Neoriginalno tiskanje
Predstavljajte si, da bi novi avtomobili stali le dobrih 100.000 tolarjev, ob posebnih prodajnih akcijah pa še precej manj. Hkrati pa bi liter pogonskega goriva stal 8000 tolarjev. Neverjetno in nemogoče, porečete? V avtomobilski industriji res, v visoko tehnoloških industrijah pa podobni modeli že kar dolgo živijo. Najbolj znan tak model so gotovo brezplačni aparati GSM, katerih vrednost se s časom pokrije s pogovornimi "impulzi". V računalništvu najbolj drastičen podoben primer pa so brizgalni tiskalniki in prav ti nas bodo tokrat najbolj zanimali.
Brizgalni tiskalniki so od cenovne vojne, ki jo je pred leti sprožil Lexmark, že prav neverjetno poceni. V določenih prodajnih akcijah si lahko tiskalnik privoščimo že za 9000 tolarjev, kar je že skoraj težko razumljivo, če pomislimo, da se stroški razvoja brizgalne tehnologije merijo v milijardah dolarjev. Ekonomska logika vendarle je - (pre)nizke cene (nekateri izdelovalci tiskalnike po vsej verjetnosti prodajajo pod proizvodno ceno, čeprav je to zelo težko dokazati) je moč doseči z velikimi prodajnimi količinami in s subvencioniranjem. Pri slednjem denar tokrat ne priteka od telefonskih impulzov, temveč od barvila, ki ga tiskalniki uporabljajo za tiskanje. Ko v tiskalniku za 9000 tolarjev potrošimo barvilo v barvni in črni kartuši, mu moramo dokupiti nove kartuše, to pa nas bo stalo - novih 9000 tolarjev! Pri nekaterih tiskalnikih lahko komplet novih kartuš stane celo več kot 20.000 tolarjev (vendar lahko z njimi natisnemo več strani), to pa pri uporabnikih, ki to izvedo šele v trgovini s potrošnim materialom, gotovo povzroči šok. Če bi vedeli, da so proizvodni stroški kartuš le nekaj sto tolarjev (to velja predvsem za Canonove in Epsonove, ki nimajo tiskalne glave), bi bil šok gotovo še veliko večji.
Visoke cene barvilnih kartuš so odlična priložnost za neodvisne izdelovalce le-teh. Slednji ne izdelujejo tiskalnikov in ne vlagajo v razvoj tiskalnih glav, zato so njihovi stroški veliko manjši in si lahko za svoje kartuše privoščijo veliko nižje cene. Pravzaprav so cene, ki jih take, recimo jim združljive kartuše dosegajo na trgu, take, kot jih kupci dopuščajo. Naj omenimo, da eden večjih prodajalcev združljivih kartuš pri nas kartuše kupuje po en evro (to so seveda neuradni podatki), prodaja pa po 3000 tolarjev. Lahko bi jih torej prodajal tudi veliko ceneje, toda le čemu, če so originalne naprodaj po 8000 tolarjev. Nekoliko (pravzaprav precej) nižja cena je ravno dovolj, da premami kupce in hkrati zagotovi odličen zaslužek.
Ponudba
Takoj na začetku moramo zapisati, da se združljive kartuše delijo na tiste, ki so namenjene Canonovim in Epsonovim tiskalnikom (pa tudi Brotherjevim večnamenskim napravam), in tiste, ki so namenjene Lexmarkom in Hewlett-Packardovim modelom. Slednje namreč niso v resnici "združljive", temveč so kar rabljene originalne kartuše, ki jih nekatera podjetja zbirajo, prečistijo, napolnijo z novim barvilom in spet prodajo. Prav nobeno podjetje namreč ne izdeluje kopij tiskalnih glav, ki so pri Lexmarkih in HPjih sestavni del kartuše. Zaradi tega zbiranja, čiščenja in polnjenja so združljive kartuše za tiskalnike teh dveh izdelovalcev manj poceni (tudi za prodajalca) in se jih zato tudi manj prodaja. Pravzaprav se morate že kar potruditi, če jih resnično želite kupiti. Nasprotno so kartuše za Epsone in Canone danes na voljo že kar v supermarketih.
