Slovenija in Google - Neznosna lahkost podpisovanja

Vlada republike Slovenije je v začetku decembra 2021 podpisala memorandum o sodelovanju z Googlom. Ta bo temeljni dokument za izvedbo investicij družbe Google v slovenska znanja in rešitve na področju digitalne preobrazbe, socialnega podjetništva in umetne inteligence, so sporočili iz službe vlade…

Podpisovanje strinjanja o neobveznosti sporazuma.

Memoranduma vlada ni jasno objavila ob podpisu, to je storila šele takrat, ko smo se na službo vlade za digitalno preobrazbo obrnili z zahtevkom za dostop do informacij javnega značaja in v odgovoru prejeli tri strani besedila s podpisi odgovornih.

Gre za nov dokaz razširjene slabe prakse, kjer se država pojavlja v vlogi talca industrije podatkovne ekonomije, ki si išče zaveznike na področju milejše zakonodaje, lažjega dostopa do odločevalcev in vpliva na javne razpise.

Kaj piše v sporazumu?

Najprej v oči zbode določanje zavezujočih in nezavezujočih delov memoranduma. Podpis memoranduma je namreč služba za digitalizacijo pospremila z lepimi besedami o investicijah multinacionalke Google v slovenski gospodarski prostor, a tega iz memoranduma ni mogoče razbrati. Še več, vse glavne napovedi sodelovanja med Googlom in slovensko vlado so nezavezujoče, zavezujoč je samo del, ki določa, da je sodelovanje nezavezujoče.

Hkrati so naravnost bizarne tudi (ne)obveze vlade, ki so določene s tem neobveznim memorandumom. Tako se vlada neobvezno zavezuje, da bo v skladu z zakonodajo vzpostavila dialog v zvezi z digitalno preobrazbo slovenskega gospodarstva, predlagala sodelovanja na področju digitalne preobrazbe, skupne programe pa bo spodbujala na svojih spletnih mestih.

Google se neobvezno zavezuje k podpori digitalne preobrazbe, podpori slovenskega raziskovalnega ekosistema in ekosistema socialnega podjetništva, ponudbi brezplačnih delavnic za iskalce zaposlitev in k vabljenju državnih predstavnikov na svoje dogodke.

Skratka vrednost neobveznega sporazuma o sodelovanju je enaka nič. A to ne pomeni, da lahko sporazum odpišemo kot neškodljiv, saj se v njem skriva veliko pasti za aktualno in naslednjo slovensko vlado.

Kje so milijoni evrov?

Investicija v slovensko gospodarstvo, ki so jo v vladi ocenili na 2,5 milijona evrov in jo je minister za digitalno preobrazbo pospremil z besedami o zgodovinskem dnevu za digitalno preobrazbo Slovenije, kjer »s podpisom partnerskega sporazuma in z investicijo Googla uresničujemo vizijo Slovenije, ki je napredna, moderna in odprta v svet«, v sporazumu ni eksplicitno omenjena.

Tako lahko ugotovimo, da sta na razpisu Googlovega socialnega sklada za leto 2021 sredstva prejeli dve slovenski organizaciji – Fakulteta za turistične študije Univerze na Primorskem in nevladna organizacija Ameriška gospodarska zbornica (AmCham Slovenija). Google prek svoje pobude #IAmRemarkable podpira tudi slovensko nevladno organizacijo Ona ve, v kateri se ukvarjajo z večjo vidnostjo strokovnjakinj v slovenskem prostoru.

Google v Sloveniji financira tudi AmCham.

Milijon evrov bodo pri Googlu namenili spodbujanju razvoja sistemov IT in spodbujanju učenja o umetni inteligenci. V tem okviru bo del sredstev prejel Laboratorij za bioinformatiko Univerze v Ljubljani, ki razvija pobude na področju umetne inteligence za šole. Nepovratna sredstva za razvoj raziskav ekosistema umetne inteligence pa bo prejel tudi Institut Jožef Stefan.

Dodatnih milijon evrov bo Google.org namenil za krepitev slovenskega ekosistema socialnega podjetništva ter dodatnih 500.000 evrov nepovratnih sredstev, ki zagotavljajo dostop do kapitala in podporo podjetnikom z omejenimi možnostmi.

2,5 milijona evrov, ki so jih odgovorni povezovali s podpisom neobveznega sporazuma, tako v Slovenijo ne bo prišlo v enotnem znesku, temveč gre za sredstva, ki jih je Google znotraj različnih pobud razdelil na razpisih in ki niti slučajno ne bodo porabljena za celostno digitalizacijo slovenskega gospodarstva, temveč pavšalno – odvisno od prijavitelja na razpis.

Komu se sodelovanje izplača?

Če pogledamo register lobističnih stikov, ki ga v Sloveniji vodijo pri protikorupcijski komisiji, lahko vidimo, da se je v času slovenskega predsedovanja Evropskemu svetu na različnih naslovih naše javne uprave zglasilo večje število lobistov, ki so predstavljali podjetja Google, Facebook, Microsoft in druge.

