Objavljeno: 26.6.2013 | Avtor: Miran Varga | Monitor Julij-avgust 2013 | Teme: procesor

Napad in obramba

Procesorska giganta sta si zopet v laseh. No, ne dobesedno, a oba se spet borita za pozornost uporabnikov. Da bo letošnje poletje še za odtenek bolj vroče, bosta namreč poskrbeli novi generaciji procesorjev. Po enega izmed boljših predstavnikov iz vsakega tabora smo čez računske in grafične naloge pognali tudi v Monitorjevem laboratoriju.

Za spremembo tokratnega opisa ne bomo opravili v abecednem vrstnem redu, temveč bomo sledili kronološkemu toku dogodkov. V začetku junija je družba Intel predstavila četrto generacijo svojih namiznih procesorjev Core, ki jih je razvila na novi arhitekturi s kodnim imenom Haswell. Ker ne gre le za dvig delovnih taktov ali krčenje velikosti sredice procesorskih jeder, temveč novo arhitekturo, od novih procesorjev upravičeno pričakujemo kakšno pomembno novost. A po pregledu seznama inovacij se zdi, da so tokrat namizne različice procesorjev precej izostale. Zakaj?

Veliko pozornosti so namreč inženirji namenili nizki porabi energije, pri čemer so imeli v mislih seveda predvsem mobilne različice procesorjev na novi arhitekturi. No, s tem so tudi namizniki vsaj v mirovanju in predvsem pri nizkih obremenitvah nekoliko varčnejši, a se to vendarle ne bo drastično poznalo na računu za električno energijo. Še posebej, ker so na drugi strani Intelovi inženirji ubrali drugo zanimivo odločitev in v procesor vgradili precej zmogljivejšo grafično srce (vsaj v primerjavi z dosedanjimi hišnimi rešitvami). Najzmogljivejši predstavnik namizne serije procesorjev je zaenkrat preizkušeni Intel Core i7-4770K, ki v 177 mm2 velikem jedru skriva kar 1,4 milijarde tranzistorjev, pri čemer je slaba tretjina tranzistorjev namenjena novemu grafičnemu pogonu (GT2). Ta v preizkušenem modelu ni najzmogljivejši primerek svoje arhitekture, ne, zanje je pridržano ime Iris, v procesorju Core i7-4770K pa delo opravlja grafična rešitev, imenovana Intel HD Graphics 4600. Ta je glede na predhodnico Intel HD Graphics 4000 (ki jo najdemo v procesorju Intel Core i7-3770K, katerega smo za primerjavo tudi uvrstili v tabelo), »nabildana«, saj zdaj grafične podobe obdeluje 20 pametnih src (prej 16) z višjim delovnim taktom. To seveda v praksi pomeni, da še vedno ne bodo konkurenčna AMDjevim procesorjem iz družine APU z grafičnimi procesorji Radeon. Intelov napad se je očitno izjalovil, predvsem po zaslugi tega, da je grafična rešitev Iris, ki premore kar 40 grafičnih pogonov, rezervirana le za najdražje primerke procesorjev in s tem tudi praktično nedostopna povprečnemu uporabniku. Škoda, pravzaprav, saj bi sicer Intel lahko resnično ogrozil svojega tekmeca. Tako pa naš praktični preizkus kaže, da Intelove integrirane grafične rešitve do nadaljnjega še vedno ostajajo bolj ali manj neprimerne za tekoče igranje sodobnih iger, oziroma mora uporabnik poleg procesorja bodisi še vedno kupiti namensko grafično kartico ali pa znižati svoje kriterije. Igranje v polni visoki ločljivosti torej odpade, se bo pa moč s temi procesorji igrati v visoki ločljivosti ob izbiri možnosti, ki na zaslonu izrisujejo manjše število podrobnosti. Za namizje premalo, na področju prenosnih računalnikov pa morebiti res pravi kompromis. A več o mobilnih procesorjih takrat, ko bodo prišli svoje mišice dokazovat v Monitorjev laboratorij.

Kaj sicer še pokaže novi Intel Core i7-4770K? Po pravici povedano, bore malo, saj svojega predhodnika Intel Core i7-3770K le malce prekaša pri matematično zahtevnih opravilih. Očitno je Intelova arhitektura Core danes že tako močno optimizirana, da večjega napredka ni pričakovati brez večanja števila jeder ali delovnih taktov. Večji očitek Intelu velja predvsem, ker moramo za uporabo novih procesorjev zopet kupiti novo osnovno ploščo, ker delujejo na drugačnem podnožju. V Intelu imajo seveda priročen izgovor, da so pač v procesor tokrat preselili še krmilnik napetosti in je ta s tem še nekoliko naprednejši (prav zato omogoča vrsto različnih stanj in izjemno varčnost), a še vedno se ne moremo otresti vtisa, da procesorski gigant tako preprosto ohranja pri življenju tudi izdelovalce osnovnih plošč.

