Ne najdem telefona!

Verjetno najvrednejša stvar, ki jo lahko povprečen posameznik izgubi, je pametni telefon. Čeprav so čedalje dražji, zmogljivejši in tudi pomembnejši – navsezadnje prek njih dostopamo do elektronskega bančništva, elektronske pošte in marsikaj odklepamo –, so tatvine čedalje manjši problem. Proizvajalci in operaterji so poskrbeli za kopico možnosti, ki nam pogrešeni telefon v številnih primerih pomagajo spet najti. A večino jih moramo aktivirati vnaprej.

Telefoni, ki so že zdavnaj postali računalniki v malem, postajajo podaljšek našega spomina. Medtem ko se sami težko spomnimo, kje smo bili pred natanko tremi meseci ali tremi leti, telefoni teh težav nimajo. Ob pomoči oblakov ne poznajo le lokacije, temveč verjetno hranijo celo kakšno fotografijo. Obenem telefone uporabljamo kot beležnice in koledarje, za dopisovanje s prijatelji, brskanje po spletu in čedalje pogosteje tudi kot sredstvo za potrjevanje pristnosti. Primitivne (in ranljive) različice dvostopenjske avtentikacije nam pošljejo sms, naprednejše metode imajo posebne aplikacije in generatorje žetonov ali naključnih števil, ki omogočajo prijavo v storitve. S pametnimi telefoni lahko kupujemo prek spleta, poslujemo z državno upravo in uporabljamo e-bančništvo. Postali so naše osebne tajnice, zato je sila neprijetno, če ga izgubimo ali nam ga ukradejo. A dogaja se tudi to.

Pripravimo jabolka

Če smo še tako prepričani, da se nam ne bo nikoli zgodila nepazljivost, pogrešani telefoni niso vedno lastna krivda. Tudi ni nujno, da ga izgubimo ali nam ga ukradejo. Telefon lahko preprosto odpove, bodisi zaradi srečanja z vodo bodisi iz naravnih razlogov, pa bomo imeli brez varnostnih kopij zelo podoben problem. Podatki bodo nedostopni, četudi bo kos plastike in silicija fizično v naših rokah.

Novejše iphone z iOS 15 lahko najdemo tudi, če so izključeni.

V Applovem ekosistemu se dandanes telefoni lahko obnašajo kakor delovne postaje, kamor se ob prijavi samodejno sinhronizirajo vsi podatki. V oblak iCloud se namreč shranjujejo vse fotografije, vsi dokumenti, zgodovina klicev in sporočil, nameščene aplikacije itd. V praksi to pomeni, če telefona nimamo več, se preprosto prijavimo v novi iphone in gremo popit kavo. Ko se vrnemo, bo na telefon že pretočena zadnja kopija stanja na prejšnjem telefonu. Odpadlo bo kakršnokoli nastavljanje in urejanje, pričakala nas bo popolnoma enaka ureditev kot na starem telefonu.

Prodali so mi ukradeni telefon

Če kupujete telefon na sivem trgu, se lahko zgodi, da je bil ukraden. Dokler tega ne veste ali niste mogli utemeljeno domnevati, niste storili nič nezakonitega. Telefon imate v posesti, zato vam ga tudi njegov zakoniti lastnik načelno ne sme nasilno odvzeti (motenje posesti) – to gre v obe smeri. Seveda pa niste zakoniti lastnik takega telefona, zato vam lahko na vrata potrka policija in vam ga odvzame. Četudi ste plačali zanj, boste morali kupnino izterjati od prodajalca, kar je kupoprodajna pogodba za ukradene predmete nična. To prinaša dodatne stroške in zaplete ob negotovem izidu, še zlasti če bo prodajalec dokazoval, da je tudi on v dobri veri kupil telefon.

