovih zmogljivosti s spremljanjem tv programa ne bodo izkoristili. Zato je nakup takih televizorjev, če jih seveda ne boste razvajali z različnimi filmi na nosilcih blu-ray, le težje priporočljiv. Ti televizorji so sicer boljši od modelov z ločljivostmi 720p, vendar razlik ob slabem signalu ne boste opazili, celo nasprotno, televizorji z večjim številom točk na zaslonu se utegnejo pri prikazu navadne slike odrezati še slabše, saj še bolj poudarijo vse slabosti slabega vira signala.

Če nameravate novi digitalni televizor uporabljati predvsem za gledanje vaše zbirke ploščkov DVD, si velja omisliti še enega novejših predvajalnikov DVD, ki znajo signal izboljšati in ga narediti podobnega visoki ločljivosti. Taki predvajalniki so na voljo že za evrskega petdesetaka ali manj, magična beseda, ki jo iščete na njihovi embalaži, pa je "upscaling", saj pomeni, da zna predvajalnik iz videa standardne ločljivosti DVD z vrivanjem podobno obarvanih zaslonskih točk narediti video visoke ločljivosti (ponavadi 720p ali 1080i). Filmski posnetki bodo tako boljše kakovosti, risanke pa bodo zaradi manjše barvne zahtevnosti in manjšega števila barvnih prehodov videti naravnost odlično, kot da bi bile vzorčene pri višji ločljivosti.

Pravi zanesenjaki, torej tisti, ki ste že dahnili usodni stavek: "Draga, tole moraš videti!", boste seveda posegli po edinem pravem pajdašu sodobnega televizorja - predvajalniku ploščkov blu-ray. Spomnimo, da je visokoločljivostni standard zapisa na ploščke blu-ray lani dokončno dotolkel večletnega konkurenta HD-DVD, tako da na slednje predvajalnike, kljub morebitnim mamljivim ponudbam, preprosto pozabite. Za blu-ray predvajalnik bo seveda treba odšteti par stotakov, a se k sreči z rastjo števila primerkov tudi ti izdelki pridno cenijo. Nato vam ostane le še nakup medijev blu-ray z bogatimi vsebinami, k sreči pa njihove cene, še posebej, če jih kupujete v spletnih trgovinah, niso več pretirane.

Tudi pri kabelskih in IPTV televizijskih ponudnikih je na voljo vedno več HD vsebin. Večinoma za dodatno naročnino.

Standard MPEG-4

Evropa se bo leta 2012 poslovila od analognega oddajanja tv signalov, ti se bodo do uporabnikov televizorjev prenašali le še v digitalni obliki (ena izmed oblik DVB - Digital Video Broadcasting). Kaj to pomeni za uporabnike? Če imamo doma starejši katodni televizor, bomo morali zanj nabaviti ustrezni digitalni sprejemnik, podoben tistemu, ki ga ponujajo ponudniki IP televizije. Ta škatlica se bo nato povezala s televizorjem in mu bo tolmačila video zapis MPEG-4, za katerega se je odločila Slovenija. Slednje je zelo pomembno, saj v tem prehodnem obdobju najdemo na trgu še vedno precej modelov novih digitalnih televizorjev, ki tega standarda ne podpirajo, podpirajo pa starejšega MPEG-2, s katerim si čez tri leta ne bomo mogli prav nič pomagati (pravzaprav od njega ni velike koristi niti zdaj). Zato pri nakupu digitalnega televizorja obvezno posezite po modelu, ki je opremljen s kratico DVB-T MPEG-4, saj je ta pripravljen na "slovensko tv zgodbo prihodnosti". V nasprotnem primeru boste morali dokupiti ustrezen sprejemnik, to pa je seveda manj praktična rešitev, saj z njim v svojo dnevno sobo dobite še en daljinski upravljalnik, ki vam bo v najboljšem primeru služil le premikanje tv kanalov.

Večna dilema - LCD ali plazma

LCD TV ali Plazma TV? Na videz izgledata enako, tehnologija v njih pa je popolnoma drugačna.

