Ni interneta za starce

Projekt digitalnega bona za starejše, ki ga je aktualna vlada podedovala od svoje predhodnice, je znova odprl vprašanje splošne družbene digitalizacije in izzivov približevanja informacijske družbe starejšim občankam ter občanom.

Izzivi na področju približevanja informacijske družbe starejšim se kopičijo.

Gneča pred prijavnimi centri za izobraževanje s področja informacijskih tehnologij in storitev ter nespretno snovanje in izvajanje razpisa, pomanjkanje nujne opreme za spletno komunikacijo med vrhom pandemije koronavirusa, prehajanje na sistem poslovanja, kjer so v ospredju digitalne poti (digital first, op. p.), ter pomanjkanje znanja starejših v naši družbi so bili samo nekateri razlogi za nezadovoljstvo in izraženo potrebo po spremembah razvojnih strategij na tem področju.

Če ste ob zgornjih vrsticah zamahnili z roko, ker trenutno ne spadate v skupino starejših uporabnikov, se je vredno spomniti, da ima Slovenija že vrsto let demografski problem staranja prebivalstva, ki sovpada s problemom pomanjkanja digitalnih veščin pri starejših. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (Surs) iz začetka 2022 se na tem področju med mladimi in starejšimi pojavljajo precejšnje razlike.

Digitalne veščine opisujejo različne sposobnosti, s katerimi se posameznik uveljavlja v informacijski družbi. Pet sklopov veščin opisuje sposobnosti brskanja po spletu in vrednotenja spletnih podatkov, komuniciranje z ostalimi uporabniki spleta, izdelovanje vsebin na spletu, varovanje podatkov in zasebnost komunikacije ter reševanje tehničnih težav, povezanih s spletnimi storitvami in tehnologijami.

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je imelo več kot 60 odstotkov mladih (16–24 let) zelo dobro razvite osnovne digitalne veščine, med starejšimi (65–74 let) pa je bilo takih nekaj manj kot petina. Po drugi strani ni imelo nobenih digitalnih veščin 2 odstotka mladih in 45 odstotkov starejših. Urad hkrati opozarja, da se je skupina starejših (starost več kot 64 let) v preteklih desetih letih povečala za 29 odstotkov, medtem ko se je skupina mladih (prebivalci med 15 in 29 leti) zmanjšala za 15 odstotkov, s čimer je starejša generacija dosegla mlajšo in jo izrazito presegla.

Ob vedno večjem odstotku starejše populacije se je tako na mestu vprašati, zakaj se na tem področju še vedno srečujemo s tako velikim pomanjkanjem vsebin in znanja, zakaj imajo odločevalci na tem področju še vedno tako velike težave pri premoščanju razlik in kakšen bo obseg teh razlik v prihodnosti.

Ministrica za digitalno preobrazbo Emilija Stojmenova Duh pojasnjuje, zakaj taka trdovratnost tega izziva. »Vzroki za dolgotrajen obstoj digitalnega razkoraka so v tem, da se v preteklosti ni dovolj ali pa na pravi način vlagalo/izvajalo v aktivnosti, ki vplivajo na zmanjševanje digitalnega razkoraka. Po drugi strani za nekatere storitve, ki so že na voljo, ni bilo dovolj zanimanja širše javnosti (npr. storitve e-uprave ipd.), kar je bilo lahko posledica nepoznavanja storitev, ki so na voljo, neznanja, straha pred uporabo novih tehnologij ipd. ali pa preprosto 'vajenosti' uporabe storitve na stari način (npr. oddaja vloge za pravice iz javnih sredstev po pošti, prijava dohodnine po standardnem obrazcu, naročanje k specialistom prek telefona, po pošti ali osebno ipd.),« našteva.

Problemi: od pomanjkanja vsebin do pomanjkanja veščin

Zanimivo se je ozreti v preteklost in pregledati, kako so se na področju informacijske družbe spreminjali izzivi za slovensko družbo. Ministrstvo za digitalno družbo je leta 2002 v razpravi o problemu splošnega digitalnega razkoraka opozorilo na problem pomanjkanja zanimivih vsebin in storitev, zaradi katerih bi ljudje začeli uporabljati spletne storitve in tehnologije, problem stroškov priklopa na splet in težave z vsebinami v tujih jezikih.

