Ni vse v velikosti

Letošnje počitnice so bile prelomne, prvič po dobrih 30 letih mi je družbo na morju namreč delal le telefon. Vsa preostala fotografska krama, razen mini stativa, je ostala doma.

Kot fotograf se zavedam teže gornjih besed – seveda ste mnogi (no, ogromna večina) to naredili že pred leti, a purist v meni se je vsa ta leta uspešno upiral telefonski fotografiji. Res pa je, da je bila za to kriva tudi moja gorenjska plat, ki mi ni dopustila nakupa telefona v štirištevilčnem razredu, pa tudi Sonyjev fotoaparat RX10 m3, ki je odlično nadomeščal večje beštije in kar nekaj objektivov. V njem je namreč tipalo podobne velikosti, kot jih imajo tokrat preizkušeni telefoni, a družbo mu dela še objektiv, primerljiv s 24 do 600 mm v Leica formatu, podkrepljen s spodobno zaslonko f2.4-4.0. Glavna slabost je njegova velikost, saj je podobnih mer kot klasičen fotoaparat s srednje velikim objektivom. Če nič drugega, to pomeni dodatno fotografsko torbo. Druga, malo manjša slabost je objektiv, ki ima najširši kot 24 mm. Če upoštevamo 25x spremenljivo goriščnico, je to še vedno spodobna številka, a telefoni brez težav dosegajo kote, primerljive s 13 mm. Zaradi tega je Sonyju že pretekla leta večino časa delala družbo katera od akcijskih kamer, ki je poleg širokega kota pokrila še podvodno fotografijo. Če povzamem: vse skupaj je po osmih letih še vedno tako dobro, da sem ga letos le s težkim srcem pustil doma.