Namizna igra, ki jo je razvozlala šele umetna inteligenca
V 70-ih letih so v grobu na grobišču iz bronaste dobe v Šahri Sohteju v Iranu izkopali osupljiv predmet, ki je ležal poleg človeške lobanje: odkrili so najstarejšo popolno namizno igro, staro okrog štiri tisočletja in pol. Sestavljali so jo plošča z 20 okroglimi polji, izrezljanimi v obliki kačjega svitka, štiri kocke in 27 geometrijskih figur.
Jeremy Hsu, New Scientist
Za plačilo lahko uporabite plačilno kartico ali PayPal ali Google Pay:
Najprej se morate prijaviti.
V kolikor še nimate svoje prijave, se lahko registrirate.
V 70-ih letih so v grobu na grobišču iz bronaste dobe v Šahri Sohteju v Iranu izkopali osupljiv predmet, ki je ležal poleg človeške lobanje: odkrili so najstarejšo popolno namizno igro, staro okrog štiri tisočletja in pol. Sestavljali so jo plošča z 20 okroglimi polji, izrezljanimi v obliki kačjega svitka, štiri kocke in 27 geometrijskih figur.
Jeremy Hsu, New Scientist
Ta komplet je ena od mnogih starodavnih namiznih iger, ki so jih odkrili po svetu, na primer rimska Ludus Latrunculorum in egipčanska Senet, najdena v Tutankamonovem grobu. Kako so jih igrali, pa smo lahko le ugibali, saj ni ohranjenih pravil; izjema je le Kraljevska igra iz Ura (Royal Game of Ur) iz Mezopotamije, katere pravila, zapisana v klinopisu na tablici v Britanskem muzeju, so razvozlali leta 2007.
Zdaj pa te igre oživlja drugo orodje. Raziskovalci so v zadnjih letih namreč s pridom uporabili umetno inteligenco (UI), da jim je pomagala v lovu na verjetna pravila. Njihov cilj je bil, da bi te igre spet lahko igrali, hkrati pa dobili vpogled v razvoj namiznih iger. »Te so okno v preteklost in odstirajo tančico z družbene in s kulturne dinamike ljudi, ki so jih igrali,« je pojasnil Eric Piette s katoliške univerze v belgijskem Louvainu.
Namizne igre so predstavljale pomemben del življenja v starem svetu. »Našli smo jih povsod po svetu,« je povedal Irving Finkel iz britanskega muzeja, ki je odkril pravila Kraljevske igre iz Ura. Pri drugih igrah pa lahko le ugibamo, kako naj bi jih igrali, in sicer na podlagi pičlih zgodovinskih dokazov in tega, kar se nam pri sodobnih igrah zdi zanimivo ter zabavno.
Drugi zaplet pri ugotavljanju verjetnih pravil igre je, da starodavni igralci verjetno niso poznali enotnih pravil. »Iger niso dobili v škatli skupaj z navodili,« je težavo ponazoril Ulrich Schädler s švicarske univerze v Fribourgu. »Nekdo jim je moral pojasniti, kako poteka.«
Posredovanje pravil od ust do ust je verjetno pripomoglo k več različicam, ko se je igra stoletja ali celo tisočletja širila na druga zemljepisna območja. Dobra plat tega pa je, da nam danes ni treba obsedeno iskati dokončnih pravil, temveč zgolj približke najverjetnejših.
Dobra namizna igra skoraj ne more izumreti.
Schädler je med tistimi, ki so že začeli sestavljati pravila za igro Ludus Latrunculorum, znano tudi pod imenom Brigands (Razbojniki), in sicer na podlagi strategij v sodobnih igrah in arheoloških ter zgodovinskih dokazov, na primer latinske pesmi, ki hvali spretnosti rimskega aristokrata Calpurniusa Pisa. Igro sta igrala dva, na kamniti ali keramični plošči, razdeljeni v mrežo s kvadrati, kot figure pa so verjetno služile steklene okrogle ploščice. Cilj je bil obkoliti in zajeti nasprotnikove žetone.
S podobnim pristopom je raziskovalcem uspelo sestaviti pravila za številne druge stare igre, med drugim za Senet in Igro petih črt, ki so jo igrali stari Grki. Oživili so jih na spletnih straneh za igre, kot sta Locus Ludi in Ludii Portal, na katerih jih je mogoče igrati po različicah pravil, ki so jih predlagali strokovnjaki, in na digitalnih ploščah, figure in kocke pa predstavljajo preproste grafike.
