Naprave, ki so slike pošiljale po žici

Včasih, sploh pa v 19. stoletju, pošiljanje slik po različnih vodnikih ali omrežjih niti približno ni bilo tako samoumevno kot danes. To vlogo so opravljale faksirne naprave, ki so zdaj že praktično izumrle.

Izum tehnologije, ki je bila prva sposobna prenesti sliko po žici, pripada škotskemu znanstveniku Alexandru Bainu, ki se je s tem izzivom spopadel že leta 1842. Njegov patent ima namreč datum 27. maj 1843, v njem pa je zapisano, da gre za »izboljšave v proizvodnji in regulaciji električnih tokov in izboljšav v urah, električnem tisku in signalnih telegrafih«. Prvi prototip faksirne naprave je nato razvijal med letoma 1843 in 1846, ko mu je naposled uspelo sinhronizirati gibanje dveh nihal z uro in s posameznim gibom skenirati vrstico po vrstico besedila oziroma vsebine. Slika je bila projicirana na valj oziroma z valja. Čeprav se je slika tako res prenesla, je bila precej slabe kakovosti. A prvi korak v pravo smer je bil storjen.

Tako je bila videti Bainova prva faksirna naprava.

Zasluge za izboljšave Bainovega izuma ima fizik Frederick Bakewell, ki je izdelal slikovni telegraf. Ta je že precej spominjal na poznejše faksirne naprave. Bakewell je Bainove nihalke nadomestil z vrtljivima valjema, ki sta bila med seboj sinhronizirana, in to mu je omogočilo bolj usklajeno delovanje in čistejšo sliko. Slikovni telegraf je sliko z valja »prebral« ob pomoči pisala in jo »prestavil« na drugi valj prek podobnega pisala. Slika se je izrisovala na kemično impregniran papir. Čeprav Bakewellov slikovni telegraf nikoli ni doživel večjega uspeha, velja za najpomembnejši korak h komercializaciji faksirnih naprav, saj je predstavljal v praksi izvedljiv način pošiljanja slik po žici.

Bakewellova izboljšana zasnova.

Faksimilna tehnologija se začne »prijemati«

Do širše rabe naprav, podobnih poznejših faksirnim napravam, je bilo treba počakati do izuma po imenu pantelegraf. Predhodnik faksirnih naprav je bil delo italijanskega fizika Giovannija Casellija, komercialno pa se je začel uporabljali v 60. letih 19. stoletja. Ime naprave izvira iz kombinacije dveh že prej izumljenih naprav, in sicer pantografa – stroja za kopiranje risb in besed – ter telegrafa – sistema za prenos sporočil na daljše razdalje. Pantelegraf je omogočil storitve pošiljanja ročnih zapisov, podpisov in risb na papirju, velikem do 15 x 10 cm.

Glavna razlika Casellijevega pantelegrafa v primerjavi z izumi Baina in Bakewella je bila v rabi sinhronizacijske ure, ki je skrbela za usklajeno delovanje mehanizmov pošiljanja in sprejemanja vsebin. Največja težava pri prenosu slike je bila takrat sinhronizacija dveh naprav na različnih krajih. Casellijevo delo je financiral Leopold II., toskanski veliki vojvoda, in ga tudi predstavil Napoleonu II., ta pa je Casellija povezal s francoskim izumiteljem Leonom Foucaultom, ki je v naslednjih letih skrbel za nadaljevanje razvoja pantelegrafa. Uspešen prikaz delovanja pred Napoleonom je pomenil vpeljavo v prakso, pantelegraf je vzpostavljal komunikacijo med Parizom in Lyonom od leta 1865, dve leti zatem je povezal še mesto Marseille. Vse to je bilo še pred izumom telefona, za katerega je Alexander Graham Bell prejel patent leta 1876.

Pantelegraf se je najprej uveljavil v Franciji.

