Amazon Mechanical Turk - Nevidno delo za zaveso umetne inteligence

Ko je Amazon začel širiti svojo spletno ponudbo, so poleg davčne strategije, zaradi katere ob rekordnih prihodkih podjetje plačuje izredno nizke davke, zastavili tudi učinkovito organizacijo spletne ponudbe.

Kot se za tehnološko podjetje spodobi, so ogromno število podvojenih izdelkov v njihovi ponudbi najprej poskusili rešiti z računalniško prepoznavo, vendar so minimalne razlike in podobnosti na slikah in v besedilu zahtevale uporabo človeške inteligence. Ker je bila zaradi številčnosti duplikatov potrebna ogromna delovna sila, so s strojno podporo pripravili manjše pakete in jih razdelili med delavce, ki so prepoznavali podvojene vnose in rešene naloge pošiljali nazaj. Amazon vseh teh delavcev ni pripeljal v pisarne, ampak so delo lahko opravljali od doma, ko jim je to ustrezalo, v podjetju pa so se s tem pristopom znebili številnih stroškov in obveznosti. Tako so našli učinkovit način, kako razdeliti delo, ki ga ni preprosto avtomatizirati, med samozaposleno delovno silo. Jeff Bezos, ustanovitelj Amazona, je v tem videl priložnost in leta 2005 je zrasla virtualna spletna platforma dela Amazon Mechanical Turk (MTurk), na kateri so podjetja lahko objavila dela, ki so bila preprosta za ljudi, a težja za avtomatizacijo. Platforma je podjetja povezala z mrežo samozaposlenih, ki naloge opravljajo za nizko ceno.

Virtualna platforma dela MTurk je dobila ime po robotskem šahistu Turku iz 18. stoletja, ki je na videz znal igrati šah, a se je razkrilo, da je v notranjosti konstrukcije skrit živ šahist, ki je premikal Turkovo robotsko roko. Ravno tako kot šahist so skriti ljudje, ki moderirajo vsebine, razvrščajo in identificirajo predmete na satelitskih posnetkih, urejajo podatke, transkribirajo zvočne posnetke, ocenjujejo rezultate iskanja in opravljajo druga podobna dela, pomembna za delovanje umetne inteligence. Avtorja knjige Ghost Work: How to Stop Silicon Valley From Building a New Global Underclass Mary L. Gray in Sidharth Suri sta tovrstno delo označila za nevidno delo (angl. ghost work), s čimer sta želela opozoriti na delovne pogoje, ki razvrednotijo oziroma skrijejo prispevek teh delavcev. Želela sta tudi poudariti, da gre pri virtualnih platformah dela za razgradnjo dela, ker se opravila, ki so se prej izvajala v pisarnah, po novem distribuirajo na spletu in s tem ne nudijo več službe s polnim delovnim časom, ampak so le še projekti za skupino ljudi, ki jim niti ni treba medsebojno sodelovati.

Partnerji brez moči

Tako kot MTurk tudi Figure Eight ali Sama ter mnoge druge platforme podjetjem omogočajo objavo dela oziroma t. i. mikronalog, nato pa se za delo na daljavo začnejo potegovati »turkerji«, delavci in delavke iz vsega sveta, ki so registrirani na platformi. Pri nekaterih nalogah se zahteva določena starost, včasih je delo na voljo le v določenih državah, v posameznih primerih pa dobi delo tisti, ki se prvi prijavi. Plačilo določijo ponudniki nalog. Platforma od njih načelno ne zahteva nobenih minimalnih postavk, vzame pa odstotke vsakega plačila.

Podjetja se tako lahko hitro odzovejo na težave, saj imajo vedno na voljo množico delovne sile. Delavci in delavke imajo možnost izbire, kdaj bodo delali, kaj bodo delali in ni im ni treba v pisarno. Mary L. Gray je v intervjuju za The Verge povedala, da od 10 do 15 odstotkov tako zaposlenih dela to kot redno službo oziroma zaslužijo za plačo. Sledijo tisti, ki je to delo zanje dodaten zaslužek za financiranje hobijev, izobraževanj itd. Ogromno pa je takih, ki poskusijo projekt ali dva in se odločijo, kaj jim ustreza. Sheley Stanley, ki dela prek platforme MTurk, je za BBC povedala, da je odvisna od dela prek Amazona, a je njen delovnik nepredvidljiv, saj ne ve, koliko ur dela bo dobila na mesec, in zato tudi ne, kakšno bo mesečno plačilo. Opravlja različna dela, med drugim pomaga Alexi pri razumevanju regionalnih naglasov. Pravi, da se je dolgo bala, kaj se bo zgodilo, če spregovori o pogojih dela, saj se Amazon zanaša prav na to, da bodo ti delavci molčali.

