Ni vse zeleno, kar se sveti

Svet gre k vragu, pravijo. CO2 nas zapira v toplo gredo, ta povzroča orkane in poplave, vodostaji rek se bodo znižali. Reke, podtalnica in sploh zemlja pa so tako ali tako onesnažene, kolikor se le da. Nekaj je treba narediti. Magična beseda, ki se svetlika na koncu predora, je - "zeleno!".

Če v zadnjem času kaj sledite novicam s področja računalništva oziroma IT, ste zagotovo naleteli na danes prav gotovo najbolj zlorabljeno besedo - "zeleno". Zelena so IT podjetja, zeleni so računalniški izdelki, ah, kaj, zelena je kar vsa računalniška industrija! No, resda so menda zelena tudi najnovejša gigantska potniška letala (A380), a ostanimo pri računalništvu. Tu je bila najbolj očitna zelenost prav na zadnjem sejmu CeBIT, kjer je bilo zeleno računalništvo letošnja osnovna tema. Kar naenkrat so vsi razkazovali varčne omare strežnikov, varčne monitorje, prenosnike, ki so narejeni s kar najmanj živega srebra in kadmija, podjetja so ugotovila, da so v resnici zelena že 14 let, pa so to pozabila oglaševati, nekatera druga podjetja so postala zelena podjetja leta (različni izbori so za najzelene proglasili različna podjetja). Itd., itd., itd. ... Morda je vse skupaj najbolje povzel kar naš poročevalec s CeBITa (slišite ga lahko na tokratnem MonitorTV, ki je priložen na DVDju): "Morda gre pri vsem skupaj le za to, kako prodati nekaj, kar že v osnovi ni zeleno.".

Zakaj smo temu zelenemu izbruhu priča ravno danes? Ker so stroški električne energije, ki jo potrošijo računalniki, presegli tisto mejo, do katere smo jih še lahko zanemarjali. Enako kot nas danes zanimajo avtomobili z majhno porabo, pred iraško vojno, ko je bil bencin še poceni, pa nas niso. Računalnikov imamo danes vedno več (v strežniških sobah/omarah in doma), so vedno hitrejši in vedno bolj potratni. In ker na njih tečejo razne storitve, so največkrat kar stalno prižgani. Ali pa so stalno prižgani zato, da ima "sistemc" do njih dostop tudi ponoči, ko jih ne zasedajo uporabniki.

Poraba običajnih računalnikov, kaj šele strežnikov, danes dejansko ni več zanemarljiva. Ko smo nazadnje to merili, se je izkazalo, da novejši osebni računalnik, ki je prižgan 24 ur na dan (in ima večinoma ugasnjen monitor), naredi približno za 10 EUR mesečnih stroškov. V enem letu je to 120 EUR. V srednje velikem podjetju (po slovenskih merilih) je to 600 EUR stroškov le na osebnih računalnikih. In potem so tu še strežniki. Včasih je en strežnik (ali dva) skrbel za vse potrebe manjšega podjetja. Danes je dozorelo spoznanje, da je bolj smiselno imeti več strežnikov, za vsako storitev (pošta, splet, datoteke, SQL ...) bolj ali manj svojega. Tako je naš IT bolj varen, toda tudi bolj potraten. V Monitorju smo tako v le nekaj letih v strežniški sobi "pridelali" dodatno klimatsko napravo, saj prvotna za vse strežnike, ki so se v tem času namnožili, ni več zadoščala. 50 % energije, ki jo potrošijo računalniki, gre namreč skozi ventilatorje, kot toplota, v zrak. In če zdaj skočimo korak ali dva (ali več) više in se spomnimo novice, kako Google svoje nove strežniške farme (take, pri katerih je že z oddaljenih posnetkov očitno, da eno poslopje rabi zgolj klimatski napravi za hlajenje celotnega kompleksa) gradi tam, kjer je na voljo cenejša električna energija, in se zamislimo nad oceno, da IT v ZDA že danes troši 1,2 % vse električne energije, v prihodnjih nekaj letih pa se bo ta vrednost zvišala na 4 %, je razlogov za električno IT varčevanje že kar dovolj.

In vendar je treba biti pri vsem zavzemanju za zelenost tudi skeptičen. Skeptičen na primer do reklamnih sporočil, ki sporočajo, da danes enako zmogljiva omara strežnikov porabi 10x manj energije kot pred nekaj leti. Kajti danes pač ne kupujemo strežnikov, ki so enako procesorsko zmogljivi kot pred leti, temveč kupujemo močnejše. Zato, ker drugačnih ni, in zato, ker to zahteva novejša programska oprema. Nobenega dvoma torej ni, da so nekateri bolj enostavni strežniki (npr. datotečni) v manjših podjetjih danes veliko predimenzionirani. In tako povprečna strežniška omara ne troši manj, temveč (veliko) več kot pred leti. Skeptičen do okoljskih reklamnih sporočil zato, ker je sicer lepo vedeti, da je naš računalnik v celoti "reciklabilen", vendar v praksi to (še posebej pri nas) le redko kdo izkoristi. Saj še izrabljenih baterijskih vložkov ne nosimo nazaj v trgovino, kaj šele računalnikov. Skeptičen zato, ker je sumljivo, kako je zelenost postala pomembna kmalu po tem, ko je medijsko vplivni Greenpeace javno okrcal nekaj izdelovalcev IT, da pri proizvodnji uporabljajo nevarne kemijske elemente, in si je morala industrija IT na hitro oprati umazani javni imidž. In, ne nazadnje, skeptičen tudi zato, ker so med zelenimi "dosežki" tudi taki padalci, kot je npr. prenosnik, ki ima vgrajen ionizator, s katerim menda prečisti zrak v naši pisarni ...

Da ne bo pomote, z okoljem moramo res začeti ravnati lepše, vendar pa bi veliko bolj pomagalo, ko bi se vsi (še posebej pa Kitajci) (spet) začeli voziti s kolesi, ko bi se odločili, da nam bo poleti pač vroče (in se odpovedali klimatskim napravam), ko bi se pozimi greli le na 18 stopinj (kot včasih) itd. In pomagalo bi, ko bi se svet odpovedal umetnim gnojilom in bi vse tovarne imele čistilne naprave. In še kaj. (Seveda se to ne bo zgodilo, zato je to zgolj teoretiziranje.)

Do takrat pa ostajam alergičen na vsakršne, tokrat zelene akcije, ki že v osnovi predpostavljajo, da smo ljudje ovce in požremo vse, kar nam servirajo marketinški in PR oddelki.