Nikolaj Pečenko: Dolgi rep

Vseobsegajoča ponudba internetnih trgovin je, skupaj s prednostmi digitalnega načina razširjanja nekaterih dobrin, v naše življenje vnesla že marsikatero spremembo, a tako trgovci kot uporabniki se šele učimo prav izkoriščati številne prednosti digitalne dobe.

V enem izmed svojih prvih prispevkov za revijo, ki jo pravkar berete, sem opisoval Encarto. Ko sem brskal po enciklopediji, sem naletel na geslo o cajunih, francosko govorečih prebivalcih iz krajev v delti Mississippija, opremljeno z zgledom njihove glasbe. Dotlej popolnoma neznani zvoki so me navdušili, a to so bili časi, ko je bil splet še v povojih in spletnih trgovin z glasbo še ni bilo, kaj šele Napsterja, v domačih trgovinah pa cajunske glasbe seveda tudi niso imeli.

Po srečnem naključju se je znanec ravno takrat ukvarjal z doktoratom na louisianski državni univerzi v Baton Rougeu in po njegovi zaslugi se je na mojem gramofonu kmalu vrtela plošča s cajunom. Bila mi je zelo všeč, a bi kljub temu verjetno ostala edina, če kmalu zatem ne bi odprl spletnih vrat CDConnection, ena prvih spletnih trgovin z izbiro, ki je bila za naše razmere neizmerna. In tako so prek Atlantika začeli prihajati paketki s ploščami izvajalcev, za katere do nedavna še slišal nisem in s katerimi so se mi obzorja začela širiti v vedno nove in zanimive glasbene dalje. Odkril sem dolgi rep glasbene ponudbe.

Izraz dolgi rep je lani v članku The Long Tail prvi uporabil Chris Anderson, glavni urednik revije Wired, in z njim opisal nov tržni model prodaje glasbenih plošč, knjig, filmov in še česa. Če z grafikonom ponazorimo prodajo plošč v trgovini, levji delež odpade na nekaj največjih uspešnic, večino naslovov pa prodajo samo po nekaj izvodov. Ti so rep grafikona. V klasični trgovini, kjer je ponudba omejena s prostorom na policah in prilagojena povpraševanju, ki ga določa število prebivalcev v okolici, je rep razmeroma kratek; dolg je pač toliko, kot je dolga ponudba. V spletnih trgovinah, kjer ni težav s prostorom, povpraševanje pa je omejeno samo z dosegom interneta, je lahko ponudba tudi stokrat večja, zato je tudi rep na grafikonu prodaje zelo dolg.

Na prvi pogled se zdi, da se z izdelki v tem dolgem repu ne splača truditi, a kmalu se je izkazalo, da se prej ali slej najde kupec tudi za najbolj neznano ploščo ali knjigo. V dolgem repu je lahko na stotine tisočev naslovov in četudi prodajo samo po en ali dva izvoda vsakega, je, ko vse seštejemo, izkupiček velik. Amazon na primer zasluži celo nekaj več s prodajo malo znanih knjig iz svojega (zelo) dolgega repa kakor s prodajo veleuspešnic.

Novi načini prodaje so torej omogočili, da trgovci zaslužijo tudi z "neuspešnicami". Ali z njimi kaj zaslužijo tudi avtorji, je seveda drugo vprašanje, vsekakor pa imamo od bogate izbire korist potrošniki. Vsaj tisti, ki se naučimo izkoriščati prednosti dolgega repa.

Morda se bo komu zdelo, da nima smisla zapravljati časa z iskanjem obskurnih skladbic, da o knjigah, ker zahteva branje precej več časa in truda, niti ne govorimo, saj so svetovne uspešnice tisto najboljše, kar lahko dobimo. To bi bilo morda celo res, če se ne bi v ozadju skrivali poslovni interesi velikih založb. Seznami uspešnic so namreč bolj ali manj izum ekonomije trgovin, v katerih ni dovolj prostora za vse izdelke. Za povrh nimamo vsi enakega okusa, pa čeprav tega marsikateri potrošnik globalne popularne kulture še ni opazil.