Zdaj, ko smo obdelali osnovna vprašanja in vidike, s katerimi se velja soočiti še pred samo dejansko izbiro digitalnega televizorja, smo pripravljeni na naslednji korak: izbiro tehnologije prikaza slike. Nekateri uporabniki zagovarjajo televizorje LCD, spet drugi plazemske modele, vsak ima svojega favorita. Včasih se je že na daleč lahko ločilo, s katerim televizorjem ima uporabnik opravka, vendar so razlike z leti postale vse manjše. Dejstvo je, da sta obe tehnologiji v zadnjih letih tako zelo napredovali, da če preprosto iščemo dober televizor, pač posežemo po enem izmed dražjih modelov in tako se nikakor ne moremo zmotiti. Žal vsi nimamo tako globokih žepov, zato iščemo racionalnejše nakupe, torej televizorje z najboljšim razmerjem med prikazano sliko, drugimi lastnostmi in zahtevano ceno prodajalca.

Naj na tem mestu še enkrat spomnimo na prvi kriterij pri odločanju o dobrem televizorju - ponuditi mora dobro sliko. Eden izmed gradnikov kakovostne slike je vsekakor njen kontrast. V preteklosti je veljalo, da so plazemski televizorji postregli s krepko boljšimi kontrastnimi razmerji in še danes je tako, le da so razlike med najboljšimi občutno manjše. Kontrastno razmerje lahko opišemo kot možnost televizorja za prikaz temnih in svetlih odtenkov. V teoriji naj bi višje kontrastno razmerje postreglo z bolj globokimi, črno črnimi, črnimi barvami in bolj belimi barvami ter seveda boljšo sliko. Tako so še pred nekaj leti v tem segmentu kraljevale plazme s kontrastnimi razmerji blizu 10.000 : 1. Danes pa že najdemo tako plazemske kot televizorje LCD, ki se hvalijo s kontrastnimi razmerji 100.000 : 1 in boljšimi.

No, ko enkrat dosežemo take številke, pa moramo priznati, da bo razliko v sliki videl le še sam Superman. Kaj želim pravzaprav povedati? Ne pustite, da vas številke zavedejo, kupovanje televizorja na podlagi golih številk ni prav bistro početje, saj znate pri tem nasesti marsikateri pasti, ki so jo za vas pripravili nadebudni zaposleni v marketinških oddelkih. Še pomnite majhne računalniške zvočnike s po nekaj tisoč vati? No, podobno se dogaja tudi v svetu televizorjev - kako bi sicer izmerili takšne neverjetne kontraste, še nedolgo nazaj so najboljši primerki dosegali okoli dejanskih 1000 : 1 ... Pustimo to.

Izbiro televizorja sestavlja veliko subjektivnih prvin, ki jih sprva morda sploh ne opazimo. Plazemski zasloni tako že od nekdaj slovijo kot bolj odsevni od LCDjev. Medtem ko to nekaterih uporabnikov prav nič ne moti, se drugi z refleksijami virov svetlobe (luč, sončna svetloba) ne morejo sprijazniti. To zna biti dejansko malce neprijetno sredi belega dne v sobi z veliko okni. Čeprav, to je treba zapisati, praktično vsi odsevi izginejo, ko je tv prižgan, najbolj občutljivi pa menda lahko uporabijo zaveso ali drugo vrsto zastora neposredni sončni svetlobi. Omenjeno težav(ic)o skušajo odpraviti že sami izdelovalci, saj razvijajo različne neodsevne premaze plazemskih zaslonov, ki se odlično obnesejo - kot smo že rekli, danes je nemogoče že na daleč ločiti plazmo od LCDja. Odločijo naj vaše oči.

Plazemski televizorji izgubljajo boj

Pioneerjeve plazme Kuro so pojem vrhunske tehnologije. Oz. so bile, saj se je Pioneer s tega tržišča umaknil.

Plazemski televizorji so, vsaj z vidika najvišje stopnje tehnologije, boljši od televizorjev LCD. In vendar kaže, da bodo v naslednjih letih popolnoma izginili s prodajnih polic trgovin, ne zato, ker jih uporabniki ne bi kupovali, temveč zaradi opuščanja njihovih proizvodnih linij s strani samih izdelovalcev.

