Neredba o avtorskih nadomestilih

Položaj domačih uvoznikov in prodajalcev strojne opreme sta v zadnjih letih močno spremenila dva vladna ukrepa, natančneje uredbi. Prva, o kateri smo v Monitorju že pisali, jim je naprtila dodatne stroške za razgradnjo stare opreme, z drugo pa jim je država obesila dodaten davek, iz katerega naj bi se poplačali avtorji, prikrajšani zaradi nepooblaščenega kopiranja njihovih del.

Dostop do spleta in naša domača digitalna krama sta namreč v zadnjih letih na vseh avtorskih področjih - razen morda pri kakem oljnem slikarstvu - povzročila precejšen upad prodaje. Pač, vsakdo od nas si je že kdaj skopiral kak CD ali DVD ali pa preslikal knjigo. Samo lani je bilo v Slovenijo uvoženih več kot 20 milijonov kosov praznih plošč CD in 10 milijonov praznih DVDjev.

Ker so založbe močna združenja ne le na državni, temveč tudi na mednarodni ravni, smo v nekaterih državah dobili predpise, po katerih moramo pri nakupu naprav ali medijev, s katerimi je moč kršiti avtorsko zakonodajo, plačati določen znesek nadomestila. Ja, nekatere države so si od katolikov izposodile pojem izvirnega greha; vnaprej so vse nas obsodili kršitve in tudi kazen moramo poravnati vnaprej, ker jim, z vsemi hordami dragih svetovalcev, doslej še ni uspelo najti načina, kako identificirati in sankcionirati konkretne kršitelje.

V Sloveniji smo tako uredbo dobili novembra leta 2006, stara je torej že leto in pol, a še vedno buri duhove, direktorjem podjetij krade čas z izčrpavajočimi pogajanji, nihče od avtorjev pa doslej še ni dobil niti ficka.

Uredba, da te kap

Uredbo smo bili ob njenem nastanku mediji, zlasti tisti, ki se ubadamo z informacijskimi tehnologijami, prisiljeni raztrgati. Njen tarifni del je namreč prepoln nedorečenosti in neumnosti. Ena takih je, denimo, ločevanje video in podatkovnih DVDjev. Medtem ko so prvi obremenjeni z 0,13 evra za 90 minut zapisa, boste za druge plačali 0,03 evra na GB. Torta s 25 ploščki tako postane dražja za 3,4 evra. Pri tem se lahko hudomušno vprašamo, ali smemo, ne da bi storili davčni prekršek, vklopiti t. i. overburning in peči tudi na neprijavljene gigabajte?

Uredba sega tudi na področje fotokopirnih strojev in tiskalnikov, ki so obdavčeni glede na hitrost izpisa. Spet vprašanje: črno-belega ali barvnega izpisa? Tistega, ki je zapisan na embalaži in povečini ne drži, ali onega, ki ga je mogoče natanko izmeriti? Kdo ve?

Dražji so tudi kasetofoni in magnetofoni (za 0,5 evra), telefoni in druge naprave, ki vsebujejo zapisljivi pomnilnik (4,17 EUR do 2 GB in 8,35 EUR nad 2 GB). Najhuje je, da je uredba nekatere izdelke tako podražila, da jih je že skupaj s poštnino ceneje naročiti prek spleta ali pa kupiti, ko se mudimo kje onkraj meja Slovenije. Tako je na področju cenejših diskov, pri katerih se bo nadomestilo obračunalo po 0,03 evra na vsak gigabajt, postavljena pa je tudi gornja meja 16,96 evra. Pri 500 GB disku, ki stane okrog 100 evrov, pomeni 15 evrov oziroma prav toliko odstotkov cene. Če torej načrtujete večji strežniški ali "storage" podvig, je nakup v tujini vreden razmisleka.

Leto dni črne luknje

Drugi, še precej večji problem pa je samo izvajanje uredbe. Denar naj bi pobirali dve pooblaščeni organizaciji in ga potem naprej delili avtorjem. Organizaciji naj bi izbral Urad RS za intelektualno lastnino. Tam so dovoljenje za področje književnosti, znanosti, publicistike in prevode izdali združenju SAZOR šele lani poleti, medtem ko je Zavod IPF za tonsko in vizualno področje dobil dovoljenje še kasneje, novembra 2007. Vmes je nastala črna luknja, ko uvoza ni nihče nadziral in denarja nihče pobiral. Na uradu so nam pojasnili, da so za zaplet krivi sami avtorji, ki se niso pravočasno organizirali. Avtorske pravice so namreč pravice zasebne narave in način njihovega uveljavljanja je prepuščen samim imetnikom. In tako se je po besedah predstavnika enega od srednje velikih uvoznikov računalniške opreme zgodilo tole: takoj po veljavnosti uredbe je večina podjetij nadomestila ustrezno obračunala in v trgovinah tudi podražila izdelke. A ker pristojnih organov ni bilo, se je že po približno 14 dneh ojunačilo prvo podjetje in izdelke ponudilo po stari ceni. Ker na slovenskem trgu strojne opreme vlada ostra konkurenca, so mu hitro sledili še drugi, razen tistih največjih, ki so najbolj na očeh. Direktor enega naših največjih uvoznikov pravi, da se je pri njih prodaja nekaterih izdelkov zaradi nekonkurenčnih cen v zadnjem letu prepolovila.