Če bi se s časovnim strojem lahko preselili v leto 2002, bi hitro ugotovili, da je vsaj na področju informacijske družbe stanje popolnoma nerazpoznavno v primerjavi z aktualnimi razmerami. Za začetek je vredno opozoriti, da je imelo leta 2002 dostop do spleta samo slabih 10 odstotkov svetovnega prebivalstva (za primerjavo: leta 2012 je imelo dostop do spleta dobrih 30 odstotkov, leta 2022 pa 63 odstotkov). Čas dnevne uporabe svetovnega spleta je bil leta 2012 ocenjen na slabih 60 minut, leta 2012 na dobre štiri ure, leta 2021 pa na dobrih sedem ur.

Pavel Gantar, prvi minister za digitalno družbo v Republiki Sloveniji (2001–2004) in aktualni član Foruma za digitalno družbo, opozarja na hitro spreminjajočo se informacijsko družbo in hkratno trdovratnost problema digitalnega razkoraka. »Eden od glavnih izzivov, s katerim smo se ukvarjali v času mojega ministrovanja, je bil zagotavljanje razlogov za uporabo spletnih tehnologij,« se spominja. »Takrat smo večinoma stremeli k vzpostavljanju povezav s svetovnim spletom, kar je danes že malo preživet izziv.«

Ena od ovir na poti k informatizaciji družbe in zmanjševanju digitalnega razkoraka je bilo po Gantarjevem mnenju tudi vzpostavljanje storitev informacijske družbe na že obstoječi družbeni podlagi. »V nasprotju z estonskim modelom izgradnje celotne informacijske družbe smo pri nas poskušali nadgraditi že obstoječe storitve,« nadaljuje in kot primer navaja primer zdravstvene e-kartice, ki je s poskusi povezovanja obstoječega modela in digitalne nadgradnje postala breme sami sebi. Tudi na področju tehnologij in povezovanja omrežij Gantar izpostavlja težave s telekom podjetji in z implementacijo tehnologij za širokopasovni dostop.

Ena bolj očitnih razlik je na področju dostopa do informacijskih tehnologij. Te so danes zaradi pametnih telefonov, tablic in prenosnih računalnikov veliko dostopnejše kot pred 20 leti. Hkrati se posameznice in posamezniki danes z digitalnimi tehnologijami in storitvami srečajo veliko prej in na več mestih. Na tem področju se je v zadnjih 20 letih na spletu zgodilo več revolucij, ki so povezane z vedno večjimi hitrosti prenosa podatkov in vedno bolj pestro ponudbo različnih storitev ter s splošno vlogo spletnih tehnologij in storitev v poslovnem ter zasebnem okolju. Omeniti velja še vzpon razvoja področja uporabniške izkušnje, ki poskuša rešiti izzive na področju uporabniku (ne)prijaznih storitev, in vzpon digitalnih velikanov, na katerih danes stoji večina storitev in izdelkov svetovnega spleta.

Gantar kot eno ključnih razvojnih paradigem zadnjih 20 let izpostavlja razvoj specifičnih digitalnih storitev in aplikacij, ki jih v preteklosti ni bilo. »E-bančništvo in ostale aplikacije, ki uporabniku olajšujejo dostop do posameznih storitev, se mi zdijo ena od ključnih sprememb,« poudarja, »saj z njimi odpadeta brskanje in iskanje vsebin ter storitev.«

Danes tako eno od ključnih vprašanj digitalnega razkoraka po Gantarjevem mnenju ostaja vprašanje ponudbe kakovostnih digitalnih storitev in vsebin, ki je še posebej pomembno pri zmanjševanju digitalnega razkoraka starejših. Gantar izpostavlja storitve video klica in stalno zagotavljanje izobraževanj o digitalnih tehnologijah ter storitvah.

Ravno s pojavom Googla, Appla, Facebooka, Amazona in ostalih velikanov se je spremenila tudi ena od ključnih značilnosti svetovnega spleta, ki je bil pred pojavom velikih platform veliko bolj razdrobljen in uporabniško (ne)prijazen. Platforme so tako na neki način rešile enega od izzivov digitalnih veščin, saj so za večino uporabnikov poenotile in zmanjšale količino veščin, ki jih mora posameznik obvladati za osnovno rabo informacijskih tehnologij, a so hkrati odprle pandorino skrinjico algoritemskega urednikovanja vsebin, obraznega prepoznavanja in drugih vprašanj človekovih pravic v informacijski družbi.

