Nekaj zračnih novosti - Wi-Fi 6
Ključni premiki na področju brezžičnih omrežij se navadno zgodijo na račun novih standardov. Lani smo se prvič v praksi srečali s standardom Wi-Fi 6, letos pa usmerjevalnike s tem standardom ponuja že večina proizvajalcev.
Huawei AX3
O takrat prihajajočem brezžičnem standardu 802.11ax smo prvič pisali že leta 2017, prvo praktično izkušnjo 6 pa smo predstavili pred enim letom, ko smo preizkusili neposredno povezavo med dvema Asusovima usmerjevalnika, ki sta se med seboj »pogovarjala« prek novega standarda.
V tem času se je združenje Wi-Fi Alliance odločilo narediti nekoliko večji red pri poimenovanju brezžičnih standardov. Tehnična oznaka 802.11ax sicer ostaja, a je dobila tudi uporabnikom bolj prijazno ime »Wi-Fi 6«. Podobno so uredili tudi oznake za nazaj – 802.11ac iz leta 2014 je tako »Wi-Fi 5«, 802.11n (2009) je »Wi-Fi 4« itd.
Pozdravno okno Huaweijevega usmerjevalnika še ni povsem prevedeno – čeprav je vmesnik po prijavi v celoti angleški.
V zadnjem letu so usmerjevalnike z novo tehnologijo predstavili praktično vsi proizvajalci mrežne opreme, čeprav je na prodajnih policah še vedno večina takih, ki novega standarda ne podpirajo. Takih je tudi kar nekaj dražjih usmerjevalnikov. Tokrat smo za kratek pregled nabrali pet usmerjevalnikov različnih proizvajalcev, ki novo generacijo brezžičnih omrežij podpirajo.
Vsaj v teoriji ponuja novi standard kar veliko novosti, v praksi pa jih bo vsaj v tem trenutku redko kdo dejansko izkoristil ali sploh opazil. Najočitnejša je seveda dvig hitrosti. Teoretično gre pri eni napravi za najvišje hitrosti do 1.201 Mb/s, torej 150 MB/s. Kot smo se pri brezžičnih povezavah v teh letih navadili, je teorija eno, praksa drugo. Vseeno smo lani izmerili še vedno izredno spoštljivih 748 Mb/s (torej 93,5 MB/s), zelo podobni so tudi tokratni rezultati.
Poudariti moramo, da govorimo o hitrostih na zelo kratko razdaljo – v našem primeru za neposredno bližino. Domet se z novim standardom ne spremeni, v praksi je iz leta v leto slabši. Tu ne gre kriviti proizvajalcev usmerjevalnikov, glavni krivec je gneča v frekvenčnem prostoru. Enostavno smo poplavljeni z raznovrstnimi brezžičnimi signali. V naši poslovni stavbi smo našteli tudi do 30 brezžičnih omrežij – kar seveda ne vključuje vseh drugih brezžičnih povezav, denimo bluetootha in podobnih. Hkrati moramo k temu dodati vse višje število odjemalcev – pred 15 leti se je z brezžičnim omrežjem povezal kak prenosnik, danes pa imamo vsi po več povezanih naprav, od telefonov, do klimatskih naprav in robotskih sesalcev.
D-Link DIR-X1860
Če odmislimo hitrost
Druge novosti so z vidika posameznika manj »otipljive«, a izredno dobrodošle v širšem pogledu. Omenili smo že težave zaradi velikega števila omrežij – temu odgovarja tehnologija BBS Color. V vsak podatkovni paket doda metapodatek (»obarva« paket), s katerim se omrežja ločujejo med seboj.
Hitrosti, ki smo jih nekoč srečevali na drugi meritveni točki, so se danes preselile na prvo meritveno točko.
Koristna je tudi tehnologija OFDMA (Orthogonal Frequency Division Multiple Access), ki razdeli podatkovne kanale na manjše kose, zato lahko prek enega kanala z usmerjevalnikom hkrati komunicira do 30 naprav. Posamezne kose se lahko tudi združuje, kar pomeni, da se lahko večji delež kanala nameni eni, pomembnejši napravi (prenosniku), ostanek pa se porazdeli med druge, manj pomembne (pametne ure, tipala, belo tehniko).
