Nikolaj Pečenko: Digitalna globalizacija

Globalizacija niso samo McDonald's, hollywoodski filmi, poceni čevlji iz Bangladeša, zaradi katerih so ob delo naše delavke, in prezadolžene afriške države, temveč tudi internet, Linux in KaZaA.

Povod za tokratno razmišljanje je balonček z zeleno barvo, ki ga je oni dan iz rok nespretnega protiglobalista, cilj naj bi bil namreč predsednik Svetovne banke, dobil v glavo minister Mramor. Čeprav se imam za kar svobodomiselnega, borcev proti globalizaciji ne razumem. Ali, bolje rečeno, zdijo se mi nekakšni novodobni ludisti, torej tisti brezposelni tkalci, ki so v začetku 19. stoletja v Angliji razbijali strojne statve, prepričani, da so jih prav stroji spravili ob delo in zaslužek.

Saj ne, da bi hotel zagovarjati naddržavne korporacije, ki v želji po čim večjem zaslužku počno marsikaj, a sem skoraj prepričan, da ameriški, nemški ali japonski lastniki tovarn, v katerih šivajo cenena oblačila ali sestavljajo prenosne telefone, delavcev ne izkoriščajo nič bolj - kvečjemu manj, saj morajo kljub vsemu vsaj malce paziti na svojo podobo v javnosti - kakor na primer indijski lastniki rikš s svojimi vozniki v Kalkuti.

Razumem tudi jezo tistih naših delavk in delavcev, ki so jih tovarne v Vietnamu, Maleziji ali na Kitajskem spravile ob delo, po drugi strani pa jih očitno nič ne skrbi, kadar pri nas zgradijo tovarno avtomobilov ali, recimo, pralnih strojev, ki ob delo spravi delavce v Franciji ali Nemčiji.

Verige ameriških menz s hitro pripravljeno hrano so pogosto tarča borcev proti globalizaciji, toda ali niso globalizacija tudi vse tiste kitajske, mehiške, indijske, vietnamske, arabske in podobne restavracije, brez katerih si sodobnega zahodnega mesta skoraj ne moremo več predstavljati? Brez globalizacija bi verjetno tudi nikoli ne slišali beninske, malijske ali, recimo, zelenortske glasbe.

Skratka, odziv protiglobalistov je, tako kakor je bil pred dvesto leti odziv ludistov, značilen za ljudi, ki ne razumejo spremenjenih okoliščin, oziroma se zaradi neznanja bojijo tehnološkega ali družbenega napredka. A težav z napredkom nimajo le mladi anarhisti, temveč tudi stari kapitalisti. Prvi mislijo, da bodo z barvanjem ministrov spremenili svet, drugi pa, da jim bo to uspelo, če bodo tožili šolarje, ki si v internetu izmenjujejo glasbo.

Globalizacija ima namreč, kakor rimski bog Janus, dva obraza. Če prvega predstavljata Svetovna banka in Coca-Cola, sta na drugem internet in KaZaA. In ker revija, ki jo pravkar berete, ni politični mesečnik, se bomo v nadaljevanju posvetili predvsem temu drugemu, digitalnemu obrazu.

Internet na globalizacijo vpliva različno. Verjetno najpomembnejši je širjenje in izmenjava idej. Protiglobalisti na primer internet s pridom izkoriščajo, saj jim omogoča, da se brez težav organizirajo in obveščajo, po drugi strani pa bi si dandanes brez interneta težko predstavljali upravljanje velikih multinacionalk.

Internet ima tudi precej zaslug (ali krivde, odvisno od zornega kota), da je angleščina postala jezik, ki ga uporabljajo tako rekoč po vsem svetu, včasih tudi na škodo domačih jezikov. A po drugi strani omogoča Slovencem v Avstraliji ali Argentini, da spremljajo program slovenske televizije.