Gre pravzaprav za staro in že videno zgodbo. Kljub temu da posamezna superiornejša tehnologija ponuja nekaj več od neposrednega konkurenta, v tem primeru, denimo, boljšo uporabniško izkušnjo, mora ta kljub vsemu priznati premoč tehnično slabšemu konkurentu. Preteklost pozna precej takih zgodb - VHS je premagal Betamax, navadni CDji so preživeli Super Audio CD-je ... Primerov je več kot dovolj, so tudi izjeme, a žal se zdi, da so plazmam šteti dnevi, saj so jih nekateri izdelovalci že črtali iz svojih proizvodnih načrtov za prihodnost.

Trenutne manj rožnate razmere v gospodarstvu imajo namreč velik vpliv na celotno industrijo zabavne, potrošne elektronike. Veliki in napredni televizorji so razkošje, ki lahko počaka na boljše čase, to pa se pozna tudi v trgovinah. V ZDA, ki so največji trg za velike televizorje, so po podatkih tržnih analitikov družbe DisplaySearch v prvem trimesečju letos zaznali upad prodaje za četrtino, najslabše pa so jo odnesli prav plazemski televizorji.

Kot smo v tej reviji že zapisali, imajo plazemski televizorji precej jasnih prednosti pred LCDji. Njihove zmogljivosti so idealne za spremljanje športnih prenosov, saj jim prikaz hitrega gibanja ne povzroča težav, črne barve so dejansko črne, to je velik plus pri gledanju filmov, in, ne nazadnje, so plazme na voljo z res velikimi diagonalami (govor je o 50- in večpalčnih modelih). Drži, imajo tudi kakšno pomanjkljivost, denimo malce višjo porabo električne energije, a je ta pri kupcih, ki se odločajo za visoko ločljivi televizor po zadnji modi, precej nizko na seznamu lastnosti, ki jih pričakujejo od svoje nove pridobitve.

Da so plazmam šteti dnevi, so jasno pokazali sami izdelovalci, zgovorna sta dva primera. Podjetje Vizio, ki na ameriškem trgu sodobnih visoko ločljivih televizorjev zaseda spoštljivo drugo mesto, je že lani napovedalo popoln prehod proizvodnje na zgolj televizorje LCD. Če je bila ta poteza še nekako sprejemljiva, saj je Vizio s svojo prodajno politiko meril predvsem na nižji del trga (manj kot 40-palčni modeli), torej je stavil predvsem na nizke cene, pa je letošnja novica o tem, da svet plazemskih zaslonov zapušča tudi Pioneer, udarila kot strela z jasnega. Omenjeni izdelovalec je bil namreč eden vodilnih izdelovalcev naprednih plazemskih televizorjev, svoje tehnično znanje pa je najbolje predstavil v družini televizorjev KURO, ki kljub izjemno visokim cenam še danes veljajo za najboljše plazemske televizorje, kar jih lahko kupimo za denar (čeprav bodo njihove zaloge bržkone prav hitro pošle).

Kaj se je pravzaprav zgodilo? Največji vzrok za težave plazemskih zaslonov gre iskati v večanju diagonal zaslonov televizorjev LCD. Plazme so pred leti prevladovale pri velikih modelih, danes pa LCDji trdno držijo primat v vseh razredih, kjer so diagonale zaslonov manjše od 50 palcev. A kot smo lahko videli na zadnjih sejmih zabavne elektronike (denimo na lanskem IFA 2008), so se LCDji namenili tudi po ta tržni delež, saj so posamezni izdelovalci že predstavili več 52-, 56- in 60-palčnih zaslonov z matrikami na tekoče kristale. Uspeh LCDjev gre pripisati tudi bistvenemu povečanju njihovih količin, ki so narekovale višanje proizvodnih zmogljivosti in posledično znižale stroške tehnologije.

Plazemski televizorji tako zaman iščejo kupce v nižjem cenovnem rangu, pa tudi kupci televizorjev višjega cenovnega ranga postajajo vse bolj cenovno občutljivi in so posledično pripravljeni na več kompromisov.