Kako se je torej spreminjala narava digitalnega razkoraka v zadnjih 20 letih, je ta še vedno tako velik problem, kakšno vlogo na tem področju igrajo države in kakšno spletni velikani ter kakšni so glavni izzivi na področju zmanjševanja digitalnega razkoraka v letu 2022?

Digitalni razkorak: med družbo in industrijo

Pri digitalnem razkoraku se je treba najprej vprašati o predznaku informacijske družbe – je to družbena ali gospodarska kategorija? Pri informatizaciji javne in zasebne sfere se namreč slej ko prej srečamo z gospodarskimi subjekti različnih panog, od telekomov do posrednikov vsebin in drugih podjetij, ki skozi različne oglaševalske kampanje in druge aktivnosti izvajajo pritisk na odločevalce in si poskušajo zagotoviti čim boljši položaj na trgu.

Digitalni razkorak je za njih tako izredno hvaležna tema, saj jim po eni strani omogoča izredno enostaven dostop do odločevalcev in enostavno plasiranje izobraževalnih kampanj, s katerimi si dvigujejo družbeni ugled, po drugi strani pa lahko tako zanemarijo dejanske probleme na trgu informacijske družbe, ki izhajajo iz težav pri zagotavljanju dostopa do spleta v ekonomsko manj privlačnih regijah države in odgovorne cenovne politike osnovnih digitalnih storitev.

Na podoben način delujejo tudi veliki posredniki vsebin in drugi spletni velikani, ki digitalne veščine državljank in državljanov vedno znova ponujajo kot alternativo zakonski regulaciji tega področja. »Industrija s svojimi programi že vrsto let tesno sodeluje z izobraževalnimi institucijami, zlasti v visokem šolstvu. Podjetja dajejo visokošolskim zavodom pod zelo ugodnimi pogoji na voljo svojo programsko opremo ali v sodelovanju z zavodi organizirajo tečaje za pridobivanje certifikatov. Usposabljanja za poznavanje najpopularnejših programskih orodij so vključena tudi v programe, kot je ECDL (European Computer Driving Licence), mednarodna izobraževalna iniciativa, namenjena širjenju primerljive računalniške pismenosti po vsem svetu,« opozarja Dušan Caf, direktor Foruma za digitalno družbo.

Caf nadaljuje, da je »industrija v izobraževanju vse bolj prisotna tudi prek sponzoriranja institucij in predvsem različnih projektov. Prek teh imajo dostop ne le do talentov, ampak tudi širijo svoj vpliv, podobne programe pa ima industrija tudi za nevladne organizacije, kjer so najaktivnejše tuje korporacije, ki imajo pri nas izpostave ali pa delujejo prek slovenskih podjetij.«

Gre za globalni trend, saj industrija informacijske družbe potrebuje delovno silo, ki jo je treba usmeriti v to panogo. Tako smo, recimo, nedavno brali o ameriškem partnerstvu enega največjih globalnih proizvajalcev orožja Raytheon, ki se je povezal z nevladno organizacijo Girls Who Code (dekleta, ki programirajo, op. p.), da bi lahko nadobudnim programerkam ponudil izobraževalne programe in svetovanje pri vodenju izobraževanj – vse to seveda z namenom, da bi tako lažje prišel do novega kadra za svoje podjetje.

Dušan Caf opozarja, da lahko podobne poteze vidimo tudi v slovenskem prostoru. »V Sloveniji so ti programi zelo razširjeni. Tudi organizacije, ki izvajajo usposabljanja za starejše, imajo močno podporo tujih korporacij. Večina programov se zato ne ukvarja s temeljnimi veščinami, ampak z uporabo konkretnih orodij, predvsem za elektronsko pošto, pisarniško poslovanje in brskanje po spletu,« poudarja. »Takšno okolje ni naklonjeno generičnemu znanju in odprtokodnim rešitvam, kar se pozna tako v akademskem okolju kot v gospodarstvu in javni upravi.«