Vzpon faksirne tehnologije

Številni izumi ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja so prispevali nove metode, ki so še izboljšale Casellijevo tehnologijo. Shelfordu Bidwellu se pripisuje uporaba selenskih celic, povezanih s telefonom, ki so sliko pošiljale na vrteči se valj. Bidwell je pogruntavščino imenoval kar telefotografija, prva objava pa je bila v reviji Nature leta 1881. Bidwell je že znal razmeroma natančno oceniti pasovno širino in vezja, potrebne za pošiljanje in prejemanje slik.

Edouard Belin je izumil bélinograf, napravo, ki je bila sposobna meriti jakost svetlobe in sliko vtisniti na fotografski papir. Ta tehnologija je bila precej podobna sodobnim fotokopirnim napravam, ki uporabljajo kopirno tehnologijo (CCC) za zajem in lasersko za odtis slike. Ta izum je bil sposoben pošiljati fotografije v oddaljene kraje po že vzpostavljenih telefonskih in telegrafskih omrežjiih.

Bélinograf je bil predhodnik fotokopirnih strojev.

Telavtograf je nastal kot način pošiljanja podpisov na dolge razdalje. Podpisi so bili vedno način preverjanja lastništva bančnega računa in v rabi tudi za druge namene identifikacije, telaratograf pa je reševal izziv preverjanja podpisov in razdalje. Telavtografi so bili v rabi skoraj do 21. stoletja, ko so si podjetje Telautograph Corporation podajala številna podjetja, nazadnje pa je leta 1999 pristalo pri družbi Xerox.

Faks postane moderen – brezžičen, v barvah in celo 3D

Začetek 20. stoletja je prinesel pravcati razcvet tehnologij, povezanih s faksiranjem. Za enega najhitrejših načinov pošiljanja slike – in to brezžično (!) – je poskrbel izum Richarda H. Rangerja, imenovan fotoradiogram. Z njim so leta 1924 iz New Yorka v London uspešno poslali sliko tedanjega ameriškega predsednika Calvina Coolidgea. Šlo je za nadgradnjo tehnologije Arthurja Korna, ki je leto prej iz Rima poslal v mesto Maine sliko papeža Pija XI. Kmalu je omenjena tehnologija prešla v še precej bolj praktično rabo – nemška policija jo je začela uporabljati za prenos slik prstnih odtisov med policijskimi postajami po državi.

Takole je bila videti faksirana slika pred skoraj dvesto leti.

Izum je pozneje postal znan kot radiofaks (pa tudi kot vremenski faks ali faks HF), saj je šlo za način pošiljanja faksa prek radijskega signala. Danes se ta sistem še vedno uporablja za prenos pomorskih vremenskih kart in v druge podobne namene. Eden izmed načinov prenosa podatkov na dolge razdalje z uporabo radijske tehnologije je bila selitev faksirnih vsebin na t. i. radio HAM in raba izuma Rudolfa Helsa – Hellschreiberja.

V 20. stoletju velja omeniti še zelo pomemben izum barvnega faksimila, ki je omogočil pošiljanje barvnih slik. Zanj je zaslužen Herbert E. Ives, ki je pozneje postal eden aktivnejših teoretikov in je skušal nasprotovati Einsteinovi teoriji relativnosti. Zaposlil se je v AT&T in opravljal pionirsko delo na televizijskih sistemih.

Naslednje stoletje je prineslo nov preboj – faks 3D je postal način zajemanja in posredovanja tridimenzionalnih podatkov. Projekt je bil znan pod imenom Michelangelo, saj je za predstavitev delovanja uporabil zajem 3D slike Michelangelovega kipa David in druga pomembna umetniška dela. 3D faks, ki ga je ponudilo podjetje InfoImaging, je bil obenem tudi eden izmed načinov prenosa binarnih podatkov po faksirnih napravah, kar je pravzaprav predstavljalo možnost pošiljanja binarnih datotek (na primer računalniških programov) po faksu v dobi pred internetom.