Toda na tem mestu bi bilo še vedno nesmiselno, če bi plazemske televizorje razglasili za mrtvo tehnologijo ali jih celo označili kot nepriporočljiv nakup. Prav nasprotno, ker je velik televizor vsaj srednjeročna naložba, saj je njegova povprečna življenjska doba okoli 10 let, je morebiti prav ta trenutek najboljša priložnost za nakup plazemskega televizorja. Trgovci za modele, ki odhajajo iz proizvodnje, namreč postavljajo več kot ugodne cene, to je še najbolj očitno v trgovinah v naši severni sosedi, katerih ponudbo pisec teh vrstic podrobneje spremlja. Tehnično in funkcijsko odličen tv sprejemnik z diagonalo vsaj 42 palcev tako lahko dobite že za polovico nekdanje cene. To pomeni, da imajo prav ti modeli najboljše razmerje med ceno in zmogljivostmi.

Kljub temu da se je Pioneer odločil opustiti program plazemskih televizorjev, pa jih še vedno izdelujejo številni znani izdelovalci, denimo Hitachi, LG, Panasonic in Samsung, zato se ti televizorji še ne bodo prav hitro poslovili. Upal pa bi si staviti, da se bodo njihove vrste do konca leta zredčile vsaj za enega izdelovalca, ki bo, tako kot nekateri pred njim, prevzel odločitev o proizvodnji zgolj televizorjev z zasloni LCD.

LCDji zmagujejo, v to ni več dvoma, čeprav so tehnološko večinoma slabši od plazem.

Velikost zaslona

Trenutno najoptimalnejša izbira so 42-palčni modeli. Da bi kdaj imeli v sobi takšne 150-palčne plazme, verjetno ni treba skrbeti.

Velikost je pomembna. Pika. Boljše vprašanje pa je, kako velik televizor izbrati, kako določiti, kakšna velikost je za nas primerna? Največ je namreč odvisno prav od okolja, v katero bomo televizor postavili. Omejeni zorni koti gledanja na sodobne televizorje (pozabite na številke izdelovalcev!) narekujejo udobno gledanje na zaslon večjemu številu ljudi, če le niso oddaljeni več kot 50 stopinj levo ali desno od središča televizorja, saj potem slika že postaja vse bolj sprana, velikost televizorja pa pri tem ne igra bistvene vloge.

Je pa zato zelo pomembna oddaljenost, s katere gledamo televizor. A še preden se posvetimo tej, izmerite mere prostora, v katerem bo televizor, ter mere mesta, kamor bi ga posadili. Na vrsti je matematičnih pet minut. Pri starejših katodnih televizorjih je veljalo pravilo, da je razdalja, s katere smo zrli v televizor, 3- do 4-kratnik razdalje diagonale zaslona televizorja. Toda to je veljalo za televizorje CRT, ki so se ponašali z majhnimi diagonalami, za nameček pa je bilo moč ob približevanju televizorju videti celo črte, ki so označevale osveževanje slike na zaslonu. Sodobni televizorji nam omogočajo, da sedimo bliže, oziroma da z enake oddaljenosti gledamo na bistveno večjo sliko. To ne nazadnje tudi moramo storiti, če želimo videti vse podrobnosti, ki jih je sposoben prikazati novodobni televizor.

Danes velja, tudi po priporočilih ameriškega združenja SMPTE (Society of Motion Pictures and Television Engineers), da je optimalna razdalja sedenja od visoko ločljivega televizorja dvakratnik dolžine njegove diagonale. Če to ponazorimo s praktičnim zgledom, bi ob nakupu 42-palčnega (127 cm) televizorja lahko vse njegove podrobnosti opazovali, če bi sedeli do poltretjega metra stran (ali bliže, seveda). Na daljših razdaljah pa naše oko, pa naj je še tako mlado, ne zmore zaznati vseh podrobnosti. Združenje SMPTE tudi priporoča, da kot gledanja na zaslon ne presega 30 stopinj, zato, če je le mogoče, televizor postavite v prostor tako, da boste čim večjemu številu gledalcev omogočili nenaporno spremljanje programa.

