Navidezna spolnost

Ne glede na prelomnost tehnološkega dosežka se bo vedno našel kdo, ki bo znal novotarijo izrabiti za bolj, hm, prvinske namene. Kar zadeva tešenje spolnih potreb, smo ljudje neverjetno iznajdljivi. Ob visokoletečih ciljih izumiteljev se človek redno vpraša – ali jim res ne pride na misel, da bo nekdo njihov domislek zagotovo poskušal kam vtakniti?

Prednost naglavnega prikazovanika je v odsotnosti nepovabljenih oči. Ste pa ob tem slepi za svet okoli sebe.

Nič drugače ni z navidezno resničnostjo. Porno industrija je bila vedno med najzgodnejšimi uporabniki naprednih tehnologij in je posredno odgovorna za marsikateri tehnološki standard. Dokazano je na primer prevesila tehtnico domačega videa v korist standarda VHS in je bila malodane edina, ki je na ploščkih DVD uporabljala kazanje istih prizorov z različnih zornih kotov. To možnost so poleg njih uporabljali le posnetki koncertov, pa še to ne vsi. Tako so s širjenjem televizorjev, ki ponujajo stereoskopsko sliko, vzklili 3D porniči. Še posebej je tu vodil Hustler s parodijami kino uspešnic, kot je Avatar. Še več, Fleshlight, izdelovalec umetnih češpelj, je primaknil modro nezemljansko različico, ki so jo prodajali skupaj s filmom za še bolj pristen občutek! Zatorej se ne gre čuditi, da so z nastopom cenovno dostopnih naprav za stereoskopijo in sledenje premikanju glave takojci pograbili priložnost.

V prvi osebi

Industrija slečene zabave je, ironično, tudi najbolje pripravljena na prehod v prvoosebni način snemanja. Več let se že vztrajno povečuje povpraševanje po tako imenovanih posnetkih POV (point of view), ki dajejo lažni vtis prvoosebnega dogajanja. Ta je sicer na ploskem zaslonu pred tabo nekako tako avtentičen kot predstavitev smučarske proge ali skakalnice, ko si tekmovalec povezne kamero na čelado – toda, hej, nekaterim se pač dogaja. Skozi leta so si snemalci nabrali obilo izkušenj in ti posnetki po kakovosti daleč presegajo športne zanesenjake z goproji.

Tako se je kmalu po izidu razvijalskih paketov Oculus Rifta v spletu rodila stran Oculus Real Porn, ki je merila na prve lastnike čudežne naglavne naprave. Kot začetniki se sicer niso pretirano pretegnili, saj so prvi posnetki zajemali le sto osemdeset stopinj zornega kota. Kljub temu so zgodnji filmi konceptno nakazovali, kakšen potencial ima reč. Ko so se pojavile še cenejše možnosti, na primer Samsungov Gear VR, Googlov projekt Cardboard in plejada podobnih dodatkov za telefone, so takojci podprli še njih in se danes pod novim imenom Virtual Real Porn upravičeno predstavljajo kot pionirji navideznoresničnostnih sistemov za tešenje človeških potreb. Ob tem velja omeniti, da ne poznajo spolne diskriminacije, saj med njihovimi izdelki najdeš posnetke iz perspektiv obeh spolov in različnih spolnih usmerjenosti. Pornografija, veliki izenačevalec. :)

Promocijske slike iz studia, ki ustvarja igro Wicked Paradise za Oculus Rift, kažejo zmogljivo opremo za zajemanje gibanja. Od igre smo zaenkrat videli le statična ozadja in naslovni zaslon s sporočilcem: Coming soon. Kdaj?

Cene za kamere Epic Dragon se pričnejo pri trideset dolarskih tisočakih, brez dodatkov. Tale konfiguracija je vredna 200.000 evrov.

42K, 360 stopinj

Dosti bolj smele načrte ima podjetje Huccio. Gledalca namreč kanijo posaditi na sredo orgije, ki bo zajemala celotno panoramo. Za zajetje slike skrbi kar sedem kamer Dragon uglednega izdelovalca RED, vsaka z ločljivostjo 6K. To hkrati pomeni naravnost nor tok podatkov. Kamere za pol ure videa napolnijo skoraj dva terabajta diskovja! Končni izdelek je resda ustrezno manjši, navsezadnje Oculusov zaslon meri le 1920 × 1080 pik, a nekajminutni demo posnetek, ki je prosto dostopen v spletu, kljub temu odgrizne poštenih 800 MB.

