Nikolaj Pečenko: Avtorjeva dilema

Odkar se ni treba truditi s samozaložništvom na papirju, temveč se moramo samo odločiti, na katerem brezplačnem bložnem strežniku bi hoteli objavljati, se marsikdo sprašuje, kako bi s pisanjem v spletu lahko tudi kaj zaslužil.

O zaslužku s pisanjem v spletu razmišljajo tako tisti, ki doslej s svojim pisanjem niso zaslužili še niti centa, kot oni, ki že dolga leta živijo od pisanja in se sprašujejo, zakaj bi pravzaprav morali plodove svojega trdega dela deliti z založniki, tiskarji in knjigarnarji. Kajti če bi jim nekako uspelo preskočiti vse te vmesne člene med piscem in bralcem, bi morali zaslužiti več.

Ali res? Ameriškemu pisatelju grozljivk Stephenu Kingu nihče ne more očitati, da svojega pisanja ne zna (dobro) unovčiti, a ko je pred sedmimi leti poskušal svoje pisanje prodati mimo ustaljenega sistema papirnatih knjig, založb in knjigarn, je pogorel.

Vzrokov za neuspeh Kingovega poskusa je bilo več, najpomembnejša pa je bila verjetno previsoka cena. Za vsak del svojega e-romana v nadaljevanjih je namreč pričakoval dolar, to pa pomeni, da bi po predvidenem ducatu nadaljevanj stal toliko, kot stane broširana knjiga v knjigarni.

Enako napako že ves čas delajo tudi prodajalci glasbe, ki poskušajo e-plošče prodajati po enaki ceni kot tiste v plastičnih škatlicah. Zaradi tega je, mimogrede, 1. februarja letos prav potiho nehala delovati tudi Mobitelova prodajalna digitalne glasbe Zabavaj.se.

A pustimo zdaj glasbo, ker je tam vse skupaj nekoliko drugače, predvsem pa lahko glasbeniki še vedno preživijo tudi z igranjem po vaških veselicah in hotelskih terasah.

Vrnimo se raje k pisanju. Ko sem se malo poigral s stroški, honorarji in prodajnimi številkami, sem ugotovil, da bi lahko knjige (pa tudi časopisi in revije) v e-obliki, če bi jih plačalo enako število bralcev, kot kupi papirnato različico, stale manj kot polovico, tržno zanimivejše celo tretjino ali samo četrtino siceršnje cene, pa bi avtorji oziroma založniki vseeno zaslužili najmanj enako.

Poleg tega bi lahko v e-obliki prodajali vsak članek posebej. To pomeni, da bi bilo plačilo bolj pošteno, saj bi bolj brani avtorji pač zaslužili več. Za povrh bi bralci lahko prosto izbirali, katere članke bi radi kupili, in bi jim ne bilo treba plačati niti že tako nižje cene za vso revijo, temveč še precej nižjo za samo tiste članke, ki jih res zanimajo.

Kako je torej mogoče, da se modelu, v katerem bi založniki in pisci zaslužili več, bralci pa plačali manj, ne uspe uveljaviti? Imamo morda opravka z zaroto papirničarjev, tiskarjev in trafikantov? Verjetno ne.

Enega od vzrokov sem pred časom na tem mestu že omenil, namreč težave z mikroplačili. Tole mnenje je, recimo, vredno pregovorna dva stotina, a dva centa je težko dovolj enostavno plačati. Predvsem pa bi z objavo tega mnenja v spletu tvegal, da zanj ne boste plačali niti teh ubogih dveh centov. Na tem mestu smo prišli do bistva tokratnega razmišljanja in morda najpomembnejšega vzroka, zaradi katerega lahko to mnenje, vsaj dokler je še sveže, berete samo na papirju.