Seveda pa to ni zastonj, saj Apple brezplačno nudi le 5 GB prostora v iCloudu. Za marsikoga bo to premalo, a kdor ne želi doplačati za več prostora, bo moral sklepati kompromise, kaj želi shraniti v oblak. V EU stane 50 GB prostora en evro, 200 GB prostora tri evre in 2 TB prostora 10 evrov na mesec.

Kljub kopiji podatkov bi izgubljeni ali odtujeni telefon bržkone želeli nazaj. Applova funkcija Find My iPhone se je od našega zadnjega prispevka o tej temi pred štirimi leti preimenovala v Find my, ker poleg iskanja telefonov omogoča najti tudi prenosne računalnike, slušalke, tablične računalnike, AirTag itd. Storitev v resnici omogoča dve funkciji: iskanje in blokado.

Iskanje poleg lokacije naprave ponuja še zaklep naprave (Lost Mode) in izpis sporočila, kdo jo je izgubil in kaj naj najditelj stori, ali izbris vseh podatkov. Tudi če se odločimo za zadnjo možnost, bo naprava še vedno vidna v Find My (šele od različice iOS 15 izginejo), le uporabnikovih podatkov ne bo več na njej. Če smo jih bili prej sinhronizirali v iCloud, je to zgolj nekajminutna nevšečnost.

Kraje telefonov so sicer čedalje manj pogoste, ker se preprosto ne izplačajo. Applove naprave imajo funkcijo Activation Lock, s katero lahko napravo nepovratno zaklenemo na daljavo. Ko vključimo Find My, torej še preden smo napravo pogrešili, se na Applove strežnike shrani Apple ID. Če vključimo Activation Lock, te naprave ne more več uporabljati nihče, četudi bi pobrisal vse podatke in jo poskusil tovarniško ponastaviti. Razlog je čip Apple T2, ki ne bo dovolil uporabe, če ne vpišemo pravilnega uporabniškega imena in gesla prvotnega uporabnika. Takšne naprave niti preprodati ne moremo, ker nihče ne bo želel kupiti naprave, s katero si ne bo mogel nič pomagati.

Activation Lock je trajen in ga ne more odstraniti niti servis, kar je celotna srž zaščite. Z novimi telefoni in s podobnimi napravami je namreč logika varovanja podatkov na servisu drugačna kot včasih. Če smo včasih delali varnostne kopije in obenem upali, da serviserji ne bodo pobrisali podatkov na telefonu, je zdaj to nujno. Servisi zahtevajo, da je telefon sterilen, torej izpisan iz uporabniškega profila in popolnoma pobrisan. Tako napravo lahko potem popravijo, uporabnik pa bo ob ponovnem vpisu v svoj profil dobil nazaj čisto vse, kar se je shranilo v iCloud. Če bi prinesli zaklenjeno napravo, je servis ne bi mogel odkleniti, popraviti in preizkusiti.

Obstajajo sicer izredni primeri, ko Apple lahko odstrani aktivirano blokado telefona, a to zahteva veliko dokazovanja lastništva in upravičenosti. Za običajne uporabnike to ne pride v poštev, zato si moramo dobro zapomniti geslo ali ohraniti dostop do primarnega elektronskega naslova, ki omogoča ponastavitev gesla.

Ko se zgodi

1. V storitvi Find My (Apple) ali Find My Device (Android) poskusimo najti lokacijo telefona.

2. Telefon na daljavo zaklenemo in na zaslon postavimo obvestilo o lastniku ter kontaktu.

3. Poiščemo dokazila o lastništvu telefona in zberemo podatke, ki jih bo potreboval operater (davčna številka, številka IMEI itd.).

4. Krajo prijavimo na policijo in posredujemo informacije storitev Find My.

5. Izgubo skupaj z zapisnikom policije naznanimo operaterju, ki bo blokiral kartico SIM in v okviru zakonodaje začel slediti telefonu.

6. Če je telefon kupljen na obroke, ga moramo še vedno odplačati do konca.

