Nikolaj Pečenko: Četrt stoletja pozneje

Redni bralci Monitorja verjetno veste, da redkokdaj zamudim priložnost za nostalgično obujanje spominov in tudi tokrat je ne bom. Izkoristil bom 25. rojstni dan prvega peceja in se mimogrede spomnil še nekaterih drugih z računalništvom povezanih obletnic, ki jih praznujemo letos.

12. avgusta 1981 so v IBM predstavili model 5150 PC, z njim v računalništvu uradno uvedli oznako personal computer ter postavili temelje standardu, ki ga uporabljamo še danes. Pogled na njegove tehnične lastnosti je prav poučen, saj lepo vidimo, kako zelo je v tem času napredovala računalniška tehnologija. Intelov procesor 8088 je bil s 4,77 MHz približno tisočkrat počasnejši od najhitrejših sodobnih pecejev. Imel je 64 KB pomnilnika, to je približno desettisočkrat manj, kot ga ima povprečen sodobni PC. Prvi pece ni imel diska, na 5,25-palčni disketi pa je bilo prostora za 160 KB podatkov - milijonkrat (!) manj kot na disku sodobnega peceja. Istega velikostnega razreda, stal je tri tisoč ameriških zelencev, je do danes ostala le cena.

Prvi PC seveda ni padel z lune, kot bi pravzaprav lahko sklepali po nenavadni oznaki, 5150. Bil je namreč tudi zadnji model IBMove serije "prenosnih" mikroračunalnikov 5100, ki so jih začeli izdelovati septembra 1975 in bi jim prav lahko rekli osebni računalniki, če ne bi bili tako zelo dragi (okoli 10.000 dolarjev v najosnovnejši različici). V tistih davnih časih, ko so bili "pravi" računalniki veliki vsaj kot omarice, če že ne ravno kot omare, so bili 22-kilogramski računalniki z vgrajenim 13-centimetrskim katodnim zaslonom res prenosni, pa čeprav samo iz enega laboratorija ali pisarne v drugega.

Četrt stoletja pecejev ni edina obletnica, primerna za tokratno razmišljanje. Zgodovina osebnih računalnikov se je namreč po mnenju nekaterih poznavalcev začela pred 40 leti, ko je maja 1966 Stephen Gray ustanovil prvo društvo ljubiteljev "osebnih" računalnikov, Amateur Computer Society. Pa čeprav pravih domači ali osebni rabi namenjenih računalnikov takrat pravzaprav sploh še ni bilo.

Drugi menijo, da se je doba osebnih računalnikov zares začela z jabolčnimi računalniki, ki so prav letos praznovali trideseti rojstni dan. Aprila 1976 sta namreč Steve Jobs in Steve Wozniack predstavila prvi Apple. To sicer ni bil prvi mali računalnik, namenjen računalniškim zanesenjakom (mnenja o tem, kateri je bil prvi, so deljena; v tej zvezi pogosto omenjani in leto starejši Altair 8800 nikakor ni edini kandidat za ta naslov), je pa bil prvi cenovno dostopni računalnik, ki bi ga še dandanes prepoznali kot osebni računalnik. Altair je bil s številnimi lučkami in stikali na primer bolj podoben nekakšni majhni namizni telefonski centrali.

Apple 1 je bil sicer bolj kot serijski računalnik prototip leto dni pozneje predstavljenega Appla II; teh so vsega skupaj naredili in prodali le nekaj sto. A njegov nakup je bil odlična naložba, saj je nov stal 666 dolarjev in 66 centov, dandanes, ko jih je na svetu ostalo samo še okoli 50, pa je vreden približno 15 dolarskih tisočakov.