Predsednica sindikata Mladi Plus Tea Jarc pravi, da »sindikati skrbno spremljajo Amazon, saj je podjetje eden najslabših delodajalcev na svetu in korporacija, ki se želi znebiti obveznosti, ki bi jih morala prevzeti. Skrivajo se za novo tehnologijo in poskušajo tako opravičiti svoja dejanja, a te oblike dela niso nove.« Razmerje moči med podjetji in delavci je jasno, saj delavci v primerih, ko podjetja odpovedo projekte brez opozorila ali zavrnejo že opravljeno delo, niti nimajo mehanizma, da bi lahko v zvezi s tem karkoli naredili. Prav tako nimajo osnovnih pravic, ki pripadajo zaposlenim v rednih službah, spopadajo se z nizkimi plačili, izčrpanostjo in nenehnim projektnim delom, ki ne nudi varnosti.

Sindikati bi delavcem lahko pomagali pridobiti moč, a delovna sila na daljavo, ki je dela prek virtualnih platform, je razpršena, se med sabo ne pozna niti ne dela za istega delodajalca, zato je njeno organiziranje izredno oteženo. Prek forumov in Turkopticona, ki temelji na dobrodelnih prispevkih, le izmenjujejo izkušnje in mnenja o delodajalcih ter tako poskušajo opozarjati in se izogniti slabim in goljufivim podjetjem. Kot je za BBC povedala Sheley Stanley, bi delavci radi vedeli, zakaj je njihovo delo kdaj zavrnjeno, kaj pomagajo ustvarjati, zakaj so nekateri uporabniški računi ukinjeni, kam gredo rezultati njihovega dela, kadar zanj niso plačani in za koga pravzaprav delajo.

Poleg zgoraj izpostavljenih problemov pa poročilo Mednarodne organizacije dela (ILO) iz leta 2018 opozarja še na monotonost tovrstnega dela in na vrsto neplačanih opravil, ki jih opravijo slabo plačani samozaposleni, kot so pogosto obvezni neplačani kvalifikacijski testi, ki vplivajo na nadaljnje zaposlitvene zmožnosti. Kot je za BBC izjavila dr. Saiph Savage, direktorica Human Computer Interaction Lab na univerzi Zahodna Virginija, veliko delavcev na virtualnih platformah dela zasluži v povprečju le 1,67 evra na uro. Delavci, ki so registrirani na teh platformah, dobivajo plačilo kot samozaposleni in so po mnenju virtualnih platform dela partnerji pri projektih. Tako za varstvo in zaščito delavcev niso odgovorne ne platforme in ne podjetja, ki tam objavljajo naročila za delo.

Vpliv nevidnih delavcev na vsebino

Tehnološkim podjetjem globalna delovna sila, ki je ves čas na voljo, a je ne zaposlujejo, povsem ustreza. Alexandrine Royer iz inštituta Montreal AI Ethics Institute v svojem prispevku The Urgent Need for Regulating Global Ghost Work ugotavlja, da največ spletnega dela uporabljajo podjetja v ZDA, Veliki Britaniji, Indiji in Avstraliji, kjer jim digitalne platforme omogočajo najem delovne sile iz globalnega nabora nizkocenovne sile. A njihove odločitve tudi sooblikujejo algoritme, s katerimi smo v stiku uporabniki po vsem svetu.