Omejeni s prostorom in postavitvijo pohištva si lahko na list papirja narišete par možnih različic postavitve televizorja različnih velikosti. Večino uporabnikov omejujejo že standardne mere pohištva, saj je v tipične omare, ki jih najdemo v dnevnih sobah, že težko postaviti televizor z diagonalo, večjo od 32 palcev (80 cm). Prav zato so razne TV/Hi-Fi mizice odlična rešitev za dajanje zavetja vsem elektronskim napravam, ki so se v zadnjih letih nagrmadile v dnevni sobi (televizor, predvajalnik DVD, glasbeni stolp, omrežni večpredstavni predvajalnik, igralna konzola ...). Posrečena je tudi rešitev, ki predvideva stensko montažo televizorja, če le imate na voljo to možnost. Načinov pritrditve je danes zares veliko, pazite le, da boste izbrali ustrezno nosilnost nosilcev ali rok in dovolj globoke vijake.

Omejitev velikosti navzgor praktično ni, dokler ne upoštevamo cene. Kot pri vseh drugih izdelkih zabavne tehnologije so tudi pri televizorjih določene meje, po katerih začno cene eksponentno naraščati. Prav cena še najbolj vpliva na izbiro velikosti televizorja. Tisti s plitkejšimi žepi bodo veseli podatka, da so se cene 32-palčnih modelov spustile že v okolico 400 evrov, pa tudi 37-palčni modeli (94 cm) niso bistveno dražji. Naslednji korak so 42-palčniki, ki so, če le imate dovolj denarja, trenutno ena bolj optimalnih izbir, saj lahko izbirate med cenejšimi HD ter dražjimi FullHD izdelki. Večje velikosti, 46 in 50, predvsem pa vsi modeli z več kot 50 palcev diagonale zaslona vas bodo kaj hitro prizemljili s svojimi cenami. Je pa res, da pri televizorjih, večjih od 50 palcev, najdemo le še polno visoko ločljivost, tudi zaradi učinka kakovosti slike na tako velikem zaslonu.

Seveda ne smemo spregledati dejstva, da niso vsi uporabniki ljubitelji velikih zaslonov, niti zanje nimajo prostora, se pa kljub temu ne želijo odreči kakovostni sliki. Tudi zanje imajo izdelovalci vedno več t. i. hibridnih rešitev, saj gre predvsem v televizorje preobražene računalniške monitorje, ki lahko postrežejo z ločljivostmi 1080p - gre predvsem za 24- in 26-palčne modele. Takšni televizorji, ki brez težav opravljajo tudi nalogo računalniškega monitorja, so zato lahko idealna izbira za študentsko sobo, spalnico, kuhinjo ...

Visoka ali še višja ločljivost?

Več kot polovica vodnika je za nami, pa se komaj zdaj lotevamo izbire ločljivosti televizorja. Ne, da ta ne bi bila pomembna, vendar je manj pomembna, kot bi nas želeli prepričati prodajalci. Televizorji polne visoke ločljivosti (FullHD, 1080p) so zdaj z nami že dobri dve leti in so pri zaslonih z diagonalo več kot 1,25 m skoraj edina možnost izbire, manjšo ločljivost, torej HD, 720p pa lahko izbiramo le še v nižjih razredih. Sicer pa velja, da je ločljivost pri novodobnih televizorjih pri vseh najmanj ustrezna, saj na zaslonu z okoli metra diagonale ne bomo opazili večjih razlik, še posebej, če na zaslon gledamo z večje oddaljenosti. Povsem nasprotno je pri projektorjih, ki lahko prikažejo bistveno večjo sliko, tam pa dejansko pride prav vsaka dodatna točka ločljivosti.

V praksi zato raje izberite 720p televizor, ki bo imel lepšo sliko, denimo bo kazal bolj naravne barve kože kot pa 1080p model, na katerem bodo vsi ljudje videti tako, kot da bolehajo za visokim krvnim tlakom. Še posebej dobro se, denimo, obnesejo 720p plazemski televizorji, ki zahvaljujoč visokemu kontrastu ob kratki razdalji gledanja lahko postrežejo skoraj s pravo 3D sliko. Sicer pa pri že navedenem primeru povprečnega 42-palčnega zaslona razlike med ločljivostma 720p in 1080p ne bomo opazili, če sedimo več kot poltretji meter stran. Dobra stran 720p televizorjev je tudi njihova zelo ugodna cena, saj se poudarek seli na 1080p modele, predvsem zato, ker imajo prodajalci na njih višje marže in posledično tudi zaslužke.