Največji problem, s katerim so se ubadali v Hucciu, je osvetlitev prizora. Če namreč snemaš celotno sobo naenkrat, ni nikjer prostora za podporno ekipo, z lučkarji vred. Panoramsko snemanje je torej prineslo kopico težav, za katere so morali izumljati rešitve. Recimo, skrivanje virov svetlobe za pohištvo, nevidne mikrofone in podobno. Tudi igralkam ni bilo pogodu, da so vse morale svoje vloge odigrati simultano brezhibno. Skratka, reč je dejansko bolj eksperiment kot smernica, da  bomo točno tako delali virtualno pornografijo. Kljub temu so v Hucciu z izkušnjo zadovoljni. Pravijo, da jih je naučila marsičesa in je le korak naprej k tehnološko še boljšim erotičnim vsebinam, pri katerih so že zdaj v samem vrhu.

Kaj pa interaktivnost?

Ne glede na ultra visoko ločljivost so ti posnetki še vedno statični. Postavijo te v pasivno, nemo in hromo vlogo opazovalca, ki lahko gre – četudi v 360 stopinjah –  le tja, kamor je šla že kamera pred njim. Nekateri so sicer zadovoljni s tem, drugi pa menijo, da svet pač ni svet, če se po njem ne moreš gibati prosto. To pa je z video kamero zaenkrat nemogoče. In tu nastopijo graditelji navideznih svetov. Naprave VR so kakor nalašč tudi za erotično igrovje – še posebej, ker je zaslon viden samo prejemniku. Juhej, zasebnost! A v teh letih nismo dobili še niti enega spodobnega špila. To niti ni čudno, saj vemo, koliko je treba v kakovosten izdelek vložiti časa, delovne sile in denarja. Poleg tega porno industrija ravno nima izkušenj z izdelavo dobrega pogramja.

Še najbliže pravi igri tako že več let ostaja projekt Wicked Paradise, ki naj ne bi bil zgolj simulator mečkanja z navidezno osebico, marveč pravi zmenkarski simulator, v katerem bo treba osebo tvojih sanj najprej spoznati, potem zapeljati in nazadnje potešiti. Avtorji obljubljajo napreden sistem dialogov, ki naj bi vodil do različnih izidov, vse modele pa zajemajo s tehnologijo motion capture za čim bolj življenjsko premikanje, tako oblečeno kot slečeno. Po treh letih izdelave še vedno niso pokazali praktično ničesar in so enkrat vmes celo propadli, a očitno vedno znova dobijo nove investitorje. To daje misliti, da iz vsega tega nekoč celo nekaj bo.

Četudi vidni kot zajema samo sto osemdeset stopinj, te izkušnja prvoosebnega seks videa dodobra preseneti. Reč je precej... osebna.

Teledildonika

Ne gre pa zanemariti še ene pomembne točke. Kot navidezno resničnost privzeto dojemamo vidne in slušne dražljaje – ker sta nam ti dve čutili očitno najpomembnejši, četudi ju je najlaže prevarati. Ob tem pa pozabljamo na dotik. Kako pomemben je, se lahko prepričate že s tako enostavno rečjo, kot je plošček ali volan s povratnim odzivom, preprosto tresenje napravice nam včasih more povedati dosti več kot lepa slika in grmeč zvok.

Na področju erotike se s tem ukvarja teledildonika – upravljanje spolnih pripomočkov na daljavo. Sega od enostavnih rešitev, kot je dodatni vibrator za fleshlight, ki zna tresti v ritmu posebej za to posnetega filma, pa do prek spleta med sabo povezanih naprav, ki ob pomoči tipal občutke iz ene prenašajo na drugo. Uradno so namenjene lajšanju samote pri parih, ki so iz tega ali onega razloga vsak na svojem koncu sveta. Nekje vmes so še vibratorji, ki jih lahko partner daljinsko upravlja prek mobilnega telefona, na voljo pa je celo dodatek za Skype, ki je počel isto reč.

Teledildoniko, ki je sicer dokaj samostojna reč, in tehnologijo povratnega odziva nasploh lahko jemljemo kot naslednji gradnik na poti k vseobsegajoči navidezni resničnosti. Četudi je uporabnost naprav dandanes še vprašljiva in dostikrat meji na smešnost, pa je bržkone ravno v njih ključ do celovitosti izkušnje. To potegne za seboj vprašanje, ali ne bi bili taki sistemi naenkrat dovolj »resnični,« da kak uporabnik stika s sočlovekom sploh ne bi več potreboval? Navsezadnje bo za nekatere dovolj že naglavni prikazovalnik s prostorskim zvokom.  Ta misel pa ni nič kaj prijetna.