Nikolaj Pečenko: La Vida Loca

Programček, ki so ga v slovenski davčni upravi poimenovali Vida in s katerim poskušajo pomagati številnim davkoplačevalcem, ki se ne znajdejo v labirintih naše davčne zakonodaje, ne bi bil deležen moje pozornosti, ko ne bi izvedel, da so zanj plačali kar 650.000 evrov.

Tako je, prav ste prebrali - šesto petdeset tisoč evrov. Mladinin kolumnist bi na tem mestu zaposlil svoji priljubljeni tipki !!!!!!!!?????????!!!!!!!!, jaz pa sem šel pogledat, kakšno čudo so na davčni upravi za ta denar kupili.

Že kar takoj na začetku sem ugotovil, da ima "virtualna davčna asistentka" Vida kljub noro visoki ceni povsem neodpustljivo napako. Davčna e-svetovalka namreč živi v svojem prikaznem (pop-up) okencu in pot do nje utegne biti vse prej kot enostavna. Ko sem se hotel prvič pogovoriti z njo, sem moral najprej spletnemu brskalniku, potem pa še Googlovi orodni vrstici povedati, naj ji vendarle pustita odpreti okno. Avtorji Vide očitno živijo v nekem drugem svetu, v katerem prikazna okna niso nadloga in jih večina spletnih brskalnikov ne blokira.

Marsikateri računalniške rabe manj vešč uporabnik, in prav njim naj bi bila Vida namenjena, bo zato verjetno obtičal že kar tu. Ali, kot je napisala znanka, ko sem jo prosil, naj preizkusi Vido: "Jaz sem očitno preneumna. Kamorkoli kliknem, mi samo napiše, kaj lahko odgovarja, vprašanja pa ne morem nikamor vpisati." Izpisala so se ji namreč samo navodila za rabo, okno z Vido pa ji je spletni brskalnik zablokiral.

Zelo hitro se bo obisk pri Vidi končal tudi, če boste v spletni brskalnik kar neposredno vpisali njen spletni naslov vida.durs.si, saj boste izvedeli, da nimate dovoljenja za dostop do strežnika. Obisk Vide je treba začeti bodisi na Dursovi spletni strani www.durs.gov.si ali pa v spletni brskalnik vpisati klobaso vida.durs.si/tax_slovenia/htdocs/html/.

Ko se okno z Video le prikaže, se hitro izkaže, da imamo opraviti s precej značilno birokratko. Ko sem jo vprašal, kdo mora prijaviti dohodnino, mi je povedala, da morajo to storiti rezidenti RS. Prepričan sem, da marsikdo ne ve, kaj je rezident, pa tudi za RS verjetno ne bo vsakdo kar takoj ugotovil, da je to Republika Slovenija. Več kot pol milijona evrov je nekdo pokasiral za program, ki na najenostavnejše vprašanje ne zna odgovoriti vsakomur razumljivo, na primer "Vsi, ki imajo stalno prebivališče v Sloveniji." In to, da so se avtorji Vide očitno zavedali, da utegne biti rezident za koga neznan pojem, saj so ji v usta položili tudi odgovor na vprašanje, kdo je rezident, ni olajševalna, temveč kvečjemu obremenilna okoliščina.

Vida ima na zalogi tudi odgovore na različna z davki prav nič povezana vprašanja, za katere so programerji predvidevali, da jih bodo zastavljali, na primer koliko je stara, koliko tehta in podobno. A če mene vprašate, bi šlo tudi brez takih duhovičenj in bi zadostoval odgovor "To vprašanje ni povezano z dohodnino." ali kaj v tem slogu. In nihče me ne bo prepričal, da bo zaradi tega, ker zna Vida na vprašanje, koliko otrok ima, povedati, da kot virtualna oseba ne more imeti otrok (hmm, zakaj pravzaprav ne - očitno ne pozna Simsov), kdo z večjim veseljem in pravilneje izpolnjeval dohodninski obrazec ali dobil boljše mnenje o naši davkariji.