Dr. Saiph Savage je za Vice povedala, da so kolegi med študijo opazili, da so nekateri videi na youtubu cenzurirani, kot da bi kršili pravila storitve. Vsi so bili povezani z vsebino LGBTQ+, a youtube tovrstne vsebine seveda naj ne bi cenzuriral. Ker pa so za klasifikacijo vsebin najeli delavce iz držav, kjer so take vsebine nezakonite, so jih ti označili za nesprejemljive. Njihovi predsodki oziroma razmere v državi so tako vplivali na vsebino na svetovnem spletu. Po drugi strani na rezultate vplivajo nabori podatkov, subjektivno mnenje »turkerjev« in pritiski podjetij, rezultati pa so lahko tudi kulturno pogojeni, če pri projektih sodelujejo le ljudje iz določenih delov sveta. Riley, ki pomaga učiti sisteme umetne inteligence prek MTurka, je za Vice povedala, da je sodelovala pri projektu ArtEmis, algoritmičnem sistemu, ki analizira čustvene odzive na več kot 50.000 umetniških del od 15. stoletja do danes. Pravi, da so bili primorani dajati odgovore, ki so se skladali z večinskim mnenjem. Na končne podatke že tako vpliva subjektivno mnenje, a tovrsten vpliv je lahko posledica tudi pritiska naročnika. Sarah, ki klasificira podatkovne nabore za Clickworker in Lionbridge ter živi v represivni državi, se z delom prek virtualnih platform dela preživlja, a je za The Next Web razložila, da se pogosto odloči za neki odgovor, ker meni, da se ta sklada z večinskim mnenjem, pa čeprav je po njenem prepričanju napačen, saj se boji, da bi jo odslovili, če bi njeni odzivi preveč izstopali.

Kot je za BBC povedala Alexandrine Royer, se na delo teh nevidnih delavcev zanašajo iskanja v Googlu, tviti in ocene izdelkov, zato moramo njihovo delo ustrezno priznati, regulirati in jih tudi primerno plačati.

Kam plujemo?

Tehnološka podjetja menijo, da bodo ta dela kmalu povsem avtomatizirana. A z ljudmi, ki opravljajo dela, ki še ne morejo biti avtomatizirana, ravnajo slabo, saj se ne ukvarjajo z njihovim statusom in delovnimi pogoji, temveč jih obravnavajo kot nekaj, kar bodo kmalu zamenjali. Mary L. Gray je za The Next Web poudarila, da podjetja v Silicijevi dolini pogosto prestopijo meje, ko prikrivajo pomembnost dela nevidnih delavcev ali pa se pretvarjajo, da večino dela opravijo programi in umetna inteligenca. A to je neetično.

Velika tehnološka podjetja pa pozabljajo na etiko tudi na drugih področjih. »Kadar ustvarjajo brez preučevanja, kako bo to, kar ustvarjajo, vplivalo na druge, ne spoštujejo pravic in dostojanstva teh ljudi. Nedemokratično je ignorirati človekove pravice,« je za The Next Web še dodala Mary L. Gray. Trenutni pogoji delavcev na virtualnih platformah dela, ki so pomemben del digitalnega gospodarstva, zmanjšujejo njihov prispevek, vrednost in zastopanost v tehnologiji.

V Evropi so več prahu dvignile druge platformne oblike dela, predvsem Uber. Tako Tea Jarc poudarja, da so »sindikati na evropski ravni že podali zakonsko iniciativo, ki bi regulirala platformno delo. Oblikovala naj bi se evropska direktiva na področju platformnega dela, v kateri bi se opredelilo, da gre za delovno razmerje. Če pa želi platforma dokazovati, da gre za drugo vrsto razmerja, potem je na strani platforme, da to dokaže. Komisija je dala znak, da se platforme regulira, a zamuja z nadaljnjimi koraki.«

»Treba pa je tudi obrniti zgodbo, da gre za nove oblike dela,« pravi Tea Jarc. Moč korporacij se pozna, a tudi korporacije na sodiščih izgubljajo, kot v Veliki Britaniji, kjer je Uber moral priznati, da vozniki niso samozaposleni, temveč delavci, kar bi lahko pomenilo, da imajo tisoči voznikov pravico od minimalne plače in plačanega dopusta. Sodba bi podjetje lahko drago stala. Iz tega je tudi jasno, koliko je z nespoštovanjem delavcev prihranila, saj Wired poroča, da s poslovnim modelom, kot ga predvideva ta sodba, nikoli ne bi mogli doseči profitabilnosti. Regulacija je nujna, priznanje dela nevidnih delavcev tudi. Za prihodnost digitalnega sveta je precej pomembno, da bodo ti delavci upali zavrniti projekte in imeli čas ter možnost opozoriti na nepravilnosti in predsodke. A da si bodo kaj takega lahko privoščili, potrebujejo priznanje, varnost in dostojno plačilo.