Takih igric se tokrat k sreči niso šli v družbi Advanced Micro Devices, saj so novo generacijo procesorjev posadili na enako podnožje FM2 kot predhodnike. Preizkusili smo drugega najzmogljivejšega predstavnika te družine, model A10-6700. Od zastavonoše se loči le po malce nižjem delovnem taktu (ta še vedno obsega zavidljivih 3,7 GHz do 4,3 GHz) in nižji porabi (65W namesto 100W), a to nas seveda prav nič ne moti. Prenovljena sredica procesorjev, razvitih pod kodnim imenom Richland, je očitno pravi odgovor na Intelova prizadevanja na področju grafike. Če AMD kakšno področje resnično obvlada, potem je to grafika in selitev grafičnih cevovodov v osrednji procesor očitno ni prav težka naloga. Pri preizkušenem procesorju grafično srce zaseda kar 42 odstotkov vseh tranzistorjev v jedru (teh je 1,3 milijarde). To nam da jasno vedeti, pri katerih nalogah se bo sicer štirijedrni procesor dobro odrezal. V AMDju se očitno niso šli revolucije, temveč le cenovno sprejemljivo evolucijo. Grafično srce Radeon HD 8670D, ki utripa pri 844 MHz, je namreč v praksi okoli petino zmogljivejše od predhodnika in to se vsekakor pozna. Srednje zahtevne igre tako lahko brez težav igramo v polni visoki ločljivosti, in to brez namenske grafične kartice. Če dodamo še to in izkoristimo AMDjevo tehnologijo Dual Graphics, pa bomo deležni znatnega povečanja grafičnih zmogljivosti. Očitno res ni več daleč dan, ko se bomo tudi z grafičnimi sredicami, integriranimi v procesor, lahko igrali na dveh ali več zaslonih … In ker znajo sodobne grafike tudi računati, se s tem pohitrijo tudi nekatera matematična opravila. Če izvzamemo AMDju na kožo pisane preizkuse, kjer po tej plati premaga tudi precej dražje, a sicer matematično superiorne Intelove procesorje, lahko kljub temu poročamo o okoli 10-odstotni pohitritvi izvajanja ukazov. Postaja pa čedalje bolj jasno, da bo s tem, ko bodo pisci programske opreme začeli bolj izkoriščati tehnologijo OpenCL za večji paralelizem, AMD v prihodnje postajal vse močnejši.

Že dalj časa ugotavljamo tudi to, da so igre na AMDjevih procesorjih, seveda le, ko je govor o procesorjih z integrirano grafiko, videti preprosto bolje oziroma lepše. Igričarska skupnost je prepričana, da Intel v želji po doseganju boljših rezultatov pač sklepa kompromise na račun kakovosti obdelave in izrisa slike. Tega seveda ne moremo (po)trditi, je pa dejstvo, da so Intelovi grafični gonilniki vsekakor manj stabilni, kot so bili nekdaj.

Ob preizkusih procesorjev vedno obravnavamo tudi energijsko učinkovitost. Intelov napad na grafični prestol pri procesorjih integrirane grafike se je očitno ponesrečil. Intelova izboljšana grafična arhitektura ni zvečala zgolj grafičnih zmogljivosti, temveč tudi porabo. Že sam termalni dizajn procesorja je dvignjen na 84 W, s čimer presega grafično superiorni A10-6700, ki je glede na zmogljivosti s 65W TDP in dejansko nizko porabo resnično impresiven procesor. In ko v enačbo vstavimo še cene novih procesorjev, postane jasno, da je AMD bolje opravil svojo nalogo, pa čeprav sta oba tekmeca (za)spala na lovorikah.

Intel nam je namreč postregel s procesorjem, ki je le malenkost hitrejši od svojega predhodnika, a se ta hitrost v praksi občuti le pri grafično zahtevnejših programih (igrah), teh pa še vedno ne obvlada. Se pa greje znatno bolj od svojega predhodnika, saj se ta tudi ob najhujših obremenitvah navadno segrel le okoli 60° C, novinec pa se prav nič sramežljivo spogleduje s številko 80. Prav zato se tudi AMDju ni bilo treba ravno pretegniti, da je obdržal naslov najbolj uravnoteženega procesorja za namizne računalnike. Izboljšano grafično srce, katerega zmogljivosti so primerljive z grafičnimi karticami cenovnega ranga okoli 60 do 70 evrov, je to nalogo opravilo z levo roko, nas pa vsekakor veseli to, da je AMDju vse to uspelo zapakirati v energijsko varčen komplet.

Za konec dodajmo, da tokrat preizkušena procesorja nikakor nista neposredna tekmeca, na to opozarja že razlika v ceni. AMD A10-6700 bo namreč tekmoval z Intelovim Core i5, pri čemer je že zdaj jasno, da ga bo grafično in cenovno potolkel, pri računsko zahtevnih opravilih pa preprosto podpisal predajo. Od podobno cenjenih modelov Core i3 pa bo prepričljivo boljši. Zdi se, da procesorskega giganta Intel to ne moti pretirano, saj se tokrat bolj kot na ponudbo namiznih procesorjev osredotoča na njihove mobilne različice in absolutno prevlado v svetu prenosnih naprav.

AMD A10-6700