V mislih imam teorijo iger in pojav, ki mu pravijo zapornikova dilema, videti pa je nekako takole. Pri kraji zalotijo dva tatiča, za katera sumijo, da sta zagrešila tudi neki večji rop. A dokazov za to nimajo in dokler oba molčita, jo odneseta s pol leta zapora za tatvino, pri kateri so ju zalotili. Vendar dobi vsak od njiju tudi možnost, da prizna oni prejšnji rop in s tem potunka pajdaša, da ga obsodijo na pet let zapora, sam pa je za nagrado pomiloščen in ne odsedi niti dneva. Če izdata drug drugega, sta oba obsojena na dve leti zapora.

Načeloma bi bilo za oba bolje, če bi molčala, težava je le v tem, da ne vesta, kako se bo drugi odločil. Zaradi tega je edina smotrna izbira, da izdata drug drugega. Tisti, ki bi molčal, bi namreč tvegal, da ga bo drugi izdal, in bi zato svojo lojalnost (ali naivnost) plačal z najstrožjo kaznijo. Ker dobro ve, da je skušnjava izdajstva, torej svoboda, (pre)velika in da drugi razmišlja podobno, mu ne preostane drugega, kot da izda pajdaša. Sicer ve, da bo zaradi tega namesto pol leta najverjetneje dve leti v zaporu, a je tudi to bolje, kot da bi se zanašal na lojalnost pajdaša in tvegal pet let aresta.

V našem primeru sta zapornika pisec (oziroma katerikoli avtor, saj podobno velja tudi za glasbenike, filmarje, programerje ...) in bralec. Za oba bi bilo najbolje, ko bi sodelovala; to pomeni, da bi pisec knjigo izdal v e-obliki, bralec pa bi jo kupil. Pisec bi zaslužil več, bralec pa plačal manj. A bralec je v skušnjavi, ki se ji težko upre. E-knjigo namreč lahko dobi tudi brezplačno. Bralec je torej za izdajstvo nagrajen z brezplačno knjigo, pisec pa za zaupanje kaznovan z manjšim zaslužkom.

Pisec ve, da je bralec v skušnjavi in da se prav lahko zgodi, da ga bo izdal in e-knjige ne bo plačal, zato sklepa, da je zanj bolje oziroma varneje, če tudi on izda bralca in knjigo izda le na klasični način ter tako bralca prisili, da jo plača dražje. Pa čeprav je zaradi te odločitve tudi sam na slabšem, saj mora precejšen del zaslužka deliti z založnikom, tiskarjem in knjigarnarjem, da o manjšem številu bralcev niti ne govorimo.

To pa pravzaprav ni edino nezaupanje, zaradi katerega revij in knjig ne morete po, recimo, polovični ceni kupiti v e-obliki. Zapornikovo dilemo namreč lahko odkrijemo tudi v razmerju med založnikom in avtorjem. Za oba bi bilo bolje, ko bi knjige in revije izdajala v e-obliki, saj bi se tako znebila stroškov za tisk in prodajo v knjigarnah. Vendar bi avtor lahko zašel v skušnjavo, da v primeru uspeha e-prodaje izda založnika in naslednjo knjigo objavi kar brez njega. Založnik zaradi tega raje del zaslužka deli s tiskarjem in knjigarnarjem, kot da bi tvegal osamosvojitev avtorja in s tem ves zaslužek. Avtor pa, ker ne more vnaprej zaupati bralcem, tudi noče tvegati osamosvojitve, saj bi se s tem odrekel zaslužku, ki mu ga je doslej zagotavljala založba.

Je iz tega začaranega kroga nezaupanja sploh kak izhod? Upam, da je, kajti v nasprotnem primeru si bomo morali pisci, ko se bo v ne tako zelo oddaljeni prihodnosti zaradi takega ali drugačnega e-papirja na smetišču odsluženih tehnologij končno znašel tudi Gutenbergov izum, in bo ostalo samo še objavljanje v internetu, poiskati drug vir zaslužka. A priznati moram, da več upov polagam v zanesljivo elektronsko zaščito, ki bo onemogočila brezplačno kopiranje, kot v zaupanje med zaporniki potrošniške družbe.

Lahko pa se seveda tudi motim.

Zakaj se modelu, v katerem bi pisci zaslužili več, bralci pa plačali manj, ne uspe uveljaviti?