Nauk Facebookovega debakla v Avstraliji

Vse demokratične države v vseh delih sveta so trenutno v takšni ali drugačni godlji, zato se ocene o njihovi čilosti ne obračajo v želeno smer. Številni enega od dejavnikov za takšno stanje vidijo v zatonu poročanja. Nič čudnega, da med pereča vprašanja sodi, kako plačevati novinarje, in nekatere države so v ta namen predstavile velikopotezne načrte.

Amy Nordrum, MIT Technology Review

Velike zamisli, kako milijarde dolarjev usmeriti nazaj v časopisna uredništva, so kljub temu redke, a tako in tako bi morali staviti na več njih. Ena od zamisli je pritegnila veliko pozornost. Gre za avstralski zakon, s katerim bi spletne iskalnike in družbena omrežja prisilili, da plačujejo medijskim hišam, če objavijo povezavo na njihove vsebine. Google se je določil, da bo upošteval ta predpis in se dogovarja z velikimi imeni, kot so News Corp, Nine in Seven West Media. Velikan Facebook pa je ubral drugačno pot in je, namesto da bi plačal, ko se novica pojavi na platformi, avstralskim uporabnikom začasno popolnoma onemogočil dostop do novic in njihovo delitev.

Na odzive ni bilo treba dolgo čakati. Nekateri komentatorji so Facebookov ukrep ožigosali za dokaz o njegovih monopolističnih namerah in brezbrižnosti do družbene razprave. Drugi so avstralski vladi očitali, da se je uklonila protekcionističnim interesom medijskih mogotcev, kot je Rupert Murdoch, tehnološka podjetja pa potisnila v absurden položaj.

O avstralskem pristopu zdaj razmišljajo zakonodajalci in regulatorji v več drugih državah. Reuters je navajal izjave kanadskega ministra za kulturno dediščino Stevena Guilbeaulta, da se bo Kanada zgledovala po avstralskem zakonu. Nekaj podobnosti je opaziti tudi v osnutku zakona, ki ga predlaga ameriški kongresnik David Cicilline z Rhode Islanda. Z njim naj bi začasno zagotovili »varno izhodišče za časopisne hiše, ki objavljajo spletne vsebine, da bi se lahko kolektivno pogajale z največjimi platformami o pogojih širjenja njihovih člankov«.

Na splošno poskušajo s takšnimi ukrepi povečati pogajalsko moč organizacij in jim pomagati, da bi od tehnoloških velikanov dobile povračilo za vsebine, ki jih pripravljajo uredništva. Novost avstralskega modela je v mehanizmu arbitraže, nekakšnega posrednika med strankami, da bi laže prišle do poštenega dogovora.

Če novi modeli naročnin ne zadostujejo za ohranjanje medijskega sektorja, kaj bi še lahko storili, da bi se v novinarstvo spet začele stekati milijarde dolarjev?

Avstralski zakon bodo verjetno potrdili, torej se bo kmalu začel veliki poskus vračanja kapitala v novičarske medije. Treba bo počakati, ali bo načrt uspel in ali se bodo pomisleki nasprotnikov uresničili – bodo večji poročevalci privilegirani v primerjavi z majhnimi, na primer, in ali bodo denar dejansko porabili za dodatne novinarske prispevke.

Temu pristopu mnogi ostro nasprotujejo – a kakšne so druge možnosti? Če novi modeli naročnin ne zadostujejo za ohranjanje medijskega sektorja, kaj bi še lahko storili, da bi se v novinarstvo spet začele stekati milijarde dolarjev?

Vrsto zamisli je mogoče najti v arhivih ameriške zvezne komisije za trgovanje, ki je na začetku stoletja temeljito preučevala to težavo. V poročilu o priporočilih za morebitno politiko v podporo drugačnemu novinarstvu z naslovom Potential Policy Recommendations to Support the Reinvention of Journalism, ki ga je objavila leta 2010, je omenila razloge za pomisleke, da z eksperimentiranjem morda ne bodo prišli do zanesljivega in vzdržnega poslovnega modela za komercialno novinarstvo. Avtorji so zato začeli iskati boljše možnosti.

V poročilu so izpostavili zamisel o antitrustovskih izjemah, s čimer bi novičarskim organizacijam omogočili, da se skupaj dogovorijo za mehanizem plačevanja za spletno vsebino, k čemur bi zavezali tiste, ki le zbirajo novice, in druge. To zveni podobno sedanjemu avstralskemu predlogu.