Trg združljivih kartuš predvsem v tujini zelo cveti. Po nekaterih ocenah se v Evropi proda že 20 % združljivih kartuš, številka pa počasi, a vztrajno narašča. Še posebej zadnja leta, ko so sodišča preprečila namere izdelovalcev originalov, da bi kartuše opremili z elektronskimi čipi, ki bi bili avtorsko zaščiteni in bi jih bilo torej nedovoljeno posnemati. Uradno naj bi čipi poskrbeli za "inteligentnost" tiskalnikov, ki bi znali sporočati, kdaj bo zmanjkalo barvila, varovanje pred t. i. kompatibilci bi bil le "stranski učinek". Kot rečeno, se poizkus ni obnesel. V Epsonove tiskalniške kartuše so danes sicer res vgrajeni omenjeni čipi, a jih imajo tudi združljive kartuše. Sicer ne popolnoma enakih, kajti Epsonovi gonilniki uporabnika lepo obvestijo, da je vstavil neoriginalne kartuše, a kljub temu take, da so kartuše funkcionalno enake.
Zgornja prodajna številka je v hudem nasprotju s stanjem v Sloveniji, kjer so "kompatibilci" pravzaprav malo znani - po nekaterih podatkih se jih proda le približno 5 %. Razlog gre verjetno iskati v slabših maloprodajnih mrežah, ki jih premoremo pri nas (v nasprotju z računalniškimi maloprodajnimi velikani v Evropi), tako da se jih večina najverjetneje proda kot darila ob novih tiskalnikih (tako jih prodaja eden večjih prodajalcev računalniške opreme pri nas) ali pa po internetu. No, slednjega se verjetno poslužujejo le najbolj ozaveščeni uporabniki, večina domačih uporabnikov pa verjetno ne.
Tehnološko je izdelava (zdaj, ko ni več pravnih groženj ali morebitnih licenčnin) združljivih kartuš prav enostavna. Potrebujemo le plastične posodice, pri Epsonih že omenjeni čip in barvilo. V slednjem je seveda ukana, saj izdelovalci tiskalnikov zapravijo gore denarja za razvoj barvila, ki se bo v njihovem tiskalniku kar najbolj obnesel z njihovimi posebnimi papirji, oz. se kar najmanj razlival na navadnem papirju. Kmečka logika tudi pravi, da barvilo za piezo tiskalnike ne more biti enako tistemu za toplotne brizgalnike, ki se v delčku sekunde (nekaj mikrosekund) segreje na 400 stopinj. Pa vendar je res tudi to, da je danes v pogonu kar nekaj kemičnih tovarn, ki znajo narediti barvila, ki so dovolj dober približek originalnim, da razlike v kakovosti izpisa večina uporabnikov le bolj težko opazi. Ne čudi torej, da so med izdelovalci združljivih kartuš tudi velikani, kot je Pelikan, še nedavno pa se je s tem poslom ukvarjal tudi BASF. Vendarle pa je največ izdelovalcev kartuš z Daljnega vzhoda, med njimi pa najdemo tudi manjša podjetja iz Evrope in ZDA.
Prodajalci združljivih kartuš
Fenix - Fenix Trade, www.fenix-trade.si, (07) 332 21 26
Jettec - DiDiS, www.tiskalnik.com, (03) 781 20 58
KMP - KMP Print Tehnik, www.kmp-printtehnik.si, (03) 571 55 18
JR Refill - Jaklič Matevž s.p., www.kartuska.com, (01) 563 37 50
Uniprint - Comtron, www.comtron.si, (02) 300 35 00
Veda ena - Veda ena, www.vedaena.si, (01) 242 83 80
Polnjenje z "univerzalnimi barvili"
Najslabši so bili rezultati tiskanja s polnilnim kompletom "iz supermarketa". Takole je videti hudo prelivanje na navadnem papirju.
Omenili smo že, da je nizka cena glavni adut prodajalcev (in izdelovalcev) združljivih kartuš. Kako močan prodajni faktor je lahko danes cena, kažejo "pripomočki" (težko bi jim rekli drugače), ki po še veliko nižji ceni, kot smo je deležni pri združljivih kartušah, ponujajo možnost ročnega polnjenja izrabljenih kartuš. Kompletov torej, ki jih prodajajo po internetu, pa tudi po supermarketih in ki je v njih nekaj posodic z barvilom, sveder, nekaj čepkov in injekcija z iglo, na moč podobna tistim, ki jih uporabljajo v zdravstvenih domovih. Tak komplet stane največ 6000 tolarjev, količina barvila v njem pa zadostuje za kar nekaj polnjenj (odvisno od kartuše, ki jo želimo napolniti). Skratka - "ubijalska" cena.