Trend zadnjih let je k preprostejšim, bolj čistim vmesnikom. Pohvalno – čeprav se večina uporabnikov po prvi postavitvi redko spusti v nastavitve.
V prihodnje bo izredno koristna tudi možnost Target Wakeup Time. Gre za novost, pri kateri se usmerjevalnik z odjemalcem »dogovori«, kdaj bo potekalo aktivno sporazumevanje. Tako lahko naprave brezžični vmesnik vklapljajo le v vnaprej dogovorjenih intervalih, kar bo varčevalo z energijo, hkrati pa tudi razbremenilo omrežja. Novost bo koristna predvsem pri majhnih napravah, kjer se vsako varčevanje z energijo še kako pozna – denimo pametne ure in podobne majhne naprave, ki delujejo na baterije.
V praksi
Na preizkusu smo imeli pet usmerjevalnikov – starim znancem, kot so Asus, D-Link, Linksys in TP-Link, se je pridružil zanimiv novinec, Huawei. Ta je svoj usmerjevalnik z oznako AX3 predstavil že lani, zdaj pa se je začela prodaja tudi pri nas. Usmerjevalnik je med najcenejšimi s podporo novemu standardu, TP-Linkov Archer AX50 je sicer še cenejši, Asusov RT-AX58U in D-Linkov DIR-X1860 se po ceni uvrščata v srednji razred, Linksysov MR9600 pa je v višjem cenovnem razredu.
Hitrostni preizkus je pokazal razlike, ki pa niso ravno velike. Na kratki razdalji se je najbolje obnesel Linksys, sledijo Asus, TP-Link in D-Link, Huawei pa je bil za občutek slabši. Še vedno gre v vseh primerih za zelo velike hitrosti – tudi do 50 odstotkov višje od tistih, ki smo jih bili vajeni pri Wi-Fi 5, a poudarjamo, da gre za hitrosti v neposredni bližini, ob čim bolj optimalnih razmerah. Kot vedno, smo na usmerjevalnik prek gigabitnega omrežnega vmesnika povezali računalnik s hitrim pogonom SSD, na drugi strani pa je bil prenosnik (prav tako s pogonom SSD). Seveda mora imeti tudi brezžični odjemalec (prenosnik, telefon) podporo za novi standard, če želimo uporabljati višjo hitrost.
TP-Link Archer AX50
Omenili smo že, da se je domet z leti že zmanjšal, to je potrdil tudi tokratni preizkus. Že leta imamo postavljeni dve standardni točki za naše preizkuse – prva je na stopnišču naše poslovne stavbe, polovico nadstropja niže od lokacije usmerjevalnika. Druga pa je še eno nadstropje niže, torej spet na stopnišču. Vmes je veliko preprek in zidov, med drugim tudi kar nekaj železja (okenski okvirji, ograje stopnic, vodovodne in druge cevi). V preteklosti, denimo pred 15 leti v času omrežij 802.11g (Wi-Fi 3), je večina usmerjevalnikov dosegla obe dve točki. Na tisti najbolj oddaljeni smo sicer vedno namerili res majhne hitrosti (pogosto le okoli 1 MB/s), a nekako je še šlo.
Danes to ne gre več. Prenosnik na trenutke še pokaže omrežje, a je povezava večinoma neuporabna. Seveda je to odvisno tudi od odjemalca – z mrežno kartico PCI (namenjeno namiznim računalnikom) z zunanjo anteno bi morda še šlo, s prenosnikom ali telefonom pa žal ne.
Če že menjavamo usmerjevalnik, je po našem mnenju nakup modela z Wi-Fi 6 smiseln.
Hitrosti, ki smo jih nekoč srečevali v tej drugi točki, so se danes preselile na prvo meritveno točko. Tu smo izmerili med 0,5 in 2,2 MB/s. To je okvirno okoli petkrat počasneje, kot je bilo pred kakim desetletjem.