Uporabniška izkušnja ni niti bleda senca potopljene računalniške grafike v najnovejših videoigrah – a moje klasično igralniško srce je vztrepetalo ob pogledu na digitalnega nasprotnika, ki je kot duh in odmev preteklosti nizal poteze starodavnih igralcev iz prejšnjih tisočletij. Razvijalec programske opreme Sam Jelveh in arheolog Hossein Morad sta ustvarila tudi digitalno različico igre iz Šahri Sohteja z očarljivo digitalizirano leseno igralno ploščo in s pravili, ki sta jih sestavila na podlagi pravil Kraljevske igre iz Ura, na katero spominja.
UI in računalniške simulacije še dodatno spodbujajo rekonstrukcijo teh iger. Med cilji je tudi, da bi v prihodnje ob najdbah, podobnih tej v Šahri Sohteju, UI znala predlagati, kako so igro najbrž igrali. »Med ključnimi metodami je sestavljanje pravil ob pomoči UI. Algoritmi bi na podlagi ustroja igre simulirali več verjetnih naborov pravil,« je pojasnil Piette.
UI pa lahko pomaga tudi s testiranjem, kako se glede na različne nabore pravil igra razpleta, kateri načini igre so zabavni in kateri postanejo čez čas dolgočasni. To naredijo tako, da se igro razdeli na enote podatkov o njenem igranju in te vnese v model UI.
Evropsko mreža GameTable skuša razviti še bolj prefinjena digitalna orodja na temelju UI, da bodo lažje preučevali zgodovinske igre.
Med prvimi primeri študije za takšen pristop z UI je bil Ludus Latrunculorum – ena od starodavnih iger, o kateri zaradi zgodovinskih zapisov vemo največ. »Tako smo pri rekonstrukciji imeli največje možnosti za uspeh,« je pojasnil Cameron Browne z maastrichtske univerze. Zgodovinski opisi nakazujejo, da so to igro igrali na pravokotnih ali kvadratnih ploščah; arheologi so jih našli v različnih velikosti, od šest krat sedem kvadratov pa vse do 17 krat 18 kvadratov, na najdiščih, posejanih po vsem nekdanjem rimskem imperiju. Ob tem se poraja vprašanje, ali so igro igrali na vseh teh ploščah ali pa so bile nekatere namenjene drugim igram.
Browne je sodeloval pri petletnem projektu Digital Ludeme, ki se je zaključil leta 2023 in v katerem so z igranjem, ki ga je simulirala UI, preverjali, kakšna velikost plošče najbolj ustreza različici pravil, ki so jih ocenili za najverjetnejše. Sodeloval je z Walterjem Cristom z univerze v nizozemskem Leidnu in drugimi kolegi in našli so tri igre, ki se še vedno igrajo – Kharebga, Seega in Tablut – s pravili, ki močno spominjajo na Ludus Latrunculorum. Prilagodili so jih glede na različne velikosti plošče in nato so umetnointeligenčni igralci igrali drug proti drugemu po treh naborih pravil.
Simulacije so pokazale, da so igre trajale tem dlje, čim večja je bila plošča in se pri največjih neskončno vlekle. Raziskovalci so zato sklenili, da manjše plošče najbolj ustrezajo opisom igre, ki so jih našli v starodavnih rimskih virih. »Večje plošče, ki so jih našli na obrobju rimskega imperija v nekaterih utrdbah v Španiji, Egiptu in Veliki Britaniji, so bile verjetno namenjene drugi igram, o katerih ne vemo ničesar,« je pojasnil Crist. To skrivnost bo treba še razkriti.
Iskanje še ni zaključeno. Več kot 200 računalniških strokovnjakov, arheologov in zgodovinarjev se je povezalo v novo evropsko mrežo z imenom GameTable. Njihov cilj je razviti še bolj prefinjena digitalna orodja na temelju UI, da bodo lažje preučevali zgodovinske igre. Radi bi razvili umetnointeligenčne igralce, ki bodo bolj podobni ljudem. Drugi cilj je ustvariti enotno podatkovno zbirko za dokumentiranje starih in tradicionalnih iger, njihovih pravil in zgodovinskega okvira ter osvetliti kulturne povezave med različnimi območji in obdobji, je razložil Piette, vodja mreže GameTable.
S takšnim družinskim drevesom bi evoluciji in izvoru iger lahko sledili v daljno preteklost. Tako utegnemo ugotoviti, da številne stare igre niso izumrle, temveč so se le razvile v različice, ki jih še vedno igramo. Finkel, denimo, meni, da je Kraljevsko igro iz Ura nadomestil Backgammon. »Dobra namizna igra skoraj ne more izumreti,« je prepričan, »temveč se razvije v nekaj bolj dolgoživega.«