Pa vendar menimo, da cena ni vse. Pri takih paketih namreč že vsebina kaže na to, kaj bo treba početi - vrtati in odpirati kartuše (beri: trdo plastiko) in natančno brizgati barvilo vanje, nato pa vse skupaj zalepiti nazaj in upati, da se pri tem ne bomo preveč umazali. Začetnik bo za tako opravilo potreboval približno pol ure dela, rezultati pa bodo vprašljivi. Tega sicer ne moremo trditi za vse komplete, ki jih je moč kupiti pri nas, vendar smo imeli s tistim, ki smo ga preizkusili sami, kar nekaj težav. Predvsem s kakovostjo in enakomernostjo tiska (rezultati niso bili vedno enaki) ter z mašenjem tiskalnih šob. Barvilo v posodicah naj bi bilo sicer univerzalno, a se vsaj v našem Lexmarkovem tiskalniku ni najbolj obneslo.
Prav pri polnjenju kartuš za Hewlett-Packardove in Lexmarkove tiskalnike je treba biti še posebej pozoren. Tiskalne glave so vgrajene v kartuše in so načeloma namenjene za "enkratno rabo" - po izpraznitvi naj bi kartuše zavrgli. (Epsonove in Canonove glave so trajne in vsaj pri močnejših modelih zdržijo celotno življenjsko dobo tiskalnika.) To pomeni, da bo z vsakim novim polnjenjem večja verjetnost, da bo katera izmed množice tiskalnih šob odpovedala, na tiskanih izdelkih pa bodo zaradi tega vidne vodoravne proge. Po zagotovilih nekaterih uporabnikov naj bi nekajkratno polnjenje vendarle lepo "šlo skozi", trajno polnjenje, ki si ga lahko privoščimo na Canonih ali Epsonih, pa vendarle ne.
Pri Epsonovih modelih moramo ob polnjenju kartuš računati tudi na težave. V kartuše vgrajeni čipi so namreč toliko inteligentni, da "vedo", kdaj smo kartušo izpraznili. Tudi ko jo napolnimo, čip še vedno trdi, da je prazna in tiskanja s tako napolnjeno kartušo enostavno ne dovoli. Kot vedno, je tudi za to rešitev, a stane nekaj več kot 5000 tolarjev. Posebna napravica, s katero vgrajeni čip nastavimo na začetno vrednost in mu tako dopovemo, da je kartuša spet polna in naj nam dovoli tiskati.
Omenimo še, da poznamo tudi strojčke, ki Lexmarkove in Hewlett-Packardove kartuše napolnijo "od spodaj", torej skozi tiskalne šobe. Nobenega vrtanja torej, postopek pa je zato čist in enostaven. Takih strojčkov (npr. www.inke.com.sg) v Sloveniji še nismo zasledili, postavlja pa se tudi vprašanje, ali jih je za rabo doma sploh smiselno kupovati. Njihova cena se izplača šele pri intenzivnejši rabi - npr. podjetju za polnjenje in prodajo kartuš.
In, ne nazadnje, polnjenje kartuš je pravzaprav edina možnost "varčevanja" pri novejših tiskalnikih. Izdelovalci združljivih kartuš namreč potrebujejo kar nekaj mesecev, da na trg splavijo kartuše, ki so združljive z najnovejšimi modeli tiskalnikov. Seveda le, če ti novi tiskalniki uporabljajo tudi nov tip kartuš, to pa se, resnici na ljubo, v zadnjem času dogaja vse redkeje.
Tveganje?
Zakaj bi se namesto za nakup originalnih kartuš odločili za nakup združljivih, je jasno - zaradi cene. Zakaj pa se morda tudi ne bi odločili zanje? Če boste vprašali izdelovalce tiskalnikov, vam bodo našteli kar nekaj grozečih razlogov - z njimi boste zapackali tiskalne glave, celo pokvarili tiskalnik, pa še kakovost tiska bo slaba. Razlogi za take trditve so jasni; ta podjetja živijo od prodaje potrošnega materiala, zato je odvračanje od poceni (cenene) konkurence v njihovem življenjskem interesu. Resnica pa vendarle ni tako enobarvna.
Po prvi vstavitvi združljivih kartuš bo večinoma potrebno nekajkratno čiščenje. Poraba barvila pri tem je precejšnja, kar nam je potrdil tudi gonilnik.
