Napol ali v celoti?

Polprofesionalni razred je bil vedno eden bolj nenavadnih razredov naprav, ne glede na to, o kakšni vrsti naprav se pogovarjamo. Ali so te naprave torej bolj amaterske ali bolj profesionalne, oziroma ali niso ne tič ne miš? In kaj za vraga sploh pomeni polprofesionalno?

No, kakorkoli že, ljudje, ki jih uporabljajo, in tudi same naprave so v preteklosti ponudile dovolj dokazov za to, da jih je treba jemati resno. V svetu videa to morda velja še posebej, saj je ravno ta razred razvil kup novih formatov, ki jih drugače bržkone sploh ne bi bilo. Ne nazadnje je prva povsem digitalna kamera tega razreda poskrbela, da danski film ni ostal le skupek bolj ali manj prezrtih umotvorov, temveč ustvarjalni trenutek evropskega filma devetdesetih let. VX1000, ki je bil sploh prvi Sonyjev model tega razreda, je namreč bistveno presegel svoj prvotni namen - to je, da bo kamera za premožnejše ljubitelje kamkorderjev in morda še za kakega snemalca porok ali podobnih spominskih dogodkov. Nasprotno, kamera je bila tako dobra, da so jo ljudje uporabljali za vse tisto, pri čemer je draga, velika in nerodna profesionalna oprema kratko malo odpovedala. Torej na zahtevnem terenu in v zahtevnih okoliščinah. Tam, kjer je popolnost slike drugotnega pomena, in sta pomembnejša moment in zgodba. Denimo v dokumentaristiki ali v novinarstvu. Pa ne, da bi v Sonyju izumljali toplo vodo, le vrnili so stanje tja, kjer se je vse skupaj začelo. Džiga Vertov, tako rekoč izumitelj sodobnega dokumentarca, je namreč zahteval majhne in kompaktne naprave. In to "ta zaresne" profesionalne nikoli niso bile. Nič čudnega, da torej polprofesionalne kamere danes včasih delujejo bolj profesionalno od profesionalnih, vsaj če pogledamo količino produkcije, ki se z njimi opravlja. Jasno je, da je tisti "pol" povezan kvečjemu s spomini nostalgikov na "dobre stare čase", ko je bilo tako ali tako vse drugače (boljše?). Pa ne, da tudi profesionalne kamere ne bi imele svojega neizpodbitnega prostora pod soncem v zahtevnejši produkciji, le sodobni formati, predvsem televizijski, pogosto uporabijo polprofesionalne kamere, ki s svojo kompaktnostjo ob dokaj kakovostni sliki vsekakor uspešno zasedajo svoj segment profesionalnega trga.

Sony HDR-AX2000 in HXR-NX5U

HDR-AX2000 in zmogljivejši HXR-NX5U sta prva Sonyjeva breztračna modela polprofesionalnega razreda, ki ne temeljita na "ekskluzivnih" pomnilniških rešitvah tipa SXS. Še več, v bistvu gre za neverjetno "demokratičen" premik, vsaj za podjetje tipa Sony, ki je vedno znalo presenetiti s svojimi ekskluzivnimi posebnostmi, predvsem pri nosilcih zapisa. Kameri namreč ne znata snemati zgolj na pomnilniške kartice Sonyjeve Duo Pro, temveč tudi na najbolj razširjene (in tudi najcenejše) kartice SDHC. Še več, k eni kameri smo dobili priloženo celo kartico SDHC, ki so jo izdelali v Sonyju (ali se vsaj ponaša z njihovim imenom). Narobe svet? Kakorkoli, oba modela zapisujeta sliko v zapisu AVCHD, torej Mpeg-4 po standardu H.264, ki smo ga sicer lahko našli le v nižjem cenovnem segmentu kamer tega izdelovalca. Kameri sicer zajemata sliko v polni ločljivosti 1920 × 1080 pik, največja kakovost slike pa se zapisuje s 24 megabiti na sekundo. Pri obeh modelih je mogoče snemati v prepletenem 50i načinu, na voljo pa je tudi progresivni 25p način in bolj filmsko usmerjeni 24p. Kameri gledata v svet prek treh tipal CMOS z diagonalo 1/3 palca. Vendar ti tipali nista polne ločljivosti, temveč imata zgolj 1,12 megapiksla ekeftivne ločljivosti (namesto 2 megapikslov). To pomeni, da v vsakem primeru izgubljamo na podrobnostih zaradi interpolacija. Tipala polna ločljivosti so v Sonyju še vedno rezervirana za segment kamer XDCAM EX. Uporabljen je tudi sistem za zmanjševanje šuma, ki ga v Sonyju označujejo kar kot dvojnega (kaj pa naj bi to pomenilo, žal nismo mogli razbrati). Kombinacija naj bi omogočala snemanje ob osvetlitvi le neverjetnega 1,5 luksa, kar je seveda odlično, resda pa je težko reči, da je slika v tem primeru še uporabna za zahtevnejše namene. Šuma je namreč veliko, ostrina in kontrastnost pa tudi precej upadeta. Je pa res, da so barve tudi pri manjši svetlobi še vedno dokaj dobre (vsaj v primerjavi z drugimi modeli). Verjetno je to tudi posledica tega, da kamera zapisuje sliko z barvnim vzorčenjem 4 : 2 : 2, kar seveda pomeni dvakrat več ohranjene barvne informacije kot pri formatih, ki zapisujejo sliko v načinu 4 : 2 : 0 (npr. format HDV).