Postavimo se še na drugo stran. Če najdemo iphone, ki je blokiran ali samo običajno zaklenjen, ne moremo ugotoviti, čigav je. Če bomo poskušali vanj vdreti z ugibanjem gesla, se bo telefon vedno znova zaklenil za čedalje daljše intervale. Po šestih poskusih bo neuporaben minuto, po sedmih pet minut in tako naprej do ene ure po desetih poskusih. Mogoče ga je nastaviti tudi tako, da se po desetih neuspelih poskusih vsebina telefona nepovratno izbriše, kar je lahko dvorezen meč, če nimamo varnostne kopije v iCloudu.

Lastnika telefona ne bo mogel najti niti pooblaščeni servis, temveč ga bo treba odnesti na policijo. Apple ima mehanizem, prek katerega lahko uradni organi zaprosijo za informacijo o lastniku telefona, in na Applovi strani vse skupaj zelo dobro deluje. Seveda pa mora slovenska policija to dejansko tudi storiti.

V praksi pa bo lastnik slej ko prej pogrešil telefon in vključil napis, ki bo najditelja usmeril k njemu. Lahko pa tudi počakamo, da telefoni zazvoni, se javimo in kličočega vprašamo, koga je želel priklicati. Če bomo to sploh dočakali, saj je glasovne komunikacije danes čedalje manj. Mehanizmi torej obstajajo, a vse skupaj nič ne pomaga, če jih ne uporabljamo. Ob nakupu iphona zato velja vključiti Find My in sinhronizacijo v iCloud. Lažje bomo spali.

Androidna preventiva

Drugi ekosistem je nekoliko bolj kaotičen, ker v njem tekmuje več ducatov proizvajalcev naprav, ki po možnosti še prilagodijo operacijski sistem Android. Mehanizmi so načelno zelo podobni kot pri Applu, so pa nekoliko manj enostavni in dodelani.

Androidne telefone lahko najdemo, dokler so vključeni, povezani z internetom in imajo aktivno storitev Find My Device.

Android ima prav tako funkcijo Find My Device, ki se samodejno vključi, ko se v telefon, tablico ali pametno uro prijavimo z Googlovim računom. Vseeno velja preveriti, ali imate to res vključeno, ker se pri nekaterih starejših modelih to ni zgodilo samodejno. Prav tako je treba imeti vključeno lokacijo (GPS), prenos podatkov (Wi-Fi ali prek omrežja) in delujoč Google Play. Pogojev je torej kar precej.

Applove naprave najdemo tudi brez interneta

Medtem ko Android telefoni za uspešno lociranje potrebujejo dostop do interneta, je Applov Find My v tem pogledu sposobnejši. Navsezadnje je to tudi logično, saj ga lahko uporabljamo tudi za iskanje slušalk, ki nimajo svoje povezave z internetom.

Vse naprave s Find My lahko uporabijo povezavo bluetooth do naprav v okolici, ki bodo v njihovem imenu potem lokacijo posredovale v oblak. To pa ne pomeni, da Apple lahko uporabnikom sledi, ker je komunikacija šifrirana (end-to-end). Isti razlog preprečuje tudi vohunjenje za drugimi uporabniki, ker lahko šifrirano lokacijo preberemo le, če imamo ustrezne ključe, ki so shranjeni v računu uporabnika.

Novi iOS 15 omogoča tudi iskanje ugasnjenih telefonov, saj dokler baterija ni prazna, tudi ugasnjen telefon sporoča svojo lokacijo.

Če vse pogoje izpolnjujemo, lahko obiščemo android.com/find, se vpišemo in poiščemo svoj telefon. Če je ta vključen in ima aktivno povezavo z internetom, bomo videli podatek o lokaciji, sicer pa le zadnjo znano lokacijo. Telefon lahko tudi na daljavo zaklenemo, dopišemo sporočilo najditelju, vključimo glasen alarm (če smo ga le založili) ali tudi na daljavo izbrišemo. V tem primeru (v nasprotju z novimi iOS) telefona ne moremo več najti.

