Nikolaj Pečenko: Mnenje za 10 tolarjev

Ena izmed pomembnejših ovir za še večji razcvet interneta so težave pri enostavnem plačevanju majhnih zneskov. Poskusov je bilo sicer že veliko, zamisli še precej več, a 10 tolarjev avtorju zanimivega mnenja še vedno ne moremo plačati, vsaj ne po dovolj enostavni poti.

Vedno znova sem veselo presenečen, ko med dobrimi 4 milijardami spletnih strani, kolikor jih pozna Google, naletim na to ali ono, česar se med njimi nisem nadejal. Oni dan sem, recimo, potreboval odlomek iz Cankarjevih Podob iz sanj. Ker je, to že moram skesano priznati, moja domača knjižnica s slovensko klasiko zelo borno založena, sem se pripravil na pot do knjižnice, a mi je bil trud prihranjen, ker sem knjigo v e-obliki našel v spletu.

Po drugi strani postajam čedalje bolj razvajen in sem, če že ne nejevoljen, vsaj razočaran, ko česa, kar bi v spletu lahko bilo, tam ni. Malo pozneje se je, recimo, izkazalo, da bi potreboval še odlomek iz zbirke črtic Izza velike vojne Henrika Tume in ker je v spletu ni, se zdaj že nekaj časa pripravljam, da svojo leno rit končno zvlečem do knjižnice.

Za vsebino v spletu mora nekdo poskrbeti. Cankarjevih Podob iz sanj v spletu ni objavila katera od založb ali morda e-ministrstvo, temveč Franko Luin, na Švedskem živeči ljubitelj slovenske književnosti. Zagnani kiberščak za Besedo, virtualno slovensko knjigarno, kakor ji sam pravi, skrbi povsem ljubiteljsko, zato mu seveda ne moremo zameriti, če v njej ni ravno vsega, kar nam pade na pamet.

Gospod Luin ni nobena izjema in dobršen del spletne vsebine je odvisen od zagnanosti ljubiteljev. Ali, če končno preidem k bistvu tokratnega pisanja, zanimive vsebine bi bilo v spletu še veliko več, ko bi bilo mogoče enostavno plačevati zelo majhne zneske in bi bili ljubitelji, pa tudi vsi drugi, lahko vsaj deloma poplačani za svoj trud.

Izkušnje sicer kažejo, da kiberščaki neradi plačujejo, a je to precej posledica tega, da ni mogoče dovolj enostavno plačevati dovolj majhnih zneskov. Za mnenje, ki ga pravkar berete, sto tolarjev ne bi plačal nihče, deset tolarjev pa je morda že vredno. Ali magari en sam samcat tolar. Če bi mnenje prebralo dovolj ljudi, bi kljub temu lahko z njim nekaj malega zaslužil in v spletu objavil še kakšno. Franko Luin pa bi morda dal optično prebrati še kakšno knjigo več, če bi vsakdo, ki je z njegove Besede snel to ali ono e-knjigo, plačal zanjo, recimo, 100 tolarjev.

Z zaračunavanjem spletne vsebine načeloma ne bi smelo biti nič narobe, a z vnaprejšnjimi plačili, četudi zelo majhnimi, je pomembna težava. Dokler ne plačamo, ne vidimo vsebine, vsakokratno kupovanje mačka v žaklju pa seveda ni nekaj, kar bi si kiberščak želel. Tako ali drugačno plačilo naj bi torej prišlo v poštev šele takrat, ko bi se prepričali, da je na spletni strani res tisto, kar iščemo.

Ponujata se dve možnosti. Prva, za izvedbo bolj zapletena, bi bila časovna omejitev in morda z njo povezana omejitev prenosa vsebine na uporabnikov disk. Vsebino plačljive strani bi torej lahko videli le krajši čas, nato bi jo morali plačati.