Snemanje v temi je sicer mogoče, je pa vprašanje, ali so posnetki še uporabni...

Objektiv ima dvajsetkratno optično povečavo. Pri širokem kotu je ta enak 29,5 milimetra formata Leica, telepovečeva pa je enaka 590 milimetrom. Ročno ostrenje, zumiranje in spreminjanje zaslonke so izvedeni prek treh obročev na objektivu, ki so še kar dober nadomestek za prave mehanske obroče filmskih objektivov. Pri ostrenju si je mogoče pomagati s funkcijo poudarjanja ostrih robov (peaking), za lažje določanje optimalne svetlobe ob močni svetlobi pa je na voljo tudi funkcija zebre. Kameri se ponašata tudi z optičnim stabilizatorjem slike, ki kompenzira tresljaje roke. Deluje precej dobro in z njim je mogoče dokaj kompenzirati tresljaje tudi pri večjih goriščnih razdaljah.

Omenili smo že, da se video snema na pomnilniške kartice, v ta namen pa ima dve reži, ki znata preklopiti, ko je ena kartica polna, tako da lahko načeloma snemamo nepretrgano (če seveda imamo dovolj kartic). 16-gigabajtna kartica zadostuje za približno 90 minut snemanja pri najboljši kakovosti; če torej uporabljamo dve 32-gigabajtni kartici, lahko snemamo kar 6 ur. Snemanje na kartico seveda omogoča tudi lažje pregledovanje posnetkov, neuspele pa je mogoče tudi zbrisati, da nam ne bi po nepotrebnem kradli časa in prostora.

Samo ohišje je dokaj dobro uravnoteženo, čeprav se nobeden izmed novejših modelov Sony ne more primerjati z ohišji modelov VX ali PD. Prej spominja na HDV model Z5U, ki mu je skoraj popolnoma enak. Cenejši in šibkejši model je sicer nekoliko lažji in tudi krajši, zato v roki leži nekoliko bolje kot dražji model NX5U. Na ohišju lahko tako dostopamo do skoraj vseh funkciji, ki jih potrebujemo za normalno snemanje. Tu so stikala za občutljivost, izbiro prednastavljene beline ali ene od dveh ročno določenih, stikalo za izbiro sivinskega (ND) filtra, uporabniške tipke, ki jim je funkcijo mogoče določiti po želji, in tipke za hitro preklapljanje med samodejnim in ročnim nastavljanjem želenih parametrov. Omenili smo sivinske filtre in velja poudariti, da imata obe kameri tri sivinske filtre (ponavadi sta na voljo le dva), kar je dobro, kadar želimo uporabljati čim bolj podobno zaslonko v različnih svetlobnih razmerah.

Zaslona LCD sta odlična tako v kukalu kot tudi na samem ohišju. Zunanji zaslon ima diagonalo 3,2 palca in 912.000 pik, zaslon, v katerega gledamo prek kukala, pa ima še večjo ločljivost, 1.227.000 pik. Oba sta ostra in kontrastna in omogočata tudi ročno ostrenje s precej točnimi rezultati. Res pa je, da njuna kontrastnost prispeva k temu, da uporabnik nehote preveč osvetli sliko, saj je težko določiti optimalno osvetlitev slike (vsaj brez pomoči indikatorjev in zebre). Zunanji zaslon je občutljiv za dotik in je z njim mogoče upravljati tudi menuje kamer. V teh najdemo številne nastavitve, med drugim tudi prilagojene krivulje gama za bolj "filmski" videz slike, čeprav nima zelo natančnih nastavitev slike, kakršne, denimo, ponujajo Canonovi modeli.

Zvočni del kamere je tak, kakršnega pri teh kamerah tudi pričakujemo. Obe kameri imata dva priključka XLR, ki lahko delujeta kot linijski ali mikrofonski vhod, na voljo je 48-voltno fantomsko napajanje za kondenzatorske mikrofone in seveda potenciometri za nastavljanje glasnosti.