Kako naprej?

Pogovarjali smo se še z nekaj predstavniki slovenskih podjetij, ki so vsi po vrsti želeli ostati anonimni, saj se zavedajo, da lahko z izpostavljanjem samo škodujejo svojemu poslu. Vsi brez izjeme so se tudi strinjali, da plačevanje nadomestil ni slaba zamisel, saj gre za uveljavljen način lajšanja težav avtorjev tudi drugod po Evropi.

Po letu in pol obe organizaciji, IPF in SAZOR, delujeta, toda še ne popolnoma. SAZOR je v letošnjem prvem četrtletju že pobral za okrog 170.000 evrov nadomestil, toda avtorjem jih še ne bodo izplačali. Kot nam je povedal Rudi Zaman, predsednik uprave SAZORJA GIZ, je v njihovem pravilniku določeno, da se to začne šele, ko se bo nabralo dovolj denarja, da se bo njihovo združenje sploh lahko opremilo z osnovnimi sredstvi, oz. ko bo znesek zbranih nadomestil dosegel pol milijona evrov. SAZOR namreč trenutno nima sredstev niti za vzpostavitev spletne strani, s katero bi olajšali poizvedovanje morebitnim strankam. Prav tako njihova skupščina še ni določila načina razdeljevanja sredstev. Za zdaj le načrtujejo, da bodo polovico denarja dobile založbe, polovico pa avtorji. Za obdobje zgoraj omenjene črne luknje bodo pogledali skozi prste in nadomestil za nazaj ne bodo zaračunavali. Tu pa bi lahko nastale težave. Podjetje, ki je zaradi uredbe vestno dvignilo svoje cene, posledično izgubilo kupce in morda šlo celo pod rušo, bo mirno lahko vložilo odškodninsko tožbo, saj je zatajila pravna država. Še zlasti, ker je zatajila na način, da je dala potuho tistim, ki niso spoštovali predpisov.

Na področju zvočnega in video reproduciranja, ki ga pokriva IPF, pa stvari še niso tako jasne. Najprej glede obdobja med novembrom 2006 in letošnjim januarjem, saj je IPF vložil tožbo na upravno sodišče, s katero želi za razliko od SAZORja pobrati denar tudi za nazaj.

Dela pa so se po besedah Gregorja Štibernika, njihovega tiskovnega predstavnika, lotili nadvse resno in so od 1. 1. 2008, ko so uradno začeli delovati, povečali bazo zavezancev za približno petkrat. Zavezanci so se namreč dolžni prijaviti sami, obe organizaciji pa jih preverjata prek različnih bank podatkov. Na IPF pričakujejo, da bodo v prvem letu zbrali za okrog 2 milijona evrov nadomestil, znesek pa naj bi se z leti povečeval. Zavezanci so jim za letošnje prvo četrtletje že poslali poročila, denarja pa večina še ni nakazala. Vsaj tisti, ki smo jih mi povprašali, med njimi tudi največja podjetja, še ne. Pod okriljem Trgovinske zbornice Slovenije namreč še vedno potekajo pogajanja med zavezanci in IPF, v katerih naj bi dosegli dvoje: prvo je dosledno pobiranje nadomestila od vseh zavezancev, drugo pa se nanaša na zneske nadomestil, ki naj bi jih določili na novo in napravili bolj vzdržne. Uvozniki so na gospodarskem ministrstvu tudi dobili neformalno zagotovilo, da bo vlada, če bo dosežen konsenz, slednjega tudi potrdila v obliki popravljene uredbe. Zavezanci, torej uvozniki in trgovci, pa so se med sabo povezali še tesneje, najeli so odvetniško pisarno in vložili ustavno pritožbo. Menijo namreč, da uredba krši nekatere mednarodne predpise, hkrati pa obtožujejo obe avtorski organizaciji, da so zneski nadomestil utemeljeni na napačno zasnovani študiji o stopnji piratstva v Sloveniji. Prav zato so nedavno na svoje stroške naročili novo raziskavo, ki naj bi pokazala, da se v naših zapisovalnikih ne peče samo "warez" in da tiskalniki ne bruhajo samo listov avtorskih del.