Res, tiskalne glave se lahko z združljivimi kartušami kdaj tudi zapackajo, vendar v veliki večini zadostuje (tudi več-, celo petkratno) čiščenje šob, ki ga sprožimo iz gonilnika. S tem sicer porabimo kar nekaj barvila, a saj vendar uporabljamo tistega "ta poceni", mar ne? Če tako čiščenje ne zaleže, si lahko pomagamo s posebnimi topili, ki jih v ta namen prodajajo podjetja, ki tudi sicer prodajajo združljive kartuše (pozor, nikoli ne uporabljajte navadnega alkohola!). Tiskalne glave je treba odstraniti iz tiskalnika (pri Epsonih je za to potrebne nekaj spretnosti) in jih za nekaj časa namočiti v tako raztopino ter šobe s tem očistiti. Če tudi to ne deluje, bo potreben servisni poseg (beri: menjava glav), ki ga boste drago plačali (pri Canonih stanejo glave od 15.000 tolarjev naprej!). Pa vendar, opozoriti velja, da nekateri prodajalci združljivih kartuš ob nakupu dajejo garancijo, da bodo na lastne stroške odpravili kakršnokoli napako, ki bi bila posledica uporabe njihovih kartuš. Toda brez pretiranega strahu; med našim preizkusom smo natisnili kar veliko različnih dokumentov na različnih tiskalnikih z različnimi kartušami in smo vse težave odpravili že v prvem koraku - s programskim čiščenjem šob.
Naše izkušnje
Pri Fenixovih kartušah se nam je nekajkrat zgodilo, da nekatere kartuše niso bile popolnoma polne. V tem primeru je bila to vijolična.
Da bi si ustvarili mnenje o združljivih kartušah, smo se odločili preizkusiti nekaj različnih blagovnih znamk kartuš v različnih brizgalnikih. Prečesali smo slovenski del interneta, se obrnili na nekaj največjih prodajalcev združljivih kartuš pri nas in na koncu opravili še nakup v supermarketu. Rezultat so štiri blagovne znamke kartuš, ki smo jih preizkusili na petih različnih brizgalnikih (Epson in Canon), poleg tega pa smo preizkusili še na novo napolnjene kartuše za novejše tiskalnike HP Deskjet in polnilni komplet, s katerim smo napolnili izpraznjene kartuše za tiskalnik Lexmark P706.
Občasno smo imeli težave tudi med potekom trajnostnega preizkusa. Fenixove kartuše za tiskalnik Epson C84 so po sto natisnjenih straneh takole očitno zamašile nekaj tiskalnih šob.
Z blagovno znamko Fenix smo imeli najmanj težav pri izbiri kartuš za različne tiskalnike, saj je prodajalec z njimi dobro založen in premore celo suspenzijske in navadne različice kartuš za določene tiskalnike (Epson C84). No, ko smo kartuše dejansko dobili v roke, se je izkazalo, da gre za dve različni vrsti v osnovi brezimnih kartuš, ki jih prodajalec pri nas prodaja pod istim, svojim imenom. Razlika med obema vrstama kartuš se je zelo jasno pokazala pri kakovosti odtisa, saj bi prve lahko večinoma ocenili kot povprečne, druge pa kot večinoma slabe. S kartušami za C43 nismo imeli težav, če odštejemo običajno začetno čiščenje ob prehodu z originalnih kartuš. Pravzaprav je bila kakovost tiska z njimi bolj ali manj enaka, kot smo jo dosegli z originalnimi barvili, le besedilo je malce bolj neenakomerno. Obstojnost na vodno kapljico je nekoliko slabša, vendar razlika ni velika, saj je že obstojnost originala zelo slaba. Kakovost odtisa na drugih Epsonovih tiskalnikih (s temi kartušami) je zelo slaba. Pri modelu Photo 950 so se sivine na svetlečem papirju odtisnile zelenkasto, medtem ko so bile pri modelu C84 vijolične. To je lepo vidno pri sivinskih prelivih, ki so poleg tega tudi zelo neenakomerni. Zanimivo, da ima različica navadnega barvila (in ne suspenzijskega, ki je sicer običajno za ta tiskalnik) za C84 popolnoma enake težave, a za povrh še nekaj slabše natisne besedilo (kar je za pigmentne barve sicer običajno).
Pri trajnostnem preizkusu smo s kartušami za C84 naleteli še na eno težavo - po približno sto natisnjenih besedilnih straneh so se tiskalne glave delno zamašile; to smo morali odpravljati s programskim čiščenjem. Obstojnost za vodo je s suspenzijskimi barvili enako (zelo) dobra kakor z originalnimi Epsonovimi barvili Durabrite.