Če seveda merite na enega izmed boljših televizorjev, vam polna visoka ločljivost, torej oznaka 1080p, ne uide. Televizorji LCD so te ločljivosti sicer dosegli nekoliko prej kot plazme, zato bo pri njih več izbire, a najboljši modeli so resnično impresivni ne glede na uporabljeno tehnologijo.

Dodatne lastnosti

Kar veliko televizorjev danes premore vtičnice USB, prek katerih znajo predvajati fotografije in glasbo. Nekateri tudi video posnetke Divx.

Med dodatnimi lastnostmi je veliko takih, ki na samo sliko nimajo velikega vpliva, precej tehničnih podatkov med njimi pa je zaradi želja po boljši prodaji tudi napihnjenih. Tu je še veliko dodatkov in drobnih pozornosti, ki so na koncu odločilne, kateri model bomo izbrali. Nekatere uporabnike, denimo, prepričajo visoki takti osveževanja slike, denimo 200 Hz, spet druge navduši možnost osvetlitve daljinskega upravljalnika, okusi so različni. Opazovanje nakupovalcev novega televizorja je zelo zabavno početje, saj se marsikdo seznani z novimi funkcijami, ki jih prej ni poznal, pa mu te hitro prirastejo k srcu, npr. možnost prikaza slike v sliki, slike ob sliki ipd.

Še najmanj težav pri iskanju ustreznega televizorja bodo imeli tradicionalisti, ki od njega pričakujejo zgolj možnost spremljanja vsakdanjih vsebin na tv programih, torej ogleda nadaljevank, poročil, filmov ... Taki kupci lahko vse visoko leteče besedne zveze in kratice, ki se v pisanih barvah bohotijo na nalepkah televizorjev ali pa tik ob njih, preprosto ignorirate. Osredotočite se le na kakovost prikazane slike, razmerje med ceno in velikostjo zaslona ter izberite svojega favorita. Številni izdelovalci imajo v svojih prodajnih programih več cenovno ugodnih televizorjev brez najrazličnejših dodatkov.

Navdušenci nad tehnologijo imajo sicer v dnevni sobi že celo grmado najrazličnejših naprav, zato takoj, ko pregledajo prednjo stran televizorja, že tiščijo nos še na hrbtno stran in preverjajo prisotnost različnih priključkov. Po tem plati so digitalni televizorji pravi blagoslov, saj so zvečine res bogato založeni z najrazličnejšimi avdio in video vmesniki, pa tudi kak vtičnik, znan iz sveta računalništva, se najde. Dražji modeli so tako opremljeni z vsaj dvema priključkoma HDMI, gre za vmesnik, ki lahko hkrati prenaša visoko ločljivi video in zvok, zato ga na vašem televizorju vsekakor želite imeti, saj boste z njim laže pripravljeni na povezovanje naprav, ki bi jih želeli uporabljati v navezi s televizorjem. Dobrodošli vtičniki, ki pa se žal pojavljajo šele v zadnjem času, so tudi vmesniki USB, v katere lahko vstavimo ključek USB ali s kablom povezan fotoaparat in nato na televizorju predvajamo fotografije ter manj zahtevne avdio in video posnetke. Nekateri televizorji imajo v ta namen vgrajene tudi bralnike pomnilniških kartic. Najnovejša novotarija v televizorjih je tudi možnost povezave z internetom, o čemer pišemo več v članku o novih tehnologijah.

Veliko se govori tudi o frekvencah osveževanja, saj prodajalci agresivno prodajajo 100 Hz in 200 Hz televizorje kot nekaj neverjetno dobrega. Višje hitrosti osveževanja naj bi pripomogle predvsem pri prikazu hitrega gibanja, kjer je slika manj razvlečena oziroma manj trza. A da bi bila ta funkcija, ki jo sicer najdemo le na televizorjih LCD, saj so plazemski za takšne anomalije pri prikazu hitro gibajočih se posnetkov imuni, vredna večjega doplačila, se nam ne zdi smiselno.