A če bi mislili, da je digitalno opismenjevanje samo orodje za zasebni sektor, Caf ocenjuje, da se take kampanje izplačajo tudi javnemu sektorju. »Z digitalizacijo in s centralizacijo podatkov država dobiva izjemno moč. Čeprav digitalne storitve prinašajo številne prednosti, odpirajo vrata nepredstavljivemu nadzoru ljudi prek aplikacij in pametnih naprav ter tudi zlorabam. Več kot je uporabnikov digitalnih storitev, več podatkov o posameznikih zbere država. Digitalizacija omogoča neizmerne možnosti za nadzor ljudi in v družbi nadzora ne smemo govoriti le o podjetjih, ki lahko zlorabljajo podatke o uporabnikih, ampak vse bolj tudi o državah,« našteva Caf in nadaljuje, da zasebni sektor »prek izobraževanja in usposabljanja o digitalnih veščinah dobiva nove uporabnike svojih izdelkov in storitev, s čimer si veča trg. Več uporabnikov digitalnih storitev pomeni tudi več zbranih podatkov, njihovo profiliranje in manipuliranje z njimi. Obseg zbranih podatkov se bo še bistveno povečal z uporabo naprav interneta stvari. Podjetja prek tek podatkov ne bodo dobila le vpogleda v naše nakupne navade ali politične preference, ampak tudi v naše zdravje, čustva in razpoloženje.« S tem se strinja tudi ministrica za digitalno preobrazbo Emilija Stojmenova Duh, ki opozarja na zasebne interese na tem področju in poudarja, da sicer »ne moremo reči, da nihče od spletnih velikanov ni naredil nič za zmanjševanje digitalnega razkoraka, vendar pa je celovito področje zmanjševanja tega izziva prepuščeno državi oziroma Evropski uniji«.

A sam dostop do spleta ne rešuje vseh problemov digitalnega razkoraka, opisuje Julia Rodina, trenerka medijske in digitalne pismenosti iz Estonije, kjer so razmere na področju dostopa do spleta na vrhu lestvice evropskih držav. »Leta 2020 je bilo s spletom povezanih več kot 90 odstotkov vseh estonskih gospodinjstev, leto kasneje je splet uporabljalo 91 odstotkov vseh Estonk in Estoncev,« opisuje razmere na terenu in nadaljuje, da povezanost s spletom ne bo samodejno rešila vprašanja pomanjkanja digitalne pismenosti.

»Čeprav smo Estonci pri vrhu povezanosti in uporabi e-storitev, vprašanje kibernetske varnosti ostaja nerešeno, saj se vse premalo ljudi zaveda tveganj, posebej visoko pa so na lestvici žrtev prav starejši uporabniki. Velikokrat sploh ne gre za zapletene zlorabe, temveč se vse skupaj zgodi ob pomoči socialnega inženiringa, kjer nepridipravi podatke za dostop do bančnega računa pridobijo kar od žrtve, prek telefona,« opisuje razmere in poudarja potrebo po kontinuiranem izobraževanju starejših uporabnikov na tem področju. »Mislim, da na tem področju ni dovolj tečajev in delavnic za starejše, kar se pozna pri številu incidentov ter zlorab na tem področju,« zaključuje.

A tudi zgodba o estonskem uspehu ima temno plat. Študije estonskega digitalnega uspeha namreč opozarjajo na pomanjkanje podatkov o uporabi spletnih storitev pri starejših uporabnikih. Marianne Paimre na inštitutu digitalnih tehnologij na univerzi v Talinu navaja težavo pri merjenju digitalnega razkoraka, saj trenutno zbrani podatki ne beležijo spletnih navad Estonk in Estoncev, ki so starejši od 74 let (gre za približno 15 odstotkov celotne populacije). Paimreova navaja, da to dejstvo v kombinaciji s poročili o nizki stopnji digitalne pismenosti Estoncev v starostni skupini od 50 do 64 let meče slabo luč na estonsko zgodbo o digitalnem uspehu, kar je še posebej problematično pri starejših uporabnikih, ki bi si lahko z digitalnimi storitvami pomagali pri premagovanju osamljenosti, odpravljanju težav zaradi zmanjšane mobilnosti oziroma zmanjševanju občutka družbene izključenosti.

Rešitve: od e-pošte do tehnologije veriženja blokov

Vlada Janeza Janše je marca letos sprejela zakon o spodbujanju digitalne vključenosti, ki opredeljuje več stopenj digitalnih kompetenc, s katerimi lahko državljanke in državljani sodelujejo v informacijski družbi in po besedah v zakonu omogočajo »družbeni napredek«.