S kartušami za Canon smo dosegli mešane rezultate. Tisk s tiskalnikom i455 je bil dober in kakovostno ni veliko odstopal od originala, opazna pa je bila rahla rožnatost sivinskih delov fotografije. Po drugi strani je bila kakovost tiska s tiskalnikom i560 pod vsako kritiko. Natisnjena fotografija je zelo zelena in hkrati neizrazita, medla. Barve se na navadnem papirju zelo prelivajo, zato je tudi fotografija na navadnem papirju bolj ali manj neuporabna. Zanimivo pa je, da je odpornost za vodo na navadnem papirju enako dobra kakor pri originalnih barvilih. Iz zapisanega sledi, da se lahko pri kakovosti s kartušami Fenix tudi opečemo, to pa nikakor ne drži za njihovo ceno. Cene kartuš namreč večinoma dosegajo le 30 % cene originalnih kartuš.
Kadar so težave, so na navadnem papirju. Takole je videti drastično prelivanje barv s kartušami Fenix na tiskalniku Canon i560.
Blagovna znamka Jettec je v Evropi ena bolj znanih, vendar smo od slovenskega zastopnika (glej www.tiskalnik.com) dobili le kartuše za Canonova tiskalnika, za druge tiskalnike, ki smo jih izbrali za preizkus, pa ne. V ponudbi imajo tudi kartuše za Epsonove tiskalnike, toda med preizkušanjem naši preizkusni modeli niso bili "podprti". Barvni izdelki, ki smo jih natisnili s Canonom i455, so bili z Jettecovimi kartušami izrazito zeleni in nekontrastni. Po podrobnem pregledu smo za to "osumili" svetlo modro barvilo, ki je precej svetlejše od originalnega. Zato so fotografije, natisnjene s temi kartušami, bolj ali manj neuporabne, saj niti približno ne odsevajo barv, kot jih vidimo na računalniku in kot jih je "videl" fotoaparat. Odtisnjeno besedilo je malce manj ostro, a je to vidno le pod povečevalnim steklom. Obstojnost na navaden papir natisnjenih dokumentov je slaba, saj kapljica vode zelo hitro pokvari izdelek. Resnici na ljubo je tudi originalna kartuša glede tega slaba, a ne tako zelo. Razlivanje barv zaradi vode je na svetlečem papirju manj izrazito. Slabša obstojnost kot pri originalni kartuši je tudi na poteg s flomastrom, a tega se pri brizgalnih tiskalnikih v praksi tako ali tako ni pametno lotevati. Kakovost tiska s kartušami za tiskalnik Canon i560 je precej boljša, lahko bi rekli kar dobra. Fotografije so sicer malce manj izrazite od originala in nekoliko vlečejo na zelenkasto, a niti približno ne tako zelo kot pri kartušah za i455. Nekoliko manj izrazita je tudi črna barva, in sicer na svetlečem papirju, nekoliko pa tudi pri tisku besedila na navaden papir. Obstojnost (na vodno kapljico) tiska na navadnem papirju je enaka kot pri originalnih kartušah, obstojnost na posebnem papirju pa je precej slabša. Kartuše Jettec so v primerjavi z originalnimi še vedno zelo poceni, čeprav ne tako zelo kot Fenixove. Preizkušene kartuše so od originalnih cenejše za približno 50 %.
Kartuše KMP so pri nas zelo dobro prodajane, saj ima zastopnik (ki je tudi solastnik tega nemškega podjetja) dobro urejeno prodajno mrežo preprodajalcev. Iz njihove ponudbe smo preizkusili kartuše za Canonova tiskalnika in za Epsonov fototiskalnik Photo 950. Fotografija, natisnjena s Canonom i455, ima rahel modrikast pridih, kar je opazno tudi na kožnih odtenkih, hkrati pa črna barva (govorimo o tisku na svetleč papir) ni popolnoma črna, temveč temno siva. Odpornost za vodo na navadnem papirju je zelo slaba, presenečeni pa smo bili nad zelo dobro obstojnostjo besedila na flomaster.