Prenos faksimil po telefonskih žicah

Faksirne naprave, kot smo jih poznali in uporabljali pred 20 in več leti, so ugledale luč sveta leta 1964, ko je Xerox predstavil tehnologijo LDX (Long Distance Xerography), ki velja za prvo komercialno različico sodobnih faksirnih naprav. Dve leti pozneje je ameriška korporacija izdelala napravo Magnafax Telecopier, ki jo je bilo moč povezati na katerokoli telefonsko linijo, dokument velikosti A4 pa je na drugo faksirno napravo poslala v šestih minutah.

Faksirne naprave v najboljših časih

A primat so Američanom kaj hitro izpulili iz rok Japonci. Tamkajšnja podjetja so namreč inovirala hitreje, predvsem pa skrbela, da so faksirne naprave postajale vedno bolj kompaktne (beri: manjše škatle) in hitrejše.

Do prvega globalnega standarda za faksiranje vsebin je bilo treba počakati vse do leta 1980, ko je organizacija ITU izdala G3 Facsimile Standard, pa še ta je temeljil predvsem na rešitvah podjetij NTT in KDDI. Standardizacija je močno pripomogla k eksploziji prodaje faksirnih naprav, saj so se te uporabljale za pošiljanje najrazličnejših dokumentov po državah in tudi v mednarodnem prometu.

Za razliko od elektrike, ki je imela po svetu različno napetost (110 ali 220 V), in telefonije, ki je imela že v fiksni obliki več različnih standardov, v mobilni pa prav tako (GSM in CDMA), so bile faksirne naprave tiste, ki so morale postati most med različnimi standardi povezljivosti, pri čemer so svoj standard ohranile nedotaknjen zelo dolgo. Pravzaprav je bilo pošiljanje faksirnih sporočil eden najuniverzalnejših načinov komunikacije (pretežno med podjetji).

Vzpon računalniškega faksiranja

Leta 1985 je podjetje GammaLink predstavilo prvo faksirno kartico, namenjeno vgradnji v računalnike. Prve kartice GammaFax (in drugih znamk) so bile precej problematične, a je podjetje GammaLink vztrajalo, odpravljalo težave in kar hitro vzpostavilo svetovno omrežje računalniško gnanih faksov, ki je bilo tiste čase celo bolj razširjeno kot sam internet.

Vgradna razširitvena kartica, ki je računalniku omogočila, da se spremeni v faksirno napravo.

Računalniško faksiranje je poskrbelo tudi za novo razsežnost faksiranja – podjetja so se lahko odločila za množično pošiljanje in urejanje faksov, v nadaljevanju je celo nastala težava z množičnim pošiljanjem nezaželenih faksov (kot npr. danes pri e-pošti). Tudi podjetje GammaLink je hitro postalo prevzemna tarča in po številnih menjavah lastništva danes deluje kot družba Dialogic.

V 80. letih prejšnjega stoletja je Xerox poskrbel še za dodatno inovacijo. V nekatere svoje faksirne naprave je vgradil tudi omrežno povezljivost Ethernet ali pa zmožnost faksiranja dodal nekaterim svojim delovnim postajam.

Upad naprav, ki jih nadomeščajo spletne storitve

Tehnološki napredek seveda ne počiva in faksirne naprave so morale priznati premoč spletnim aplikacijam in storitvam. V začetku 21. stoletja so začele internetne storitve pospešeno nadomeščati faksirne naprave, pa čeprav vrste funkcij sprva sploh niso podpirale. Z nastankom interneta in elektronske pošte je začela upadati tudi potreba podjetij po pošiljanju faksirnih sporočil, za podjetja in posameznike pa je postalo enostavneje, če so uporabljali v računalnik nameščeno faksirno aplikacijo ali spletno storitev namesto faksirne naprave. Danes so za redka podjetja, ki še uporabljajo faksiranje, na voljo različne spletne storitve, kjer se le prijavijo v ponudnikov faksirni center in pošljejo ustrezna sporočila (prejeta pa takoj priromajo v e-poštne predale uporabnikov).