Ne bom več pirat
Slovenija je zanimiva dežela, kjer te oglobijo, če ne vzameš računa ob poštenem plačilu, na največji piratski strani pa se vrtijo oglasi državnih podjetij. V sožitju s sivimi dobrinami živimo že od časa Napsterja, poslušamo najnovejšo glasbo, doma gledamo najboljše filme in na PCju vsak teden igramo drugo polevrskega stotaka vredno igro. Smejimo se zahodnim sosedom, ki za vse našteto plačujejo.
Odločil sem se, da ne bom več pirat. Vedno sem zagovarjal trditev, da nas v piratstvo silijo zahodna družba in njene geografske omejitve. Kako naj poslušam želeno glasbo, če CDja ni v trgovini, kako si pred podelitvijo ogledam kandidate za oskarja, če jih še ni v kinu? Dajte nam poceni dostop do želenih vsebin, pa bomo nehali piratizirati, sem vedno govoril. In res, napočil je čas, da preidem od besed k dejanjem. Zaradi spletne povezanosti in zaklenjenosti konzol trenutne generacije že nekaj časa igram samo igre, ki jih kupim, ni vrag, da ne bi mogel pošteno uživati tudi drugih vsebin.
Začelo se je z risankami. Včasih sem animirano zabavo za najmlajše na veliko prenašal iz spleta. Današnji otroci so razvajeni, zato mora biti repertoar vedno svež. Ker je prva slovenska pretočna storitev stavila na tovrstno vsebino, sem poskusil z njo. Zadeva je bila odlična, mladina je imela nepretrgan dotok svežih risank, jaz svoj mir. Postal sem naročnik. Mesečno me je spokojnost stala manj od desetaka, kar se mi še danes zdi bajna kupčija.
Nadaljeval sem s serijami, katerih kronično pomanjkanje po televiziji me je pregnalo v objem sivih dobaviteljev. Resda je danes, ko smo povečini naročeni na 200 in več programov, stanje drugačno. Serije na TV programih so, a sam s kroničnim pomanjkanjem časa zanje ne maram. Porabiti uro za vsako štiridesetminutno epizodo, se mi zdi tako smiselno kot trud smučarskih skakalcev, da bi preskočili našega Prevca. Krive so reklame. Pri piratih dobim vse želene epizode posamezne serije skorajda hkrati z Američani. Preneseno TV vsebino nato opremim s podnapisi in slikami, nekaj mi najde Plex, drugo poiščem sam. Včasih telovadba terja precej več časa, kot sem ga pripravljen žrtvovati zanjo, zato sem navdušen nad pretočnimi storitvami in videom na zahtevo. Ponudniki objavijo cele sezone posameznih serij, kar mi je pisano na kožo. Ničesar ne sovražim bolj, kot teden dni čakati na nadaljevanje epizode, ki se je končala v najbolj napetem trenutku.
Odlična kakovost slike in zvoka je pripomogla, da sem na isti način začel gledati tudi filme. Pretočne storitve in video na zahtevo resda ne premorejo najnovejših naslovov, a dobre kopije ne dobiš niti po sivi poti. Za nameček se mi prenesena filmska vsebina v visoki ločljivosti na televizor prek brezžičnega omrežja samo pogojno preslika, Plex pa se prevečkrat zmoti in piratsko datoteko opremi z neumnim posterjem in vsebino, ki nima zveze z dejanskim filmom. Legalni ogled filma ob pomoči ene od danes že številnih storitev je po drugi strani čudovita izkušnja, z drago si najprej ogledava nekaj napovednikov, preveriva ocene in vsebino, nato si izbranca zavrtiva. Ko ona zaspi, ugasnem televizor. Brez dodatnih posegov si sistem zapomni, kje sva ostala, da lahko naslednji večer nadaljujeva. Veliko filmov je opremljenih s slovenskimi podnapisi, če ne, mi zadostujejo tudi angleški. Brez podnaslavljanja filmov ne gledam rad, ker se hitro najde kak deformiran junak, ki še ust ne zna konkretno odpirati, kaj šele, da bi ga človek razumel. Ali, še huje, igralec je Anglež!
V Sloveniji je danes na voljo veliko spodobnih pretočnih storitev, med njimi največja na svetu, ki ponujajo digitalno vsebino za pošten denar. Vsi operaterji imajo lastne videoteke, kjer si filme, serije in risanke lahko omislimo posamično, jih kupimo ali izposodimo. Vedno več je ljudi, ki mi sledijo. Nekateri ponudniki na ves glas razglašajo neverjetno rast, povečanje zanimanja in finančno uspešnost takega pristopa. Resda so vsi tiho, ko jih povprašaš po resničnih številkah, a verjamem, da čas pretočnih storitev in videa na zahtevo šele prihaja. Med ponudbo vsakdo najde kaj zase. Odvisno od izbrane storitve neodvisno od televizijskega programa uživamo v resničnostnih šovih, slovenskih nadaljevankah, klasičnih filmih, evropskih serijah in drugih na sivih kanalih težje dobavljivih izdelkih. Najdejo se celo pretočne storitve, namenjene športnim navdušencem. Če smo ljubitelji posameznega športa, z njimi ne zgrešimo niti ene partije tenisa, hokejske ali košarkarske tekme.
Nad odločitvijo, da neham vihrati s črno zastavo, sem zadovoljen. Ne trpim nobenega pomanjkanja, plačane vsebine uživam s še večjim užitkom kot prej. Moti me le, da so storitve razpršene. Nobena pretočna storitev ali videoteka na zahtevo ni popolna. Če hočemo imeti na voljo vse, nas izpolnitev želje precej udari po žepu. Ko si pobliže ogledamo ponudbo največje storitve, ki je pri nas na voljo, uvidimo, da bi potrebovali nekaj let, da bi si ogledali vse, kar ponuja. Ker knjižnice vsi ponudniki redno posodabljajo, mi vsebin in izbire ne bo nikoli zmanjkalo. Želja, da bi imel vse, čeprav časa za takšno popolnost tako ali tako nimam, je le kriza pri odvajanju. Življenje v tej državi me je obleklo v težko železno srajco.