Napoved: oblačno

Oblak, oblak, kdo bo tebe ljubil? Še celo ljudje, ki so te pred leti klicali na vso moč, se te zdaj odrekajo. Ali pa se tako le zdi? Skratka - je računalniška industrija res še bolj "sezonska" od modne?

Storitveno računalništvo, storitveni model, obdelava na zahtevo, internetno računalništvo, programje kot storitev ali, preprosto, - oblak (computing cloud). Vse to opisuje nezaustavljiv trend gibanja računalniške industrije, ki je - kot je to zanjo običajno - znova na prelomnici. Svet se povezuje, omrežja so skoraj nespodobno hitra, računalniki pa vse močnejši, še zmeraj pa ne kaj bistveno bolj obvladljivi. Kompleksnost, še posebej v poslovnih procesih, se zajeda v dobičke in nič kaj rožnati časi za gospodarstvo, ki so pred nami, še bolj poudarjajo prednosti storitvenega računalništva, kjer po preprostih dejstvih ekonomije obsega učinkovit ponudnik vedno lahko ponudi boljše storitve po nižji ceni. Le kdo pri zdravi pameti bi se temu lahko uprl? No, ni jih malo. Nedavno se je usulo - kot iz oblaka.

Dobro, Richarda M. Stallmana, tvorca projekta GNU in nezaustavljivega borca za priznanje pravega imena nadvse priljubljenega prostega operacijskega sistema, GNU/Linuxa, človek še nekako razume. S svojim nekompromisnim, več kot tridesetletnim vztrajanjem na svobodi programja in tudi podatkov kot temeljni pravici vsakogar ima v svoji podobi sveta dovolj čvrste argumente proti oblaku. Vendar bomo ljudje, kot že tolikokrat doslej, pač pristali na kompromis med svobodo in udobjem. In zadnje vedno zmaga, še posebej, če ga pospremi ugodna cena - npr. nična.

Po drugi strani pa javnemu izlivu Lawrenca J. Ellisona, soustanovitelja in šefa programskega velikana Oracle, človek kar ne more verjeti. Ellison je pred dobrim desetletjem pravzaprav med prvimi opisal to, čemur danes pravimo oblak. Še več, z lastnim denarjem je podprl pionirske korake na tem področju, kot je bila pobuda omrežnih računalnikov. Minula leta so iz Oracla sledile nove in nove pobude, ki so srž oblaka: centralizacija podatkov, gostovane storitve in aplikacije, storitveno usmerjena arhitektura ... Zdaj pa kar na lepem zasmehuje računalniško industrijo, da se bolj obrača po modi kot modna: "Morda sem idiot, toda nimam pojma, o čem vsi govorijo. Kaj je to? To je popoln nesmisel. To je noro. Kdaj se bo ta idiotizem končal?" Tako je govoril Larry, izzvan z vprašanjem, kaj si misli o oblaku.

A brez skrbi, to, kar nekdanji Oraclovec Marc Benioff, tudi z izdatno finančno pomočjo prebrisanega Larryja, počne s Salesforce.com, bo prav gotovo kmalu nared tudi nekje v drobovju Utaha, kjer Oracle ravnokar pospešeno gradi novo, mogočno središče podatkov. Oblak dokončno odpravlja eno največjih mor sodobnih središč podatkov: vzdrževanje dobre kondicije osrednjega skladišča podatkov. In ko gre ta v oblak, se bo velik del prihodkov preusmeril od licenčnin za programje v najem storitev. Za Oracle pa sta danes zbirka podatkov in skupek aplikacij zanjo še vedno preveč mamljiva molzna krava, da bi oblak že zdaj bolj agresivno tržili. A grožnja je tu, zato je oblak danes pač "idiotizem".

Prava revolucija za uporabnike se obeta le tako, da bodo priljubljene storitve oblaka medsebojno tekmovale na odprtih standardih.