Za konec smo pustili še nekaj drugih lastnosti, ki jim uporabniki ob nakupu ne posvečajo večje pozornosti, se pa lahko kasneje izkažejo za zelo uporabne. Take lastnosti so predvsem pregledni in logično urejeni nastavitveni menuji televizorja in razporeditev tipk na daljinskem upravljalniku, v to kategorijo pa nedvomno sodijo tudi dobro napisana navodila v slovenščini. Predvsem pri slednjih veliko prodajalcev uporabi hitre vodnike, v katerih je v slovenščino prevedenih le prvih par strani navodil, celotna knjižica pa je še vedno v tujem(ih) jeziku(ih).

Izbira blagovne znamke

Sodite med značkarje? Značkarji so ljudje, ki vedno kupujejo izdelke priznanih blagovnih znamk. S tem seveda ni nič narobe, le pogosto za posamezen izdelek odštejejo več denarja, kolikor bi ga za enakovreden nadomestek. To se v svetu digitalnih televizorjev dogaja kar pogosto, saj so si te naprave v drobovju zelo podobne. Matrike televizorjev LCD namreč proizvaja le 5 ali 6 velikih svetovnih podjetij, vsa druga pa jih vgrajujejo v svoje izdelke. Zelo podobno je tudi s krmilno elektroniko, ki jo kupujejo na trgu.

Če ste kot uporabnik zvesti določeni blagovni znamki, le poiščite vam najljubši logotip in/ali napis ter izberite enega izmed modelov. Nakup končan. Sicer pa vas čaka malce več dela, saj lahko že iz tehničnih podatkov ugotovite, ali imata dva ali več televizorjev vgrajeno enako vrsto zaslona. Nekateri manj znani izdelovalci, denimo Haan, bodo v svojih tehničnih lastnostih celo odkrito zapisali, zaslon katerega izdelovalca uporabljajo v svojih modelih (npr. Samsung ali LG Philips), in vam s tem prihranili nekaj dela.

V časih globalizacije je pripadnost blagovnim znamkam zelo varljiva. Podjetja se združujejo, vrednosti blagovnih znamk se spreminjajo. Pisec tega vodnika je že obiskal pravo evropsko tovarno televizorjev LCD in bil priča, kako se na istih proizvodnih linijah izdelujejo televizorji LCD za pet različnih "izdelovalcev". Postopek izdelave je praktično skoraj do konca enak, le odtis logotipa in pakiranje v drugo embalažo sta dejanski razliki. Televizorji pa so praktično enaki - v enem primeru neznane blagovne znamke in v drugem uveljavljenega izdelovalca, le da za slednjega v povprečju odštejemo 150 evrov več. Na samo znamko se torej ne gre zanesti.

So pa zato, denimo, televizorji, ki ponujajo daljše garancijsko jamstvo (že s strani izdelovalca, ne prodajalca!), izpostavljeni krepko natančnejšemu testiranju. Najprej tako prebijejo dve uri v posebni vroči komori, ki simulira dolgotrajne največje obremenitve, nato pa naključno izbrane modele s proizvodne linije zaprejo še v vročo sobo in jih nadalje mučijo od dva do pet dni v nečloveških razmerah. Serije televizorjev, katerih predstavniki te teste prestanejo brez anomalij ali odpovedi, so nato deležne daljšega jamstva s strani izdelovalca, zato bi lahko rekli, da so takšni televizorji nekoliko boljši.

Dizajn televizorja

Z barvnimi dizajni se zaenkrat ukvarja le Sony, do neke mere tudi LG (lanski modeli Scarlet).

Sam dizajn ohišja televizorja ne vpliva na delovanje, zato se pri odločilnih kriterijih za nakup izdelka uvršča precej nizko. Stvar bi seveda lahko bila drugačna, če sodobni televizorji ne bi bili vsi po vrsti velike črne in tanke škatle, pri kateri uporabnik v praksi lahko izbira le med načinom obdelave okvira - ali je ta pobarvan v mat črno barvo ali pa se lahko pohvali s klavirsko svetlečim odtenkom črne barve. Kakšen dolgčas ...