Nekje med prvim Applom in prvim pecejem je imel svoje prvo bližnje srečanje z računalniki tudi pisec teh vrstic. Konec sedemdesetih let je, po vzoru legendarnega kalifornijskega Homebrew Computer Club, katerega člani so bili številni pionirji osebnega računalništva, v Ljubljani deloval Klub ljubiteljev mikroračunalnikov. Prostore za srečanja so jim ponudili na Poljanski gimnaziji, člani kluba pa so v zameno organizirali računalniški tečaj za dijake, na katerem smo spoznavali operacijski sistem CP/M in se učili programirati v cobolu. Na koncu smo imeli na Iskri Delti celo izpit in dobili čisto prave diplome o opravljenem tečaju iz Osnov računalništva in AOP (avtomatske obdelave podatkov). Koristi od te diplome sicer nisem imel nikakršne, sem pa še danes ponosen nanjo:-).

Še ene pomembne obletnice nikakor ne smem pozabiti. Pred natanko petnajstimi leti, septembra 1991, petnajst let po prvem Applu in deset let po prvem peceju, je iz tiskarne prišla tudi prva številka Monitorja.

In ker je tudi ducat nekako lepa okrogla številka, se moram na hitro pohvaliti še s tipkovnico, na katero pravkar pišem tole mnenje. Na spodnji strani legendarnega IBMovega modela M - vsak pravi poznavalec ve, da je to najboljša računalniška tipkovnica vseh časov - je namreč nalepka, na kateri piše 27. julij 1994, made in USA.

Dvanajst let je za računalniške razmere že kar muzejska starost in moja tipkovnica je v svojem "življenju" videla marsikaj. Ravno ondan sem na primer razmišljal, da sem v tem času zamenjal štiri monitorje, in to nikoli zato, ker bi se stari pokvaril, temveč ker me je vsakokrat premamil novejši in večji, a že cenovno dostopni model. Od 15-palčnega katodnika do 19-palčnega LCD je bil vsak malo večji od prejšnjega (37- 41-43-48 cm) in morda bo tudi naslednji še nekaj centimetrov večji, a potem se bo večanje menda ustavilo, saj bo, če drugega ne, za večjega zmanjkalo prostora na mizi.

Dobra stara tipkovnica je preživela tudi pet ali šest procesorjev in prav toliko optičnih pogonov, da vseh drugih sestavnih delov računalnika, ki sem jih v tem času zamenjal, niti ne omenjam. Seveda se ne slepim, da računalnika ne bom še naprej tu in tam kdaj posodobil ali nadgradil (komaj na primer čakam, da bodo v trgovine prišli cenovno dostopni zapisovalniki HD-DVD ali blu-ray, kajti na disku se mi je nabralo že toliko podatkov, da je izdelava varnostnih kopij na devedeje postala precej duhamorno opravilo), a frekvenca menjave opreme se je v zadnjih dveh ali treh letih vendarle opazno upočasnila.

Da je trg, vsaj v razvitem delu sveta, že zasičen in da uporabniki računalnikov ne menjajo več tako hitro, kakor so jih še nedavno, kažejo tudi prodajne številke. Prodaja namiznih računalnikov je pri nas prvič, odkar obstajajo računalniki, začela usihati in če ne bi bilo prenosnikov, katerih prodaja se še kar veča (in Kitajske, Indije in drugih manj razvitih delov sveta, kjer se veselo veča prodaja vseh računalnikov), bi verjetno računalniško industrijo že zajel preplah. Razvoj računalništva zaradi počasnejše rasti ali celo zmanjšanja prodaje seveda še zdaleč ne bo zastal in tudi če se bo nekoliko upočasnil (tudi Moorov zakon bo prej ali slej trčil ob kakšno fizikalno-tehnološko oviro), zanimivosti, o katerih bo vredno pisati (in seveda brati), še zdaleč ne bo zmanjkalo. Kljub temu pa se mi zdi, da se romantično obdobje osebnih računalnikov četrt stoletja po prvem peceju nepreklicno izteka.

Seveda pa se lahko tudi motim.

Četrt stoletja po prvem peceju se romantično obdobje osebnih računalnikov nepreklicno izteka.