Kot osnovne kompetence je vlada opredelila kompetence za uporabo digitalnih tehnologij in storitev za vsakodnevne potrebe, kot zahtevnejše kompetence za uporabo digitalnih tehnologij in storitev za reševanje zapletenih problemov ter kot strokovne kompetence, s katerimi uporabnik razvija digitalne tehnologije, rešitve in storitve, med katere spadata računalniško programiranje ter izboljšanje digitalne uporabniške izkušnje in kibernetske varnosti.

Program izobraževanja za starejše občanke in občane je je prejšnja vlada nadgradila s t. i. digitalnim bonom – 150 evrov vredno nagrado za pet tisoč udeležencev izobraževanj s področja digitalnih kompetenc, kar je v praksi vodilo do kaosa na terenu, saj je velika večina potencialnih udeleženk in udeležencev ostala brez mesta na delavnicah in tako brez t. i. digitalnega bona. »Da izobraževanje vežeš na pridobitev bona za 150 evrov, se mi ne zdi prava pot,« ocenjuje Pavel Gantar in dodaja, da bi bilo bolje, če bi delavnice in izobraževanja za starejše izvajali redno in stalno. Po njegovem mnenju starejše uporabnike zanima predvsem vzdrževanjem stikov na daljavo prek tehnologije video klicev ter družabnih omrežij.

Nova ministrica za digitalno preobrazbo Emilija Stojmenova Duh je zato konec avgusta začasno ustavila izvajanje izobraževanj za starejše, dokler se ne razjasni pravno in dejansko stanje ter razreši nepravilnosti, do katerih prihaja na terenu, nato pa v začetku septembra sprejela odločitev, da se bodo izobraževanja nadaljevala.

Da je področje zmanjševanja digitalnega razkoraka pomembno za državo, je ministrica za digitalno preobrazbo Emilija Stojmenova Duh izpostavila že na svojem potrditvenem zaslišanju. »Zmanjšanje digitalnega razkoraka je pomembna tema zato, ker vpliva na zmanjševanje neenakosti in dvig enakopravnosti v družbi, vpliva tudi na izboljšanje kakovosti vsakdanjega življenja ljudi ter tudi večjo socialno vključenost. Vedno več storitev je dostopnih prek elektronskih aplikacij in platform (npr. spletno bančništvo, elektronsko naročanje pri zdravniku ipd.), zato je tudi s tega vidika pomembno zmanjševanje digitalnega razkoraka, da so vsem omogočene enake možnosti dostopanja do teh storitev,« poudarja in kot primer navaja tudi obdobje pandemije. »Potreba po zmanjševanju digitalnega razkoraka se je za nujno izkazala v času pandemije, ko smo izkusili pravo razsežnost prednosti in možnosti uporabe digitalnih tehnologij. Tudi v Sloveniji smo spoznali, kako nam lahko te tehnologije olajšajo ali otežijo vsakodnevne opravke in poslovanje. Videli smo, kako pomembno je, da ima vsak državljan zagotovljene ustrezne dostope, ustrezna znanja in spretnosti ter ustrezno podporo pri optimalnem izkoriščanju danih možnosti, ki jih digitalne tehnologije ponujajo. Le tako bo vsak lahko sprejemal prave odločitve zase,« pojasnjuje in napoveduje nove aktivnosti na tem področju, tako pri odpravljanju belih lis dostopa kot tudi novih izobraževanjih starejših uporabnikov.

Hkrati se je prav zaradi spodletelega razpisa za digitalno opismenjevanje starejših v javnosti odprla široka razprava na to temo. Mateja Strašek, ki pri Zdusu deluje v komisiji za izobraževanje, publiciteto in informacijsko tehnologijo, je predstavila, kako že zdaj potekajo izobraževanja in kaj bi bilo koristno uporabiti tudi v nadaljevanju projekta digitalnih bonov. »Da starejši nimajo digitalnih znanj, drži le delno. Starejši so heterogena skupina. Imamo starejše, ki so digitalno bolj pismeni kot mladi, imamo pa tudi take, ki nikoli niso imeli računalnika ali telefona. Ti pa se ne bodo javili sami, nekatere je sram, te moramo nagovoriti,« je za Svet24 povedala Straškova.