Monotonijo skuša vsaj malo razbiti Sony, ki svoje Bravie ponuja v več različnih barvnih odtenkih, žal pa te v deželi pod Alpami niso dobavljive. In ko pri tako duhomorni izbiri ugledamo kak zaslon, ki ima še posamezno rdečo črto ali podobno rešitev, zagotovo izstopa iz množice. Podobno se godi s Philipsovimi televizorji, ki premorejo tehnologijo osvetljevanja ozadja Ambilight. V okvir televizorja vgrajene diode LED namreč osvetljujejo ne le ozadje, temveč tudi okvir, skladno s sliko, prikazano na zaslonu.

Nujni in manj nujni pripomočki

Komponentni kabli se počasi umikajo, standard je konektor HDMI.

Še preden odidete iz trgovine z novim televizorjem, se velja vprašati, ali potrebujete še kakšne pripomočke, predvsem kable. Na vaš novi televizor namreč lahko priklopite skorajda vse naprave, ki jih najdete v dnevni sobi - od glasbenega stolpa do igralne konzole in celo računalnika. Opozoriti vas moramo tudi na to, da vsi kabli niso zmožni prenosa video signala visoke ločljivosti, tako da, denimo, že takoj odpadejo vse različice kompozitnih kablov. Najboljša izbira za prenos signala je kabel HDMI, seveda če ga tudi naprava na drugi strani podpira, drugače pa lahko uporabite tudi trikomponentni kabel (večkrat označen kot YpbPr; prepoznali ga boste tudi kot šop kablov - sliko bodo prenašali kabli rdeče, zelene in modre barve (večkrat tudi rdeč, rumen in bel), zvok pa rdeč in bel vtič). Kabel HDMI je daleč najbolj praktičen, saj se prek njega prenašata tako slika kot zvok.

Kabli se zelo razlikujejo v ceni. Najcenejši so večkrat primerni le za prenos manjših ločljivosti na krajših razdaljah, zato če potrebujete dolge kable in ste si omislili drag 1080p televizor, pri njih preprosto ne skoparite, da ne boste razočarani.

Kako v trgovino?

Pri nakupu imejte s seboj plošček DVD ali blu-ray (pač čim bolj kakovosten vir) z vašo priljubljeno vsebino in ga zavrtite na več televizorjih. Če drugega ne, boste dobili v roke daljinski upravljalnik, se sprehodili po menujih nastavitev in videli, kako vam uspeva sporazumevanje s televizorjem. Vem, da se ob takih nasvetih prodajalcem ježijo lasje, pa vendar, če se predstavite kot resen kupec, vam pomoči ne bodo odklonili. Ne nazadnje so oni tisti, ki morajo prodati televizor, če želijo ostati v poslu.

Cena je vedno stvar pogajanj med prodajalcem in kupcem. Kljub temu vedite, da pri različnih modelih, ki so že v akcijski ponudbi, cene ne boste mogli veliko znižati, pogosto niti za en evro. Čim dražji bo televizor, tem večjo maržo in tudi pogajalsko izhodišče bo imel prodajalec. Če vam ga ne uspe prepričati v nižjo ceno, lahko vsaj poskusite z različno dodatno opremo - mizico, predvajalnikom DVD, kabli ... Če dnevno sobo s tehnološkimi igračami opremljate "iz ničle", velja pogledati tudi po sestavljenih kompletih hišnega kina. Pri takem nakupu lahko privarčujete tudi stotaka ali dva glede na cene posameznih naprav.

Nakupi v spletnih trgovinah so skoraj vedno cenejši, vendar se morate pri tem zavedati, da televizorja ne morete pred nakupom preizkusiti (če tega ravno ne storite v lokalni trgovini), pa tudi dodatnih popustov tam ni, k ceni pa morate prišteti še morebitne stroške dostave. Pogumno v boj za novega vladarja dnevne sobe.