Nikolaj Pečenko: Moj prvi terabajt

Star računalniški rek pravi, da na disku ni nikoli dovolj prostora. A če se bo večanje zmogljivosti diskov nadaljevalo z dosedanjo hitrostjo, utegne veljati samo še kakšen ducat let.

Ko sem si pred 15 leti omislil prvi PC, je bilo na njegovem disku 40 megabajtov prostora in sprva se mi je zdelo, da jih več nikoli ne bom potreboval. Ne bi se mogel bolj motiti. Kaj hitro so se namreč na njem začele kopičiti igrice in ko sem namesto DOSa namestil še Okna, je prišel čas za prvo nadgradnjo. Tudi 120-megabajtni disk ni dolgo zdržal in nadomestil ga je 250-megabajtni, pa enogigabajtni ...

Danes imam v dveh domačih računalnikih za pol terabajta diskov, na cedeje in devedeje pa sem doslej posnel še za dodatnega pol terabajta najrazličnejših podatkov, predvsem seveda videa. Že dolgo mi je tudi jasno, da na diskih še lep čas ne bom imel toliko prostora, kot bi si ga želel. Še posebno, ker prihaja video visoke ločljivosti, za zapis katerega bo treba še približno štirikrat več prostora.

Vprašal sem se torej, koliko prostora na disku bi pravzaprav potreboval, in se ob tem malce poigral s številkami. Recimo, da bi hotel vsak dan posneti kakšen film in par nadaljevank, recimo 4 ure videa, seveda v visoki ločljivosti. Če nekoliko zaokrožim, bi za to potreboval 50 gigabajtov na dan. Ali 20 terabajtov na leto. Ali 1000 terabajtov v 50 letih.

Če bi torej hotel reči, da imam na disku dovolj prostora, ne samo za trenutne potrebe, temveč nasploh, bi potreboval takega z enim petabajtom. To se sliši zelo veliko, a če se bo sedanja hitrost povečevanja zmogljivosti nadaljevala, bomo tako velike diske dočakali že čez dobrih ducat let.

Poigrajmo se še malo s številkami. V roke sem vzel stare cenike računalniške opreme in pogledal, kaj se je dogajalo z diski v zadnjih desetih letih. Najprej sem opazil, da so povprečno veliki diski ves čas stali od 25 do 30 tisočakov, le vedno zmogljivejši so postajali. Leta 1996 je bilo za 25 tisočakov mogoče kupiti disk z enim gigabajtom. Dve leti zatem smo za ta denar dobili že štirigigabajtni disk. Leta 2000 je 25 tisočakov stal desetgigabajtni disk. Še dve leti pozneje so toliko stali 40-gigabajtni. In če pogledamo v cenik katere od računalniških trgovin danes, vidimo, da za 25 tisočakov dobimo že 200 gigabajtov diska.

Velikost diska, ki ga lahko kupimo za 25 tisočakov, torej že deset let lepo enakomerno eksponentno narašča. To pomeni, da bomo lahko že čez dve leti kupili en terabajtni disk. To pa ni samo moja, na podlagi starih cenikov narejena napoved, temveč so natanko to nedavno napovedali pri Hitachiju.

Pri sedanji hitrosti razvoja bodo petabajtni diski, na katerih bi moralo biti dovolj prostora tudi za najzahtevnejše zbiralce filmov, v trgovinah že čez dvanajst ali kvečjemu petnajst let. Kot primerjavo povejmo, da naj bi za vse doslej posnete filme v kakovosti DVD zadostovala dva petabajta, približno toliko prostora pa bi potrebovali še za vse doslej izdane cedeje v obliki mp3. Besedilnih podatkov je v primerjavi s tem zanemarljivo malo - v ameriški Kongresni knjižnici jih je, če bi digitalizirali vse knjige, revije in časopise, za približno 20 terabajtov.