Tudi kartuše za i560 imajo svoje težave z barvami, a popolnoma drugačne kakor tiste za i455. Opazili smo namreč, da so fotografije, ki smo jih natisnili z njimi, nekoliko rdečkaste. To je opazno tudi pri tiskanju na navaden papir, kjer je črna barva (ki je ponavadi mešanica vseh barv, tudi črne) videti kot temno rjava. Slednje je natančnemu očesu vidno tudi pri besedilu, ki je poleg tega nekoliko bolj nazobčano kot pri originalu. Zanimivo, da je na svetlečem papirju črna barva res črna. Kljub temu se težave s črno vidijo tudi ob preizkusu odpornosti za vodo, saj kapljica na svetlečem papirju za seboj pušča rožnato sled. Odstopanje barv se vidi tudi pri tretji vrsti kartuš, za Epson Photo 950, kjer so sivine vidno zelenkaste. Opazili smo tudi nekaj rastrov na polnih črnih površinah, a je to verjetno posledica premalo očiščenih glav ob namestitvi kartuš. Kakorkoli že, KMPjeve kartuše so v primerjavi z združljivo konkurenco povprečne, tega pa ne bi mogli reči za njihovo ceno. Sodijo namreč med dražje združljive kartuše na trgu, saj so cenjene na 50-60 % cene originalov, pri kartušah za Epson Photo 950 pa celo na 75 % cene originalov.
Ime Uniprint je slovenska blagovna znamka, te kartuše pa trži podjetje Comtron, eden največjih prodajalcev združljivih kartuš za Epsonove tiskalnike pri nas (naprodaj so tudi modeli za druge tiskalnike). Prav zanimivo, da je embalaža za kartuše v slovenščini, čeprav v notranjosti najdemo tudi običajni listek z navodili v jezikih in pisavah Daljnega vzhoda. V Comtronovem programu so sicer tudi kartuše Printrite, a so med preizkušanjem ravno pošle. Kartuše Uniprint smo preizkusili na cenejšem Canonu in Epsonu. Kakovost tiska v tiskalniku i455 je bila dobra, pravzaprav smo komaj opazili razliko v primerjavi z originalnim odtiom. Barve so bile enako pravilne, pa tudi odtis besedila na navadnem papirju je bil enako dober. Obstojnost odtisov je vendarle manjša, predvsem na navadnem papirju, kjer vodna kapljica povzroči pravo razdejanje. Tudi označevanje s flomastrom povzroči večjo packo kakor na odtisu z originalno kartušo. Pri tiskanju s kartušami za Epson C43 nam je najbolj padlo v oči, da je kakovost besedila kar precej slabša od originala. Črke so bolj blede in bolj nazobčane, podroben pogled pa odkrije, da so tudi manj polne. Presenetljivo, da je kakovost barvnega tiskanja precej boljša in da nanj bolj ali manj nismo imeli pripomb. Kartuše Uniprint sodijo med najcenejše na našem trgu, saj dosegajo le približno 35 % cene originalnih kartuš.
(Zelo) podrobno oko lahko pri tisku s polnjenimi kartušami za HP opazi modre pike, ki jih originalno barvilo ne povzroča.
Kot rečeno, je za Hewlett-Packardove tiskalnike nemogoče dobiti združljive kartuše, računamo lahko le na "obnovljene" kartuše (pa še te je teže dobiti kakor "kompatibilce" za Epsone in Canone). Preizkusili smo kartuši za tiskalnik Deskjet 5652, ki so ju obnovili, oz. z barvilom napolnili v podjetju Veda ena. Na videz sta bili kartuši videti kakor novi, šele podroben ogled je razkril majhne luknjice od igle za vbrizgavanje barvila. Med tiskanjem nismo imeli nobenih težav, ki bi izvirale iz morebiti zamašenih tiskalnih šob. To pomeni, da kartuši gotovo še nista bili večkrat polnjeni. Po drugi strani je kakovost tiska, ki smo jo dosegli s temi kartušami, kar precej slabša od tiste, ki jo zmorejo originali. Pri besedilu razlika v kakovosti ni bila drastična, črke so le nekoliko bolj nazobčane. Da barvilo tiskalni glavi ne ustreza najbolj, je vidno pri tisku podrobnosti na svetleč papir, saj je bilo tam videti modre pike, ki so med tiskanjem očitno nekontrolirano "letele" mimo cilja tiskanja. In, ne nazadnje, obstojnost napolnjenega barvila je precej slabša od obstojnosti originala. Kapljica vode, ki smo jo kanili na odtis, je tako na navadnem kot na svetlečem papirju povzročila hudo prelivanje, medtem ko je ostalo originalno barvilo, predvsem na svetlečem papirju, razmeroma neprizadeto. Glede na rezultate, ki smo jih dosegli s tako obnovljenimi kartušami, smo skeptični glede cene, saj so kartuše naprodaj za 65 % cene originalnih kartuš, to pa ni ravno poceni.
Obstojnost na navadnem papirju je pri nekaterih polnilih veliko slabša kot pri originalih. Na levi odtis z originalnimi kartušami HP, na desni z napolnjenimi na novo.