Med usmerjevalniki je kar nekaj razlik, a gre večinoma le za kakšno dodatno zmogljivost več. Večini uporabnikov bo vsak izmed teh petih usmerjevalnikov dobro služil. Z dvigom cene dobimo zmogljivejšo strojno opremo, kar pride v poštev pri večjem številu zahtevnih povezav. Če imamo doma torej le nekaj računalnikov, ki vsi hkrati ne potrebujejo veliko pasovne širine in dobre odzivnosti, bo tudi vstopni usmerjevalnik dovolj zmogljiv. Če pa imamo več sočasnih uporabnikov zahtevnejše skupne igre (beri: več otrok, ki hkrati igrajo Fortnite), velja poseči više po cenovni in zmogljivostni lestvici.
Linksys MR9600
Najpomembnejše zmogljivosti, denimo vgrajeni požarni zid, združevanje omrežij 2,4 GHz in 5 GHz v eno navidezno omrežje, starševske funkcije in časovne omejitve, ponujajo vsi. Med bolj osnovnimi smo le pri Huaweiju pogrešali možnosti postavitve VPN-strežnika in podporo storitvam DDNS. Pri Huaweiju in D-Linku smo pogrešali vmesnik USB, ki bi omogočil delitev zunanje naprave (diska, tiskalnika). Huawei je hkrati edini, ki ponudi le tri omrežne vmesnike (namesto štirih), Linksys pa ponudi kar dva vmesnika USB. Nekoliko nenavadno se nam zdi, da je najcenejši TP-Link edini, ki ponudi združevanje omrežnih vmesnikov (t. i. Link Aggregation).
Najpopolnejši nabor zmogljivosti ima po našem mnenju Asusov model. Zelo koristni se nam zdita možnost ročne omejitve hitrosti za posamezno napravo (v sklopu funkcije QoS, ki sicer samodejno uravnava prednost naprav), in možnost razširitve v omrežje mesh. O tem smo sicer že večkrat pisali (članek Razširimo mrežne valove, maj 2020). Poleg Asusa podpirata to še Linksysov in Huaweijev usmerjevalnik, a ima Asus v paleti največ podprtih usmerjevalnikov. To funkcionalnost namreč razširjajo na praktično vso prodajno paleto, kar pomeni, da bomo v prihodnje najlažje in najceneje razširili obstoječe omrežje.
Pri uporabniških vmesnikih ni večjih pretresov. Podjetja prehajajo na bolj čiste in enostavnejše vmesnike – to velja za Huawei, D-Link in TP-Link. Asusov vmesnik je po našem mnenju solidno razporejen, sploh ob dejstvu, da ponuja največ funkcij. Linksysov je sicer pregleden, a ima po našem mnenju osnovno navigacijo nekoliko nelogično.
Asus RT-AX58U
Kupiti ali ne?
Če že menjavamo usmerjevalnik, je po našem mnenju nakup modela z Wi-Fi 6 smiseln. Novosti v tem trenutku morda še ne bomo koristili, a te naprave menjavamo dovolj redko, da bo sčasoma tudi Wi-Fi 6 postal koristen. Sploh ker se je tehnologija že dovolj pocenila, da ne gre več nujno za vprašanje cene.
Tistim, ki so z obstoječim brezžičnim omrežjem zadovoljni, pa vsaj za zdaj ne bi priporočili prehoda. Mogoče le pod pogojem, da imamo računalnik z brezžično kartico, ki podpira Wi-Fi 6, in da prek brezžičnega omrežja prenašamo res velike količine podatkov, oz. imamo res široko optično pipico v svet. Takih najbrž ni prav veliko. Uporabniki, ki imajo težave zaradi dometa omrežja (torej da je omrežje v malenkost bolj oddaljeni sobi prepočasno), pa bodo občutno več pridobili z nakupom dodatnega usmerjevalnika kot pa s prehodom na novo tehnologijo.
Vsi usmerjevalniki ponujajo aplikacije, prek katerih jih lahko upravljamo.