Kdor bi rad klepetal z računalniškim programom, se lahko pomeni z Amebisovim Klepcem (klepec.amebis.si) ali katerim od njegovih angleško govorečih vzornikov, recimo Alice, ki slovenskih davkoplačevalcev niso stali niti evra.

Nobenega dvoma ni, da je taka ali drugačna e-pomoč na spletni strani davčne uprave nujna. A zakaj mora biti poleg vrstice za vnos vprašanj še animirana blondinka, ki mežika, se kdaj pa kdaj nasmehne in odgovarja na neumna vprašanja? Prepričan sem, da samo zato, da je vse skupaj videti bolj imenitno in da so v švedskem podjetju Artifical Solutions laže upravičili astronomsko ceno. Vida naj bi imela tudi svojo osebnost (beri: mežika in se kdaj pa kdaj nasmehne), a je to prav tako le pesek v oči naivnežem, ki so razvezali mošnjiček. Kaj mošnjiček, skrinjo z denarjem.

Vida je videti kot animacija iz petnajst let stare računalniške igre, osebnosti ima manj od Tamagočija, pameti pa le malo več. Pa še ta seveda ni njena, temveč jo sestavlja nekaj sto vnaprej napisanih odgovorov, ki bi jih lahko objavili tudi v obliki enostavnega seznama odgovorov na najpogostejša vprašanja. A potem bi bilo seveda vsakomur precej bolj jasno, da Vida ni vredna 650.000 evrov.

Za tak program, kljub vsej "umetni inteligenci" in "osebnosti", je več kot pol milijona evrov v resnici popolnoma nepredstavljiva vsota in samo nekdo, ki bodisi nima pojma, koliko dela se v resnici skriva za njim, ali pa nekdo, ki mu je povsem vseeno, kako razmetava tuji denarjem, je zmožen to plačati. Ko sem se pogovarjal s poklicnimi programerji, ki jim je precej jasno, koliko so take stvari vredne, so se vsi strinjali, da je cena nora, morda celo desetkrat previsoka!

Ker kaj se v resnici skriva za digitalno Vido? Na eni strani je seznam vnaprej napisanih odgovorov, na drugi pa program(ček), ki na podlagi vpisanih besed poskuša ugotoviti, kaj davkoplačevalca muči in katerega od vnaprej pripravljenih odgovorov naj mu izpiše na zaslonu. Skratka, en malce naprednejši "help", kakršen je že dolgo vgrajen v, recimo, Microsoftova Okna ali Pisarno. Le da nam tam pomaga kuža Rover, ki ima precej več "osebnosti" od zadrgnjene Vide.

Švedsko podjetje, ki je naredilo Vido, ima seveda vso pravico postaviti kakršnokoli, tudi povsem noro ceno, in če bi bila davčna uprava zasebno podjetje, ki zapravlja svoj denar, bi imela vso pravico to noro ceno tudi plačati. A davčna uprava troši vaš in moj denar, zato bi se morali ne samo dobro vprašati, koliko je tak program v resnici vreden, temveč tudi, kaj si pravzaprav sploh lahko privoščijo. Ali, z drugimi besedami, ali ne bi bil bolj pregledno urejen seznam odgovorov na najpogostejša vprašanja, za katerega bi morali plačati neprimerno manj, če ga že sami ne bi znali spraviti skupaj, povsem dovolj. Ali morda celo bolje.

Skratka, dobro mišljena pomoč davkoplačevalcem se je, kot že tolikokrat, spremenila v kolosalno zapravljanje denarja. Za katero čez čas, ko se bo izkazalo, da Vido uporablja malo uporabnikov, oziroma se število telefonskih klicev za pomoč, zaradi katerih so Vido sploh naredili, ne bo bistveno zmanjšalo, ne bo nihče odgovarjal.

Lahko pa se seveda tudi motim.

Vida je videti kot animacija iz petnajst let stare računalniške igre, osebnosti ima manj od Tamagočija, pameti pa le malo več.