Nicholas Carr, znanilec nove dobe računalništva in povsem spremenjene vloge industrije IT v bližnji prihodnosti, je v svojem blogu Oracle zelo dobro opisal. Čeprav gre za podjetje s sedežem v Silicijevi dolini, Oracle še zdaleč ni tipični predstavnik podjetja od tam. Carr ga je kar naravnost proglasil za velikanskega ščurka industrije IT - uspeva v vsakih pogojih. In Ellison zelo dobro ve, da pravi denar ne leži v pionirskem osvajanju novih tehnologij, temveč v skrajnem molzenju preverjenih rešitev. Razprši tveganje, odvračaj pozornost, razvijaj v tišini in čakaj na trenutek, ko začne zdaj že zrela tehnologija nositi denar, tedaj povleci pravo potezo ali, kot Oracle počne zadnje čase - preprosto kupi uspešno, a še ravno dovolj majhno konkurenčno podjetje.

Vse skupaj je boleče očitno. Seveda le, če hočemo videti. Oracle je na istem dogodku, medtem ko je Larry zabaval analitike in pihal na dušo tistim med njimi, ki se slepijo, da je oblak zgolj še ena prenapihnjena marketinška potegavščina, predstavljal precej bolj zgovorna poslovna dejstva. Npr. da njihovo storitveno računalništvo raste s stopnjo 25 % na leto. Praktično hkrati je Oracle tudi napovedal, da sklepa partnerstvo z Amazonovim oblakom, ki bo gostoval tudi Oraclovo programje, to pa je - mimogrede - napovedal tudi Microsoft.

To nas pripelje do resničnega izziva oblaka. Vsem njegovim prednostim ob stran, prava revolucija za uporabnike se obeta le tako, da bodo priljubljene storitve oblaka medsebojno tekmovale na odprtih standardih. Poglejmo si lep primer oblaka, ki deluje. Ali ima kakršenkoli smisel za majhno, ne-IT podjetje, da se ukvarja z lastno e-poštno infrastrukturo? Reč je treba preprosto najeti pri zunanjem ponudniku, ki lahko zagotovi boljšo storitev po nižji ceni. Na voljo imamo celo kup brezplačnih, krajevnih in globalnih ponudnikov, ki kar tekmujejo z novimi in novimi zmogljivostmi, kot so npr. prostorsko neomejeni nabiralniki. Z nadaljnjim razvojem bo postalo nesmiselno za kakršnokoli podjetje, organizacijo ali posameznika, da se sploh še ukvarja s težavami infrastrukture tako "samoumevne" storitve, kot je e-pošta. In vendar, pri izbiri ponudnika moramo paziti, da spoštuje odprte standarde. Če so naši nabiralniki dostopni npr. prek protokola IMAP, lahko brez velikih težav migriramo še tako mogočne in številne nabiralnike k novemu, ugodnejšemu in zanesljivejšemu ponudniku, ko/če se pojavi. Spoštovanje odprtosti drži ponudnika poštenega, nam pa zagotavlja miren spanec, čeprav bo Stallman še vedno in povsem upravičeno trdil, da smo se odrekli še enemu koščku svoje svobode. Nekateri pač s tem lahko živimo. Ne smemo pa se odreči vsem svobodam.

Zaklepanje v lastniške standarde je povzročilo premnoge izgubljene priložnosti in še danes požira velikanske količine denarja. Tako na namizju kot v sedanjih, vsepovsod razpršenih računalniških središčih, kjer dobavitelj podlage, pa naj bo to Oracle, Microsoft ali kdo tretji, naravnost narekuje pogoje in stroške. Oblak v njegovih rosnih letih še lahko prikrojimo našim resničnim potrebam in željam. Če bomo čakali do zadnjega, bomo pač morali sprejeti tisto, kar nam bo naš priljubljeni "partner" kar iznenada ponudil na srebrnem in temu primerno dragem pladnju. Seveda pa bodo z njim postregli le v lastni restavraciji.