Ni vse v velikosti
Letošnje počitnice so bile prelomne, prvič po dobrih 30 letih mi je družbo na morju namreč delal le telefon. Vsa preostala fotografska krama, razen mini stativa, je ostala doma.
Kot fotograf se zavedam teže gornjih besed – seveda ste mnogi (no, ogromna večina) to naredili že pred leti, a purist v meni se je vsa ta leta uspešno upiral telefonski fotografiji. Res pa je, da je bila za to kriva tudi moja gorenjska plat, ki mi ni dopustila nakupa telefona v štirištevilčnem razredu, pa tudi Sonyjev fotoaparat RX10 m3, ki je odlično nadomeščal večje beštije in kar nekaj objektivov. V njem je namreč tipalo podobne velikosti, kot jih imajo tokrat preizkušeni telefoni, a družbo mu dela še objektiv, primerljiv s 24 do 600 mm v Leica formatu, podkrepljen s spodobno zaslonko f2.4-4.0. Glavna slabost je njegova velikost, saj je podobnih mer kot klasičen fotoaparat s srednje velikim objektivom. Če nič drugega, to pomeni dodatno fotografsko torbo. Druga, malo manjša slabost je objektiv, ki ima najširši kot 24 mm. Če upoštevamo 25x spremenljivo goriščnico, je to še vedno spodobna številka, a telefoni brez težav dosegajo kote, primerljive s 13 mm. Zaradi tega je Sonyju že pretekla leta večino časa delala družbo katera od akcijskih kamer, ki je poleg širokega kota pokrila še podvodno fotografijo. Če povzamem: vse skupaj je po osmih letih še vedno tako dobro, da sem ga letos le s težkim srcem pustil doma.
No, ni mi bilo dolgčas, družbo sta mi delala telefona Xiaomi Ultra 14 in Samsung Galaxy S24 Ultra, malce kasneje se jima je pridružil še Huawei Pura 70 Ultra. Manjkal je morda le še zadnji Honor Magic6 Ultimate oziroma Pro in Android falanga bi bila v celoti postrojena. Priznam, najbolj me je zanimalo »polno«, 1-pačno tipalo, s katerim se pohvalita huawei in xiaomi, medtem ko ima samsung manjšega, 1/1,3-palčnega. A ker sodi med telefone, ki so pri nas splošno razširjeni in priljubljeni, nas je seveda zanimalo, kako se odreže primerjalno. Ima štiri objektive, tako kot xiaomi, medtem ko huawei premore tri. Vrednosti zaslonk so si vsi dokaj blizu, glavno vlogo torej odigra programska oprema. In tu lahko kar takoj zapišemo, da kitajci prav lepo kažejo mišice.
Huawei
Serija telefonov Huawei Pura 70 ni neznanka, že model Pro se je dobro obnesel (članek smo objavili v poletni številki), zato smo seveda od fotografsko naphane Ultre pričakovali še kaj več. Glavni razlog za to je seveda 1-pačno tipalo, rahlo nadgrajena pa sta tudi druga dva fotoaparata (»objektiva«). Predvsem tisti z ultraširokim kotom ima bistveno več pik, medtem ko sta si teleobjektiva dokaj podobna. Iz nam neznanega razloga ima slabši model Pro 48 milijonov pik in goriščnico 93 mm, medtem ko Ultra premore 50 milijonov pik in goriščnico 90 mm, kar dokaj natančno ustreza malo večjemu številu pik. Kar je za nas uporabnike bolj pomembno, je najbližja razdalja, ki še omogoča fotografiranje. Ta znaša 5 cm od prednje leče in s tem naredi telefon več kot primeren za makro fotografijo.
Huaweiev teleobjektiv pri 3× digitalni povečavi ali Xiaomi in Samsung pri 2×? Lepo se vidi, da klasična optika zmore ostrejšo sliko od periskopske. Pri Samsungu je zaradi slabše zaslonke vidna tudi večja globinska ostrina.
Programska oprema je tudi že stari znanec, s spodobnim naborom možnosti tudi za bolj ambiciozne fotografe. V načinu Pro so dostopne praktično vse možnosti, vključno z nastavitvijo zaslonke, ki pri večjih tipalih postaja stalnica. Seveda zna shranjevati posnetke tudi v načinu RAW, kar zna priti prav pri nadaljnji obdelavi. Kot zanimivost, v načinu Pro in shranjevanju v format JPEG je najvišja občutljivost ISO 4.000.000 (da, štiri milijone), a brez skrbi, zaradi tega se nočno nebo ne bo razjasnilo, le posnetek bo dokaj slab in zrnat.
Še fotografska zanimivost: Huawei nas je že pred leti presenetil z možnostjo dolgih časov sredi največjega sonca, zdaj so to še dopolnili z dodatnimi programi.