A to še ni vse. Če se bo eksponentna rast nadaljevala, bo že čez četrt stoletja v povprečnem domačem računalniku še tisočkrat več prostora za podatke, torej kar en eksabajt. To se danes sicer sliši kot čista znanstvena fantastika, a nič drugačen se ne bi pred 20 leti zdel naslov tega prispevka.

Koliko je pravzaprav eksabajt? Nekdo je izračunal, da bi en eksabajt zadostoval za vse besede, kar smo jih ljudje, z neandertalci vred, če so znali govoriti, spregovorili in napisali v vsej svoji človeški zgodovini. Za vse doslej ustvarjene podatke, s filmi, televizijo, glasbo, slikami in fotografijami vred, pa naj bi zadostovalo pet eksabajtov. A ker seveda nihče v vsem svojem življenju ne more pogledati več kot drobnega delčka vseh teh silnih podatkov, zaenkrat ni jasno, zakaj bi na disku potrebovali eksabajt prostora.

Trirazsežna holografska televizija je še precej bolj stvar znanstvene fantastike kot eksabajtni disk in zaenkrat ni na obzorju nobene televizijske ali tudi kakšne druge tehnologije, ki bi obetala, da bomo čez dvajset ali trideset let potrebovali toliko prostora na disku. So pa že na obzorju tehnologije, ki obetajo, da v domačih računalnikih diskov morda sploh ne bomo več potrebovali.

Nekje v predalu imam telefonski imenik na cedeju, a ga že dolgo nisem uporabil, ker je enostavneje in hitreje uporabiti spletno različico. Podobno velja tudi za nekaj slovarjev in enciklopedij. Zaenkrat so sicer internetne povezave za video še prepočasne, a tudi to se bo hitro spremenilo.

Sodobni diski sicer zapisujejo 500 megabitov na sekundo, a s primerno velikim medpomnilnikom take hitrosti pravzaprav ne potrebujemo. Video visoke ločljivosti se s plošče Blu-ray na primer pretaka s hitrostjo 36,5 megabita na sekundo. Ker malce rezerve nikoli ne škodi, lahko predvidevamo, da bo 50 ali recimo 100-megabitna povezava tista, pri kateri bo uporabnikom vseeno, kje imajo shranjene podatke, skupaj z videom.

100 Mb/s se dandanes, ko je največ, kar si lahko omislimo doma, osem megabitov na sekundo, večina pa je srečna z enim samim, veliko, a je pravzaprav dosegljivo že s sedanjo tehnologijo, na primer v krajevnih omrežjih. Prav nič težko si zato ni predstavljati, da bo čez nekaj let, morda prej kot v desetih, domači PC v internet priključen s 100-megabitnim priključkom, mesečna naročnina za neomejen dostop pa bo zajemala tudi vso glasbo in filme, kar si jih bomo utegnili ogledati. V tem primeru bo torej povsem nesmiselno filme ali glasbo shranjevati doma, saj bomo lahko vse enako udobno ali celo udobneje vsakokrat sproti dobili v internetu.

Kaj se nam torej obeta? Če se bo današnji trend povečevanja zmogljivosti diskov nadaljeval še 30 let, bo mogoče za 100 evrov kupiti 100 eksabajtni disk, na katerem bo dovolj prostora za popolnoma VSE. Še več, ker bomo takrat imeli dovolj hitre internetne povezave, bo samo nekaj takih diskov dovolj za vse računalnike na svetu. Ali, če parafraziram znameniti zgrešeni napovedi direktorja IBM iz leta 1948 in ustanovitelja DECa iz leta 1977 o računalnikih - na svetovnem trgu bo čez trideset let dovolj prostora za morda pet diskov in nobenega razloga ne bo, da bi kdo imel disk pri sebi doma.

Lahko pa se seveda tudi motim.

En eksabajt bi zadostoval za vse besede, kar smo jih ljudje spregovorili in napisali v vsej svoji človeški zgodovini.