Nikolaj Pečenko: Črnilo za naše tiskalnike

Papir in tiskarniška črnila so v osnovi zelo analogne snovi, za katere bi se na prvi pogled zdelo, da v digitalni dobi izgubljajo pomen. A v resnici postajajo čedalje pomembnejši posel in marsikatero podjetje, ki se sicer ukvarja z izdelavo tiskalnikov, živi predvsem na račun kemije.

S tiskalniki se v glavnem ne ukvarjam in moja domača pisarna je skoraj brez papirja. Na mesec odtisnem pet ali šest računov in to je približno vse. Branje z računalniškega zaslona mi ne dela težav in knjige na primer že vrsto let berem skoraj samo v e-obliki, z žepnim računalnikom. Svoje pisne izdelke pa tudi pošiljam skoraj izključno po e-pošti in če jih hoče kdo brati na papirju, si jih pač sam odtisne.

O pisarnah brez papirja se je pred leti, ko so se po njih začeli širiti računalniki, in še zlasti po tem, ko so te računalnike začeli množičneje priključevati v internet, veliko pisalo in govorilo. A se je kmalu izkazalo, da je zamisel vsaj za zdaj še zelo utopična in z nastankom cenovno dostopnih laserskih tiskalnikov je bilo v pisarnah v resnici čedalje več papirja. V časih pisalnih strojev so se na papirju znašle v glavnem le stvari, ki so se tam morale znajti, in tudi ko so se po pisarnah razpasli fotokopirni stroji, se količina papirja še ni prav zelo povečala, saj je fotokopiranje precej dolgočasen posel. S tiskalniki so se stvari začele hitro spreminjati. Dovolj je en klik in iz tiskalnika začnejo lesti listi potiskanega papirja. Ti se sicer pogosto hitro znajdejo v najbližjem košu za smeti, a to razen varčnih ekonomov v glavnem nikogar pretirano ne skrbi.

Po pisarnah so kmalu zavladali laserski tiskalniki, domove pa so preplavili cenovno čedalje dostopnejši barvni brizgalni tiskalniki in eden izmed njih je bil tudi povod za to razmišljanje. S tiskalniki namreč kljub vsemu nisem pretrgal vseh stikov in na skrbi imam enega, s katerim si oče tu in tam odtisne vsebino spletne strani, ki bi jo rad v miru prebral. Kot mnogi namreč še vedno raje vidi besedilo na papirju kot na računalniškem zaslonu, vsaj če ga je več kot za nekaj odstavkov. Doma ima enega (naj)cenejših brizgalnikov in oni dan se je zgodilo, da je v njem bolj ali manj hkrati zmanjkalo črnila in barvila. Da so barve za tiskalnike drage, mi je sicer jasno že ves čas, a o tem prav poglobljeno doslej očitno nisem razmišljal. Kajti šele, ko sem se odpravil po nakupih, sem se prav zavedel, da so najcenejši tiskalniki pravzaprav kar precej cenejši od enega samega kompleta črnil.

Ker so novi tiskalniki praviloma opremljeni z manjšo zalogo črnila, je sicer, strogo gledano, še vedno vsaj malo ceneje kupiti samo črnila za starega, če pa v ceni upoštevamo še to, da je novi tiskalnik morda hitrejši od starega in da ima pred seboj še vso garancijsko dobo, se tehtnica hitro prevesi na stran novega tiskalnika. Za nekoliko dražje modele to seveda ne velja, a ker so dandanes tudi cenejši tiskalniki za rabo doma že zelo dobri, se moramo vsekakor vprašati, kaj dejansko pridobimo z nakupom boljšega tiskalnika.