Sonyjev NX5U spada v Sonyjevo serijo z marketinško oznako NXCAM, ki naj bi jo postavljala nekoliko više v rangu poprofesionalnih rešitev. V sami osnovi je sicer le malo razlik, je pa NX5U bolje opremljena s profesionalnimi priključki. Tako ima poleg priključka HDMI tudi priključek HD/SDI, Genlock in vhodno izhodni priključek za sinhronizacijo časovne kode (TC). Ta model ima vgrajen tudi sprejemnik GPS, s katerim lahko ob posnetek zapišemo tudi položaj, kje je bil posnetek narejen. Uporaba te funkcije je sicer vprašljiva, saj seveda zmanjša čas delovanja baterije, da ne bi vedeli, kje je bil posnetek narejen, pa ponavadi ni ravno pogosto. Lahko pa ga je seveda mogoče uporabiti za kak poseben učinek vrste "vožnja po zemljevidu". Močnejša različica podpira tudi progresivno ločljivost 720/50p, torej takšno ločljivosti 1280 × 720 s 50 sličicami na sekundo, ki zelo dobro zajame gibanje. Seveda pa Sony kljub "demokratičnosti" ne bi bil Sony, ko ne bi bilo tudi nekaj nenavadnih posebnosti. Prva je, da je mogoče z modelom NX5U uporabljati tudi Sonyjev 128-gigabajtni flash pomnilnik HXR-FMU128, z modelom AX2000 pa ne, čeprav za to pravzaprav ni nobenega pametnega razloga, vsaj tehnično gledano ne. Druga pa je možnost snemanja zvoka tako v formatu AC3 kot tudi linearnem zapisu PCM. Na prvi pogled bi seveda pomislili, da gre za klasični zapis PCM, kakršnega najdemo na primer v datotekah WAV, a ni tako. Linearni PCM je standard, ki je del standarda blue-ray in zapisuje zvok z dvajsetimi biti. Težava je v tem, da ga danes ne zna prebrati skoraj noben montažni program. Pravzaprav ga ni znal prebrati niti zadnji Sound Forge (program za urejanje zvoka), ki ga izdelujejo - v Sonyju. Na straneh Sonyja prijazno poudarjajo, da je morda v tem trenutku vendarle snemati v AC-3, kar je korektno, če seveda uporabnik ni preveč jezen, ker je veliko gradiva že posnel v nenavadnem formatu PCM (standardnega formata PCM kamera sicer ne pozna). Dodajmo še, da je k temu modelu priložen tudi zunanji usmerjeni mikrofon, ki omogoča precej boljše zajemanje zvoka od vgrajenega stereo mikrofona, vsaj če se želimo osredotočiti na objekte pred kamero (tiste torej, ki so v kadru).

Slika kamer je zelo dobra, kljub temu da tipala niso polne ločljivosti, so dobre tudi podrobnosti, barvne podrobnosti pa tudi, je pa res, da je zasičenost barv močno pretirana, a to je Sonyjeva značilnost. Slika tudi ne utegne biti najbolj povšeči filmskim navdušencem, saj je globinska ostrina skoraj po vseh položajih objektiva velika, tako da je težko doseči bolj portretni učinek. Vendar je slika odlična za potrebe videa, dokumentaristike in novinarstva. Tem pa sta modela nekako tudi najbolj namenjena.

Sony HDR-AX2000

Polprofesionalna video kamera.

Kdo: Sony, www.sony.com.

Prodaja: Lorex, Sony Center, ACS, A-Ž, 3A, www.sony.si.

Cena: 4130 EUR.

Za: Kakovost slike, uravnoteženost, dober zaslon in kukalo, dve reži za snemanje.

Proti: Omejitev nekaterih funkciji, nima tipala polne ločljivosti.

Sony HXR-N5U

Polprofesionalna video kamera.

Kdo: Sony, www.sony.com.

Prodaja: AVC, www.avc-group.si.

Cena: 4468 EUR.

Za: Kakovost slike, dober zaslon in kukalo, številni priključki, možnost snemanja 720/50p, dve reži za snemanje.

Proti: Manj uravnotežena, težave pri delu z linearnim PCM, nima tipala polne ločljivosti.