Enako, kot smo obnovljeno kartušo preizkusili za Hewlett-Packardov tiskalnik, bi jo lahko tudi za Lexmarkovega. Pa smo se raje odločili za lastnoročen poseg in kartuši za tiskalnik Z705 napolnili kar sami. V ta namen smo v supermarketu res poceni kupili "univerzalni" (namenjen vsem tiskalnikom) polnilni komplet JR Refill, ki ga sicer uvaža in distribuira www.kartuska.com. Postopek tega posega si lahko ogledate v posebnem okviru, tu pa zapišimo le ugotovitve o kakovosti odtisa s tako "obnovljenimi" kartušami. Kakovost besedila je bila nekako primerljiva z originalnim izdelkom, le črke so bile za spoznanje bolj nazobčane. Veliko težav pa smo imeli z barvnimi izdelki na navadnem papirju, saj so se barve skorajda nekontrolirano prelivale. K temu gotovo veliko pripomore to, da se barvilo zelo počasi suši (pozor na prstne odtise!) in ima tako "čas", da se razleze. Poleg tega so črne površine "izpadle" temno sive. Tisk na svetleč papir je boljši, a le, dokler se ne nakopičijo težave. Pri nas so se pokazale v obliki stalnega mašenja šob, zato so bile fotografije kmalu zelo zrnate in predvsem zelo rdeče. Redno čiščenje je (za nekaj časa) te težave odpravilo. Obstojnost izdelkov, natisnjenih s tem kompletom, je porazna. Kapljica vode črno barvo skoraj popolnoma spere in za seboj pusti zelo temno sled. Tudi "pranje" barvne površine ni veliko boljše. Nekoliko bolje je pri preizkusu na svetlečem papirju, čeprav je tudi tam kapljica črno besedilo razvlekla v - rumeno (!) progo. Je pa tiskanje s takimi polnili zelo poceni. Izračunali smo, da je naš napolnjen Lexmark Z705 tiskal le s 6 (črno) oz. 10 % stroškov, ki jih ponavadi "povzroča" tiskanje z originalnimi kartušami (z Lexmarkovima oznakama 20 in 50).
Kako smo testirali
Preizkušanje združljivih kartuš bi bilo lahko nemogoča naloga, če bi se je lotili tako, kot se lotevamo vseh preizkusov strojne opreme in bi želeli preizkusiti vse modele na trgu. Blagovnih znamk je veliko, tiskalnikov, ki so jim namenjene, pa še več, tako da bi bilo kombinacij enostavno preveč. Zato smo se odločili narediti izbor in preizkusiti le nekaj blagovnih znamk na nekaterih brizgalnikih, ki so trenutno naprodaj.
Izbrali smo tiskalnike Canon i455 (enake kartuše uporabljajo tudi tiskalniki S300, S330, i250, i320, i350...), Canon i560 (velja tudi za S820, S830, i550, i865...), Epson Stylus C43, Epson Stylus C84 (tudi C82), Epson Stylus Photo 950, HP Deskjet 5652 (tudi 5550, 5150, 5850, serija Photosmart) in Lexmark Z705 (tudi Z706, P706, P707), z vsakim izmed njih pa smo preizkusili nekaj različnih združljivih kartuš. Za Hewlett-Packardov tiskalnik smo uporabili na novo napolnjene kartuše, kot jih prodaja eden izmed dobaviteljev, za Lexmarkov tiskalnik pa smo kar sami preizkusili barvno polnjenje; uporabili smo polnilni komplet, ki smo ga kupili v supermarketu.
Cilj preizkušanja je bil oceniti morebitne težave, ki bi nastale z uporabo združljivih kartuš, kakovost tiska, obstojnost odtisa, ceno odtisa (v primerjavi z originalnimi kartušami), odpornost proti vlagi oz. vodi in, ne nazadnje, trajnost odtisa (bledenje zaradi vpliva zraka ali sonca).
Po vstavitvi kartuš smo tako opravili enake preizkusne odtise, kot jih opravljamo pri preizkusih brizgalnikov - tiskali smo besedilo, poslovno poročilo, vektorsko sliko in fotografijo na navaden papir ter vektorsko sliko in fotografijo na poseben in svetleč papir. Tiskali smo tudi naslovnico Monitorja v formatu PDF na svetleč papir in na tej podlagi poskušali oceniti odstopanje od barv, ki so jih natisnili v tiskarni. Ocenjevali (in primerjali z odtisom z originalnimi kartušami) smo morebitno prelivanje barv, ostrino besedila, pravilnost barv.