Zajem videa se ustavi pri ločljivosti 4K, kjer lahko izbiramo med 30 ali 60 slikami na sekundo, na bolj evropskih 25 oziroma 50 slik na sekundo pa očitno niso pomislili. Zna pa zato snemati z do 960 posnetki na sekundo (!), a ne pričakujte, da boste z njimi naslednji youtubovski Slow Mo Guys. Če ne drugega zato, ker to zmore početi le res zelo kratek čas.
In seveda, še obvezni pripis oz. opozorilo – Huaweievi telefoni so zaradi ameriških sankcij že nekaj let prikrajšani za pravico nameščanja Googlovih storitev, zato boste tudi Huawei-fotografi ostali brez aplikacij Youtube, Gmail, Chrome, Google Zemljevidi, Google Fotografije (Photos), Google Play in še kar nekaj aplikacij drugih razvijalcev, ki se pri delovanju naslanjajo na Google. Razen, če se boste potrudili in si uredili katerega izmed obvozov, ki v zadnjem času menda kar spodobno delujejo.
Xiaomi
Xiaomi 14 Ultra je že drugi telefon tega proizvajalca, ki ima 1-palčno tipalo, le da je tokrat še malo bolj dodelan. Zaslonka glavnega objektiva je pridobila dodatne 2/3 vrednosti in je po novem f1.6, prav tako je svetlejšo zaslonko pridobil 5× objektiv, po novem se ponaša z f2.5 namesto f3. Srednji teleobjektiv in širokokotni sta praktično enaka pri predhodniku, oba imata 50 milijonov pik. Ampak to še ni vse, Xiaomi namreč zelo resno meri na fotografsko srenjo z dodatkom oziroma s posebnim ovitkom, ki telefon spremeni v čisto spodoben fotoaparat. Prinaša odebeljen desni del s sprožilcem, posebnim gumbom za snemanje, z vrtljivim gumbom ter možnostjo uporabe fotografskih filtrov. Napis Leica vse to le še potrdi oziroma daje pridih ekskluzivnosti, kot ga je imel svojčas Huawei (in se mu je potem odpovedal). Majhna rdeča pika bi bila še korak dlje, a že s samim napisom smo bili zadovoljni. Ta namreč prinese Leicino tehniko pri objektivih in njihove barvne profile, podobno, kot jih ima Fujifilm v svojih fotoaparatih.
Programski del je zelo spodobno narejen, poleg različnih fotografskih načinov so snovalci dali velik poudarek videu. Tudi tu sta v osnovi najvišja ločljivost 4K in snemanje le s 30 ali 60 slikami na sekundo, a ponuja pravzaprav tri možnosti – klasično snemanje, filmski ali režiserski način. Zadnja omogočata razmerje 21 : 9, anamorfno programsko zameglitev, izbiro dodatnih barvnih profilov ter nadzor nad jakostjo zvoka in histogramom v realnem času. Za nameček sta na voljo še možnost predvajanja videa na zunanji zaslon ter snemanje v ločljivosti 8K v načinih 30p ali 24p.
Spremenljiva zaslonka je končno uporabna, že f2.0 nam je bila všeč. Vendar - kolikokrat jo boste v resnici uporabili?
Tudi xiaomi ima možnost snemanja upočasnjenih videoposnetkov in je pri tem še hitrejši kot huawei – zmore kar do 1.960 posnetkov na sekundo (!) v načinu 720p. Med fotografskimi programskimi izbirami je med zanimivejšimi simulacija dolgih časov sredi dneva, podobno, kot to z nekaj dodatnimi možnostmi zmore huawei. Pogrešali smo le spodoben makro način, a morda to čaka na naslednjo različico.
Samsung
Samsung Galaxy S24 Ultra je na prvi pogled tu le za to, da si lahko oba kitajska proizvajalca razdelita prvo in drugo mesto, a ker predstavlja vrhunec, kar trenutno zmore korejski velikan, je prav, da je poleg.
Zapišemo lahko, da je rahlo naprednejši kot predhodnik, ključna razlika je predvsem pri obeh teleobjektivih. Srednji se je skrajšal za nekaj milimetrov, daljši pa skorajda za polovico, a je pridobil štirikrat več pik in krepko svetlejšo zaslonko. Osnovni objektiv in širokokotni sta bolj ali manj enaka, vsaj na papirju ni med njimi nobene razlike. Glavna kamera se pohvali z 200 milijoni pik, a so natlačene na majhni tipalo velikosti 1/1,3-palca. Poleg tega nima spremenljive zaslonke, kot jo imata oba kitajska predstavnika. Po drugi strani je samsung konservativen s številom pik pri širokokotnem in srednjem teleobjektivu, oba namreč premoreta le 12 milijonov pik, medtem ko jih dolgi teleobjektiv 50 milijonov.