Nekaj pa jih je izvirnejših, na primer:

• Davek na frekvence. S tem ukrepom ne bi poskušali kosa pogače izpuliti platformam, temveč odškrtniti malo dobička mobilnih operaterjev in televizijskih ter radijskih hiš, in sicer z davkom na licence, s katerimi pridobijo pravico oddajanja na določenih frekvencah. Izkupiček bi bil namenjen nekakšnemu javnemu medijskemu skladu. Frekvence za mobilno omrežje pete generacije 5G (ki velja za javno dobro), na primer, so na dražbi navrgle več kot 80 milijard dolarjev. Ker izkupiček pripada ameriškemu finančnemu ministrstvu, bi se kongres lahko odločil, da bi določen odstotek prihodkov namenili novinarstvu.

• Oglaševalski davek. Namesto da bi tehnološke platforme prisilili k plačevanju neposredno novinarskim hišam, bi država lahko preprosto uvedla davek na digitalno oglaševanje. Zvezna komisija za trgovanje je v svojem poročilu za leto 2010 preračunala, da bi z dvoodstotnim davkom na oglaševanje zbrali od pet do šest milijard na leto, ki bi jih lahko namenili novinarstvu. V ameriški zvezni državi Maryland so predlagali zakon o uvedbi davka na digitalno oglaševanje, s katerim bi financirali drugo javno dobrino, in sicer izobraževanje. (Velike tehnološke družbe temu davku odločno nasprotujejo.)

Facebook naj bi bil kaznovan s petimi milijardami dolarjev, ker je večkrat kršil zasebnost, vključno s škandalom zaradi Cambridge Analytice. To je dvakrat več, kot znaša proračun fundacije Knight, ene najradodarnejših človekoljubnih organizacij, ki vlagajo v novinarstvo.

• Davek na naročnino za mobilne storitve. Tretji način, kako zbrati nekaj denarja za javne medije, bi bil majhen davek na mesečni račun za mobilnik. Če bi podobno kot pri oglaševalskem davku vzeli podatke za 2010, bi s pribitkom na račun v višini treh odstotkov zbrali šest milijard dolarjev na leto – danes je približno 120 milijonov več naročnin na mobilnik kot pred dobrimi desetimi leti.

V poročilu komisije je polno predlogov za drugačno obdavčevanje, izkoriščanje avtorskih pravic in druge ustvarjalne mehanizme za finančno podporo novinarstva pa tudi zamisli, kako zagotoviti bolj neposredna nadomestila novičarski panogi. Poleg tega po mojem mnenju obstaja še ena možnost, o kateri bi morali razmisliti v kongresu: financiranje novinarstva s kaznimi za tehnološke platforme v primeru kršitev zasebnosti in antitrustovskih predpisov.

Komisija je, denimo, leta 2019 sporočila, da bo kaznovala Facebook s petimi milijardami dolarjev, ker je večkrat kršil zasebnost, vključno s škandalom zaradi Cambridge Analytice. Pet milijard je dvakrat več, kot znaša proračun fundacije Knight, ene najradodarnejših človekoljubnih organizacij, ki vlagajo v novinarstvo. Istega leta je Google dosegel poravnavo zaradi očitkov, da je kršil zasebnost otrok, komisiji pa je odštel 170 milijonov dolarjev.

Ni si težko zamisliti mehanizma, po katerem bi se kazni zaradi kršenja zasebnosti in protitrustovskih predpisov stekale v nekakšno državno fundacijo. Sčasoma bi njen proračun lahko več kot samo pokril izgube novičarske panoge v zadnjih dveh desetletjih – celotna panoga je lani v ZDA zaslužila nekaj manj kot 25 milijard dolarjev.

Trenutno politično vzdušje v Združenih državah Amerike in marsikje drugje nakazuje, da bodo države vse pogosteje iskale način, kako denar s tehnoloških platform preusmeriti v novičarske medije. Poročilo ameriškega predstavniškega doma o konkurenci na digitalnih trgih nedvoumno ugotavlja, da sta pojav platform, ki tako rekoč nadzorujejo dostop do informacij, in tržna moč, ki so si jo pridobile, pripomogla k nazadovanju zaupanja vrednih virov novic.

Uvedba obvezne pristojbine, ki bi jo tehnološke družbe morale plačevati neposredno medijem – ob vseh pasteh, ki bi jih utegnila skrivati –, je le ena od možnosti. Če je cilj pošteno rekapitalizirati novinarstvo, bomo morali postati domiselni.

Copyright Technology Review, distribucija Tribune Content Agency.