Nikolaj Pečenko: Absolutna vrednost brezplačnega

Prejšnji mesec je na mnenjskih straneh kolega Vlado pisal o brezplačnih programih in ne morem si kaj, da ne bi o njih povedal še svojega mnenja. Še posebej, ker se nekoliko razlikuje od njegovega.

Za začetek sem pobrskal po računalniku in si ogledal, katere brezplačne programe imam nameščene. Na prvem mestu je protivirusni Avast. Obrambo proti virusom jemljem resno in ko sem se odločal za protivirusni program, sem razmišljal tudi o katerem od tržnih programov. Nekaj sem jih tudi preizkusil, prebral različna mnenja in preizkuse ter na koncu ugotovil, da tržni v resnici ne omogočajo nič večje varnosti kot brezplačni. Da o kakšnem jamstvu ali odškodnini, če jih temu ali onemu virusu vendarle uspe pretentati, niti ne govorimo.

Brezplačna sta tudi programa za snemanje in poslušanje glasbe, foobar2000 in Exact Audio Copy. Slednji pravzaprav ni čisto brezplačen, kajti avtorju je treba poslati razglednico. Pri tem pa velja omeniti, da se zanju nisem odločil zaradi varčevanja, temveč ker sta dobra. Podobno velja tudi za videopredvajalnik Media Player Classic. Brezplačen je tudi pregledovalnik slik IrfanView, za vsak primer pa imam nameščeno tudi prav tako brezplačno Googlovo Picaso.

Od nedavna uporabljam tudi brezplačni Burn4Free za snemanje na plošče. Za te namene sem sicer uporabljal Nera, a odkar sem namestil preizkusno različico Viste, ne deluje več. Pri Neru sicer pravijo, da bo posodobljena različica nared takoj, ko bo v trgovine prišla dokončna različica Viste, a je to vendarle primerna iztočnica za primerjavo brezplačnih in tržnih programov. Kolega s prejšnje mnenjske strani namreč moti, da je na popravek enega od programov, ki je omogočil delovanje s posodobljenimi Okni, čakal več kot mesec dni, ker je bil avtor na dopustu, neki drug program pa je avtor celo sploh nehal posodabljati.

To so vsekakor slabosti, a nikakor samo brezplačnih programov. Zgodovina računalništva je tlakovana z dragimi tržnimi programi, ki so jih nehali razvijati. Se še kdo spomni OS/2? V predalu imam odlično zvočno kartico Turtle Beach, ki bi jo morda še vedno uporabljal, ko bi zanjo kdaj naredili gonilnike za Okna XP. In to niso samo težave zastarele strojne opreme. Nedavno sem si omislil najnovejši Samsungov monitor in ugotovil, da priložena programska oprema (še) ne podpira na matično ploščo vgrajenega grafičnega procesorja.

Vlado se zaradi takih težav sprašuje, ali se v brezplačne programe splača vlagati čas in trud za vzdrževanje. Morda ne, a vsaj toliko dela imamo tudi z vzdrževanjem programov, ki smo jih krepko plačali. Glede na to, da izdelovalci programov praviloma ne dajejo zagotovil, da bo njihov izdelek sploh deloval, je škoda precej manjša, če neha delovati brezplačni program, kot če imamo težave s tistim, ki smo ga drago plačali.

Brezplačni Linux, OpenOffice in drugi "veliki" prosti programi, pa tudi Google ali recimo Wikipedija, so najboljši dokaz, da je dobra in zanesljiva programska oprema dejansko lahko brezplačna. Vsaj dokler se pogovarjamo o programih, ki jih uporabljamo doma ali v mali pisarni. Omrežja bančnih avtomatov ali vodenja telekomunikacijskih satelitov morda res ne bi zaupal brezplačnemu programu, pri čemer tisto, kar moramo v tem primeru plačevati, pravzaprav ni program sam, temveč njegovo vzdrževanje. In čeprav tudi to ni zagotovilo, da ne bomo imeli težav. Kar spomnimo se, kakšne težave so imeli v naši največji banki z (zelo drago) Sigmo.

Pri programski opremi torej vendarle je mogoče brezplačno kosilo. Kako to? Odgovor je pravzaprav enostaven in sem ga nekoč na teh straneh že omenil. Izdelovanje (torej kopiranje) in razpečevanje programov je, za razliko od bolj fizično otipljivih izdelkov, brezplačno. Plačati je treba samo razvoj, zanj pa brezplačno poskrbijo tisoči programerjev po vsem svetu, ki se s tem ali onim programom ukvarjajo bodisi iz veselja, ker ga razvijajo za lastno rabo, ali pa morda v okviru takega ali drugačnega izobraževanja ali, recimo, javnega, od države plačanega razvojnega projekta.

Razvoj brezplačnih programov je na neki način podoben razpršenemu obdelovanju podatkov v prostem času milijonov računalniških procesorjev. Na svetu je vedno dovolj programerjev, ki so iz takega ali drugačnega vzroka pripravljeni brezplačno prispevati del svojega znanja in časa, internet pa omogoča, da vse to seštejemo in dobimo OpenOffice, Wikipedijo in na stotine brezplačnih programov, ki po kakovosti prav nič ne zaostajajo za tržnimi. In ko avtor tega ali onega programa doktorira, se zaposli in ugotovi, da nima več časa razvijati programa, se bo vedno našel kdo, ki bo nadaljeval razvoj. Prav zasnova prostih programov je v resnici boljše zagotovilo, da razvoj in podpora programu ne bosta zastala, kakor pa njegova cena ali ugledno ime izdelovalca.

Kaj pa brezplačne spletne storitve? Kolega Vlado se na primer sprašuje: "Kdo lahko jamči, da avtorji lepega dne ne bodo preprosto izpuhteli skupaj s podatki?" in ugotavlja: "Zaupaj tistemu, ki ga imaš za kaj držati."

Previdnost seveda nikoli ni odveč, a tudi storitve, ki jih moramo plačati, niso v resnici nič varnejše. Enron je šel v stečaj in za kaj ga lahko držijo tisoči vlagateljev, ki so izgubili življenjske prihranke in pokojnine? Tudi v slavnem ljubljanskem ropu stoletja izpraznjeni bančni trezorji niso bili brezplačni in če ste v njih hranili stvari, ki imajo večjo čustveno kot stvarno vrednost, vam tudi morebitna odškodnina ne bo v uteho.

Enako velja za podatke, shranjene na tujih diskih. Povsem zanesljivo ni, toda ali morda mislite, da se domači disk ne more pokvariti? Prepričan sem, da je arhiv e-pošte varnejši na diskih brezplačnega Gmaila kot v domačem računalniku (ker sem glede tega hudo previden, pa imam en izvod tudi na devedeju).

Skratka, vedno bo treba premisliti, kateri program ali storitev uporabiti, in pri brezplačnih morda res malo bolj kot pri tržnih, a samo to, da je določen program ali storitev brezplačna, še nikakor ne pomeni, da je z njo kaj narobe. In nasprotno, listek z visoko ceno sam po sebi ni zagotovilo za kakovost ali varnost.

Seveda je še precej programov, zlasti za poklicno rabo, za katere ni ustrezne brezplačne zamenjave. A zdi se, da jih bo, predvsem zaradi prej omenjenega učinka izkoriščanja prostega časa tisočev programerjev, v prihodnje čedalje manj.

Lahko pa se seveda tudi motim.

Linux in OpenOffice, pa tudi Google in Wikipedija, so najboljši dokaz, da je dobra in zanesljiva programska oprema dejansko lahko brezplačna.