In ko smo že ravno pri jeziku, v ludističnem strahu pred globalizacijo je očitno nastal tudi naš novi zakon o varstvu slovenščine ali kakor se že imenuje. V njem so se namreč ustavili le korak pred zahtevo, da morajo domači ponudniki internetnih storitev prevesti ves splet. To bi namreč ne bilo dosti bolj absurdno od zahteve, zapisane v predlogu zakona, da morajo biti vse operne predstave v tujem jeziku "podnaslovljene" na posebnem prikazovalniku v operni dvorani.

Globalizacija je tudi internetna izmenjava datotek, le da se tokrat namesto protiglobalistov proti njej borijo zastopniki velekapitala, z ameriškim združenjem velikih glasbenih založnikov RIAA na čelu. Verjetno je odveč pripomniti, da to počnejo precej ludistično, pa čeprav se tistim nesrečnim študentom in gospodinjam, na katere so se, v opozorilo vsem drugim, spravili njihovi pravniki, vse skupaj ne zdi niti najmanj zabavno.

Podobno kakor je ludistom sicer uspelo razbiti nekaj statev ter tu in tam celo kakšnega zgodnjega tovarnarja, industrijske revolucije pa seveda niso mogli ustaviti, je tudi RIAA nekaterim vzela vse veselje do poslušanja glasbe, digitalne revolucije pa ne bo mogla ustaviti. Lahko se ji bo samo prilagodila.

Ravno ko tole pišem, Sony na računalniškem sejmu CeBIT v Hannovru predstavlja novo storitev Personal Music Assistant - glasbo po željah na prenosnem telefonu. Namesto takega ali drugačnega prenosnega predvajalnika glasbe naj bi v prihodnje uporabljali kar prenosni telefon, skladbe po želji pa naročili pri svojem telefonskem operaterju. Vsekakor zvita poteza, še posebno, ker so verjetno prav prenosni telefoni eden od krivcev za manjšo prodajo glasbenih cedejev. Mladi, največji kupci plošč, morajo namreč zdaj z žepnino plačevati tudi telefon, strošek, ki ga še pred desetimi leti niso imeli.

Skratka, glasbene plošče, kot smo jih poznali dobrih sto let, bodo očitno žrtev digitalne globalizacije. To seveda ne pomeni, da bomo ostali brez glasbe, le po drugačnih poteh bomo prišli do nje. Morda zaradi digitalne globalizacije nekateri glasbeniki ne bodo mogli kar počivati na lovorikah, temveč bodo morali nastopiti še na kakšnem koncertu, po drugi strani pa bomo tako spoznali marsikaterega imenitnega muzikanta, ki bi sicer nikoli ne prodrl prek meja svoje domovine.

In seveda, globalizacija so tudi prosti, odprti ali, kakorkoli se jim trenutno že reče, programi, z Linuxom na čelu. Brez interneta in z njim povezane globalizacije jih namreč ne bi bilo, saj bi programerji z vsega sveta, ki zdaj sodelujejo pri njihovi izdelavi in razvoju, ne mogli sodelovati.

Globalizacija ima, kakor večina stvari na tem svetu, svoje svetle in temne strani. Težava je le v tem, da so večkrat tesno prepletene med seboj, poleg tega pa je njihova barva še odvisna od našega zornega kota. To seveda ne pomeni, da se moramo s slabimi stranmi globalizacije kar fatalistično sprijazniti, temveč le to, da ne smemo vsega metati v en koš, temveč moramo iskati kompromise in možnosti, da slabe strani, po možnosti brez prevelikih žrtev, omilimo. Kajti napredek je, kljub vsem pomislekom in strahovom, koristen. Kakor strojne statve, ki so marsikomu sprva res prinesle veliko gorja, a tudi zaradi njih delavci v 21. stoletju živijo bolje kakor rokodelci v osemnajstem.

Lahko pa se seveda tudi motim.

Težav z napredkom nimajo le mladi anarhisti, temveč tudi stari kapitalisti.