Odpornost proti vlagi smo preverjali s kapljicami vode, ki smo jih kanili na barvno lestvico na vektorski sliki in ki so odtis ob polzenju bolj ali manj razmazale, ter z rumenim flomastrom (markerjem), s katerim smo potegnili po besedilu, natisnjenem na navaden papir.
Za ceno odtisa smo nekatere izmed kartuš preizkusili tako, da smo v neskončno tiskali naša dva preizkusna dokumenta (polna stran besedila in stran s tremi barvnimi pravokotniki). Izkazalo se je, da je mogoče s kartušami za Canone in Epsone natisniti popolnoma enako število strani kakor z originalnimi (kartuše so enako velike in tako originalne kot združljive so napolnjene "do vrha"), zelo podobno smo ugotovili tudi za na novo napolnjene Hewlett-Packardove kartuše št. 56 in 57, medtem ko je mogoče z Lexmarkovimi kartušami za tiskalnik P706, napolnjenimi na novo, natisniti tudi nekajkrat več kot z originalnimi (Lexmark enako velike kartuše prodaja v treh različno napolnjenih različicah). Cena združljivih kartuš je seveda precej nižja od cene originalnih, zato smo izračunali precej nižjo ceno odtisa od tiste, ki jo dosežemo z originali.
Trajnost odtisa (bledenje) je bolj dolgotrajen proces in ga ni mogoče oceniti na hitro. Zato smo z vsako kartušo (tudi originalno) natisnili tri enake fotografije (na svetleč papir). Eno smo pustili na zraku (vendar ne na neposredni sončni svetlobi), eno smo pospravili v album (v plastični ovitek), eno pa smo prekrili s posebnim pršilom, ki ga prodajajo v podjetju KMP in naj bi zagotavljalo zaščito proti bledenju. Po enem letu bomo vse tri fotografije spet pregledali in poročali o izsledkih...
Če izkušnje zberemo na kup...
Pravilnost barv lahko od vrste do vrste izbranih kartuš zelo odstopa. Zgoraj originalen odtis na Canonu i560, nato isti tiskalnik s kartušami Jettec, originalen odtis Lexmarka Z706 in odtis le-tega z napolnjenimi kartušami (JR Refill).
...ugotovimo, da je kakovost tiska z združljivimi kartušami skoraj vedno slabša od tiste, ki jo dobimo s tiskanjem z originali. Po drugi strani splošnega pravila, ki bi povedalo, ali bodo odtisi z določena blagovno znamko združljivih kartuš še dovolj dobri ali morda ne več, ni. Predvsem zato, ker se kakovosti odtisa zelo razlikujejo glede na uporabljeni tiskalnik, pa tudi zato, ker so v nekaterih blagovnih znamkah pravzaprav zajeti različni izdelki. Včasih je kakovost izpisa z nekaterimi združljivimi kartušami celo pod vsako kritiko, vendar je takih primerov malo. Velikokrat je originalni izpis tudi obstojnejši proti vlagi oz. vodi, čeprav to vendarle ne drži vedno. Velja tudi, da moramo pri prehodu na združljive kartuše računati na kar nekaj programskih čiščenj tiskalnih glav, pri tem pa bomo potrošili kar nekaj barvila. In seveda - velja, da je tiskanje z združljivimi kartušami vedno cenejše, včasih kar precej (čeprav niti približno ne toliko, kot bi dopuščali nabavni stroški za take kartuše).
Lahko torej tiskanje z združljivimi kartušami priporočimo ali ne? Če sodite med manj zahtevne uporabnike, ki jim je vseeno, ali bo natisnjeno besedilo nekoliko bolj nazobčano (ali sivo namesto črno), barve pa drugačne, kakor ste si jih zamislili, ali če se bodo barve na navadnem papirju nekoliko prelivale, je odgovor - da. Seveda šele po tem, ko boste po nekaj poizkusih na vašem tiskalniku (če to ni eden izmed teh, ki smo jih preizkusili mi) ugotovili, da izbrane kartuše dejansko ne povzročajo veliko večjih (kakovostnih) težav (kar se rado zgodi). In še dodatno po tem, ko se boste sprijaznili, da boste s tem ob garancijo, ki jo za tiskalnik ponuja prodajalec (oz. izdelovalec) tiskalnikov. V garancijskih pogojih namreč ponavadi jasno piše, da garancija zapade, če uporabnik uporablja neoriginalni potrošni material...
Zagotovo pa ne priporočamo (lastno)ročnega polnjenja kartuš, in to kljub temu da je tiskanje tako daleč najcenejše.