V dolgem repu se torej skriva vsa raznolikost človeške ustvarjalnosti (z vsem smetjem vred) in priložnost, da vsakdo najde tisto, kar mu je najbolj všeč. Internet nam omogoča dostop tudi do zadnje dlake na koncu dolgega repa, še vedno pa ostane vprašanje, kako med množico neznanih avtorjev, skladb, filmov ali knjig najti tiste, ki nam bodo všeč.

Na cajun sem naletel po naključju, a na naključja se seveda ne gre zanašati. Prav tako se ne smemo, kakor smo pravkar videli, zanašati na sezname uspešnic, pa čeprav se na njih, to je že treba priznati, najde tudi kaj dobrega. Eden izmed načinov širjenja obzorij so priporočila, sestavljena iz nakupnih navad drugih obiskovalcev te ali one trgovine. Več glav več ve in tako lahko odkrijemo marsikateri biser s konca repa, pa četudi začnemo raziskovati z uspešnico.

Podobno deluje internetni glasbeni servis Last.FM (www.last.fm), če se le sprijaznimo z njegovim posegom v zasebnost. Poseben program si namreč zapomni, kaj poslušamo, nato poišče druge uporabnike s podobnim glasbenim okusom in nam pove, kaj poslušajo oni. Last.FM deluje tudi kot svojevrsten internetni radio, saj lahko skladbe, ki se skladajo z našim glasbenim okusom in jih ima v svoji glasbeni zbirki, tudi slišimo.

Še boljši pripomoček za raziskovanje dolgega repa glasbene ponudbe in brezplačno uživanje v njem pa je internetni radio Pandora (več o njem si preberite na eni izmed prejšnjih strani), ki se ne zanaša na okus ali nakupne navade uporabnikov, temveč na strokovno analizo skladb, ki jih izberemo kot zgled.

Last.FM in Pandora nista samo zanimivi možnosti za širjenje glasbenih obzorij, temveč tudi izvirno izkoriščata prednosti interneta in dolgega repa bogate ponudbe. Klasične radijske postaje se namreč podobno kakor klasične trgovine otepajo s prostorsko/časovnimi omejitvami. Število frekvenc v etru je omejeno in ker lahko na vsaki oddajajo le 24 ur na dan, je program sestavljen pretežno iz uspešnic in prilagojen splošnemu okusu poslušalcev, kakorkoli si ga že predstavljajo glasbeni uredniki. Last.FM in Pandora teh omejitev ne poznata in oddajata vsakemu poslušalcu na kožo pisan spored.

Internetne radijske postaje s sporedom, ukrojenim po okusu poslušalca, križane s trgovinami pretočne glasbe, v katerih je mogoče poslušati skladbo za tolar, so nedvomno prihodnost glasbene industrije, pa čeprav se velike glasbene založbe tega morda še ne zavedajo. Večino časa bomo brezplačno poslušali spored, kakor nam ga bo na podlagi našega okusa sestavil ta ali oni program. Ko bomo slišali skladbo, ki nam je še posebno všeč, ali če bomo hoteli slišati natanko določeno skladbo, pa bo dovolj tolar in klik z miško.

V to smer se bo razvijala tudi televizija. Osvobojena frekvenčnih omejitev bo lahko spored prilagodila vsakemu gledalcu posebej, oziroma si bo v okviru brezplačne ponudbe vsakdo sam izbral, kaj bi rad gledal, poleg tega pa bomo imeli vedno na voljo tudi filme - in to ne nekaj tisoč naslovov povprečne videoteke, temveč ves dolgi rep filmske ponudbe - za ogled katerih bo treba odšteti po nekaj deset tolarjev.

Lahko pa se seveda tudi motim.

V dolgem repu ponudbe se skriva vsa raznolikost človeške ustvarjalnosti.