Novejše različice Androida se znajo že zelo dobro sinhronizirati z varnostno kopijo v Google Cloudu, le nekaj več stvari je treba postoriti ročno. Medtem ko se nameščene aplikacije (a ne njihove nastavitve) in imenik sinhronizirajo sami, je treba v Google Photos to ročno potrditi. Podobno velja tudi za aplikacije, ki omogočajo šifrirano (end-to-end) komunikacijo, kjer strežniki nimajo kopije sporočil (npr. Whatsapp ali Viber). V njih lahko nastavimo, da se sporočila redno shranjujejo v Googlov račun. Ob tem velja omeniti, da večji proizvajalci telefonov, denimo Samsung ali Huawei, nudijo tudi svojo programsko opremo, ki je namenjena iskanju telefonov, njihovemu zaklepu ali izbrisu na daljavo.

Kdo nam lahko pomaga

Poleg sledenja telefonu prek mehanizmov, ki jih je predvidel proizvajalec, obstaja tudi starejša in univerzalnejša možnost. Vsak telefon ima enolično identifikacijsko številko IMEI, ki jo venomer sporoča omrežju. Operaterji imajo podatek, kateri telefoni (IMEI) so povezani z omrežjem in kje približno so (bazna postaja), a do tega podatka brez sodne odredbe ne more nihče.

Pametne ure omogočajo enostavno iskanje založenega telefona, saj prek bluetootha sprožijo glasen alarm.

Kot so pojasnili pri policiji, se postopek začne s prijavo kaznivega dejanja oškodovanca – izgubljenih telefonov tako ne bomo mogli iskati, ker izguba ni kazniva, lahko pa nam pomagajo operaterji (v nadaljevanju). Če se kaznivo dejanje preganja po uradni dolžnosti, policija operaterje povpraša, ali je omenjena številka IMEI aktivna. Šele če to drži, steče postopek. Ta vključuje državnega tožilca, ki mu policija predlaga pridobitev izpisa prometa za telefon z iskano številko IMEI, ta pa zaprosi preiskovalnega sodnika za izdajo odredbe. Ko operater odredbo prejme, podatke posreduje policiji, ki poskuša telefon z analizo podatkov fizično izslediti. Mimogrede, če najdemo izgubljeni telefon in ga ne odnesemo na policijo ali kaj podobnega, temveč ga obdržimo, smo storili kaznivo dejanje zatajitve.

Če vsebina telefona ni pobrisana, ima lastnik v resnici na voljo več podatkov. Policija dobi le prometne podatke (bazna postaja, kartica SIM, zgodovina klicev), medtem ko podatkov z GPS in drugih informacij, ki jih zbira Find My, ne vidi. Seveda pa nič ne škodi, če ji te podatke posredujemo sami, ker jih policija zabeleži in po potrebi uporabi. Zelo nespametno pa bi bilo, da se po ukraden telefon napotimo sami, ker se lahko zaradi nekaj sto evrov izpostavimo nevarnosti, so še opozorili pri policiji.

Ko gre za življenje

Čeprav je za pridobivanje lokacijskih podatkov načelno potrebna sodna odredba, lahko v izrednih primerih podatke policija dobi tudi takoj. Če gre za varovanje življenja in telesa, 153. člen Zakona o elektronskih komunikacijah (Zekom-1c) dovoljuje, da operater policiji brez odredbe, le na pisno zahtevo, posreduje lokacijske podatke. Taki primeri so pogrešane mladoletne osebe, pogrešane osebe z omejeno poslovno sposobnostjo in druge pogrešane osebe, ki potrebujejo pomoč (43. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policij), ali če obstaja utemeljena verjetnost, da je življenje osebe resno ogroženo (npr. reševanje v gorah). Telekom Slovenije je pojasnil, da v takih primerih podatke običajno posredujejo v eni uri.