Druga možnost, enostavnejša in bolj v internetnem duhu, je prostovoljno plačilo, nekako v slogu preizkusnih programov. Tako bi ohranili prost dostop do informacij, kljub temu pa bi bili avtorji vsaj deloma poplačani za svoj trud. Konec koncev tudi v gostilni, vsaj včasih in vsaj nekateri, dajejo napitnino in bi nekaj dobrodošlih cekinov nedvomno kanilo tudi na račune avtorjev zanimivih spletnih strani.

Seveda bi plačevanje, še posebej prostovoljno, res delovalo le, če bi bilo dovolj enostavno. Kakršnokoli vsakokratno vpisovanje osebnih podatkov, številk kreditne kartice ali česarkoli že, je preveč. Če pa bi bila na koncu zanimive spletne strani ikona, na kateri bi pisalo "avtorju plačam 10 tolarjev", bi verjetno ne bilo tako zelo malo tistih, ki bi jo kliknili.

Na žalost so z mikroplačili, kakor tudi pravijo plačevanju takih majhnih zneskov, hude težave. Doslej je bilo ponujeno že kar nekaj različnih sistemov, ki so vsi po vrsti obetali najmanj internetno revolucijo, a so večinoma kmalu klavrno propadli, tisti, ki so nekako preživeli, pa so za prav majhne zneske bodisi predragi ali prezapleteni, največkrat oboje.

Nekateri poznavalci celo pravijo, da so mikroplačila, vsaj v internetu, kakršnega poznamo zdaj, ekonomsko enostavno neizvedljiva in to, ne povsem v šali, utemeljujejo s tem, da jih ni uspelo vpeljati niti lastnikom pornografskih spletišč, ki slovijo kot največji mojstri e-posla.

Druga možnost je, da bi ponudniki internetnih storitev svoj zaslužek nekako delili z avtorji spletnih strani. Ker tako, kakor so stvari urejene zdaj, ni videti ravno pošteno. Berem e-knjigo, ki jo je poskeniral in uredil gospod Luin, plačujem pa Siolu. Še več: da lahko berem to e-knjigo, mora svojemu ponudniku internetnih storitev plačevati tudi gospod Luin. To je nekako tako, kakor če bi morala branjevka plačati lastniku tržnice, da mi lahko na njej podari solato, jaz pa bi za obisk tržnice tudi moral plačati. Na taki tržnici bi bil obisk morda še zadovoljiv, ponudba pa bi bila nedvomno kaj klavrna.

Za zgled bi morda lahko vzeli nadomestila, ki jih glasbeniki za predvajanje svojih skladb prek avtorskih agencij dobijo od radijskih postaj, ali knjižnična nadomestila, ki jih, glede na število izposojenih knjig, od države dobijo pisatelji in prevajalci. Ponudnikom internetnih storitev seveda ne pade na kraj pameti, da bi pljuvali v lastno skledo, zato bi jih v tako delitev dobička moral tako ali drugače prisiliti zakonodajalec. Pri tem si seveda nihče ne želi, da bi se zaradi tega bistveno podražil dostop do interneta.

Kakorkoli že, menda je jasno, da nimam pojma, kako bi vse skupaj uredili tako, da bi bil volk sit, ovce cele, pašniki zeleni in pastirčki zadovoljni. Ker bi drugače verjetno že prešteval denarce na Tahitiju, saj to ni vprašanje za milijon, temveč za nekaj milijard dolarjev.

A verjetno sem le preveč neučakan. Konec koncev je trajalo tisočletja, da so izumili denar in se ljudem ni bilo več treba truditi z nerodno menjalno ekonomijo. Internet je mlad, splet še mlajši in prej ali slej bodo izumili e-denar, s katerim bo mogoče avtorju plačati tista pregovorna dva evrostotina, kolikor bo, če bo, vredno njegovo mnenje.

Lahko pa se seveda tudi motim.

Mikroplačil ni doslej uspelo vpeljati niti lastnikom pornografskih spletišč, ki slovijo kot največji mojstri e-posla.