Meritve digitalnega razkoraka kot orodje industrije

Izobraževanja na področju digitalnih veščin so samo en del enačbe informacijske družbe, na katerega lahko vpliva država. Še eno problematično področje so namreč meritve napredka na tem področju, kjer se v sklopu Evropske unije največkrat omenja DESI (The Digital Economy and Society Index), ki beleži napredek na več področjih informacijske družbe (povezljivost, uporaba digitalnih tehnologij, razširjenost in uporabnost digitalnih storitev ter človeški viri).

Zakaj je meritev po mnenju kritikov problematična? Najprej so tukaj viri podatkov za meritev, ki jih posredujejo kar države same, brez zunanjega nadzora. Države si tako same izberejo storitve in tehnologije, ki jih bodo vključile v meritev, pri čemer pa ni nujno, da izbor kaže dejansko stanje.

Tako je Slovenija za zadnje meritve leta 2021 kot primer dobre prakse na področju digitalnega vključevanja javnosti v odločevalske procese vključila tudi portal Predlagam vladi, čeprav se ta že več let srečuje s kritikami o nekoristnosti, ter aplikacijo zVem, ki naj bi si jo naložilo več kot 750 tisoč uporabnic in uporabnikov, pri tem pa pozabila povedati, koliko teh uporabnic in uporabnikov aplikacijo uporablja samo za digitalno shranjevanje potrdila o cepljenju proti koronavirusu, ki je bilo nekaj časa obvezno za vsaj približno normalno življenje in gibanje v javnosti. Kritiki še opozarjajo, da indeks bolj kot dejansko stanje na trgu odseva napovedi in zadeve posameznih držav, kar ni nujno najboljši mehanizem, saj se velikokrat napovedi ne uresničijo v praksi.

Na drugi strani je eden večjih podpornikov takih meritev prav domača industrija. Gospodarska zbornica Slovenije je namreč na novo vlado spomladi 2022 naslovila dokument Program za digitalno Slovenijo, v katerem opozarja na pomanjkanje strokovnjakov IKT in priporoča spremembe učnega sistema ter druge ukrepe, s katerimi bi izboljšali razmere na tem področju, kot razlog za spremembe pa navaja prav izboljšano mesto na lestvici DESI. Večina ukrepov se ukvarja s povečanjem proračunskih investicij na tem področju in z zmanjševanje regulatornih ukrepov, ki bi olajšali delovanje industrije.

Drugi problem so razlogi za zmanjševanje digitalnega razkoraka. V utemeljitvi zakona o digitalni vključenosti, ki je bil podlaga za uvajanje digitalnih bonov za plačilo tečajev in nakup opreme, namreč kot glavni razlog za dvig kompetenc na tem področju avtorji navajajo smernice Evropske unije in domače strategije s področja digitalne ekonomije, ki so namenjene transformaciji evropskega gospodarstva. Skratka – gre za ekonomsko logiko ustvarjanja nove delovne sile na trgu informacijske družbe, kjer Evropa že dalj časa caplja za Kitajsko in Indijo.

To se še najbolj nedvoumno vidi iz izjav Evropske komisije, ki med drugim poudarja, da »so digitalna znanja nujno potrebna, zlasti v svetu po covidu 19, saj bo neka mera digitalne usposobljenosti potrebna praktično pri kakršnemkoli nadaljnjem učenju in na delovnih mestih v vseh sektorjih, pri čemer v povprečju dve petini Evropejcev in Evropejk v starosti od 16 do 74 let teh spretnosti nimata«.

V takemu diskurzu vidi problem Katja Koren Ošljak, ustanoviteljica zavoda Vsak in raziskovalka na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. »S tem, ko privzemamo evropski referenčni okvir DigComp kot smerokaz temeljne pismenosti, in indeks DESI kot kazalnik uspešnosti sodobne družbe, smo pristali, da je človek pomemben zgolj kot delavec ali delodajalec. Evropski digitalni trg je že tako naturalizirana mantra, da je v javnem diskurzu skorajda nemogoče problematizirati dejstvo, da cvetoče gospodarstvo ne sme biti naša edina glavna vrednota. Mene zelo moti, da ljudi, mlade vidimo zgolj kot nekoga, ki naj v prihodnosti Evropi pomaga graditi vlogo močne konkurentke na mednarodnem gospodarskem trgu,« opozarja.