Iz skopih opisov poročil o vsebini sestankov lahko razberemo, da so lobiste zanimali predvsem slovensko stališče do evropske zakonodaje, ki v letošnjem letu obljublja ureditev področja podatkovne ekonomije, pa predstavljanje pogledov industrije na regulatorne ukrepe, s katerimi poskuša Evropska unija omejiti divji zahod na področju preprodajanja uporabniških podatkov, in druge teme.

Na več sestankih so predstavniki podjetja Google predstavljali ravno prej omenjene investicije v slovensko gospodarstvo, kar bi lahko vodilo k prepričanju, da si je Google z njimi zagotovil dostop do slovenskih odločevalcev.

Javna uprava kot oglasni material za Microsoft.

Drugi problem za spletne velikane so evropski regulatorji, ki v zadnjem času dobivajo več zagona pri kaznovanju glavnih predstavnikov podatkovne ekonomije. Google in Facebook se v Evropski uniji ukvarjata še z vedno večjim številom sankcij svojega poslovnega modela, ki v več državah krši zasebnostno in protimonopolno zakonodajo.

Kupovanje politične naklonjenosti tako Googlu lahko služi kot del kampanje proti močnejšim zakonodajnim varovalkam in za manjšo navdušenost domačih regulatorjev za preganjanje spornih in nezakonitih praks.

Microsoft: država kot oglasni produkt

Prakse mehkega kupovanja vpliva in 'sobivanja' z javno upravo pa niso omejene samo na podpisovanje neobveznih obvez in lobistične pritiske. Ob koncu lanskega leta smo lahko v enem od slovenskih finančnih dnevnikov zasledili oglas podjetja Microsoft, ki je za enega glavnih modelov v oglasu uporabil kar pogovor s Petrom Pogačarjem, generalnim direktorjem direktorata za javni sektor pri ministrstvu za javno upravo.

Direktorat, ki med drugim skrbi tudi za opremljanje javne uprave z informacijsko tehnologijo, se torej pojavlja v oglasu enega od večjih podjetij na tem področju ter v pogovoru razmišlja o vplivu pandemije na načine dela v prihodnosti in zelo pavšalno, celo napačno povzema statistike dela od doma v slovenski javni upravi ob začetku pandemije.

Hkrati oglas za multinacionalko, v katerem se pojavljajo kadri javne uprave, ki povrhu vsega skrbijo še za javne razpise na področju delovanja javnega sektorja, odpira vrsto vprašanj o etičnem delovanju in neodvisnosti javnega sektorja, ki bi se moral ukvarjati predvsem s smotrno porabo davkoplačevalskega denarja. Nastop v oglasu za enega od konkurentov na področju informacijske družbe jim ne bi smel biti v ponos.

Facebook oglasi za Facebook

Če ste v preteklih mesecih po slovenskih novinčarkih portalih brskali brez vklopljenega blokiranja oglasnih sporočil, ste zagotovo opazili tudi Facebook oglase. Pardon, oglase za Facebook.

Tudi ta spletni velikan se v zadnjem času zelo trudi za krepitev lastnega ugleda, ki ga je v preteklih letih zapravil v različnih aferah odtekanja uporabniških podatkov, med drugim tudi z zakupi oglasnega prostora, kjer v sodelovanju z različnimi organizacijami promovira svoje dobro delo.

Facebook kupuje vpliv in dobro voljo medijev z oglasi.

To je sporno zaradi dvojega. Facebook plačuje nevladnim organizacijam, da lahko njihove domnevno neodvisne izjave uporabi za lastno promocijo, hkrati pa za plasiranje teh oglasov plačuje medijem in jih s tem na prijazen način opominja, naj o Facebook škandalih poročajo s tresočo roko.

Zakaj je to pomembno? Tudi Facebook se namreč zaveda negativnih posledic za lastni poslovni model, če bo Evropska unija na podlagi razkritij avstrijskega aktivista in pravnika Maxa Schremsa spremenila način pretoka podatkov med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike ter od Facebooka in drugih velikanov zahtevala večjo podatkovno suverenost ter boljše varovanje podatkov uporabnikov.

Več podatkovne suverenosti

Kupovanje odločevalskega vpliva ni za industrijo nič nenavadnega, bolj nenavadna je pasivna drža državnih organov, ki so se v Sloveniji očitno zataknili v času pred 15 leti, ko so bili digitalni velikani še del novega vala razvojne paradigme in so politično naklonjenost pridobivali predvsem z obljubami o svetli prihodnosti.

Po 15 letih lahko hitro ugotovimo, da do digitalne revolucije ni prišlo, da so imeli od obljub zaslužke predvsem lastniki tehnologij in procesov ter da je država pozabila, da bi se morala v odnosu do industrije obnašati kot zahtevna stranka, ne pa kot model v prodajnem salonu.

To je še posebej pomembno zato, ker se trenutno na obeh straneh Atlantskega oceana vedno več odločevalcev ogreva za idejo zakonodaje, ki bi razrešila nekatere temne liste svetovnega spleta. Spletni velikani se zavedajo, da se nahajamo v kritičnem obdobju, v katerem se odloča o prihodnosti. Čas je, da se tega zavedo tudi naši politični predstavniki. In da se tega zavedamo mi.