Številko IMEI našega telefona pozna tudi operater, a postopki bodo hitrejši, če jo imamo nekje zapisano. Če na telefonu vtipkamo *#06#, se bo izpisala. Najdemo pa jo tudi v podatkih o telefonu.

Pomagajo nam lahko tudi operaterji, še preden se vključijo organi pregona, a gre vseskozi za previdno hojo na pravi strani zakonitosti, zlasti kar se tiče varovanja osebnih podatkov. Pri Telekomu Slovenije so nam povedali, da svojim strankam omogočajo spremljanje lokacije telefona po številki IMEI, dokler je v telefonu uporabnikova kartica SIM. Telefon je lahko ukraden ali pa zgolj izgubljen, a v zadnjem primeru nam natančnost na nekaj sto metrov ali celo kilometer bolj malo koristi, zato v praksi teh zahtevkov ni veliko, priznavajo.

Če zlikovci kartico zamenjajo, pa lahko lastnik telefona dobi le podatek, ali je IMEI v omrežju aktiven, nato pa se mora obrniti na policijo. Ko telefon izgine v tujino, je situacija že precej bolj brezupna, saj ima operater le podatek, v katerem omrežju je naprava. A tudi v Sloveniji policija odkritje nekaj ukradenih telefonov iz tujine. Žal pa ob zamenjavi IMEI, kar je mogoče, čeprav nezakonito, te možnosti odpadejo.

Določanje lokacije telefona s triangulacijo je natančnejše, kjer je baznih postaj več. V mestih z gosto pokritostjo je to tudi nekaj sto metrov, na podeželju in drugih manj pokritih področjih pa lahko tudi več deset kilometrov. To so omejitve tehnologije, zato je uporaba storitve Find My in podobnih ključna.

Kako pogosto se zgodi

Dobra novica je, da se zaradi vsega opisanega telefoni kradejo čedalje redkeje. Policija je leta 2017 obravnavala 2.051 kaznivih dejanj (tatvine, ropi), kjer je bilo predmet napada telekomunikacijsko sredstvo, leta 2019 le še 1.369, lani pa 580 (med covidom je število kaznivih dejanj nasploh upadlo). Najpogostejše kaznivo dejanje je tatvina, medtem ko je ropov 2–4 odstotka (lani jih je bilo manj kot 30). Slovenija je torej varna država.

Preiskanost tovrstnih kaznivih dejanj je sicer sorazmerno majhna, a – verjetno tudi zaradi različnih mehanizmov proizvajalcev – narašča. V letih 2017 in 2018 je bila dobrih 11 odstotkov, lani pa že skoraj 22 odstotkov. A kadar ukradeni telefoni potujejo v tujino, kar se pogosto zgodi, je možnost za izsleditev majhna. Še posebej bolj vešči zlikovci telefonom zamenjajo tudi številke IMEI, kar je prepovedano, a enostavno izvedljivo, in tedaj telefona praktično ni več mogoče identificirati ali locirati.

Tudi pri A1 Slovenija so povedali, da je prijav izgube ali ukradenega telefona res malo, kvečjemu 10 na mesec. Če je telefon ukraden, se v postopek vključi policija in po vseh korakih (glej zgoraj) telefonu lahko sledijo.

Vse to kaže, da je kraj telefonov res čedalje manj, ker se to preprosto ne izplača več. Cenejši aparati stanejo sto ali dvesto evrov, dražji pa imajo mehanizme za zaklep in iskanje. Največji sovražniki smo zato sami sebi: izgubljeni telefoni, okopani telefoni, uničeni telefoni in druge nevšečnosti so večji problem. K sreči pa so oblaki danes že tako dodelani, da je edina škoda finančna. Če smo seveda prej poskrbeli, da smo na nevšečnosti pripravljeni.