Programska oprema je klasična in ima manj možnosti kot xiaomi ali huawei. Pogrešali smo možnost simulacije dolgih časov sredi dneva, a po drugi strani se v aplikaciji Expert RAW skriva možnost ND-filtra (Neutral Density Filter) do 1.000. V praksi naj bi z njim toliko omejili svetlobo, da bodo omogočene nekajsekundne ekspozicije tudi sredi dneva. A je uporaba stativa seveda bolj ali manj obvezna. Samsung ima tudi dober program za nočne posnetke neba, prav tako v Expert RAW, v pomoč je tudi virtualna zvezdna karta. Zakaj si za en posnetek vzame tudi do 12 minut (!), lahko le ugibamo, a končni rezultat je spodoben. Ta program omogoča tudi sestavljanje posnetkov in v primerjavi s klasičnim načinom RAW samodejno odstranjuje šum in generira posnetke HDR, če želimo ali ne.
Mlečna cesta. Xiaomi se izkaže najbolje, sledi mu Samsung s 6 minutno ekspozicijo in na koncu Huawei, kjer pravilnih barv nikakor nismo uspeli ujeti. Za primerjavo še Sony klasika z relativno slabim objektivom, ki zaenkrat še vedno zmore več kot telefoni.
Video del je dokaj klasičen, tudi tu smo omejeni na 30 ali 60 slik na sekundo. Najvišja ločljivost snemanja je 8K, upočasnjeno snemanje videa pa seže do 960 posnetkov na sekundo. Nič pretresljivega.
Prvi, drugi, Samsung ...
Kako so se telefoni obnesli, kateri je najboljši? V duhu inkluzivnosti in prebujenosti bi rekli – vsi trije so dobri. Pravzaprav so nas med preizkušanjem pošteno namučili, kajti algoritmi za popravljanje posnetkov v večini primerov delujejo, če želimo ali ne. Zadnje še posebej velja za Samsung, ki na ta način lovi konkurenco.
Dvoboj za prvo fotografsko mesto tako ostane Huaweiju oziroma Xiaomiju, pri čemer sta telefona dokaj različna, čeprav na prvi pogled merita na isto fotografsko publiko. Na eni strani si je Huawei že pred leti ob pomoči Leice zgradil ime in zdaj to le še nadgrajuje, medtem ko je Xiaomi v tekmo stopil malce drugače. Oba imata 1-palčno tipalo z zelo podobnimi lastnostmi, vključno s spremenljivo goriščnico, ki je, če smo realni, ne boste prav veliko izkoristili. Podobno kot ne samsungovih 200 milijonov pik, ki so bolj kot ne marketinška poteza.
A če gremo naprej: Xiaomi se je odločil za dva teleobjektiva, Huawei le za enega, a tega odlično izkoristil tudi za makro fotografijo. Čeprav ima tudi 10× goriščnico, je ta programska in primerjave pokažejo, da programske povečave kljub večjemu številu pik seveda zaostajajo za fizično optiko, kar se vidi tudi pri samsungu. Večina tega ne bo opazila, a ker smo pikolovci, nas je to hitro zmotilo.
Xiaomi je pri barvah dokaj nevtralen, kar bo všeč predvsem resnejšim fotografom, malo manj pa tistim, ki želijo iz fotoaparata odličen rezultat, takoj.
Xiaomi je iz JPEG potegnil daleč največ, kljub temu, da je presvetlil svetle dele, medtem ko sta Samsung in Huawei poskrbela za pravilno osvetlitev vitraža in podosvetlila okolico. V načinu RAW je zmaga Xiaomi, Samsung je zavil proti modrini, Huawei pa razočaral v svetlih delih, kjer nismo uspeli rešiti praktično nič. Če smo pravilno osvetlili vitraž, smo ostali pri premočnem šumu.
Razlike se pokažejo tudi pri nočni fotografiji, kjer je xiaomi takoj pokazal zelo dober rezultat, medtem ko smo se pri huaweiju in samsungu morali malo bolj namučiti z nastavitvami. Predvsem zadnji je zaostal za tekmecema, ki tu dobro izkoristita večje tipalo. A na koncu dneva, ko posnetke kažemo na telefonu, večina ne bo opazila razlike, razen če boste posnetke prekomerno povečali.
Vprašanje na koncu je torej, xiaomi ali huawei? Nam je napis Leica strašansko všeč, a po drugi plati smo ljubitelji makro posnetkov in rahlo Gorenjci, zato je izbira jasna – Huawei Pura 70 Pro. Malo manjše osrednje tipalo, vse ostalo pa praktično enako, kot ima Ultra, in seveda ugodnejša cena.
Kaj pa samsung? Kot telefon odličen, kot fotoaparat malo manj, a z bistveno daljšo in boljšo podporo, kot jo imata kitajska tekmeca. Kot smo že napisali, z nobenim od teh treh fotografsko ne boste zgrešili, a če želite iz telefona iztisniti še kaj več, je odgovor jasen – čim večje tipalo.