In sem se torej malce zamislil. Kaj hitro se je izkazalo, da lahko za vsoto, ki bi jo sicer porabil za nakup kompleta črnil, s katerim bi lahko odtisnil morda 300 ali 400 strani, kupim laserski tiskalnik, s katerim bo, preden bo treba zamenjati črnilo, mogoče natisniti okoli 1000 strani. Brez barv sicer, a te so v glavnem le nepotrebno razkošje. Za tiskanje spletnih strani in drugih besedil, ki bi jih radi prebrali na papirju, niso potrebne, barvne fotografije pa nam bolje in precej ceneje odtisnejo v fotolaboratoriju. Je že res, da je precej udobneje in hitreje tudi fotografije tiskati kar doma, a le, če nam je jasno, da to udobje in hitrost krepko plačamo. Če se izkaže, da zaradi dragih barv in posebnega papirja, brez katerega tudi najboljši tiskalniki odtisnejo le povprečne fotografije, ne naredimo toliko fotografij, kot bi jih sicer radi imeli, si z nakupom tiskalnika nismo naredili ravno usluge.

Da so črnila in papirji čedalje pomembnejši posel, se seveda izdelovalci tiskalnikov dobro zavedajo. Nedavno sem se udeležil tiskovne konference enega od velikih izdelovalcev fotoaparatov in tiskalnikov, na kateri so povedali, da že do konca desetletja pričakujejo zasičenje trga digitalnih fotoaparatov, zato si v prihodnosti glavnino posla obetajo od tiskalnikov. Niso pa povedali, da s tem v resnici mislijo na tiskalniška črnila in papir.

Tiskalniki, vsaj tisti cenejši, so namreč dandanes postali že tako poceni, da si je težko predstavljati, kako bi lahko izdelovalci z njimi sploh kaj zaslužili. In najverjetneje res ne zaslužijo skoraj ničesar ali imajo morda z nekaterimi modeli celo izgubo.

Poslovni model, pri katerem kupec najprej zelo poceni kupi določen izdelek, za katerega mora potem kupovati drag potrošni material, si je izmislil pregovorni bogati Rockefeller. Njegovo podjetje Standard Oil je v drugi polovici 19. stoletja na Kitajsko pod ceno prodalo in v marsikaterem primeru kar podarilo na milijone kerozinskih svetilk in nato mastno služilo s prodajo kerozina zanje. Od takrat monopolnemu izkoriščanju velikega trga pravijo tudi "gorivo za kitajske svetilke".

Na hitro in zelo približno sem izračunal, da stane liter "črnila za naše tiskalnike", ko ga kupimo v trgovini, kar okoli 1000 evrov! Izdelovalci tiskalnikov nas sicer vneto prepričujejo, da cena ni pretirana, ker sta razvoj in izdelava posebnih barvil, brez katerih bi doma ne mogli tako enostavno, hitro in dobro tiskati, zelo draga. In da s cenejšimi barvili fotografije niso tako dobre in obstojne.

To je morda res, a po drugi strani je njihovo obnašanje vseeno najmanj sumljivo. Kajti cenejša črnila so morda res slabša, toda odločitev o tem bi morali prepustiti kupcu. Tako pa je raba neoriginalnih črnil videti skoraj kot piratsko kopiranje glasbe. Predvsem pa si skoraj ne morem predstavljati, da bi kateremu od specializiranih izdelovalcev tiskarniških črnil in barvil ne uspelo narediti še boljšega, pa čeprav dražjega črnila od tistih, ki nam jih ponujajo izdelovalci tiskalnikov. Ali, z drugimi besedami, to, da na področju tiskalniških črnil tako rekoč ni konkurence, vsaj v okviru posameznega modela tiskalnika ne, je precej očiten znak, da imamo opravka z monopoli.

Kakorkoli že, oče je na koncu dobil nov laserski tiskalnik. Ker me je pri tem premamila nizka cena, sem si enega privoščil še sam. Pa čeprav se bo zaradi tega tudi v moji domači pisarni poraba papirja v prihodnje najverjetneje bolj ali manj po nepotrebnem povečala.

Lahko pa se seveda tudi motim.

Liter črnila za tiskalnike stane kar okoli 1000 evrov.