Neznosna lahkost informacij

Internet je dodobra spremenil dostopnost informacij, vendar tudi naše vrednotenje znanja. V trenutku, ko je vse dostopno, se zdi, da se število pravih razprav, kjer udeleženci poslušajo drug drugega in poskušajo argumentirano odgovarjati na teze nasprotne strani, hitro približuje ničli.

Precejšnjo krivdo za to nedvomno nosi neznosna lahkost informacij, če parafraziram naslov čudovite knjige Milana Kundere, saj nam iz zavetja domačega fotelja omogoča izpodbijanje nasprotnikov s preprostim pritiskom na gumb.

Za ponazoritev naj vzamem epizodo iz moje mladosti – pri branju neke knjige, katere niti naslova niti dogajanja se ne spomnim več, je bil omenjen viteško-meniški red Calatrava. In ker sem bil takrat v letih, ko so se mi zdeli vitezi precej pustolovsko privlačni, sem prav o tem redu hotel izvedeti več. Ker interneta še ni bilo, je bil prvi korak enciklopedija iz domače knjižnice. Na žalost je bila presplošna, zato je bil naslednji korak obisk bližnje knjižnice. Tam sem najprej pobaral knjižničarja, a o temi seveda prav tako ni vedel nič. Nadaljnji korak je bilo iskanje po knjižničnem katalogu (nič) in brskanje po naboru knjig, ki so popisovale srednjeveške viteze (spet nič). Naj poudarim, da je bilo že samo brskanje po knjigi resnično delo, saj je bilo v pomanjkanju stvarnih kazal ali elektronskega iskalnika treba preleteti vse besedilo in upati, da bo oko uzrlo pravo besedo. Ker sem za dotakratno iskanje porabil že nekaj ur, sem ocenil, da bi iskanje v bolj specializiranih knjižnicah verjetno pomenilo še nekaj dni izgubljenega časa, saj je bila možnost uspešnega odkritja nadaljnjih informacij precej pičla. Zato sem nadaljnje iskanje opustil. Toda verjetno vam je že uspelo v iskalnik vtipkati ime iskanega reda in v nekaj sekundah ste o njem našli več informacij, kot jih je pred desetletji uspelo zbrati meni. Toda jaz sem pred desetletji zaradi napornega in tudi neproduktivnega iskanja imel prednost v kontekstu. Zaradi pregleda literature sem si lahko ustvaril sliko o drugih podobnih združbah, kam so sodile in podobno. Hkrati je trud, ki sem ga vložil v iskanje, zrcalil mojo željo po tej informaciji. Prav ta »cena« informacije se je v sedanjih časih izgubila. Zdi se, da je imel prav supernegativec Syndrome iz risanega filma Neverjetni, ko si je zaželel, da bi bili v trenutku, ko bodo vsi imeli supermoči (ali informacije), vsi super[junaki] in prav zato ne bi bil nihče več super[junak].

»Nikoli se ne prerekajte z idiotom. Potegnil vas bo na svojo raven in vas s svojimi izkušnjami premagal.«

Z informacijami pa je povezan še en zanimiv pojav – Dunning-Kruger efekt, ki kaže povezanost med samopodobo in resničnim znanjem, ki ga imamo o določeni temi. Krivulja je podobna veliki črki N, ki kaže razliko med našim dojemanim in resničnim znanjem. Čeprav se je s tem ukvarjal že Sokrat, do podobne ugotovitve pa je z izrekom »Malo znanja je škodljiva stvar« prišel tudi angleški filozof Alexander Pope, je pojav v času interneta dobil popolnoma nove razsežnosti. Zaradi podatkovne opitosti s številnimi »argumenti« imamo cele horde internetnih trolov in idiotov, ki ob pomoči interneta pridobivajo dokaze za najbolj absurdne trditve, pri čemer se jim zdi, da posedujejo kamen modrosti. Naj naštejem le nekatere: ploščata Zemlja, sobivanje ljudi in dinozavrov zaradi dobesednega branja nekaterih knjig, številne teorije zarote ipd. In če nekatere še lahko štejemo za vsaj zabavne dele folklore, pa je tip takega diskurza prešel še v tehnološke vode. Proti trolom in čisto običajnim idiotom se seveda lahko bojujemo le z resnico, a problem je, ker resno dokazovanje česarkoli zahteva velikanske količine časa – časa, ki ga bo pravi produktivnež raje porabil za kaj prijetnejšega ali človeštvu koristnejšega. Oziroma, če se izrazim z besedami še enega modrega moža s humorno žilico – Georgea Carlina: »Nikoli se ne prerekajte z idiotom. Potegnil vas bo na svojo raven in vas s svojimi izkušnjami premagal.« A hkrati s tem delamo prostor idiotom in trolom ter predvsem njihovim domislicam, ki vplivajo na naslednje rodove, torej je iskanje in predstavljanje pravilnih informacij ob zavedanju lastne šibkosti zaradi preobilja teh podatkov nujno.

Velike tehnološke spremembe današnjega časa, recimo elektrifikacija voznega parka, imajo zaradi visoke finančne cene precej botrov, ki hočejo v boju za ljubi kruhek tehtnico nagniti na to ali ono stran. S tem načeloma ni nič narobe, dokler so jasni tako nameni kot argumenti. Prav o električni mobilnosti je v zadnjem času izšlo kup člankov v širokem naboru medijev, ki pokrivajo tako tehnološko, finančno, okoljevarstveno kot tudi družabno okolje. A med njimi smo opazili kar nekaj kvazistrokovnih člankov, ki opletajo z navidezno legitimnimi podatki, toda kaj, ko podrobno branje in preverjanje informacij razkrije zaporedne napake in potvorbe, vse v smeri svojevrstne poante člankov (nalašč ne omenjam medija niti poante). Obenem sem ponosen, da se v pričujoči reviji trudimo na to in podobne teme gledati iz več zornih kotov. Včasih bolj, včasih manj, tu in tam kdaj tudi ustrelimo kakšnega kozla, si pa, čeprav smo tehnološki navdušenci, vzamemo tudi pravico, da nad čim kdaj tudi malo pobentimo. Vendar se pod vse zapisano tudi podpišemo.