Tretje, kar teži podjetja, pa je način pobiranja nadomestil. Je bilo res treba ustanoviti dve novi organizaciji, z vso mašinerijo in fikusi vred, katerih cena bo prav tako vračunana v zneske nadomestil? Ju res ne bi mogla nadomestiti kar davčna uprava, ki se s podobno dejavnostjo že ukvarja, ima pa tudi dostop do podatkov in vzvode za izterjavo morebitnih dolžnikov? Tako so namreč ravnali v nekaterih drugih državah.

Onkraj plota

Saj res, kako to počno v drugih državah? V času, ko smo dobili uredbo, so nam njeni zagovorniki zatrjevali, da je taka ureditev drugod nekaj povsem normalnega. Drži, v Nemčiji taka nadomestila pobirajo že 40 let. A pogled na http://ec.europa.eu/internal_market/copyright/studies/studies_en.htm nam pove, da so sistemi po EU različni. Nekatere države so se odločile obdavčiti samo podatkovne nosilce, druge pa tudi naprave, s katerimi se uporabljajo. Med zadnje sodi tudi Slovenija. Iz primerjave je še razvidno, da se je večina držav odločila za odmero v obliki odstotka nabavne cene. Pri nas smo se odločili čarati z evri na gigabajt in številom natisnjenih strani na minuto. Če ne drugega, to pomeni osveževanje uredbe vsake toliko časa, saj denimo gigabajt ne bo večno uporabna enota za merjenje zmogljivosti pomnilnika. Za odmero po odstotku nabavne cene se zato sedaj zavzemajo tudi pri naši trgovinski zbornici. Tudi zato, ker se cene počasi, a vztrajno znižujejo. Ko bodo CDji postali povsem zastareli in se bodo prodajali po zelo nizkih cenah, se bo po našem načinu odmerjanja hitro zgodilo, da se bo avtorsko nadomestilo izenačilo z njihovo ceno. Podobno lahko realno pričakujemo tudi pri prej omenjenem 500 GB disku, ki čez leto dni zagotovo ne bo več stal 100 evrov.

V nekaterih državah se avtorska združenja o nadomestilih pogajajo neposredno z izdelovalci, ti pa jih potem plačujejo glede na svoj tržni delež. To razbremeni potrošnike, saj se znesek porazdeli na kupce izdelkov tega podjetja po vsem svetu.

Dalje, z nekaterimi zneski nadomestil se uvrščamo v sam evropski vrh. Težko bi rekli, da so naša nadomestila najvišja, a zagotovo v tem smislu ne sodimo med najcenejše države. In končno, v Veliki Britaniji, na Malti, v Franciji, na Danskem, Irskem, v Luksemburgu, na Nizozemskem, Norveškem, v Švici in na Portugalskem nadomestil za avtorje sploh ne pobirajo. To zadnje zagovorniki našega sistema gladko zamolčijo, ko govorijo o praksi drugod.

Kakorkoli. Kaže, da bo sistem po dolgotrajnih porodnih težavah sčasoma vendarle zaživel. Še najbolje bi bilo, ko bi obe strani skušali čimbolj prisluhniti argumentom nasprotnikov. Obojim se dohodki zadnja leta nezadržno nižajo. Ustvarjalcem zaradi naših pekačev in tiskalnikov, trgovcem pa zaradi peklenske tekme s cenami, ki je marže spravila na najmanjšo možno mero. Država, ki vse skupaj opazuje od strani, pa bi se morala zavedati, da je cenovna dostopnost sodobnih tehnoloških pripomočkov tudi v njenem interesu. Kakršnakoli izsiljena rešitev bo škodovala vsem trem: od DVDja, ki ga bomo kupili v tujini, ne bodo dobili ne trgovske marže ne avtorskega nadomestila in tudi ne davka.

Pri podatkovnih DVDjih boste plačali 0,03 evra na GB. Pri tem se lahko hudomušno vprašamo, ali smemo, ne da bi storili davčni prekršek, vklopiti t. i. overburning in peči tudi na neprijavljene gigabajte?

Takoj po veljavnosti uredbe je večina podjetij nadomestila ustrezno obračunala in v trgovinah tudi podražila izdelke. A ker pristojnih organov ni bilo, se je že po približno 14 dneh ojunačilo prvo podjetje in izdelke ponudilo po stari ceni.

Podjetje, ki je zaradi uredbe vestno dvignilo svoje cene, posledično izgubilo kupce in morda šlo celo pod rušo, bo mirno lahko vložilo odškodninsko tožbo, saj je zatajila pravna država. Še zlasti, ker je zatajila na način, da je dala potuho tistim, ki niso spoštovali predpisov.