Panasonic AG-HMC151

AG-HMC151 je Panasonicov model, ki snema na kartice SDHC. Tudi ta kamera snema video kot Mpeg-4 po standardu H.264, a v Panasonicu ne uporabljajo izraza AVCHD, temveč AVCCAM, čeprav gre v bistvu za isti format zapisa. Kamera je še najbolj podobna modelom standardne ločljivost AG-DVX100, saj je ohišje bistveno manjše kot pri modelu AG-HVX200 in tudi veliko bolj uravnoteženo, tako da tudi snemanje "iz roke" ni preveč težavno. Podobnost se tu ne konča. Praktično celotna zasnova ohišja je enaka; to pomeni, da kamera žal nima obročev za vse tri funkcije snemanja (ostrina, zum, zaslonka), temveč je na voljo zgolj slab obroč za ostrenje, zelo dober mehanski obroč za zumiranje in vrtljiv gumb za spreminjanje zaslonke. Rešitev uporabnikom kompaktnih kamer tega razreda ni tuja, vendar pa so boljše novejše rešitve z vsemi tremi obroči na objektivu (kot pri kamerah z izmenljivimi objektivi). Večina upravljalnega dela je na levi strani ohišja. Tu so standardno razporejena stikala za ojačitev signala (gain), nastavitev bele temperature in sivinski filter s tremi položaji (1/4, 1/16 in 1/64). Na voljo je tudi nekaj tipk, ki jim vlogo lahko določi samo uporabnik.

HMC151 uporablja enaka tipala CCD, kot jih najdemo tudi v dražjem modelu HVR. Ločljivost tipal je sicer zgolj 960 × 540 pik, tako da se slika navzgor interpolira. Posledično je sicer mehkejša, a to vsaj po internetnih forumih sodeč godi številnimi amaterskim filmarjem (čeprav ni jasno, zakaj "preostre slike" raje ne zmehčajo v postprodukciji). Sliko zna zapisovati v ločljivostih 1080i/50i, 1080/30p, na voljo je tudi filmski način 1080/24p, pa tudi ločljivost 1280 × 720, kot 60p, 30p in 24p. Najboljša kakovost zapisuje sliko s 24 megabiti na sekundo na kartice SDHC. Žal je na voljo le ena reža. To pomeni, da ni mogoče snemati neprestano kot pri opisanih Sonyjevih novincih.

Tudi optika je ostala podobna kot v že videnih modelih, a ima povečan široki kot in zum. V širokem kotu je enak 28 milimetrom, pri največji, 13-kratni, povečavi pa je enak 368 milimetrom, svetlobna jakost pa sega od 1,6 do 3,0. Zaslon LCD je enak tistemu v starejšem modelu standardne ločljivosti in ima ločljivost 210.000 pik. To je za kamero visoke ločljivosti sicer malo. Še posebej ob dejstvu, da gre za zaslon v razmerju 4 : 3, torej za samo sliko velik del sploh ni izkoriščen. Je pa res, da je ta del izkoriščen za prikaz različnih podatkov, ki tako ne ovirajo pogleda na samo sliko. LCD iskala ima ločljivost 235.000 pik. To je seveda tudi malo, tako da se pri ostrenju žal ni mogoče zanesti na same zaslone kamere, temveč si je treba pomagati s samodejnim ostrenjem ali funkcijo, ki poudari ostre robove (peaking). Panasonic resda ponuja še eno unikatno funkcijo: da ob možnosti zumiranja pri ostrenju (ki jo sicer poznajo tudi druge kamere) prikaže še nekakšen histogram, ki se pomika na desno, čim bolj je slika ostra. Zasloni niso občutljivi za dotik.

Kamera ima vgrajen stereo mikrofon, na voljo pa sta tudi dva priključka XLR. Del za upravljanje zvoka je zelo pregleden in je na delu ohišja, ki ga sicer pokrije zaslon LCD (kadar je ta zaprt). Na voljo je fantomsko 48-voltno napajanje, kanala lahko delujeta kot linijska ali mikrofonska vhoda, s pomočjo potenciometrov pa je mogoče regulirati jakost vhodnega signala. Menuji se upravljajo prek majhne krmilne palice, to pa ni najudobneje.

Slika Panasonica je kakovostna, predvsem v barvnem smislu, je pa očitno mehkejša kot tista pri Sonyju. Tudi ob normalni svetlobi pa je na njej mogoče opaziti tudi kar nekaj šuma, ki bržkone še dodatno prispeva k filmskemu občutku, ki ga kameri mnogi pripisujejo. Kakorkoli že, težko bi rekli, da je ta kamera zares nov model, kot na primer Sonyjevi modeli. Prej je videti, da je Panasonic na trg poslal model za tiste, ki so bili zaljubljeni v omenjeni model standardne ločljivosti. Teh pa navsezadnje ni bilo malo. Vprašanje je le, ali ni za isto ceno pri konkurentih mogoče dobiti več.

Panasonic AG-HMC151

Polprofesionalna video kamera.

Kdo: Panasonic, www.panasonic.com.

Prodaja: TSE, www.tse.si.

Cena: 3547 EUR.

Za: Uravnotežena kamera, pomoč pri ostrenju.

Proti: Slab zaslon, manjši zum, manjša ločljivost tipala od polnega HD.