Uporabniška izkušnja kot vzrok in posledica

Poleg digitalnih veščin, s katerimi poskušajo oblasti po vsem svetu informacijsko družbo približati starejšim, pa se digitalni strategi in razvijalci vedno glasneje sprašujejo, ali bi bilo mogoče trend razkoraka zmanjšati z obratno logiko – namesto da starejše uporabnice in uporabnike približujemo tehnologijam, bi se morali ukvarjati z logiko približevanja tehnologij starejšim.

»Podjetja bi se morala več ukvarjati z uporabniško izkušnjo (starejših) uporabnikov,« meni oblikovalka uporabniških vmesnikov Manca Gracar, »saj je to področje večino časa zanemarjeno, kar ima zelo negativne posledice.« Vzroki za ignoriranje tega področja so raznoliki. »V svetu spletnega marketinga šteje obiskanost oziroma razširjenost aplikacije, skoraj nihče pa se ne ukvarja z uporabnostjo,« dodaja.

Don Norman, strokovnjak s področja oblikovanja, ki je s svojim delom v 90. letih prejšnjega stoletja definiral polje uporabniške izkušnje, že dalj časa opozarja, da gre razvoj informacijskih tehnologij v napačno smer. »Čeprav je na svetu vedno več starejših ljudi, ki še vedno plodno sodelujemo v družbi, lahko rečemo, da je večina izdelkov v naših življenjih oblikovana v nasprotju z našimi zmanjšanimi sposobnostmi,« pojasnjuje in dodaja, da pri tem ne misli samo izdelkov in storitev na področju informacijske družbe, temveč tudi širše. »Nove tehnologije in storitve se zanašajo na zaslone na dotik in majhne črke, čeprav je dokazano, da so fizični gumbi najuporabnejši – razlog pa sta majhen prihranek v proizvodnem procesu in zgrešena želja po trendovskih izdelkih,« kritizira tudi Applove izdelke.

Norman dodaja, da vključujoče oblikovanje (inclusive design) ni namenjeno samo starejšim uporabnikom, temveč bi lahko industrija informacijske tehnologije in storitev na tak način pomagala več skupinam uporabnikov, ki trpijo zaradi slabšega vida, zmanjšane mobilnosti oziroma drugih težav, ki jim onemogočajo suvereno uporabe digitalnih tehnologij in storitev.

Nekateri premiki se na tem področju dogajajo zaradi inercije – podjetja so enostavno prisiljena v razvoj storitev in izdelkov z mislijo na vključujoče oblikovanje, saj jih v to sili lastna ciljna skupina. Razvoj je seveda odvisen od ciljne skupine in njene kupne moči, težava pa je kompleksnost problemov, ki naj bi jih vključujoče oblikovanje reševalo. »Podjetja imajo dve možnosti: ali bodo izboljšala uporabniško izkušnjo ali pa bodo uporabnika naučila uporabljati storitev oziroma izdelek z raznimi tečaji ter navodili in pogosto je potreba po obojem,« dodaja Mitja Mavsar, razvijalec uporabniške izkušnje, ki je v preteklosti izvajal preizkuse uporabniške izkušnje tudi s starejšimi uporabniki.

»Vseeno je treba opozoriti, da je celoten svetovni splet izredno neprijeten za starejšega uporabnika. Ta običajno slabše vidi, ne zna tujega jezika, se hitreje zmede, ne razume zapletenih postopkov prijave v storitve,« našteva Mavsar in poudarja, da lahko »na tem področju lahko veliko naredimo z izobraževanjem starejših uporabnikov, in to je absolutno nujno, a prava pot je razvoj uporabniške izkušnje z mislijo na starejše uporabnike. Ključno pa je tudi to, da se starejše uporabnike vključi v sam proces razvijanja digitalnih orodij. Prav zanima me, kaj bi odkrili, če bi opazovali deset uporabnikov, starih 70+ let, ob namestitvi digitalnega potrdila. In če bi naredili zadevo njim prijazno, bi bilo lažje vsem,« meni Mitja Mavsar.

Romina Kavčič je oblikovalka in razvijalka uporabniške izkušnje, ki se ukvarja tudi z izzivi digitalizacije za starejše. »V tujini se ogromno pozornosti in sredstev vlada v uporabniško izkušnjo ter digitalizacijo za starejše, ki se razvija zaradi konkurenčnega trga,« pojasnjuje. »V Sloveniji na tem področju zaostajamo tako zaradi pomanjkanja posluha pri institucijah, ki bi bolj resno zagovarjale to področje, kot pomanjkanja izkušenega kadra in strahu pred tehnologijo pri starejših uporabnikih,« našteva in ocenjuje, da so pri premagovanju strahu prava pot izobraževanja za starejše.

To se pozna tudi pri spletnih zlorabah. Nacionalni odzivni center za kibernetsko varnost (Si-CERT) sicer ne beleži demografskih podatkov o posameznikih, ki se na njih obračajo po pomoč pri zlorabah, vseeno pa na podlagi posameznih opisov in izkušenj ugotavljajo, da je eden glavnih vzrokov za zlorabe preobremenjenost uporabnikov, ki enostavno ne zmorejo spremljati vsega dogajanja in uporabljati vseh ponujenih varovalk. Pri starejših uporabnikih so zelo pogoste ljubezenske prevare (Romance Scam). Tu goljufi izkoriščajo osamljene ženske, čustveno zelo dovzetne za vzpostavitev stika prek različnih kanalov. Vendar gre v tej kategoriji prevar za izjemno psihološko manipulacijo, družbeni inženiring, ki ni povezan s t. i. slabo varnostno higieno.

Mladi uporabniki niso »bolj napredni«

In če ste slučajno pričakovali, da bo digitalni razkorak izginil s prihodom mladih uporabnikov in t. i. digitalnih domorodcev, zadeva v realnosti sploh ni tako preprosta. Emilija Stojmenova Duh pojasnjuje, da bi »težko trdili, da se digitalni razkorak zmanjšuje zaradi prihoda t. i. digitalnih domorodcev. Po podatkih Sursa je v Sloveniji le polovica oseb z vsaj osnovnimi digitalnimi kompetencami, po podatkih indeksa DESI pa je Slovenija na področju človeškega kapitala pod povprečjem Evropske unije. Vedeti moramo, da t. i. digitalni domorodci večinoma obvladajo aplikacije, ki so v trendu, kar pa ne pomeni nujno, da poznajo vsa področja digitalne pismenosti (npr. varnost, reševanje problemov).«

S tem se strinja Katja Koren Ošljak: »Mladi sami po sebi namreč ne razumejo in ne uporabljajo bolje tehnologij kot odrasli. Res pa je, da veliko mladih s svojimi spretnostmi in poznavanjem, recimo aplikacij družbenih omrežij, prehiteva odrasle v svoji okolici. A ne zato, ker odrasli tega ne bi zmogli, ampak si ti v obilici svojega dela nikoli niso vzeli časa za to.« Dodaja, da je »razlika med starejšimi in mladimi morda zgolj v tem, da pri prvih morda dostopnost povezujemo bolj z dostopnostjo do storitev e-uprave, dostopom do zdravstvenih storitev prek e-naročanja ali sistema e-napotnic, pri mladih pa zaradi drugačne specifične življenjske faze večkrat govorimo o digitalnem izobraževanju oziroma izobraževanju na daljavo, v nekih specifičnih redkih projektih pa se v zvezi z mladimi naslavlja še aktivno (digitalno) državljanstvo«.

Eden od mogočih odgovorov na problem pomanjkanja znanja je po mnenju Katje Koren Ošljak preusmeritev od digitalne pismenosti k medijski. »Vsem tem tehnologijam je skupno, da so mediji, s katerimi in skozi katere se družimo, delamo, učimo, kulturno in politično udejstvujemo, igramo, sproščamo ... zato je pomembno ne le, da jih znamo uporabljati, ampak tudi, da razumemo, zakaj so bili razviti, kdo jih financira, nadzira, kdo urednikuje, kako nastajajo in se razširjajo vsebine. Šele potem lahko zares kritično beremo novice, analiziramo informacije in s svojim delovanjem ob pomoči digitalnih medijev in skoznje prispevamo k vključujoči in demokratični družbi,« zaključuje.

Izzivi informacijske družbe so tako vedno bolj na preseku politike, tehnologije in potrošnika ter državljana, pri tem pa bi se morali bolj osredotočati na vzroke in manj na posledice. Samo tako bomo lahko prišli na zeleno digitalno vejo, ki bo služila vsem in ne samo posameznim srečnim izbrancem.